Sreda, 2. 6. 2021, 11.23
3 leta, 5 mesecev
INTERVJU: JAKA BLAŽIČ, CEDEVITA OLIMPIJA
Po zaprtem ljubljanskem poglavju po olimpijske sanje
Kapetan Cedevite Olimpije in eden najboljših posameznikov tako v evropskem pokalu kot tudi ligi ABA Jaka Blažič o nedavno končani sezoni, koronavirusu, svoji ljubljanski prihodnosti, olimpijskih sanjah in pozivu, ki ga namenja najboljšemu slovenskemu košarkarju. "Luka Dončić mora biti obraz naše reprezentance," pravi eden od zlatih reprezentantov.
Nova nenavadna sezona. Konec kot odrešitev?
Res se je ta sezona vlekla in vlekla. A verjamem, da je bilo tujcem še težje kot nam, domačim igralcem. Navsezadnje smo bili ob družinah in v stiku s prijatelji. Tujcem je bilo precej težje.
Redko smo vas srečevali v mestu, kjer bi se sproščeno sprehajali.
Vsaj do trenutka, ko smo preboleli koronavirus in se nato še cepili, smo bili res izrazito previdni. Tudi klubske usmeritve so narekovale zadrževanje doma. Tega smo se dobro držali, saj smo vedeli, kaj za posameznika in ekipo prinaša okužba. Kmalu po začetku sezone, po domači tekmi s Krko, smo morali vsi za deset dni v karanteno. To je bila za vse nas dobra šola. Dobro smo se držali, vsaj tja do konca evropskega pokala. Nato smo imeli nekaj težav.
Klub se je striktno držal načela, da ne komunicira imen okuženih. Javno skrivnost je nato nehote razkril kar trener Krke, ki je spregovoril o vaših težavah. Kako ste se spopadali z okužbo?
Po tekmah evropskega pokala z Budućnostjo in lige ABA z Igokeo v Laktaših sem prejel pozitiven izvid. Imel sem nekaj manjših simptomov. Nič hujšega. A ko sem se vrnil v trenažni pogon, nas je čakala turneja v Srbiji in Črni gori. Vse skupaj je vplivalo na moje občutke. Izpadel sem iz igralnega ritma, v katerem sem se dobro počutil in vedel, kaj pričakovati od sebe. Vsekakor so okužbe, ne le moja, vplivale na naše nastope v zaključku sezone.
Mimo tega, da se vam je podrla jadranska sezona, ne moremo …
Res je. Še danes bolita poraza proti Crveni zvezdi in Ciboni. Za zadnjo sem večkrat dejal in bom ponovil tudi zdaj: Prevzamem odgovornost! Ni bilo prave osredotočenosti. Ni bilo potrebne energije. Na drugi strani so se Zagrebčani, ki so se borili za obstanek, dobro pripravili na nas. Zasluženo so zmagali. Nam pa se je sezona v regionalni ligi, ki smo jo gradili dolge mesece, podrla v roku dveh tednov. Tudi prave sreče nismo imeli. Nenazadnje bi dve tekmi, ki smo ju odigrali v zaključku, morali po prvotnem razporedu igrati pozimi. Morda to zdaj zveni kot izgovor. Ne, v resnici ga ne iščem. A dejstvo je, da je bila sezona specifična.
Sezono ste nato sklenili z naslovom državnega prvaka. Verjetno se strinjate, da je to samoumeven cilj ali kar obveza.
Ko smo premagali Krko, nam je odleglo. Zakaj? V predhodnih tednih se je v nas nabralo veliko bolečine in razočaranja. Prvič v življenju se mi je pripetilo, da sem določene poraze nesel naprej. Konkretno, po porazu z Virtusom v Stožicah nas je čakala tekma v Čačku. Meni pa se je v glavi še kar vrtel film s predhodne tekme. Še danes čutim bolečino.
Kapetanska vloga?
V čast mi je, da sem kapetan v takšni ekipi. To je bila res skupina dobrih ljudi. Vsi so pokazali pravi odnos do dela in, kar je zame zelo pomembno, pripadnost klubu. To ni samoumevno. Ko sem igral v tujini, sem moral vzljubiti klub, če sem želel zanj srčno in borbeno igrati.
Stari se 30 let. Pred vami je še kar nekaj let na visoki ravni. Verjetno pa se poraja vprašanje: se vrnitvi na evroligaško raven, na kateri ste že bili, ali v domačem okolju, ki je po dolgih letih negotovosti urejeno, pustiti pečat v nastajajoči zgodbi Cedevite Olimpije. Čutite ta precep?
V pretekli sezoni, ki jo je zaznamoval koronavirus, bi stežka našel boljše okolje. Igrati doma, se počutiti varno, imeti zaupanje trenerja in uprave … To mi je veliko pomenilo. V prihodnje pa … Zakaj ne bi nadaljeval dela v tem projektu? Po drugi strani pa, kot vsak zdrav in pravi športnik, želim stopničko višje. Tudi v evroligo, pa čeprav v drugačni vlogi. Bomo videli, kako se bodo stvari razpletle. Lahko povem le, da imam še enoletno pogodbo s Cedevito Olimpijo.
Kako daleč ali blizu pa je po vaši oceni od evrolige oddaljena Cedevita Olimpija?
Igral sem tudi v veliki Barceloni. Trdim, da se lahko Cedevita Olimpija v vseh organizacijskih pogledih primerja z njo. V preteklosti tega ni bilo. Pri tem merim predvsem na finančno nedisciplino in klubski ustroj. Zdaj je klub urejen. Ima tudi dvorano, zahtevano bližino letališča, ustrezen hotel in druge pogoje, ki so zahtevani za igranja na najvišji ravni. Evroligaške ambicije niso skrivnost. Zdaj pa je vse na vodstvu, trenerju in igralcih.
Kakšno vlogo pri iskanju klubskega okolja igra družina?
Včasih sem gledal le nase. Zdaj sem odgovoren oče in mož. Nisem več na prvem mestu. In prav je tako. Sem pa hvaležen ženi, ki mi stoji ob strani in s tem omogoča uresničevanje športnih ciljev.
Ko govorimo o vaši karieri, se hitro spomnimo Crvene zvezde in vašega koketiranja z beograjsko publiko. Navijaški impulz je bil za vas košarkarska hrana. Letos pa … Igranje v prazni dvorani. Kako iskati motiv?
Že ko smo igrali finale s Krko, sem ob kakšnem vzkliku s tribune začutil povečan adrenalin. Med sezono mi je bilo pogosto težko. Pogrešam navijaški utrip. Upam, da se bomo tudi na tej ravni vrnili v življenjsko normalnost. Pred dnevi sem gledal tekmo Crvena zvezda-Budućnost in se spomnil svojih iger v Beogradu. Da, za takšne trenutke športniki živimo. Ne le mi, tudi gledalci.
Verjetno kot izkušen košarkar in kapetan na trenerje gledati z drugačnimi očmi kot pred leti. Konkretno, kakšen vtis je na vas pustil Jurica Golemac?
Predanost košarki. To je prva stvar, ki jo človek opazi. Za košarko živi 24 ur na dan. Ima vizijo, ki temelji na trdem delu, ponovitvah, disciplini in osredotočenosti. Priznam, da od igralcev zelo veliko zahteva in obenem stalno razmišlja o napredku. To mi je pisano na kožo. Dejstvo je, da je še na začetku svoje prave trenerske poti. A zdi se, da je na pravi poti in lahko nekega dne postane zares velik trener za največje uspehe.
Ste imeli kdaj v karieri težave s trenersko avtoriteto?
Zgodi se, da košarkar podvomi o posameznih odločitvah. A ko gledam svojo kariero, preprosto moral biti vesel, da sem sodeloval s pravimi strokovnjaki. Večinoma izhajajo iz prostora nekdanje Jugoslavije. Le v Andori me je vodil Španec, ki je imel nekoliko drugačno filozofijo.
Zdaj vas čaka Aleksander Sekulić. Gre za poglobljenega strokovnjaka in predanega košarkarskega delavca, ki v svoji trenerski kartoteki nima zapisanega samostojnega vodenja velikih zvezd ali delovanja v največjih klubih. Pred njim je eden največjih reprezentančnih izzivov, morda tudi z zvezdnikom iz lige NBA in uveljavljenimi igralci iz evrolige in EuroCupa. Na kakšen način si lahko ustvari avtoriteto?
Selektorju Sekuliću verjamem in mu zaupam. Pravzaprav gre za mojega prvega članskega trenerja. Dobro sva sodelovala. Moja odgovornost je, da mu zdaj vrnem, kar je on meni dal. Nedolgo nazaj sva imela daljši pogovor. Prišla sva do zaključka, da do leta 2017 v slovenski reprezentanci nismo znali rešiti vprašanja ega in vzpostaviti kemije. Na Finskem in v Turčiji smo nato videli, da je mogoče tudi to. To je zdaj vodilo za vse nas. Vsi se moramo podrediti skupnemu cilju. To pa je uvrstitev na olimpijske igre. Odgovor na vaše vprašanje? Sašo ima iskren odnos do vseh igralcev. Nihče ne bo delal proti njemu. Zato me za njegovo avtoriteto ne skrbi. Ne, vemo, zakaj prihajamo v reprezentanco. Ne bomo se prodajali, lovili bomo olimpijske igre.
Ne moreva mimo Dončića.
Seveda. Ha, ha …
Tudi sami ste poudarili, da bo njegova prisotnost v Kaunasu ključna. Kakšni občutki vas prevevajo, ko čakate na razplet prvega kroga končnice v ligi NBA?
Kot prijatelj mu želim preboj v naslednji krog. In naslednjega. Če je možno, naj vzame tudi šampionski prstan. Po drugi strani pa bom neizmerno vesel, če se nam bo priključil v reprezentanci. Gre za košarkarja, ki ga vsi strokovnjaki postavljajo ob bok največjim zvezdam lige NBA. Tudi LeBronu Jamesu. Igrati z njim bo velik privilegij. On mora biti obraz reprezentance. Z njim bo zgodba povsem drugačna.
Leta 2017 je bil Luka sicer vzhajajoča zvezda, a v senci Gorana Dragića, verjetno najbolj srčnega kapetana v zgodovini slovenskega kolektivnega športa in nespornega vodje. V prihodnje bo preprosto moral prevzeti Goranovo vlogo. Ji bo kos?
Gogi je bil takrat starejši in bolj izkušenj. Vedel je, kdaj in kako se pogovoriti s posamezniki igralci. Bil je tudi vokalni 'lider'. Z njim nisem igral že štiri leta, zato ne vem, v kolikšni meri se je na tej ravni spremenil tudi Luka. A če je vodja Dallasa, verjamem, da zna občasno kaj povedati tudi kakšnemu soigralcu. Predvsem pa bo zgled na igrišču. Ob tem se spomnim nedavne izjave Pau Gasola, ki so ga pred zaključnim turnirjem evrolige spraševali, kaj je soigralcem pred finalom dejal Kobe Bryant. Dejal je, da ni veliko govoril. Vse je pokazal s svojim odnosom.
Olimpijske igre, sanje iz otroštva?
Izhajam iz športne družine. Vem, kaj pomenijo olimpijske igre. Vedno jih spremljam. Vedno sem se navduševal tudi nad željo in zagnanostjo športnikov. Želim biti del tega.
1