Cedevita Olimpija
Luka Dončić
Četrtek, 13. 8. 2020, 4.08
4 leta, 3 mesece
INTERVJU: LOJZE ŠIŠKO
Ljubljanski privilegij: učiti (se od) Dončića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,52
2
Lojze Šiško: nekdanji trener Luke Dončića, danes šef mladinskega pogona Cedevite Olimpije.
Igral je z Dejanom Bodirogo in Juretom Zdovcem, se na parketu boril proti Aleksandru Đorđeviću, v delu kariere usmerjal Luko Dončića in vzgojil košarkarskega reprezentanta Žana Marka Šiška. Vse to združuje Lojze Šiško, danes vodja mlajših kategorij pri Cedeviti Olimpiji.
Po razpadu nekdanje skupne države in odhodu iz Olimpije se na članski ravni ni približal uspehom iz mlajših kategorij. Igral je za več slovenskih prvoligašev in kariero sklenil pred 20 leti. Čeprav je zaposlen pri Telekomu Slovenije, ostaja tesno vpet v košarko. Deloma kot oče, saj je njegov sin Žan Mark Šiško kot član Bayerna in reprezentant eden od velikih upov slovenske košarke, predvsem pa kot dolgoletni trener pri ljubljanski Olimpiji. Kot takšen je tesno sodeloval z Luko Dončićem.
Se zbujate sredi noči?
Zaradi lige NBA? Večinoma ne. Narava dela mi to pač preprečuje. Če je ura ugodna, si Dončićevo tekmo seveda pogledam. Vedno pa spremljam posnetke ali vsaj vrhunce tekem.
Vas ob tem prešine misel, da ste imeli tega "mulca" še pred nekaj leti v svoji ekipi ljubljanske Olimpije?
Kar nekaj trenerjev je v Ljubljani delalo z njim. V mojo ekipo se je priključil dve leti pred odhodom v Španijo. Naj se sliši še tako smešno ali pa pretirano samozavestno, toda pri Olimpiji smo tedaj vsi dobro vedeli, da je pred tem fantom vrhunska kariera. Sam sem na vse skupaj gledal še malce drugače, saj sem v mlajših kategorijah igral s košarkarji, kot sta Dejan Bodiroga in Predrag Danilović. Hitro sem ocenil, da ima Luka v sebi celo nekaj več kot omenjena. Kljub visokim pričakovanjem pa je nato Dončić vse presenetil s hitrostjo svojega preboja.
Grega Brezovec, Jernej Smolnikar, Srečo Bešter, Rok Dežman … Trenerji, ki so ga spremljali od prvega treninga naprej. Vsi po vrsti so ocenjevali, da je predober za svoje vrstnike in ga pošiljali naprej. Kako se je Luka spopadal s to vlogo?
V njegovem značaju je, da ne čuti pritiska. Spoštovanje – da, strah – nikoli. On je tekmovalec po duši. Odlikuje ga pristna želja po zmagi. Zato je vedno iskal poti do zmag. Ne le v košarki. Vsem je padel v oko, ker se je vedno želel dokazovati in biti boljši od drugih. Ljudje danes hvalijo njegovo sproščenost. Že res, a njegov pogled kaže na neverjetno tekmovalnost.
Zanimivo je, ko se na spletu pojavijo kakšni posnetki s treningov Dallas Mavericks, na katerih je razvidno, da tudi tam išče stalno tekmo. Ob tem se hitro spomnim na njegove ljubljanske čase. Luka se je bil sposoben sporeči se zaradi popolne neumnosti, a v ozadju je bila neka tekma. Tedaj je bilo to prisotno v manjših količinah, danes se to izvaja na najvišji mogoči ravni.
Prav zaradi vsega naštetega nekoliko drugače gledam na svoj trenerski poklic in delo z mladimi. Res je, nekaj malega smo ga naučili tudi mi. A sam rad pravim, da smo se ogromno od njega naučili tudi mi, torej trenerji. Tega se pač ne da kupiti. Gre pa za neizmeren privilegij.
Na začetku zgodbe o uspehu ...
Konkretno, kaj vas je naučil Luka Dončić?
V prvi vrsti me je naučil, da košarkarja ne smeš postaviti v okvir in pri tem vztrajati. Športnika je treba opazovati in paziti, da ostaja sproščen. Konkretno, Luka si je v košarki izmišljal poteze, ki morda tehnično niso bile pravilne. Tukaj smo mu morali dati svobodo in njegovo zmagovalno željo prenašati na druge. Jasno, treba se je držati načel, a še bolj pomembna je analiza igralcev po treningih in tekmah. Verjamem, da trenerji, ki so delali z njim, drugače gledamo na svoje igralce. Ko nekdo odstopa od sistema, pred popravki iščemo odgovore na vprašanja o tem, zakaj je drugačen. Znova se vračam k Dončiću. Njemu smo preprosto morali dovoliti igrivost. Če bi ga silili v sistem, bi v njem zatrli to željo in kreativnost.
Pogosto slišimo, da je Luka igralec intuicije in košarkarske inteligence. A tudi takšen košarkar se mora učiti in sprejemati napotke. Kakšen je bil do trenerjev na tej ravni?
Že pri trinajstih letih je znal pokazati, ali mu kaj ni bilo všeč. To je pozitivno. Ne gre za neupoštevanje napotkov, temveč izkazovanje dvoma. To je trener začutil. Pogosto je imel tudi prav. Tudi pri tem se je močno razlikoval od soigralcev. Za svoja leta je bil neverjetno zrel. Dejal bi, da celo za dve generaciji pred vrstniki. Bil je otročji, a tudi zelo delaven. Vedno je želel narediti nekaj več.
Lojze Šiško z izbranimi besedami o Dončiću.
Kakšen pa je bil nato ob vrnitvah v Ljubljano kot zvezdnik Reala ali Dallasa?
Lahko navedem zadnji primer. Med prekinitvijo lige NBA sva se srečala v Stožicah. Ko sva na hodniku hodila drug proti drugemu, se mi je pred očmi naslikala tista podoba otroka pred odhodom v Madrid. Ko me je objel in močno potrepljal, sem mu dejal: "V kaj si zrasel?! Od tistega otroka v odraslega moža." A bil je sproščen in povsem običajen. To cenim, saj si predstavljam, kaj vse se v ZDA vrti okrog njega. No, ostal pa je zanj značilen nasmeh.
Nove Dončiće je seveda nesmiselno iskati. Kakšen pa je danes vsakdan v mlajših kategorijah Cedevite Olimpije? Kakšno je torej ljubljansko zaledje?
Imamo "material", ki obeta. Imamo načrte, kako ga razviti. Po dvanajstih letih v tem pogonu lahko rečem, da se sicer res pozna manjši bazen igralcev. A nadarjenosti mladim ne gre očitati. Težavo vidim pri prehajanju iz mladinske v člansko ekipo. Strategija tega prehoda mora biti dodelana. Olimpija je včasih imela sistem, ki je mladim olajšal ta prehod. Zdaj se trudimo, da bi ga znova vzpostavili.
Verjetno namigujete na sodelovanje z Ilirijo?
Da. Tukaj ni "tople vode". A to je korak v pravo smer. Po idealnem scenariju bi se Ilirija lahko prebila do 2. lige ABA. To je raven tekmovanja, ki bi pomagala razvoju igralcev za člansko ekipo Cedevite Olimpije. A za ta scenarij se mora poklopiti veliko stvari.
Kako pa danes gledate na svojo igralsko kariero in tedanje izkušnje?
Ko igraš, pač igraš. Šele v zadnjih letih, ko sem trener, so se spomini malce ustalili, sam pa sem začel ceniti določene stvari. Predvsem pa se zavedam, da so bila to zares lepa leta.
Zlati spomini: Lojze Šiško (prvi z desne), Luka Dončić (tretji z desne v zgodnji vrsti).
Se vam v mislih ob tem pogovoru utrne kakšen poseben trenutek iz tiste izjemno močne "jugolige"?
Uf, veliko jih je bilo. Kot 17-letnika me je Vinko Jelovac sredi Beograda potisnil v ogenj z nalogo pokrivanja Aleksandra Đorđevića kot vzhajajoče zvezde srbske košarke. V čast si štejem, da sem igral proti Željku Obradoviću, pa proti tedaj najboljši ekipi Evrope, torej splitski Jugoplastiki. Spominjam se tudi gostovanja pri sarajevski Bosni, kjer sem igral proti Zdravku Raduloviću. Po neki moji slabi potezi je pristopil do mene, me potrepljal in dejal: "Ajde, mali. Igraj!" Tedaj se mi je to zdelo neverjetno. A to je dokaz, kako so ti veliki mojstri košarke gledali na zagnane mladeniče, čeprav v majicah tekmecev. Ponavljam, to so spomini, ki ostajajo.
Tudi reprezentančni …
Da. Dvakrat sem bil vključen v delo mladinske reprezentance. Prvič leta 1988, ko sem bil kot dve leti mlajši igralec priključen generaciji s Predragom Danilovićem, Arijanom Komazecem, Dževadom Alihodžićem … Selektor Vujošević mi je tik pred prvenstvom dejal: "Mlad si, zato, ne glede na to, kako igraš, ne boš del ekipe." Ta neverjetna neposrednost se me je dotaknila. Brez "zavijanja v celofan". Dve leti pozneje pa sem bil del ekipe, a sem se znova soočil s selektorjem Vujoševićem. "Poglej, strokovni svet košarkarske zveze v tebi ne vidi članskega reprezentanta, mlajšega Dejana Bodirogo pa. Boš sprejel vlogo dvanajstega? Drugače moraš oditi," mi je dejal. Seveda sem sprejel tudi ponujeno. Priznam, tedaj je bil zame to šok. Danes vse poteze popolnoma razumem.
Bi se strinjali, da se je vaša kariera pravzaprav končala že z odhodom iz Olimpije?
Po razpadu države je pravzaprav veljalo nepisano pravilo: Olimpija ali nič. Razlika je bila velikanska. Na vseh ravneh. Če si odšel iz Olimpije, je to pomenil konec. Izjema so res vrhunski igralci, ki so odhajali v tujino. Poskušal sem v drugih klubih, a priznam, da je motivacija po odhodu iz Tivolija padla. Pot ni šla več v pravo smer. Zato sem pač začel iskati druge poti. A to je naravno. Odstotek tistih, ki si življenjsko eksistenco lahko zagotovijo skozi šport, je zelo majhen.
Žan Mark Šiško: eno od imen prihodnosti slovenske košarke.
O sinu …
Za uveljavitev košarkarskega priimka Šiško pa v zadnjih letih skrbi Žan Mark Šiško. Igral je za mlajše selekcije Olimpije, pa za Škofjo Loko, Cibono, Ilirijo in Primorsko, dokler ni letos prestopil v Bayern, kjer je dočakal tudi prve evroligaške minute."Ima kakovost. Je na pravi poti. Je fant hitrih odločitev, ki pa imajo vedno pravo podlago," o karieri 23-letnega sina, ki navdušuje kot pronicljivi organizator igre, razmišlja oče Lojze.
Nekaj pa ga vendarle malce moti. "40 let sem v Olimpiji. V meni je veliko zelene krvi, zato mi seveda ni vseeno, da ni zaigral za člansko ekipo Olimpije. A po spletu naključij in po zaslugi njegovega značaja je danes v Münchnu," je pogovor zaključil Šiško starejši.
2