Sobotni intervju
Luka Dončić
Sobota, 21. 12. 2019, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
SOBOTNI INTERVJU: RADO TRIFUNOVIČ
Ko se v Dončićevi glavi vse ustavi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,63
5
Zadnjo tekmo je vodil pred desetimi meseci. Toliko več si jih je ogledal in podrobno analiziral. Le v tem tednu 20. Rado Trifunovič, selektor košarkarske reprezentance, ki vrata dvorane poleti vedno odpre slovenskim reprezentantom. Tudi tistemu, o katerem govori ves košarkarski svet. "Luka Dončić je fenomen," pravi 46-letni košarkarski strokovnjak, ki je na slikovit način orisal, kaj se dogaja v glavi mladega zvezdnika, ko se zapodi pod koš. "V njegovi glavi se vse ustavi, tako da lahko poišče rešitev."
Njegova statistika v vlogi selektorja slovenske košarkarske reprezentance ni pretirano blesteča. Izbrano vrsto je vodil na dvanajstih tekmah in vknjižil le tri zmage. Vse to v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2019, v katerih je bila prav Slovenija ena od največjih žrtev ponesrečenega Fibinega sistema. Za nameček je vstopil v velike čevlje Igorja Kokoškova, ki je pred tem Slovenijo popeljal do zlata na EuroBasketu. Vseeno je ostal na položaju in zdaj misli že usmerja proti kvalifikacijam za EuroBasket 2021 in kvalifikacijam za olimpijske igre 2020. Nekdanji reprezentant in pozneje trener Heliosa ter Zlatoroga verjame, da bo prav v teh lahko prvič računal na popolno reprezentančno zasedbo, ki jo bo gradil okrog Luke Dončića.Koliko košarkarskih tekem ste si ogledali v tem tednu?
Ko bo tedna konec, bom verjetno pri številki 20. Povprečen teden. Zgodi se tudi, da si kakšen dan ogledam štiri tekme. A nisem klasičen gledalec, ki bi bil udobno nameščen na kavč.
Kakšno pa je vaše spremljanje tekem?
Analitično. Osredotočen sem na tekme slovenskih reprezentantov. Po eni strani me seveda zanima forma, po drugi strani pa želim doumeti, kaj posamezniku najbolj ustreza. Košarka je skupinski šport. Umetnost trenerja ali selektorja pa je, da konkretne dobre lastnosti posameznika vkomponira v kolektiv in združi v celoto. Poleg tega se košarkarji skozi sezone spreminjajo. Določene elemente opuščajo, spet druge dodajajo.
Opažanja zapisujete v računalnik ali …
Ne, ne. Sem še trener stare šole. Vse pišem v zvezek. Res pa je, da nato vse skupaj poskeniram. Če pa se malce navežem na vaše predhodno vprašanje, bi dodal, da podrobno spremljam tudi košarkarje iz reprezentanc, s katerimi se bomo soočili v kvalifikacijah za EuroBasket 2021 in olimpijske igre. Seveda pa gledam tudi preostale tekme. Pri tem sva pogosto v stiku z Igorjem Kokoškovom. Izmenjujeva si informacije in posnetke. Oba želiva ostati v trendu. Zato se osredotočam tudi na način trenerskega vodenja tekem. Spremljam ideje posameznih trenerjev in jih skušam vkomponirati v svoja razmišljanja.
25. januarja bo dopolnil 47 let.
Kdo vam je najbolj padel v oko?
Železni repertoar je Željko Obradović. Navdušen sem nad Svetislavom Pešićem, za katerega bi človek pomislil, da bo z leti popuščal. Prav nasprotno. Ostaja v trendu. Obenem pa je tako izkušen, da se boji delati neumnosti. Všeč sta mi tudi Ibon Navarro in Zvezdan Mitrović.
V Evropi je trener strokovna avtoriteta, v ligi NBA pa ob selekciji ekipe ni na vrhu odločevalne verige, pogosto pa ga "spregledamo" tudi med tekmami …
Se strinjam, v Evropi imajo trenerji večjo veljavo. Zdaj že nedavni trener Minnesote Tom Thibodeau je bil ob lanskoletni poletni ligi moj sogovornik na to temo. Prišla sva do zaključka, da se prav zaradi tega narava trenerske službe zelo razlikuje. V ZDA imajo trenerji stabilnost, v Evropi jih menjajo kot spodnjice. Konkretno, v ligi ABA je bilo v prvih šestih krogih nove sezone zamenjanih pet trenerjev. To ni normalno! V svojem razmišljanju bi šel še korak dlje in dejal, da to filozofijo sprejemajo tudi igralci. Občasno so v kritičnih trenutkih podzavestno manj borbeni, saj vedo, da bo odgovornost nosil trener. Naj za primerjavo ponudim študentsko ligo NCAA. Tam trenerji vztrajajo 20 ali 30 let. Igralec ve, da mora prepričati trenerje, če želi zadržati štipendijo in mesto v ekipi. Posledično se ustvarja drugačna energija.
Pogrešate ta dnevni trenerski utrip, klubsko kadrovanje in adrenalin tekem?
Da, zelo.
Na EuroBasketu 2017 je bil Rado Trifunovič pomočnik selektorja Igorja Kokoškova.
Iščete takšen izziv?
V tem trenutku ne. Takšen je tudi dogovor s Košarkarsko zvezo Slovenije. Tudi v našem športu je vse težje sedeti na dveh stolih. Praksa kaže na jasno zgledovanje po nogometu.
Po neuspešnih kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu 2019 ni bilo prave razprave o selektorju. Je bilo nadaljevanje samoumevno? Ste morda sami razmišljali o odstopu?
Postali smo evropski prvaki. Vajeni zmag. Ko zmag ni več in se reprezentanca ne uvrsti na naslednje veliko tekmovanje, lahko to označimo za neuspeh. Razumem razočaranje, sprejemam kritike. Udrihanje po selektorju je običajno. Pričakovan odziv. Poleg tega se me drži status neizkušenega selektorja. Treba pa se je vprašati, zakaj nam ni uspelo. Izpostavljam nestanovitnost igralskega kadra. Na nobeni tekmi nismo bili v popolni postavi. Iskreno, pričakoval sem, da bom ostal selektor. Nisem razmišljal o odstopu. Tudi vodstvo KZS mi zaupa. Čutim podporo. Želim vztrajati. Predvsem pa želim enkrat reprezentanco voditi tako, da bom imel možnost pravih priprav. Pred evropskim prvenstvom se reprezentance pripravljajo od 45 do 50 dni. Jaz te možnosti nisem imel. Ko jo bom imel, se bo resnično videlo, koliko sem vreden.
Kakšne pa bodo priprave na junijski olimpijski turnir?
Moja želja je, da bi se zbrali prvega junija. To bi nam omogočilo tri tedne strnjenih priprav. Zavedam pa se omejitev. Liga NBA namreč košarkarjem ne dovoljuje aktivnosti pred 9. junijem. To pomeni, da bi se nam Luka Dončić in Vlatko Čančar priključila z zamudo. No, tudi Goran Dragić, če bi se po norem naključju odločil za reprezentančno vrnitev.
Pogovor sva začela s spremljanjem tekem kot delom vaše službe. Kaj pa obiski reprezentančnih kandidatov?
Teh stikov je zdaj, ko je več reprezentantov doma ali v bližini, nekoliko manj. Na dosegu roke imam Blažiča, Murića, Šiška, Dimca … Pred časom sem v Ulmu obiskal Zorana Dragića in Jako Lakoviča. Dvakrat sem si v živo ogledal tudi Alekseja Nikolića in bil v stiku z njim. V načrtu imam tudi obisk Badalone, kjer bi se pogovoril s Klemnom Prepeličem in Alenom Omićem. Sem tudi v stalnem stiku z Gašperjem Vidmarjem.
Vidmarju je "obljubil" 15 minut.
Kakšen je Vidmarjev status?
On je pomemben del ekipe. Daje nam zanesljivost. Je pravi kapetan. Če bo zdrav, bo zanesljivo prisoten v olimpijskih kvalifikacijah, a ne kot prvi center. Igral naj bi največ 15 minut. To je njegova želja in hkrati moja zaveza. Poskušam pa ga prepričati že za februarske kvalifikacije za EP 2021.
Njegov status verjetno vpliva na vprašanje naturaliziranega igralca.
Že nekaj časa vemo, da sta v igri Alen Omić in Anthony Randolph. S prvim sem v stiku. Z drugim ne, a vem, kaj Američanom pomenijo olimpijske igre. Bomo videli. Bi pa poudaril nekaj, kar sem povedal tudi Omiću. Razumem njegovo slabo voljo, a dejstvo je, da Randolph ni zamenjava zanj. Ne, namesto klasičnega centra smo iskali nekoga, ki lahko igra na položajih štiri in pet. To smo potrebovali za večji napredek ekipe. V prihodnje pa … Bomo videli.
Čutiti je, da bi se Omić vrnil, a le ob predpostavki, da bo v ekipi tudi v olimpijskih kvalifikacijah.
V tem trenutku mu ne morem nič zagotoviti. Ne le njemu. Nikomur. Počakajmo. Sezona je še dolga. Lahko pa vam povem, da smo poleti, ko smo reprezentantom ponujali možnost individualnih treningov, vrata odprli tudi za Omića.
Javnost vam očita neodločnost. Iz vaših besed gre razumeti, da gre bolj za pragmatičnost.
Dober zaključek. Da, smo pragmatični. Slišim očitke: "Boste kaj rekli? Se boste izpostavili?" A trenutno je še prezgodaj, da bi se dokončno odločili. Je pa dejstvo, da si bomo morali pomagati z naturaliziranim igralcem. Veste, tudi jaz bi imel najraje štiri Vidmarje. Minili so časi, ko smo imeli Nesterovića, Brezca, Lorbka, Slokarja … Zdaj smo pri višini podhranjeni. Imamo pa le eno možnost. Izbrati moramo najboljšo rešitev. Zato ne gre za neodločnost.
Ob pogovoru s košarkarskim selektorjem seveda ne moremo mimo Luke Dončića. Verjetno so med tekmami, ki ste jih omenili na začetku pogovora, tudi njegove. Kakšen je v vaših očeh?
Dober, fenomenalen, vrhunski … Pri dvajsetih letih. Pričakoval sem njegov uspeh v ligi NBA. A tako nagel vzpon in takšna raven igre me vendarle presenečata. Nisem edini. Tega ni pričakoval nihče.
S katerimi košarkarskimi elementi vas je najbolj očaral?
Z igro! Njegova inteligenca v košarkarski igri je fascinantna. Tega se ni mogoče naučiti. To ima v sebi. Njegove rešitve so nagonske. Vedno je sekundo pred tekmecem. Vedno najde pravo potezo. Met ali podaja, za nameček pa podaja najboljšemu igralcu v danem položaju. Včasih imam občutek, da se sredi napada njegov čas ustavi. Kot bi mu v glavi zamrznili sliko, mu dovolili pregled prostora in čas za odločitev. Vidi vse scenarije in izbere najboljšo rešitev. To je on.
Poleti sta skupaj zbrala 70 treningov.
Globalna zvezda. A vseeno iz naših krajev. Verjetno gre za prvega slovenskega športnika, ki je za domači medijski prostor skorajda nedosegljiv. Kakšen pa je v odnosu do vas?
Ni se spremenil. Takšen je kot leta 2017. Sproščen, umirjen, daleč od nadutega ali vzvišenega.
Poleti je treniral z vami.
Skoraj tri mesece. Z nekaj premori vmes, a skupno sva naredila vsaj 70 treningov.
Vas je ob tem čakala teksaška mapa z jasno začrtanim programom Dallasovega trenerja ali se vam je prepustil?
Na začetku priprav je v Ljubljano prišel tudi njegov klubski trener Rick Carlisle. Pogovorila sva se in začrtala Dončićevo pot. Na treningih so se nama priključevali še Jaka Blažič, Goran Dragić, Gregor Glas … Spoznal pa sem, da je biti v Dončićevem primeru težko pretirano pameten. Obvlada vse. Deluje instinktivno. Potrebne pa so ponovitve.
Prva zvezda Dallasa, prva zvezda reprezentance?
A vseeno … V enem letu je viden dodaten preskok. Zakaj? Gre za njegovo dojemanje košarke? Kopičenje izkušenj? Novo fazo zorenja?
Veliko je treniral, a ključno je, kot ste izpostavili, njegovo dojemanje košarkarske igre. On dozoreva. V prvi sezoni je okusil ligo NBA. Spoznaval je njene zakonitosti in vse skupaj ponotranjil. Nato je imel tri mesece časa za pripravo na drugo sezono, vmes pa je dojel, kako postati še boljši. To je on. Takšen je bil od nekdaj. Težko boste našli trenerja, ki bo dvignil roko in dejal: "Jaz sem ga naučil!" Njega je bilo vedno treba samo usmerjati.
Zanimivo, pogosto deluje celo nekoliko lenobno ali nezainteresirano. Kje se potem kaže ta njegova neverjetna osredotočenost?
Ključno vprašanje je, kako v preprosti vaji iz njega iztisniti največ. Rešitev? Štetje. Tekmovanje. Naj navedem primer. Tekmovala sva. Če je zadel, je dobil točko. Če je zgrešil, sem kot trener dobil dve. Tekma do deset. Poraženec mora delati sklece.
Kje je njegov strop?
Ni ga. Brez meja. Skrbeti mora le, da ostane zdrav. Košarka? Bodite brez skrbi. Vedno bo sekundo pred drugimi. To ima v sebi. Takšen se je rodil.
Kako čvrsta je vajina komunikacijska vez med sezono?
To je nova generacija, ki se redko pogovarja, raje pa si dopisuje. To sem sprejel. Pogosto si piševa. Ga pa ne nadlegujem.
Omeni tudi olimpijske igre?
Da. Čuti se, da ima to v mislih.
"Olimpijske igre? Najprej prvo okno kvalifikacij za EP 2021."
Kaj pa vaše misli? Gradnja ekipe okrog Dončića?
On je vodja v klubu iz lige NBA. Seveda bo vodja tudi v reprezentanci. Verjamem, da bodo preostali reprezentanti to sprejeli. Vsi po vrsti so namreč tako zreli, da v tem ne vidim težav. Tukaj ni vprašanja privoščljivosti, zavisti ... Za to je zaslužen tudi Luka, ki je stalno v stiku z njimi. Je del njih. Igralsko najboljši, značajsko eden od njih.
Kakšen pa bo tukaj trenerski izziv? Kako ustvarjati trenersko avtoriteto v komunikaciji z zvezdnikom, kakršnega slovenska košarka še ni imela? Čutite, da boste kos nalogi?
Takšnega športnika v slovenskem prostoru še ni bilo. Vseeno čutim, da sem lahko kos nalogi. Upam na dobro zgodbo.
Omenili ste tudi Gorana Dragića. Zdi se, da mu v Sloveniji še nismo pripravljeni povsem prisluhniti, se mu zahvaliti za vse, kar je dal izbrani vrsti, in neomajno spoštovati njegovo odločitev o reprezentančni upokojitvi.
Imate prav. Moje stališče je jasno. Spoštujem njegovo odločitev in sem mu hvaležen za vse, kar je dal reprezentanci. Krona vsega je EuroBasket 2017. Vse je imel na svojih plečih. Vsemu se je odpovedal za uspeh reprezentance. Globok poklon. No, če pa bo še kdaj začutil notranji reprezentančni klic, mu bodo vrata na stežaj odprta. Z njim sem v dobrih odnosih. Poleti se je mudil na mojih treningih. Bil je kot 16-letni mladenič, ki se želi dokazovati. Upam, da se bo otresel zdravstvenih težav in znova igral tako kot na začetku sezone. To je bila prava poezija.
5