Luka Dončić
Goran Dragić
Ponedeljek, 17. 9. 2018, 9.32
5 let, 7 mesecev
KLUBSKI STATUS JUNAKOV EP 2017
Kako so prvaki unovčili zlati EuroBasket 2017?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,09
2
Kakšnih je bilo zadnjih 12 mesecev dvanajsterice košarkarjev in njihovega selektorja Igorja Kokoškova, ki so na današnji dan leta 2017 v Carigradu postali evropski prvaki in obnoreli Slovenijo?
Reprezentančna pravljica je končana. Čas je za klubsko sezono ...
Pustimo ob strani dejstvo, da mora Košarkarska zveza Slovenije natanko leto po naslovu evropskega prvaka dobesedno deliti brezplačne vstopnice, da bi reprezentanci v kvalifikacijski tekmi v boju za SP 2019 s Turčijo zagotovila vsaj spodobno zasedenost tribun v Stožicah, kar znova priča o ravni navijaške kulture. Tudi dobro zrežirani in medijsko usklajeni pritisk na zdaj že nekdanjo vlado v boju za kakšen dodaten evro nagrade za istanbulsko zlato nas, ko se sprašujemo, kako je ducat zlatih junakov unovčilo naslov prvaka, na tem mestu ne zanima. Osredotočamo se zgolj na klubskih 12 mesecev najbolj upravičeno najbolj čislane košarkarske reprezentance v zgodovini slovenskega športa.
Igor Kokoškov bo kot prvi neameriški trener vodil ekipo iz lige NBA.
Sedmerica se ni selila
Slovenija je bila pred natančno letom (mega)hit EuroBasketa, nekaj njenih posameznikov zvezdnikov prvenstva, še več pa prijetnih presenečenj osrednjega evropskega reprezentančnega tekmovanja. Nato pa … Drastičnih kratkoročnih sprememb na ravni klubskih delodajalcev evropsko prvenstvo za Slovence ni imelo.
Kar sedem košarkarjev, med katerimi so bili tudi člana idealne peterke prvenstva, prvi reprezentančni center in novi naturalizirani ljubljenec občinstva, je kariero nadaljevalo pri dotedanjem delodajalcu. Med tistimi, ki so zamenjali delovno okolje, je trojica klubsko pogodbo podpisala krepko pred potjo na EP. Med samim tekmovanjem pa sta klubske barve zamenjala zgolj Matic Rebec, ki je iz Krke odšel v Enisey, in Edo Murić, za katerega se je po odhodu iz Banvita ogrel Anadolu Efes. Oba v novih klubih nista zdržala do konca sezone. Kaj pa preostali? Kako uspešni so bili in kakšen je njihov status eno leto po zgodovinskem uspehu?
Igor Kokoškov (Phoenix/ZDA)
Igor Kokoškov, na lanskoletnem EuroBasketu selektor prvakov, bo prihodnji mesec postal prvi neameriški strokovnjak, ki bo v novo sezono vstopil kot glavni trener moštva lige NBA. Pri Phoenix Suns so pri imenovanju 46-letnega Srba, ki je selektorsko taktirko predal Radu Trifunoviću, jasno povedali, da jih je donedavni pomočnik pri Utah Jazz prepričal tudi s svojim podpisom v slovenski košarkarski simfoniji.
Anthony Randolph (Real Madrid/ŠPA)
Američan v slovenskem dresu je že pred prvenstvom podaljšal pogodbo z madridskim Realom. Res pa je, da je prvič zaigral kot slovenski državljan. Pokazal je nekaj všečnih predstav, a imel tudi nekaj težav s poškodbami, v zaključku sanjske sezone, v kateri je Real osvojil evroligo in špansko prvenstvo, pa ni bil v poglavitnih načrtih trenerja Pabla Lasa. Vseeno ostaja član Reala, ki mu je celo odprl vrata za vrnitev v reprezentanco.
Matic Rebec (brez kluba)
Primorski organizator igre se je po EuroBasketu lotil prvega mednarodnega klubskega izziva. Potem ko je doma igral za Helios, Rogaško in Krko, se je na krilih reprezentančnega uspeha odpravil v Rusijo. Enisey pa zanj ni bil zadetek v polno. V klubu ni dolgo zdržal. Že januarja se je vrnil in podpisal za Sixt Primorsko, s katero je osvojil slovenski pokal in se prebil do finala 2. lige ABA, nato pa se je znova znašel na košarkarski tržnici.
Goran Dragić (Miami Heat/ZDA)
Ideolog slovenske igre, motor reprezentance in kapetan v najbolj žlahtnem pomenu besede je na današnji dan odigral zadnjo tekmo za izbrano vrsto. V prvem delu klubske sezone je nato plačeval dokaj visoko ceno za EuroBasket. Čustveno je bil namreč povsem izpraznjen, tako da se je znašel v precejšnji osebni krizi. A pravočasno je zadihal s pravimi košarkarskimi pljuči, se podpisal pod eno najboljših sezon v ligi NBA, prvič zaigral na All-star tekmi in se prebil v končnico. Vseeno pa je vnovič spoznal, da v Miamiju nima spremljevalne zasedbe, s katero bi lahko lovil najvišje cilje.
Aleksej Nikolić (Partizan/SRB)
Eden od junakov velikega finala proti Srbiji se je po veličastnem sprejemu v Ljubljani vrnil v staro "jato", torej v Bamberg. Po sezonah kaljenja je upal na večjo priložnost. A zaman. Znova ni bil nosilec nemške ekipe, za katero je sicer igral tudi v evroligi, a v povprečju po 12 minut, kar je zadostovalo za 2,6 točke na tekmo. Selitev je bila neizbežna. Zanj se je ogrevala ljubljanska Olimpija, a se je odločil za beograjski Partizan. Ta mu je za dobrodošlico toplo odsvetoval septembrsko reprezentančno akcijo, k čemur je 23-letni branilec zgolj prikimal.
Klemen Prepelić (Real Madrid/ŠPA)
Bistričan, ki je v letu po reprezentančnem vrhuncu kariere nizal uspehe tudi v zasebnem življenju (poroka in rojstvo otroka), spada v tisto skupino istanbulskih junakov, ki so znali zlati elan najbolj unovčiti in oplemenititi. Po odličnih predstavah na Finskem in v Turčiji se je vrnil v Francijo, kjer se je iz Limogesa preselil v Levallois Metropolitans. Javna skrivnost je bila, da je bil vseskozi tudi pod drobnogledom madridskega Reala. "Prle" Špancev ni razočaral. Z odlično sezono je okrepil njihovo zanimanje in se poleti v prestopu kariere preselil k aktualnim evropskim prvakom, kjer bo, v slogu svojih let, nosil številko 25. Negativni stranski učinek? Rdeča luč za reprezentanco.
Edo Murić (brez kluba)
Mlajši od bratov Murić je sezono pred EuroBasketom končal v Turčiji. V Turčiji je postal tudi evropski prvak. Nato se je vrnil v Turčijo, a ne k Banvitu, temveč k Anadolu Efesu. Dišalo je po nadaljevanju pravljice, a se Ljubljančanu v novem klubskem okolju ni uspel ukoreniniti. Med božično-novoletnimi prazniki se je po spogledovanju z Olimpijo nato preselil na Poljsko, kjer je njegov delodajalec postal Stelmet Zielona Gora. Ime tega kluba je imel v svoji igralski kartoteki zapisano še pred nekaj tedni, nato pa ga je doletela vest o prekinitvi pogodbe.
Jaka Blažič (Barcelona/ŠPA)
"Korak nazaj za dva naprej," je že pred EuroBasketom dejal Jaka Blažič, ki se je iz Baskonie preselil v Andorro. Tam je, tudi na račun okrepljene reprezentančne samozavesti, odigral zelo kakovostno sezono. Dovolj kakovostno, da se je znašel na radarju velike Barcelone. Poleti je tudi uradno postal član katalonskega kluba, a je moral ob tem sprejeti tudi drobni tisk, v katerem je pisalo, da ga želi trener Svetislav Pešić spremljati in predvsem voditi celotno pripravljalno obdobje. Posledično je moral avgusta selektorju Radu Trifunoviću poslati "košarico".
Gašper Vidmar (Banvit/TUR)
Ni manjkalo veliko, pa bi tudi o ljubljanskem centru lahko pisali kot o velikem "dobičkarju" reprezentančne slave. Že ko se je jeseni vrnil v Banvit, je bilo jasno, da njegove delnice kotirajo višje od ravni turškega kluba. To je potrdilo tudi ravnanje Reala. Španci so namreč po nizu poškodb pod košem oko vrli prav proti Vidmarju. Tudi mreže, a so imeli pri Banvitu previsoka pričakovanja glede odškodnine. Vidmar, sicer tudi novi kapetan reprezentance, je ostal v klubu, katerega član je sicer uradno še danes, a je zdaj za selitev občutno več možnosti kot pozimi.
Saša Zagorac (brez kluba)
Veteran evropskih prvakov je bil eden od trojice, ki so novega delodajalca našli pred prvenstvom. Po odhodu iz ruske Parme ga je s svojo ponudbo prepričal madžarski klub Sopron. Pri sosedih je sicer hitro ujel igralski ritem, a se je kaj kmalu izkazalo, da selitev ni bila zadetek v polno. Sredi sezone se je vrnil v Slovenijo in podpisal pogodbo z novomeško Krko, za katero je igral do konca sezone. Trenutno še nima kluba za sezono 2018/19.
Žiga Dimec (Bayreuth/NEM)
Edini slovenski reprezentant, ki je sezono začel v slovenski ligi. Njegov klub je namreč ostala novomeška Krka, za katero je po slovesu od Rogaške igral od leta 2015. Po koncu sezone, v kateri je bil s Krko državni podprvak in zmagovalec 2. lige ABA, pa je vendarle napočil trenutek za prvo tujo avanturo. Spogledoval se je z odhodom v Italijo, a ga je naposled v svoje vrste vzel nemški prvoligaš Medi Bayreuth. Ta je ob tem prek igralčevega zastopnika podpis pogodbe pogojeval s takojšnjim prihodom v klub, tako da je robustni center zapustil reprezentančne priprave.
Vlatko Čančar (Burgos/ŠPA)
Tudi Primorčeva igralska krivulja se po zlatem evropskem prvenstvu vzpenja. Sezono je začel pri srbski Megi, a je po dobrih predstavah okrepil San Pablo Burgos. S španskim prvoligašem je sklenil tudi dogovor o sodelovanju za sezono 2018/19. Vmes se je sicer mudil v las Vegasu, kjer je v poletni ligi NBA igral za Denver. Klub iz Kolorada, ki ga je izbral na naboru leta 2017, ga tudi sicer stalno spremlja, tako da 21-letni Koprčan velja za naslednjega Slovenca, ki bo zaigral v najmočnejši ligi na svetu.
Luka Dončić (Dallas/ZDA)
Prav najmlajši član zlate Slovenije je bil tisti, ki je najbolj izkoristil zlata krila in šampionski elan. EuroBasket mu je okrepil samozavest in ga potrdil v vodilni vlogi, kar je unovčil tudi pri Realu. Na roko mu je šla tudi poškodba Sergia Lulla, tako da je Ljubljančan čez noč postal prvi mož kraljevega kluba. Priložnost je znal izkoristiti. Z Realom je bil španski in evropski prvak, ob tem pa tudi MVP obeh tekmovanj. Že med sezono je bilo sicer jasno, da se poslavlja od Evrope. Junija je sledila potrditev. Na naboru lige NBA ga je kot tretjega izbrala Atlanta in pravice zanj nemudoma posredovala Dallasu. Luka se zdaj v Teksasu, kjer bo v treh sezonah zaslužil 16 milijonov evrov, že pripravlja na krstno sezono v ligi NBA.
2