Izpoved Jurija Macure, ki je po hudi kalvariji zaprl poglavje

"Ni mi še uspelo predelati vsega, kar se je dogajalo," nam je septembra ob informaciji, da je ob kroničnih težavah s poškodbami kolen sklenil svojo kariero, dejal Jurij Macura, ki se mu je življenje v zadnjih mesecih obrnilo na glavo. Po več operacijah kolen in težavah, ki so zaznamovale njegovo pot, se je letos preselil med športne upokojence, zatem pa ekspresno svojo pot našel v poslovnem svetu. "Zdaj sem pripravljen spregovoriti," nam je tri mesece kasneje sporočil Macura, ki je v pogovoru za Sportal na dan, ko je dopolnil 26. rojstni dan, spregovoril o kalvarijah s poškodbami, svoji poti, neuresničenem potencialu in tudi prihodnosti ter svoji drugi karieri.

Jurij, za vami je zelo težko in burno obdobje, kajne? Kako ste?

Da, res je. Zdaj lahko rečem, da sem dobro.

Po koncu športne poti je že obrnil nov list. Svojo profesionalno pot je začel pisati v španski Baskonii, zatem je igral še za Mego, Koper Primorsko, FMP, Krko, pri Iliriji pa je svojo pot končal še pred uradnim začetkom sezone. Foto: Vid Ponikvar

Septembra je postalo jasno, da je vaše košarkarske zgodbe zaradi kroničnih težav s poškodbami konec. Takrat sva se tudi na kratko slišala in ste dejali, da še niste pripravljeni o vsem spregovoriti tudi javno. Zdaj ste stvari predelali. Kaj se je dogajalo v teh nekaj mesecih?

V prvem tednu po tisti odločitvi vse živo, zdaj pa se je vse nekako umirilo in ustalilo, ker sem šel zelo hitro naprej. Primarno sem se sam s sabo soočil že lani, ko sem bil na vozičku. Takrat sem se prvič zavedal, da je lahko to to in da morda ne bom mogel nikoli več igrati košarke. Potem sem se poskusil vrniti nazaj, tudi vsi vemo, kako je šlo. Vse skupaj je bila kar velika klofuta, jaz pa sem se kar hitro in uspešno pomiril sam s sabo in svojo odločitvijo.

Dva tedna zatem sem bil že v redu. Vedno sem pri vsaki odločitvi pristaš tega, da moraš imeti zaposleno glavo in misli, ker če nimaš, se hitro začnejo porajati negativne misli, ki ne koristijo nikomur. Ne vidim nobenega smisla v tem, da bi se smilil sam sebi in negodoval. Potem sem si takoj našel zaposlitev, tako da so se zadnji meseci vrteli predvsem okoli tega.

Svojo zadnjo uradno tekmo je odigral v dresu Krke. Foto: Cibona/Marin Susic Omenili ste zaposlitev. S čim se ukvarjate?

Zaposlen sem pri podjetju ANTA. To je kitajska športna znamka, ki je trenutno tretja največja na svetu, med drugim je njen obraz tudi Kyrie Irving, tudi jaz pa sem bil v času igranja njihov ambasador. Prostore imamo blizu BTC, zadolžen sem za B2C prodajo (business-to-consumer, pomeni, da podjetje prodaja izdelke ali storitve neposredno končnim potrošnikom, op. p.) in marketing. Na GEA College ob tem tudi zaključujem študij poslovne ekonomije. Vse je res zanimivo, pred kratkim sem bil tudi na Kitajskem na sedežu podjetja. Res sem se našel.

Če se dotakneva vaše zadnje epizode pri Iliriji. Navzven so v času priprav stvari delovale dobro. Kaj pa se je dogajalo v ozadju? Kdaj ste ugotovili, da ne bo šlo več?

Tudi sam sem imel prvotno dober občutek glede kolena, da bo šlo. Praktično vse do zadnje tekme je delovalo, da gre vse po načrtu. Seveda sem imel pred tem nekaj manjših bolečin, zatekanja, a to je v fazi rehabilitacije povsem normalno. S tem sem imel izkušnje že v preteklosti. Po zadnji tekmi pa so se pojavile enake bolečine, kot sem jih imel pred zadnjimi tremi operacijami.

Potem sem videl, da tako res ne gre več. Naslednje tri dni se stanje ni izboljšalo, ampak je bilo samo slabše in slabše, in to brez treninga. Takrat nisem treniral, delal sem v fitnesu, nisem pa treniral z ekipo. Takrat sem počasi doumel, da na takšen način ne morem vztrajati.

Za Slovenijo je zbral 13 uradnih nastopov. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kdaj ste prestali prvo operacijo kolena?

Leta 2019. Pred tem nisem imel večjih težav. Takrat se je vse začelo, najverjetneje zaradi prehitre rasti, pa tudi ker sem naredil hitre preskoke v člansko košarko. Za nedoraslega centra je potem to kar naporno, sploh za sklepe.

Ko športnik celo življenje vsak dan posveti samo športu, je najverjetneje res težko, ko je kar naenkrat vsega konec. Kako težko se je potem zavedati, da je to to, oz. narediti dokončen rez?

Tega zadnjega reza po mojem nisem naredil nikoli, ker sem imel že prej toliko težav in operacij. Prestal sem šest ali sedem operacij in se vsakokrat znova vračal. Zaradi tega sem bil že prej, če povem povsem brez olepševanj, pripravljen na to tranzicijo. Najverjetneje je ta zadeva pri športnikih brez poškodb povsem drugačna. Je pa to velika sprememba, sploh prvi teden, ko se zbudiš in se sprašuješ, kaj zdaj. Nihče ne bo storil kaj posebnega zate, ampak moraš ta korak storiti sam.

V času kariere je res vse prilagojeno temu, da si ti lahko kar najboljši na parketu, vsi se podrejajo temu, urnik imaš postavljen, dan je praktično načrtovan od jutra do večera. Potem tega ni več.

Vaše zadnje dejanje z Ilirijo se je končalo veliko prej od pričakovanega. Kaj se je dogajalo v ozadju? Kakšna je bila Stipe Modrić je v tej sezoni upal, da bo lahko računal tudi na Macuro. Foto: Filip Barbalić vaša komunikacija s trenerjem Stipetom Modrićem in tudi športnim direktorjem Sašo Dončićem?

Stipetu, Saši in drugim sem takoj povedal, kako stvari stojijo. Konec koncev so bili ves čas na zvezi tudi z mojim agentom. Že ob sklenitvi pogodbe so prejeli načrt, da se bom ob rehabilitaciji počasi vračal na parket, in ves čas so vedeli tudi, kakšno je stanje z mojima kolenoma. Po moji odločitvi pa je bilo zagotovo vse skupaj težko dojeti tudi njim, sploh ker je bil konec tako nepričakovan in pravzaprav še pred začetkom sezone.

Če zdaj pogledam nazaj, bi morda lahko počakal nekaj mesecev in bi se potem mogoče vrnil ter odigral nekaj tekem, ampak kdo ve, kaj bi bilo spet zatem. Glede na to, da sem imel takšne težave že na pripravah in prijateljskih tekmah, je razumljivo, da bi imel po tekmovalni košarki zagotovo težav še toliko več. Že pred tem sem leto in pol oz. skoraj dve namenil temu, da sem se spet postavil na noge, da pa bi potem spet igral po obdobjih, pa je to zgolj potrata časa.

Če se malce pošaliva – če lahko pri nekaterih športnikih kariero razdelimo po klubih, bi pri vas lahko šla po poškodbah in operacijah. Nazadnje ste bili na parketu 2023/24 v dresu Krke, a tudi tisto sezono ste sklenili že aprila. Kaj pa je se je dogajalo v tem vmesnem obdobju do podpisa pogodbe z Ilirijo letos?

V tem času sem opravljal rehabilitacijo. V začetku aprila sem takrat imel operacijo meniskusov, zatem sem poskušal ujeti naslednjo sezono, ampak ni šlo. Potem smo ugotovil, da ni bil poškodovan samo meniskus, ampak tudi hrustanec v kolenu. Sledila je še operacija hrustanca, zatem pa je sledilo dolgo okrevanje, ker to ni kot operacija križne vezi, ampak je okrevanje še toliko daljše.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vse je podvrženo temu, kako se stvari zarastejo, ker tega ne moreš popraviti zgolj mehansko. Sam imam v jedru hrustanca plastično jedro in je zato vse podvrženo temu, kako se stvari zarastejo okoli rane. Čakanja je bilo ogromno, eno leto in pol sem ravnal po občutku. Hitro je lahko preveč, ves čas delaš majhne korake naprej in dva velika nazaj. Takrat sem se torej rehabilitiral, treniral, kolikor sem lahko, in študiral.

Vmes sem bil z namenom okrevanja prikovan tudi na voziček, ker v tistem obdobju nisem smel stopiti na nogo in v tistem letu približno tri mesece sploh nisem stopil na nogo, vse z namenom, da se hrustanec zaraste kar najbolje. Torej zdaj imam, če bi zelo poenostavil, plastična paka za hokej v obeh kolenih, to bo z mano za vedno.

Pa ste že takrat razmišljali o tem, da bi potegnili črto pod kariero?

Da, seveda. Že takrat sem se zavedel, da je to resna stvar, da to ni zvit gleženj. Od tega je lahko odvisno tudi življenje po karieri. Rekel sem si, da bi rad še kdaj smučal, ker nisem, odkar sem resneje začel igrati košarko pri 11 letih. Enako je bilo z drsanjem in kolesarjenjem. Potem sem si rekel, da ko bom enkrat imel otroke, nočem biti tisti polomljenec, ki bo samo gledal s strani, ampak hočem biti aktiven. Na koncu je tudi to pretehtalo nad tem, da bi morda lahko odigral še nekaj tekem, pa še to ne veš, kako bi se izšlo.

Marko Macura Foto: Vid Ponikvar Vas je vsakokrat operiral vaš oče Marko Macura, ki je tudi reprezentančni zdravnik?

Vsakokrat. Vedno sem rekel, da nikomur drugemu ne dam kolena (smeh, op. p.), in vedno je šlo po maslu. Operiral je vse tri svoje otroke, torej Živo, mene največkrat in enkrat tudi Sergeja. Zanj takšne situacije zagotovo niso enostavne. Vem, da je naredil vse, da bi bilo za nas najboljše, hkrati pa je vse odločitve prepustil nam, da se odločimo sami. Vedno nam je predstavil možnosti, potem pa smo odločitve sprejeli sami.

Kakšno pa je zdaj vaše zdravstveno stanje? Kako se počutite? Imate kaj bolečin?

Hodim v fitnes, to je postala moja rutina. Trenutno zaradi vremena nisem toliko aktiven zunaj, a ko bodo lepši in toplejši dnevi, bo sledilo tudi to. Kar se tiče amaterskega športa, sem zdrav kot riba. Tudi zjutraj, ko se zbudim, nimam bolečin, kar je res privilegij. Zgodi se sicer tudi to, sploh če izpustim delo v fitnesu, tako da sem redno aktiven, kolikor je le mogoče. Če malce "zanemarim" mišice, potem vse po domače povedano pade na koleno. Ni hudo in grozno, a čutim bolečino.

Operacije, rehabilitacije, vračanje na parket znova in znova … To se zagotovo pozna tudi na psihološkem stanju posameznika. Kako ste se prebijali čez to?

Iskreno se navadiš, ker to sčasoma postane lažje. Po prvi operaciji pa je bilo res težko, ker čakaš in imaš občutek, da ne bo nikoli bolje. Potem je res težko ostati zbran in se držati načrta. Včasih pomaga, ko srečaš nekoga, ki prestaja podobno, ko podeliš izkušnje in tegobe. Najtežje pa je, če si pri miru doma na kavču in razmišljaš, kaj in kako.

"Avtomatsko začneš stopati na zavoro, potreben je čas, ni pa nekaj, česar športnik ne bi mogel premagati," o vračanju po poškodbah pravi Macura. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa je po toliko posegih s samozaupanjem in tudi zaupanjem v koleno, da bo zdržalo?

To je zelo težko. Sploh po zadnjem posegu, ko sem delal res počasne korake nazaj, da ne zabijaš, se ne ruvaš preveč, potem pa iščeš neke bližnjice in alternative temu, kar sem prej počel v igri. Sčasoma pa potem vidiš, da včasih pozabiš na te stvari in steče, a res ni lahko. Nekako dobiš blokado, zato se potem reče, da nekdo po poškodbi ni bil več isti igralec. Avtomatsko začneš stopati na zavoro, potreben je čas, ni pa nekaj, česar športnik ne bi mogel premagati.

Že v času vaše rane mladosti in mladinske košarke se vas je ves čas povzdigovalo in izpostavljalo, da boste vi tisti naslednik, ki bo zapolnil vrzel na visokih položajih v slovenski izbrani vrsti. Koliko ste čutili ta pritisk pri delanju korakov naprej?

Niti nisem čutil toliko pritiska kot želje, da bi mi uspelo. To mi je bila bolj potrditev, da me čaka priložnost in da moram storiti vse, da mi uspe. Vseeno mi je bilo, kaj govorijo drugi, košarka je v meni od malih nog. Vsak ima željo, da bi kdaj zaigral na vrhunskem nivoju, za reprezentanco … Vse je bila bolj notranja želja kot pa to, da bi se obremenjeval z zunanjim vplivom.

Sergej Macura je poleti zapustil vrste Mege in se podal v ligo NCAA. Foto: Filip Barbalić Glede na to, da ste povsem košarkarska družina, saj je oče Marko reprezentančni zdravnik, košarkarica je bila tudi vaša starejša sestra Živa, s košarko pa se ukvarja tudi mlajši brat Sergej, ki igra v ligi NCAA, kjer zastopa barve univerze Mississippi State, ali vam je zdaj težko, če je doma govora o košarki? 

Ni mi težko, v prvi vrsti sem vesel za Sergeja, ker mu je uspelo in ima v ZDA res super pogoje. Dobro se je vključil in hvala bogu, da je zdrav. Vsaj en v družini, ki ima dobra kolena … No, to bom zdaj raje vzel nazaj, da ne bo kaj narobe (smeh, op. p.). S Sergejem se redno slišiva, res uživa in tam se je našel. V Mississippiju ima toplo vreme, pravi, da imajo ves čas okoli 20 stopinj, jaz pa se zbujam v to meglo. Rekel sem mu že, da je on v ameriškem filmu, jaz pa v Harryju Potterju (smeh, op. p.).

Zagotovo pogrešam košarko, a glavo imam trenutno toliko drugje, da v bistvu nimam niti časa, da bi o tem razmišljal. Iskreno mi tudi ustreza, da sem nekoliko stran od vsega tega dogajanja, sploh kar se tiče javnosti in medijev. Zagotovo ni enostavno, ko je enkrat vsega konec, a v primerjavi z vsem, kar se ti v življenju lahko zgodi slabega, je to kaplja v morje.

Če pogledamo večjo sliko, menjava "službe" res ni taka težava. Že tako ali tako moraš imeti veliko srečo, da lahko živiš od športa. To je velika sreča in velik privilegij. To so male skrbi, ker obstaja toliko slabega, že če sam govorim iz izkušnje življenja na vozičku tistih nekaj mesecev.

Še vedno spremljam košarko, tudi moja zaposlitev je precej povezana s košarko, ker prodajamo športno košarkarsko opremo. Prav tako je doma košarka ves čas na televiziji, tako kot je bila prej.

"Doma je košarka ves čas na televiziji, tako kot je bila prej," pravi Macura. Foto: Grega Valančič/Sportida

Veljali ste za velikega talenta. Ste se kdaj med vsemi temi kalvarijami s poškodbami spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo? Navadno ljudje gledamo nazaj z obžalovanjem in se pogosto sprašujemo, kaj če.

Zagotovo, preračunaval sem vse mogoče in razmišljal, kaj in kako. Vse v glavi vrtiš, a slej ko prej se moraš vrniti v sedanjost. Tako kot sem prej rekel, rad zaposlim misli in se ukvarjam s stvarmi, ki se mi dogajajo zdaj.

Na katere trenutke svoje kariere pa imate najlepše spomine?

Pri Kopru Primorski in na koncu z Ilirijo ne glede na zaključek. Lepo je bilo tudi pri Baskonii, ker sem tam osebnostno zrastel. Take selitve ti dajo ogromno. Na Primorskem pa sem užival, s trenerjem Andrejem Žakljem sem se razumel bolj kot z vsemi drugimi trenerji v svoji karieri. Žal mi je, da se je zaradi situacije s klubom končalo tako hitro.

Igranje za reprezentanco je za vsakega športnika posebna čast. Vi ste za reprezentančni dres zbrali 13 uradnih nastopov.

To je največja čast, obenem pa tudi velik pritisk. Vedno se tudi igra povsem drugače za reprezentanco kot za klub. Imam samo lepe spomine, predvsem zaradi fantov in vezi, ki jih imamo že dolgo.

Kakšne imate želje za prihodnost?

Da bom imel čim več dela (smeh, op. p.). Všeč so mi poslovni izzivi, rad načrtujem in delam. Namesto košarke je zdaj služba moja droga, res sem se našel v tem. Delu se posvečam maksimalno in želja je, da mi uspe, kar si bom še zadal.

Preberite še:

Sportal Bine Prepelič odslej v Španiji

Sportal Dončiću zagrozil, da ga bo pretepel. Sledil je odgovor Slovenca! #video

Sportal Luki Dončiću se obetajo spremembe