SiolNET. Sportal Košarka
6,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogovor z Goranom Dragićem

Goran Dragić iskreno spregovoril o Luki Dončiću in nastopu na OI #video

6,09

termometer

Goran Dragić Luka Dončić
Goran Dragić in Luka Dončić leta 2017. Foto: Vid Ponikvar

"V svoji glavi nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi šel v Tokio," o odločitvi, ali bi zaigral na olimpijskih igrah, odgovarja zlati slovenski kapetan Goran Dragić, ki se v tem tednu mudi v Laškem, kjer že šestič organizira košarkarski tabor za otroke.

Goran Dragić ima znova delovno poletje. A razlog ni takšen, kot bi si ga želela verjetno kar velika večina slovenskih košarkarskih navijačev. Upokojeni zlati slovenski kapetan se namreč v teh dneh ne pripravlja na nastop v Tokiu, temveč že šestič organizira košarkarski tabor za otroke od 9. do 15. leta starosti. Letos se je tabor prvič preselil iz Rogle v Laško, kjer se v tem tednu mudi 108 otrok. Vedno sproščeni Gogi, ki ves teden svoje izjemno bogato znanje predaja mlajšim rodovom, je ob tem spregovoril tudi o svoji odločitvi o koncu reprezentančne kariere, pa tudi o slovenski izbrani vrsti, olimpijskih igrah, Luki Dončiću, Miamiju in o tem, kdaj ima namen košarkarske copate postaviti v kot.


Goran, letos že šestič gostite košarkarski tabor za otroke. Kakšno popotnico želite dati tem otrokom?

Vzponi in padci so del ne le košarke, ampak nasploh življenjske poti. Na koncu se je treba vedno pobrati in razmišljati pozitivno. Otroci tega verjetno še ne razumejo, a prej kot slej vsak pride do neke življenjske izkušnje in takrat upam, da se bo kdo od njih spomnil teh besed.

Drugače pa jih predvsem zanima, kako je igrati v ligi NBA, kako je igrati proti LeBronu Jamesu, pa o zlati kolajni. Skušam jim razložiti, da profesionalni šport ni le glamur, da je za vsem tem bliščem veliko odrekanja, potovanj, da ne vidiš družine ... A če imaš svoje delo rad, greš lahko čez vse to.

Letos ste se iz Rogle preselili v Laško. Kako ste prišli do te odločitve?

V tej smeri smo razmišljali že nekaj let. Rogla nam je veliko pomenila, zdaj pa smo s to selitvijo dobili še boljšo infrastrukturo in pogoje za delo. Bomo videli, kakšen bo odziv otrok, oni so tisti, ki so najpomembnejši. Bomo videli, ali smo se odločili pravilno.

Reprezentančno pot je sklenil pred slabimi štirimi leti. Reprezentančno pot je sklenil pred slabimi štirimi leti. Foto: Vid Ponikvar Goran Dragić in olimpijske igre. Verjetno najbolj vroča tema zadnjega meseca. Ste razmišljali o tem, da bi zaigrali v Tokiu?

V svoji glavi nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi šel v Tokio. Že leta 2017 sem povedal, da je reprezentančna zgodba zame zaključena. Bolj so o teh vprašanjih in dvomih pisali mediji, kot da bi sam govoril o tem. Vedno je bil tisti "mogoče se pa Gogi vrne", a jaz sem se zares odločil že štiri leta nazaj. Prepričevanja je bilo sicer res veliko, tudi doma, predvsem od brata Zorana, pa seveda tudi od preostalih soigralcev in trenerjev, a sem trdno ostal na tleh. Hkrati so si fantje sami izborili ta nastop v Tokiu in res ne bi bilo pravično, da bi jaz kateremu od igralcev vzel mesto, ki si ga je zaslužil. Res si želim, da fantom uspe, jaz pa bom njihov navijač številka ena. Zato sem šel tudi v Litvo.

O razlogih za reprezentančno upokojitev: 

Mnogi se še vedno sprašujejo, zakaj Goran Dragić ne igra več za slovensko reprezentanco.

Za tiste, ki menijo, da je to tako preprosto, bi si želel, da poskusijo in igrajo 12 let brez premora in da zraven prenašajo še takšne težave, kot sem jih imel jaz s kolenom in jih še vedno imam. V bistvu v kolenu nimam več hrustanca, vsak dan znova se zbudim z bolečino. To je bil tudi prvotni razlog, da sem se reprezentančno upokojil, saj telo več ne zdrži tolikšnih naporov.

Ste v Litvi ob spremljanju iger s klopi kaj trpeli?

Vedno razlagam, da je bilo težje gledati kot pa igrati (smeh, op. p.). Še posebej, če se tekma lomi, takrat bi bil najraje na igrišču, a so fantje že večkrat dokazali, da so dovolj zreli. Ta reprezentanca je štiri leta skupaj rasla, mogoče je bil vmes kakšen manjši padec, tudi zaradi Fibinih pravil, a na koncu vidimo, da če se zberejo vsi najboljši igralci, je naša reprezentanca izjemno močna.

V Litvi je reprezentanco spremljal s tribune. V Litvi je reprezentanco spremljal s tribune. Foto: FIBA

Kako se sicer počutite po tej sezoni?

Iztrošenega (smeh, op. p.). Čuti se že, da sem star 35 let, za mano so res že leta igranja, kar se občuti tudi na mojem telesu. A še vedno se ne dam, mislim, da bom kakšni dve sezoni še lahko odigral, potem pa veselo v pokoj. Veselim se tudi tega, da bom imel čas zase in stvari, ki me veselijo.

Olimpijske kvalifikacije in uspeh slovenske izbrane vrste sta bila verjetno tudi za vas poseben dogodek, kljub temu, da ste bili tam le v vlogi navijača.

Res sem bil vesel za fante, seveda tudi za Zorana, ki leta 2017 ni bil zraven. Zelo lepo bi bilo videti, če bi se Zoran nazaj vrnil s kolajno, potem bi bilo verjetno še veliko več zbadanja o tem, katera medalja je močnejša, olimpijska ali z evropskega prvenstva (smeh, op. p.). Fantje imajo zares lepo priložnost, da naredijo dober rezultat.

Reprezentanti so me s svojimi predstavami na kvalifikacijskem turnirju kar nekoliko presenetili, v pozitivnem smislu seveda, sploh s to zadnjo proti Litvi, čeprav Litva res ni odigrala na visoki ravni. Fantje so dokazali, da znajo igrati, najbolj pa me je navdušila homogenost v slovenski ekipi. Vsi se res odlično razumejo, kar se na koncu kaže tudi na igrišču, in mislim, da lahko tudi zaradi tega pridejo daleč.

Slovenska košarkarska reprezentanca Sportal Dončić in ekipa prispeli v olimpijsko vas: Občutki so neverjetni

Kaj pa Luka Dončić in njegove predstave?

Luka je v primerjavi z letom 2017 povsem drugačen igralec. Že takrat je bil fenomenalen, mogoče malce bolj v ozadju in nekoliko bolj sramežljiv, zdaj se je pa to spremenilo. Je vodja v svoji franšizi, v celotnem NBA-ju, tudi vodja v reprezentanci, tako da z njim lahko napovemo najvišja mesta na olimpijskih igrah. Bo pa zelo pomembno, da mu preostali igralci pomagajo, da tudi oni opravijo svoj posel in prispevajo svoj delež.

Slovenija je v tem reprezentančnem oknu močnejša tudi za Mika Tobeyja. Kakšno je vaše mnenje o njem?

V Litvi sem ga spoznal in je res super fant in odličen igralec. Rašu (Nesteroviću, op. p.) sem že dejal, da za vsakega naturaliziranega igralca, ki ga pripeljejo v izbrano vrsto, morajo potem iskati zamenjave. Saj če bo ta naveza Dončić-Tobey delovala tako, kot je do zdaj, potem se bo zagotovo prodal v evroligo ali ligo NBA, pa spet ne bo mogel igrati za Slovenijo (smeh, op. p.). Mike je res dodana vrednost ekipi. To je tisti igralec, ki smo ga imeli v prejšnjih letih v Anthonyju Randolphu. Lahko da trojko, hkrati je zelo nevaren pri lobu in v igri pod košem, tako da res dobra izbira.

Navdušen je nad predstavami Mika Tobeyja. Navdušen je nad predstavami Mika Tobeyja. Foto: Hendrik Osula/FIBA

Slovenija se bo na olimpijskih igrah v prvem delu pomerila z Argentino, Japonsko in Španijo. Kaj menite o teh tekmecih?

Mislim, da bo tekma z Argentino najtežja, saj so Argentinci zelo čvrsta ekipa, izjemno so fizično močni na zunanji liniji. V reprezentanci pa imajo tudi zimzelenega Luisa Scolo, s katerim sem igral v treh klubih in ga res dobro poznam. Tu se bo zagotovo čutilo še, da bo to prva tekma, na kateri je vedno prisotne malce več napetosti, tako da bo to prvo srečanje pomembno tudi s tega vidika. Če bomo zmagali, bo lažje steklo tudi naprej.

Japonci so po mojem mnenju največja neznanka. Edini igralec, ki ga poznam, je Rui Hachimura, ki igra v Washington Wizards. A mislim, da je Slovenija veliko bolj kakovosten tekmec. Potem pa bo na sporedu še zadnja tekma, ki bo po mojem tudi odločala o prvem mestu v skupini. Španci imajo zelo izkušeno ekipo in nekaj dobrih mladih igralcev. Bi pa bilo za našo reprezentanco izjemno pomembno, da osvoji prvo mesto v skupini in se potem v žrebu za četrtfinale neposredno izognemo Američanom, ki so po mojem mnenju najmočnejša ekipa na tem turnirju.

Slovenija je Španijo ugnala na EuroBasketu 2017. Takrat je bila slovenska izbrana vrsta v polfinalu boljša z 92:72. Slovenija je Španijo ugnala na EuroBasketu 2017. Takrat je bila slovenska izbrana vrsta v polfinalu boljša z 92:72. Foto: Sportida

Poleg Američanov bi med favorite uvrstil tudi Slovenijo, Francijo, Španijo, tudi Argentine ne bi podcenjeval, saj so bili drugi na zadnjem svetovnem prvenstvu. Veliko je dobrih ekip, odločila pa bo dnevna forma.

Napovedi o medalji so pred začetkom olimpijskih iger kar glasne.

Jaz verjamem, da so fantje tega sposobni. To, kar so prikazali v kvalifikacijah, je bilo odlično. Igra je praktično enaka tisti naši iz evropskega prvenstva leta 2017, veliko je točk, velik poudarek je na hitrosti igre in teku. Zdaj pa bo vse odvisno od dnevne forme in – tako kot sem rekel – tega, ali se izognemo Američanom. Za preostale sem prepričan, da so vsi premagljivi.

Američani so gotovo najmočnejša ekipa, zdaj se jim bodo pridružili še Middleton, Holiday in Booker, tako da bo ekipa povsem drugačna, kot je bila tista na pripravljalnih tekmah, kjer rezultat res nič ne pomeni. Na njih je pritisk, morajo osvojiti zlato medaljo, je pa vse mogoče, presenečenja so vedno mogoča.

Bi Slovenija z leta 2017 premagala to iz leta 2021?

Jaz mislim, da bi. To moram reči (smeh, op. p.). Dvomim, da bi Mike lahko zaustavil Gašperja Vidmarja, Randolph bi Tobeyja odlično pokril, Zorana pa bi prevzel jaz (smeh, op. p.). Pa še na klopi bi imeli Igorja Kokoškova.

Zoranu privošči medaljo z OI. Zoranu privošči medaljo z OI. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, da bo Slovenija edina predstavnica nekdanje Jugoslavije na olimpijskih igrah. Kako ste pospremili izpad Srbije in Igorja Kokoškova?

Za Igorja mi je bilo hudo, saj je dober trener, a tu moramo biti realni, saj so se v ozadju v srbski reprezentanci odvijale neke druge stvari, o katerih ne bi želel na glas govoriti. Je pa zelo težek položaj, a zdaj je, kar je. Že v Fenerbahčeju je dokazal, da je dober trener, in po tistem slabšem začetku ter težavah s poškodbami. Verjamem, da bi na koncu posegli po najvišjih mestih, če jim ne bi vmes ponagajal še koronavirus.

Če se ozreva še malce proti trenutnemu dogajanju v ligi NBA, Milwaukee je postal novi prvak, prvič po 50 letih. Ste bili presenečeni?

Zasluženo so postali prvaki. Bili so najbolj konstantni to sezono, imeli so veliko dobrih igralcev, hkrati pa tudi malo sreče, saj so bili edina ekipa, ki praktično ni imela težav s poškodbami. V polfinalu vzhodne konference sta se pri Brooklynu poškodovala tako Harden kot Irving in bi bil mogoče rezultat drugačen, če ne bi prišlo do teh poškodb.

Giannis Antetokounmpo Sportal Zgodba grškega zvezdnika, zaradi katere boste verjeli v čudeže Mike Budenholzer Sportal Konec pol stoletja dolgega čakanja na veliki čudež, veteran razveselil navijače #video

Z Miamijem ste po odlični lanski sezoni letos obstali že v prvem krogu končnice. Kje se je zataknilo?

Veliko smo imeli poškodb, nisem igral "back to back" tekem (tekme, ki si sledijo ena za drugo, op. p.), saj se je tako odločila tudi zdravniška služba. Celotno sezono smo iskali pravi ritem, ves čas smo igrali toplo-hladno in nismo našli te kemije, ki smo jo imeli v mehurčku v Orlandu. Je pa vsaka sezona zgodba zase, mogoče smo šli v to sezono tudi preveč sproščeni na podlagi rezultatov iz prejšnje, zato se je na koncu zgodilo, kar se je.

Sezono ste zaključili že kar zgodaj. Ste zdaj kaj v stiku z igralci ali štabom Miamija?

S soigralci se pogosto slišimo. Z Jimmyjem Butlerjem sva stalno na zvezi, zdaj je v Italiji in je celo nekaj omenil, da bo prišel v Slovenijo. Tudi s trenerjem Spoelstro sem vedno v stiku, sprašuje me, kako sem, kaj delam. V tem tednu do prvega avgusta pa bom v navezi tudi s Patom Rileyjem (izvršni direktor Miamija, op. p.), ko se bo odločalo o tem, kje bom igral v prihodnje. Klub si želi, da se vrnem in zaključim kariero v Miamiju, tega bi si močno želel tudi sam.

Z Jimmyjem Butlerjem sta stkala pravo prijateljstvo. Z Jimmyjem Butlerjem sta stkala pravo prijateljstvo. Foto: Guliverimage

Imam pa že dovolj izkušenj, da poznam tudi drugo stran posla, tako da se lahko zgodi še vse. Verjetno bo še zelo zanimivo. Si pa Riley vedno želi izboljšati ekipo, tako da bo verjetno prišlo do kakšnih menjav, v katere bom lahko vključen tudi sam.

Mislim, da z Miamijem lahko osvojimo prstan. Imamo Jimmyja, Bam Adebayo se razvija v odličnega igralca, potrebovali bi še nekaj okrepitev. Pred letošnjo sezono je bilo menjav veliko, a te za nas niso bile najboljše. Z optimizmom moramo gledati naprej, vsaka sezona je nova sezona, tako da je mogoče vse.

Koliko sezon pa si še želite odigrati?

Jaz računam še nekje dve sezoni. Potem bi bila verjetno možnost, da bi bil na klopi predvsem kot pomoč za mlajše igralce, da bi jih spodbujal, dajal nasvete, a se v taki vlogi trenutno ne vidim. Takrat, ko bom videl, da ne morem več igrati, se bom raje upokojil.

Dragić o življenju po koncu košarkarske kariere:

Kakšne so vaše želje za prihodnjo sezono, ne glede na to, kje boste igrali?

Moja želja je, da ostanem v Miamiju in da imamo čim boljšo sezono, da se spet uvrstimo v finale ter da ostanem zdrav. To je najpomembnejše. Tudi če bi se pojavila možnost, da morda res zaigram v eni od superzvezdniških ekip, s katero bi imel velike možnosti za osvojitev prstana, ne vem, kako bi se odločil. Ne razmišljam le o svojem uspehu, če bi zdaj menjal ekipo, bi želel biti čim bližje Miamija in svojih otrok ter družine. Tam hodijo v šolo, tam smo si ustvarili življenje. Nisem se pa še odločil, kje bi živel po koncu kariere. Vse bo odvisno od otrok.  

Preberite še:

Janja Garnbret mediji Sportal Največ jih izpostavlja Garnbretovo, Dončića in kolesarski duo Luka Dončić_THUMB Sportal Neverjetno, kako cenijo Luko Dončića #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin