Sreda, 21. 8. 2019, 18.05
5 let, 1 mesec
POGLED S TRIBUNE
Gogi, hvala in srečno!
Pošteno bi bilo, da Goranu Dragiću končno prisluhnemo, sprejmemo njegove besede in mu ob dodelitvi edinstvene priponke častnega zlatega kapetana "omogočimo" reprezentančno slovo na samem vrhuncu, ob tem pa njegov prispevek sprejmemo kot izjemno učno poglavje za nove rodove.
Slovenci, ki so prebrali še svežo avtobiografijo legendarnega hrvaškega košarkarja Kreša Ćosića - 24 let po njegovi smrti jo je s pomočjo njegovih zapiskov v knjižno obliko spravila hčerka Ana -, so lahko hitro dvignili obrv. Čeprav se je Ćosićeva kariera križala z več potmi legendarnih košarkarjev iz dveh zlatih obdobij reprezentance nekdanje Jugoslavije, pa je bil največje pozornosti slovitega Dalmatinca deležen Ivo Daneu.
Generacijam, ki nis(m)o v živo spremljale predstav mariborskega Ljubljančana, kopica pohvalnih besed na več mestih dodatno odpira oči in krepi zavedanje o zelo spoštljivem odnosu do danes 81-letnega olimpijca in predvsem nesporni ter mednarodno priznani kakovosti dolgoletnega košarkarja Olimpije in reprezentance nekdanje skupne države.
Daneu se od reprezentančnega dresa resda ni poslovil na svojem individualnem igralskem vrhuncu. Bil pa je deležen te časti, da je lahko ob slovesu kot kapetan reprezentance na domačem prvenstvu v ljubljanskem Tivoliju v zrak dvignil pokal za naslov svetovnega prvaka. To je nedvomno privilegij, ki so ga deležni le redki.
Pred dnevi je le lučaj od dvorane, v katerem so Daneu in soigralci pred 49 leti postali svetovni prvaki, sodobno košarkarsko igrišče odprl Goran Dragić, junak iz nekih drugih časov. Barvnih. Tisti, čigar igralsko kakovost poznajo vsi. V živo. Ne le iz pripovedovanj ali arhivskih posnetkov, zapiskov in pripovedovanj sopotnikov. Navsezadnje je spomin na to, kako je kot kapetan in najkoristnejši košarkar prvenstva Slovenijo popeljal na sam vrh EuroBasketa 2017, še kako živ.
Tudi ob odprtju omenjenega tivolskega igrišča, na katerem je te dni tako živahno kot v najbolj zlatih časih betonskih košarkarskih igrišč, ko je bila žoga močnejša od elektronskih naprav med štirimi stenami, se Dragić ni mogel izogniti vprašanju o reprezentanci. Spomnimo, že večkrat je poudaril, da je njegova kariera v izbrani vrsti nepreklicno končana. A vseeno ga vselej radi pobaramo tudi o tej temi, pri čemer Gogiju, resda v iskreni želji po novem poglavju, s svojimi izjavami o upanju na morebitni zasuk prav velike usluge ne delajo niti brat Zoran in številni soigralci iz zlate ekipe. Znova se ni dal. "Konec je," je dejal pretekli teden in pristavil, da tudi morebitna uvrstitev na olimpijske igre v Tokio ne bi omajala njegove zdaj že dve leti stare odločitve.
Dragića velja razumeti. Navsezadnje je zaradi stalnih reprezentančnih poletij moral plačevati tudi ceno v ligi NBA. Za nameček je star 33 let, njegovo telo pa še zdaleč ni tako brezhibno kot v letih, ko se je v svojem slogu "zaletaval" v nasprotnikove obrambne zidove. Tudi v pretekli sezoni je bil talec zdravstvenih težav, zato je njegova odločitev o tem, da bo nadaljevanje kariere le klubsko obarvano, več kot legitimna. Takšno obravnavo si Ljubljančan zasluži tudi zaradi dolgoletne reprezentančne zvestobe, izkazanega značaja in srčnosti v igrah, kar je bilo vidno vse od mlajših kategorij do članskega vrhunca.
Prav Dragićev reprezentančni vrhunec pa je poglavje zase. V projektu EuroBasket 2017 je namreč na novo definiral vlogo kapetana, ki bi morala biti vzor vsem protagonistom v slovenskih kolektivnih športih. Bil je vodja v vseh pogledih. Skupaj s selektorjem Igorjem Kokoškovom in generalnim sekretarjem Radoslavom Nesterovićem se je podpisal pod unikaten projekt. Od idejnega snovanja, pomoči pri snubljenju Anthonyja Randolpha, ustvarjanja pogojev za igralsko kohezijo vse do neprecenljive vloge pod košema.
Kapetansko in človeško širino je v projektu EuroBasket 2017 dokazal tudi na primeru Luke Dončića. Storil je namreč vse, da bi bila rojakova pot v izbrano vrsto, kjer naj bi v prihodnjih letih postal prvi mož, nadvse elegantna. Brez kakršnegakoli občutka ogroženosti zvezdniškega statusa je mladeniču na široko odprl vrata, ga bodril in usmerjal ter mu v pripravljalnem obdobju odstopil precejšen del igralskega prostora. Toliko, da se je Luka povsem sprostil in začutil vlogo prvega igralca. Na prvenstvu je nato osrednji del bremena vzel na svoja pleča, Dončića pa spretno vključeval v raznoliko slovensko igro in mu pomagal razkazovati odlike.
Goran Dragić, čigar telefon, v nasprotju z marsikaterim drugim zvezdnikom, mimogrede – tudi omenjenim Dončićem, ob selektorjevih klicih ni nikoli zvonil v prazno, se je torej od slovenske reprezentance poslovil na popolnem vrhuncu. Kot evropski prvak, član prve peterke prvenstva in njegov MVP, obenem pa kot igralski ideolog, košarkarski dirigent, nesporni vodja in avtor priročnika Kaj pomeni biti pravi kapetan. Mar ni pošteno, da mu z neomajnim spoštovanjem njegove odločitve dokončno omogočimo takšno sanjsko slovo?
3