Ponedeljek, 18. 3. 2019, 12.50
4 leta, 7 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Glavobol ob računu ljubljanskega zapitka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,63
2
Z zadnjim mestom v ligi ABA se je Petrol Olimpija dotaknila novega rezultatskega dna, pri celotni zgodbi pa v oči najbolj bode spoznanje, da športni del kluba ni osmislil finančne stabilizacije, občutno višjega proračuna in mirnejšega delovnega okolja, temveč je s povsem nestrateškim kadrovanjem razvrednotil delo sponzorskega konglomerata.
"To je ekipa, ki bo letela," je ob koncu poletja prevetreno Petrol Olimpijo predstavil direktor kluba Roman Lisac. Ob tem si niti v najbolj norih sanjah ni predstavljal, da bo ekipa res letela – iz lige ABA. Da bo primorana zapustiti jadransko barko, ki jo je ob tezi o preskromni slovenski konkurenci pravzaprav sama pomagala ustanoviti ter na kateri je kot zgolj eden od dveh klubov (drugi je Cibona) vztrajala v vseh sezonah. Paradoksalno je, da je tam o(b)stajala tudi v bolj viharnih časih, ko je na nitki visel celo obstoj kluba, zdaj pa je na rezultatsko dno treščila v finančno stabilnejših razmerah in ob proračunskem preskoku.
Formalno je Olimpija iz regionalne lige izpadla v nedeljo zvečer, po povsem zasluženem porazu proti Krki, do katere je deloma nepošteno, da je zdaj osrednja tema ljubljanski izpad, in ne novomeški obstanek. Dejansko pa so si pot proti izhodnim vratom Ljubljančani tlakovali v preteklih mesecih, temelj za vse skupaj pa postavili poleti. Prav takrat, ko smo poslušali pretirano optimistične izjave o najbolj nadarjeni in potentni ekipi v Evropi, ki jo bo na vsaki tekmi spremljalo vsaj deset oglednikov iz lige NBA.
Ekipa brez značaja in igralske hierarhije
Več kot očitno je, da so v Stožicah ob zgrešeni športni politiki usodno napako storili pri selekciji. Procesa sestave strokovnega in predvsem igralskega kadra, ki bi moral biti, jasno, v danih proračunskih okvirih, opravljen najbolj tankočutno, so se lotili brez pravega občutka in vizije.
Posledično se je v sezono zeleno-bela ekipa podala z zelo neenakomerno pokritostjo igralskih mest, brez pravega dirigenta igre, brez strelskega protagonista kot vlečnega konja, brez izrazitega igralskega značaja, s podpovprečnimi starejšimi tujci, pri katerih v nasprotju s preteklimi leti v zmajevem gnezdu niso imeli srečne roke, po drugi strani pa s številnimi neprofiliranimi košarkarji brez pravih izkušenj na višjih igralskih ravneh.
Mladi že, toda …
Osnovna in za javnost vselej všečna ideja je temeljila na razvoju nadarjenih mladih košarkarjev, ki že po definiciji ni skladna z rezultatskim lovom, predvsem ob (pre)velikem številu razvoja potrebnih mladeničev. Ob tem pa so v Ljubljani spregledali, da ob nastopanju na treh frontah pravega časa za treninge in tovrsten razvoj ne bo, za nameček pa ob pomanjkanju strategije in vizije mladeniči niso bili obdani z izkušenimi mentorji, ki bi prevzeli odgovornost in jim krili hrbet. Tudi tvegana prva gasilska akcija z nepreverjenim trenerjem in sezonsko krpanje ekipe nista prinesla zasuka, zato ekipa po več kot petih mesecih pogosto deluje kot skupek igralsko omejenih in z vseh vetrov zbranih igralcev brez prave hierarhije.
Prvi račun ljubljanskega košarkarskega zapitka je skrb vzbujajoč in odločevalnim organom, ki bodo morali potegniti kakšno potezo, prinaša glavobol. V ligi prvakov, v kateri je bil cilj napredovanje, je Olimpija zbrala eno zmago na 14 tekmah. V ligi ABA, kjer je merila vsaj med šesterico, je z vsega šestimi zmagami na 22 tekmah pristala povsem na dnu. Brez moči je bila tudi v boju za domačo pokalno lovoriko. Vse to v sezoni, v kateri se je klub otresel vloge večnega talca večne sanacije, se naslonil na čvrstejšo strukturo sponzorskih podpornikov in se ob rednih izplačilih zavezal k dolgoročni viziji ter celo evropski usmeritvi.
Monopoli
Za jadransko sramoto je še najmanj kriv tisti, ki je po tekmi v Novem mestu prvi stopil pred mikrofone, to je trener Jure Zdovc. Njegov edini "greh" je pravzaprav to, da ni ljubljanske ponudbe sprejel že pred časom, saj bi bila v tem primeru njegov vpliv na notranje igralske zasuke in drugačen pristop bolj izrazita. Po drugi strani pa je dejstvo, da je že z njegovo inavguracijo del vodstva kluba priznal poletno-jesenske napake, deloma prekrižal sezono ter v slogu napovedi "prihodnje leto bomo zares zavihali rokave" pozornost preusmeril v prihodnost.
Izpad iz lige ABA, po katerem se zdaj v Ljubljani že glasno govori o morebitni razširitvi lige, bi vsekakor deloma zavrl razvojni proces. Večje pa je vprašanje, kako neomajni in vztrajni bodo ostali tisti, ki klubu namenjajo finančna sredstva. Letos je bil namreč njihov vložek primerljiv z navideznim denarjem v priljubljeni namizni igri Monopoli, le da je igralec z bankovci povsem brez prave vizije kupoval kraje. In ko smo ravno pri krajih … Zdi se, da namesto želene Evrope "zmaje" čakajo kraji, podobni tistim, ki so bili v ponudbi jugoslovanskega Monopolija.
2