Zgodovinski uspeh slovenskega kolesarstva

Sportal Opozorilo: "Samo za trenutek zaplavaš in si odrezan"

Pisal se je 14. oktober 2001, ko je bila na svetovnem prvenstvu v Lizboni na Portugalskem na sporedu cestna preizkušnja. V slovenskem taboru niso povsem verjeli, da bi se lahko zgodil zgodovinski dan. Andrej Hauptman pred odhodom na prvenstvo ni bil optimist, saj je bila proga zelo zahtevna. Prekolesariti so morali 251 kilometrov, na štartu pa je bilo 172 tekmovalcev.

Da je bila proga selektivna, pove podatek, da je dirko končalo le 94 kolesarjev, medtem ko je bila povprečna hitrost 41,5 km/h. A je za skromnega Hempija veljalo, da je bil nepopustljiv in borben kolesar. Povrhu vsega mu proga ni ustrezala, vendar se je tisti dan dobro počutil. Zanj je bila to tretja sezona med elito, kar je dalo njegovemu uspehu še dodatno težo.

"Lahko bi tudi zmagal"

Ciljni šprint je odločil končnega zmagovalca. In če ne bi bil Hauptman zaprt, bi lahko napadel za končno zmago in zlato medaljo. Zaprl ga je takrat najboljši šprinter na svetu, Nemec Erik Zabel, zato več kot tretje mesto ni bilo dosegljivo.

Osrednji junaki cestne dirke: Oscar Freire (Španija), Paolo Bettini (Italija) in Andrej Hauptman (Slovenija) Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

"Če ne bi bil zaprt, bi lahko tudi zmagal. A kar je, je. V prvih krogih sem imel čuden občutek. Ali je bilo to zaradi treme ali zaradi česa drugega, ne vem. Mogoče se mi je poznalo, da v zadnjih dneh nisem imel pravega treninga. Sredi dirke pa sem se že počutil boljše. Imel sem posebno taktiko. Na začetek vzponov sem prišel na začetku skupine, na samem vzponu pa nisem dal vsega od sebe in sem konkurente spuščal naprej. Na koncu, ko se je skupina začela trgati, sem bil vedno med petnajsterico, tako da sem imel stvari pod nadzorom. Ko je bilo v zadnjem krogu jasno, da bo v cilj prišla ta skupina, sem vedel, da sem lahko povsem v ospredju. V šprint sem prišel po levi strani, kjer je bila večja gneča, a je bilo vseeno bolje, saj je tiste na desni oviral veter. Če bi se mi prej umaknili, bi bil še boljši," je takrat povedal Hauptman.

Sportal Pogačar in Roglič lahko spišeta posebno poglavje

"To so bile sanje in nerealna pričakovanja"

Foto: Reuters Na koncu se je velike zmage veselil Španec Oscar Freire, srebrn je postal Italijan Paolo Bettini. "Srečen sem in presenečen. Vsak športnik sicer sanja o uvrstitvi na stopničke, a to so bile res sanje in nerealna pričakovanja. Toda jaz sem presegel tudi ta," je še dejal takrat 26-letni Domžalčan, ki je bil član italijanskega Vini Caldirola.

Za Slovenijo je bila to prva članska medalja na svetovnem prvenstvu. Hauptman je tako odprl vrata nadaljnjim generacijam in dokazal, da lahko tudi kolesar iz dvomilijonske Slovenije poseže po velikih uspehih. Sicer na novo medaljo na cestni dirki na svetovnem prvenstvu še čakamo, a naši tekmovalci so izjemno uspešni na velikem odru. Da ne govorimo o dvakratni zmagi Tadeja Pogačarja na Dirki po Franciji, njegovi bronasti medalji na olimpijskih igrah na cestni dirki, zlati medalji Primoža Rogliča na kronometru na olimpijskih igrah, srebrni v isti disciplini na svetovnem prvenstvu v Bergnu 2017, trikratni zaporedni zmagi na španski Vuelti, etapnih zmagah na največjih tritedenskih dirkah v režiji Mateja Mohoriča, Luke Mezgeca, Jana Polanca, Jana Tratnika, Boruta Božiča …

Hauptman se zaveda, da mu brez ekipnega duha in pomoči ne bi uspel veliki met. V slovenski reprezentanci so takrat nastopili še Tadej Valjavec (27.), Gorazd Štangelj (60.) in Martin Derganc (odstopil v 19. od skupno 21 krogov).

Penko zaključka ni gledal, saj je šel pripravljat bidone, s katerimi so nato nazdravili

Selektor takratne reprezentance Gorazd Penko je s solznimi očmi pozdravil Hauptmanov in reprezentančni uspeh. "Fantje so vozili fenomenalno in nagrada je prišla. Že nekaj časa trdim, da je bilo vprašanje časa, kdaj se bo nekdo od naših uvrstil med prvih pet, zdaj pa imamo medaljo. Hvala Hempiju in vsem drugim. Hvala vsem trenerjem, ki so delali s temi fanti, hvala tudi sponzorjem, ki so prav tako dodali svoj kamenček v mozaiku. Trdil sem, da nimamo številnega moštva, kot ga imajo druge države, imamo pa majhno ekipo, ki je sposobna marsičesa. Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če bi bil Gorazd Štangelj tak kot pred desetimi dnevi. Ne predstavljam si tudi, kaj bi bilo, če bi bila proga še 100 metrov daljša. Potem bi verjetno imeli zlato," je bil navdušen selektor. Samega zaključka sicer ni gledal. Bolj, ko so se kolesarji približevali cilju, vse bolj je bil prepričan, da bo Hauptmanu uspelo: "V boksu sem že pripravljal bidone, s katerimi smo nazdravili."

Matej Mohorič in Tadej Pogačar si od današnje cestne dirke obetata veliko. Bo kateremu od njiju uspelo osvojiti medaljo? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Danes imajo slovenski kolesarji novo priložnost za uspeh. Na cestni dirki na svetovnem prvenstvu v Belgiji bomo imeli tri orožja v ognju za medaljo, ekipa pa bo številčnejša, kot je bila pred 20 leti. Mohorič, Pogačar in Roglič so kolesarji, na katere v naši izbrani vrsti najbolj računajo.

A vse je odvisno od tega, kako bo dirka potekala. Opraviti bodo morali z 268,3 kilometra in 2.562 višinskimi metri, povrhu vsega bodo klanci imeli na nekaterih delih visoko naklonino − tudi več kot 18-odstotno. Zato težko pričakujemo, da bi danes prišli v ospredje klasični šprinterji. Največji favorit je domačin Wout van Aert, a je danes na sporedu enodnevna dirka, v kateri je vse mogoče. Tudi v slovenskem taboru so skovali taktiko, da bi po letu 2001 prikolesarili do druge medalje na cestni preizkušnji. Ekipa Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič, Luka Mezgec, Jan Tratnik, Jan Polanc, Domen Novak in David Per je med najmočnejšimi v karavani.

Sportal Slovenski državni prvak v nedeljo ne bi rad česa obžaloval #video