Druga kariera
Nedelja, 7. 6. 2020, 16.05
3 leta, 10 mesecev
Druga kariera (161.) – Polona Batagelj
Takih je malo: slovenska kolesarka z doktoratom iz prava, ki ceni vsako minuto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,92
1
Devetkratna državna prvakinja v cestnem kolesarstvu Polona Batagelj je danes doktorica pravnih znanosti in asistentka na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici.
"Iz kombiniranja športa in študija sem se naučila ceniti svoj čas. Škoda mi je vsake zapravljene minute," pravi Polona Batagelj, ena najboljših slovenskih kolesark vseh časov, devetkratna zaporedna državna prvakinja v cestni vožnji in dvakratna udeleženka olimpijskih iger, ki svojemu imenu lahko upravičeno dodaja predpono dr. kot doktorica prava. V slovenskem športu bi jih lahko prešteli na prste ene roke.
Enaintridesetletna Polona Batagelj – rojstni dan praznuje prav danes – je kot otrok trenirala vse mogoče športe, plezanje, najbolj je uživala v naravnih stenah, tek na smučeh, atletiko, a ko se je resneje lotila še kolesarstva, je morala zaradi možnosti poškodb vse preostalo postaviti na stranski tir.
Ajdovka je svojo kolesarsko kariero končala novembra 2018, potem ko je ugotovila, da je davek neprestane odsotnosti od doma enostavno previsok. Najbolj je ponosna na uvrstitev na kar dvoje olimpijske igre – 22. mesto v Londonu (2012) in 32. V Riu (2016) – nanje jo spominja tudi tetovaža na levi podlakti – in uvrstitev v deseterico dirke svetovne serije (deseto mesto na VN Plouyja leta 2017).
Prve resne kolesarske obrate je naredila v tujini, tekmovala je za italijansko in špansko ekipo, leta 2014 pa je bila med prvimi kolesarkami, ki so postale del prve in za zdaj edine slovenske ženske profesionalne kolesarske ekipe BTC City Ljubljana, od lani Alé BTC Ljubljana.
Batageljeva je športno kariero končala novembra 2018. "Že zadnji dve sezoni sem se spraševala, ali je zdaj čas, da kariero končam. Razlog je bil predvsem v odsotnosti od doma," pojasnjuje.
Polona Batagelj ali dr. Polona Batagelj?
Zdaj je že dr. Polona Batagelj (smeh, op. p.).
(Doktorirala je konec maja, op. p.)
V magistrski nalogi ste se lotili različnih vidikov protidopinškega sistema dopinga. Ste to nadaljevali tudi v doktorski disertaciji?
V bistvu sem se doktorata lotila drugače, sem pa do teme prišla prav na podlagi magistrske naloge. Tam sem ugotovila, da protidopinška pravila spadajo v transnacionalno pravo, v doktorskem delu pa sem preučevala, kaj vse še spada v to področje. Naslov doktorske naloge je bil Vpliv transnacionalnega prava na preobrazbo države.
Sliši se zapleteno. Verjetno bi na prste ene roke lahko prešteli nekdanje slovenske športnike, ki so se povzpeli do doktorskega naziva, gostili smo jih tudi v rubriki Druga kariera – Franci Petek, Maja Pohar, Nataša Kejžar, Petra Robnik ... Kaj vas je gnalo k študiju na taki ravni, vzporedno s športom? Lastna želja po znanju, dokazovanju, rezervni scenarij, če se športna kariera prehitro konča, spodbujanje staršev?
Kaj pa vem, morda bom izpadla čudna, ampak od nekdaj sem se zelo rada učila (smeh, op. p.).
Tudi glede smeri študija sem sprejela pravo odločitev, v bistvu boljše ne bi mogla. Sprva sem kolebala med študijem medicine in pravom, a sem vedela, da medicine ne bom mogla združevati s kolesarstvom, saj bi bila prevečkrat odsotna, pri pravu pa je znano, da moraš gradivo tako ali tako naštudirati doma.
Iz kombiniranja športa in študija sem se naučila ceniti svoj čas. Škoda mi je vsake zapravljene minute.
V majici državne prvakinje. Devetkrat zapored.
Vajena sem bila, da grem po predavanjih na kolo in po tem med knjige. Tudi to bo slišati čudno, a vedno sem se učila sproti. Nisem si mogla privoščiti "rukerjev", ko bi se pred izpiti učila po celotne dneve – to ni bilo mogoče, saj sem morala sproti opravljati še treninge in tekmovati.
Niti se nikoli nisem učila pozno v noč, saj sem vedela, da prihodnji dan ne bom mogla opraviti kakovostnega treninga, ker telo ne bo spočito, pulz bo previsok. Običajno sem se učila nekje do 20. ure, okrog 22. ure pa sem že bila v postelji.
Vem, da sem zamudila marsikatero študentsko zabavo, a tudi če se ozrem nazaj, ne bi ničesar spreminjala.
Z 18 leti sem podpisala svojo prvo profesionalno pogodbo, takrat s špansko ekipo (Bizkaia–Durango, op. p.), in moj cilj je bil, da čim prej končam študijske obveznosti. To je pomenilo, da sem v prvem izpitnem roku maja in junija vedno opravila vse izpite.
To se mi je vedno zdelo samoumevno. Sem imela pa veliko volje in samodiscipline.
Kaj počnete danes?
Zaposlena sem na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, kamor me je povabil moj profesor dr. Avbelj, tudi mentor pri vseh mojih treh zaključnih delih. Najprej so me zaposlili kot pravnico in me pozneje habilitirali kot asistentko.
"Vem, da sem zamudila marsikatero študentsko zabavo, a tudi če se ozrem nazaj, ne bi ničesar spreminjala."
Kaj pa prosti čas?
Ne maram biti brez dela, težko me boste našli na kavču pred televizorjem.
Kaj pa, če bomo letos dočakali Tour de France? Ga ne boste vse tri tedne spremljali na televiziji?
No, to ja, ker mi dvigne pulz (smeh, op. p.).
Boste zraven vrteli pedala na trenažerju?
O, ne, ni šans, to pa ne. Na trenažerju sem bila samo takrat, ko je bilo to nujno, sicer pa nisem ljubiteljica. Vsa čast rekreativcem, ki to počnejo prostovoljno.
"Vsa čast rekreativcem, ki na trenažerju trenirajo prostovoljno."
Pa še kdaj sedete na kolo? Koliko imate letos že kilometrov na števcu?
Joj, verjetno veliko, a če sem povsem iskrena, nikoli ne vozim s števcem. Tudi zato, ker vidim, kako zdaj vozim počasi v primerjavi s preteklostjo (smeh, op. p.).
Sicer pa še vedno rada kolesarim, kolo se mi ni zamerilo, niti nisem zato končala kariere. Sem pa od nekdaj kariero želela končati v trenutku, ko me bo kolesarstvo še vedno veselilo, in res, točno tako je.
Poslovili ste se kot aktualna državna prvakinja v cestni preizkušnji, devetič zaporedoma, in tretja v kronometru. Kaj vas je spodbudilo, da ste si rekli, da je dovolj?
Že zadnji dve sezoni sem se spraševala, ali je zdaj čas, da kariero končam. Razlog je bil predvsem v odsotnosti od doma – ponavadi me od 150 do 200 dni na leto ni bilo doma in to je ogromno. Preveč. To je odločilo.
Je Gorazd Penko, športni direktor vašega nekdanjega kluba, edinega ženskega profesionalnega kolesarskega kluba v Sloveniji, pričakoval tako odločitev?
Ne, mislim, da je bil kar precej šokiran. Tudi drugi so bili precej presenečeni.
Sicer pa odločitve nisem sprejela čez noč. Zame je bila to velika življenjska sprememba.
Poslovili ste se v dobrih letih za kolesarstvo, pri 29 letih …
Nekoliko sem oklevala samo zaradi želje po nastopu na tretjih olimpijskih igrah, a se mi je leto 2020 enostavno zdelo preveč oddaljeno. Sicer pa glede na to, da so igre prestavili, še dobro, da sem se odločila tako, kot sem se. Še ena potrditev, da sem sprejela pravo odločitev.
Sem pa zelo vesela, da si je olimpijsko normo zagotovila moja nekdanja sotekmovalka, prijateljica in cimra na tekmah in pripravah Eugenija Bujak.
Batageljeva v družbi nekdanje sotekmovalke in prijateljice Eugenije Bujak.
Vaša nekdanja ekipa se je lani združila z italijansko Ale Cipollini. Kako gledate na to odločitev? Je to korak naprej?
Če nam bo to pomagalo, hvala bogu. Tudi sicer sem Gorazdu ponudila svojo pomoč, če jo bo kdaj potreboval. Karkoli bo potreboval pri razvoju ženskega kolesarstva, lahko računa name.
Kar pa zadeva oceno o pozitivnih ali negativnih plateh združitve, je zaradi koronavirusa težko oceniti, vendar pa glede na to, da je pol ekipe slovenske in pol italijanske, v tem vidim samo korist.
Razveseljiva informacija je tudi ta, da imamo v klubu BTC City Ljubljana spet veliko podmladka, kar je zelo spodbudno. Letos je menda pravi naval mladih kolesark, kar je super, a je koronakriza pošteno premešala načrte.
Tudi sicer ste menda kar optimistični glede prihodnosti ženskega kolesarstva, čeprav še vedno močno zaostaja za moškim.
Vem, da je velika razlika med moškim in ženskim kolesarstvom. Žensko kolesarstvo je mlad šport in se nikakor še ne more primerjati s tradicijo moškega kolesarstva.
Mislim, da je treba času dati čas.
Državno prvenstvo v cestnem kolesarstvu 2014: zmagovalka Batageljeva v družbi z drugouvrščeno Uršo Pintar in tretjo Špelo Kern.
Kdaj se je začel preskok v kakovosti, medijskem in sponzorskem zanimanju za žensko kolesarstvo?
Ko so na klasikah (Strade Bianche, Amstel Gold, Flandrija ...) začeli dodajati ženske različice, to je predstavljalo res velik preskok.
Navijači so se lahko na lastne oči prepričali, kaj ženske zmoremo, kmalu so se pridružili tudi sponzorji, svoje so prispevali tudi televizijski prenosi tekem.
V Sloveniji pa je bil največji preskok narejen z ustanovitvijo ženske profesionalne ekipe. Imeli smo srečo, da je BTC v naš klub vložil toliko sredstev. Praktično na slepo, saj nismo mogli vedeti, kaj se bo zgodilo.
Kolesarstvo je precej poseben šport. Na nek način je ekipni, a slavo pobere posameznik, čeprav se sicer vedno spomni tudi na prispevek preostalih članov in članic ekipe. Kako ste se privadili na princip, da ne zmaga vedno najboljši?
Pri ženskah še vedno pogosto zmaga najboljša in najmočnejša, ni prisotne toliko taktike kot pri moških, čeprav je zadnja leta tudi v ženskem kolesarstvu vse več taktike, ekipe se sestavljajo iz delavk in zmagovalk.
Kaj pa vem, kar navadila sem se.
Najraje sem imela etapne dirke in klasike, najboljša pa sem bila na vzponih. Rada imam težke dirke, spuste, v tem sem bila vedno zelo dobra in sem pridobila marsikatero minuto, slaba pa sem v šprintih.
Ste se kdaj videli v trenerski vlogi?
Nikoli, sem pa vedno na voljo za delitev izkušenj in nasvetov.
Kot otrok ste trenirali vse mogoče, od plezanja, atletike do teka na smučeh, kolesarjenje pa ste začeli na gorskem kolesu. Zakaj ste se preselili na cestno?
Na gorskem kolesu sem začela zato, ker so takrat vsi vozili "gorce". Tudi moja sestrična Nina Homovec.
No, potem pa sem enkrat poskusila še na cestnem in takoj mi je bilo všeč. Bolj kot gorsko, pa tudi več perspektive je bilo v tem. Zdi se mi, kot da gorsko kolesarstvo zdaj nekoliko stagnira.
Mogoče bi se moral vrniti sloviti Peter Sagan, največji zaslužkar med kolesarji, ki je prav tako začel na gorskem kolesu?
Morda res. No, sama sem v gorskem kolesarstvu tekmovala takrat, ko je bil Sagan mladinski evropski prvak v tej panogi.
Nastop na olimpijskih igrah ji pomeni največ. Na ta dosežek jo spominja tudi tetovaža na levi roki.
Kako ste sicer zadovoljni z razvojem in rezultatskim izkupičkom svoje kariere?
Zelo. Uspelo mi je to, kar sem si želela. Dvakrat sem se udeležila olimpijskih iger, kar so bile moje sanje, in tudi sicer se mi zdi, da to kolesarkam pomeni več kot kolesarjem.
Za moške je glavni cilj Dirka po Franciji, pa morda še svetovno prvenstvo, za nas pa so vrh olimpijske igre.
Že normo je težko doseči. Prostih je samo 67 mest, nas pa je bilo na dirkah tudi 150 in več.
Preberite še:
1