Luka Mezgec: Nikoli nisem delal prehranskih neumnosti kot nekateri

Pred letošnjo dirko Po Sloveniji ste dejali, da se je vaš položaj pri zaključnih vlakih v ekipi JayCo AlUla nekoliko spremenil in niste več tisti zadnji člen Dylana Groenewegna. Kaj natanko je drugače?

Leta, ne (smeh, op. a.). Telo ne da več toliko, kot je včasih. Drugače pa nič. Malo skušamo zamenjati pozicije. Sprašujem se, zakaj že prej nismo kdaj obrnili.

Sportal "V redu je, zato smo tukaj. Da pred Tourom izpilimo podrobnosti in se izboljšamo."

Omenili ste leta. Kaj to pomeni za vas glede treninga, samega tekmovanja?

Pač malo prej te zapeče, kajne? (smeh, op. a.) Včasih, če sem šel – da tako rečem – motiviran do konca, sem bil s štiridesetimi na klancu na teh največjih dirkah. Zdaj pa sem s stotimi kolesarji. To se je spremenilo, ker je toliko mladih prišlo zraven. Drugačen je tudi način treninga. Nihče ni več izčrpan, kot so bili včasih, ker niso jedli hidratov. Zdaj so vsi na 120 gramov hidratov na uro in nihče več ne "ugasne". Vsi gredo do konca. Tako da se je veliko stvari spremenilo. Imam še do konca naslednjega leta pogodbo, na treningih še vedno uživam in tudi ta proces dirkanja v ekipi mi je v užitek. Samo naj me občutki nesejo še do konca drugega leta, potem pa sledi še kaj drugega v življenju.

Foto: Aleš Fevžer

V življenju ste z leti torej postali bolj pragmatični. Vidite, da lahko mogoče z manj več dosežete?

Ne. O tem sem v bistvu včasih bolj razmišljal, kako bi z manj dosegel več. Zdaj pa vem, da moram res biti še bolj stoodstoten, če želim doseči vsaj toliko kot prej, ker se sposobnosti slabšajo. Ampak to je realno stanje. Pri 37 letih smo še vedno na najvišjem nivoju v športu in zdaj poskušam izkušnje, ki sem jih skozi leta dobil – ne samo glede dirkanja, ampak predvsem glede treninga, poslušanja telesa in tako naprej – uporabiti, da dosežem svoj maksimum, kolikor ga še lahko.

Ali je tudi vplivalo to prehranjevanje, da lahko sledite takemu trendu, kot je kolesarstvo, ki je res ekstremen šport?

Mislim, da ne. Prehrano sem imel vedno zelo dobro urejeno. Na srečo sem imel že od nekdaj svojega prvega trenerja Bojana Ropreta, ki je vedno nekako razmišljal z zdravo kmečko pametjo. Ne tako, kot je bilo pogosto v vrhunskem športu, ko je prišla kakšna nova iniciativa – "dajmo zdaj jesti veliko manj hidratov". In potem so dve leti jedli veliko manj hidratov ter šli brez njih na treninge in tako naprej. Jaz sem se vedno malo pogovoril z Bojanom in rekel mi je, da se bom "sesul", če jih ne bom jedel. In sem vsa ta leta, ko so drugi preizkušali različne stvari, to izpustil in vedno nekako delal isto.

Zadnje čase se velikokrat pošalim, da je bilo včasih od celotne skupine 50 odstotkov izčrpanih, ker so poskušali biti čim lažji in jesti čim manj hidratov, in je bilo potem lažje premagati tistih 50 odstotkov. Zdaj jih je pa mogoče samo še pet odstotkov izčrpanih in moraš premagati 95 odstotkov kolesarjev. Povrhu vsega imam še toliko let več in je potem malo težje.

Kako pa gledate na hitrost razvoja kolesarstva?

Po covidu se mi zdi, da se je zgodil večji zasuk. Sicer ne vem, zakaj, ampak tam po letu 2020 oziroma sezoni 2021 se je začelo vse dogajati nekoliko hitreje. Prišle so tubeless gume (brez zračnice, op. a.). Polnimo jih s štirimi bari, včasih z osmimi. Teh mikrovibracij, ki so včasih upočasnjevale kolo, zdaj ni več. Kolo dobesedno lebdi nad luknjami na cestah.

Potem je tukaj še prehrana, kot sem omenil. Zdaj se dirka v bistvu od kilometra 0 pa do konca, vmes mogoče 30 minut malo bolj "na izi". Včasih se je dirkalo malo na začetku, tako da je beg odšel, potem pa zadnjo uro ali dve. Tega ni več. Zato je tudi pristop k treningu drugačen. Mogoče je treba delati več v drugih conah, ker so zdaj povprečne moči čez celotno etapo tudi za 50 vatov višje kot nekoč.

Sportal Nekdanji trener nadarjenega Slovenca opozarja: Ne prehitevajmo dogodkov

Ali mislite, da se je s Tadejem Pogačarjem spremenilo, glede na to, da je on začel nekoliko drugače dirkati, ker se prej ni v karavani? Njegovi napadi od daleč so vedno nepredvidljivi.

Zagotovo. Saj je tudi Pogi začel dirkati zaradi drugih. Pač drug drugega prisilimo in se šport razvija. Zaradi same tekmovalnosti. Pogi je ravno v tistih letih prišel, ko se je to vse začelo malo spreminjati. Verjetno nikoli ni poskušal tistega, kar so nam naši nutricionisti nekoč želeli vsiliti – recimo "zdaj si prišel mrtev po šestih urah, daj poskusi pojesti samo malo mesa in malo skute". To je on verjetno preskočil.

Tadej Pogačar, Luka Mezgec in Jan Tratnik Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Zdaj je vse računalniško, strokovno, znanstveno podkrepljeni …

Zdaj v bistvu ni več jedilne mize brez tehtnice. Vse stehtajo, vse je preračunano, koliko hidratov moraš zaužiti, koliko tega in onega, glede na svojo telesno težo in glede na porabo, ki si jo imel med dirko. Jaz sem malo prestar, da bi si tehtal hrano, tako da bom še do konca kariere zdržal s prehranjevanjem po občutku. Občutek me ni nikoli pustil na cedilu. Če pogledam tritedensko dirko, sem vedno nekje 500 gramov okrog začetne teže. Tako da občutek ne vara.

Na novinarski konferenci pred dirko Po Sloveniji ste omenili Jakoba Omrzela, s katerim sta sedela za isto mizo, na koncu je osvojil četrto mesto in belo majico za najboljšega mladega kolesarja. Kako dober pogled v prihodnost se vam to zdi? Na neki način ste orali ledino v končni fazi. Kaj menite o mladih kolesarjih, ki prihajajo iz ozadja?

Odlično je gledati vse te mlade, nove. Če sem čisto iskren, ne poznam jih toliko, ker sem bolj osredotočen na svoj del in ne toliko na opazovanje. Verjetno to pride kasneje v življenju. Ampak da, mogoče si mediji želite novega Pogačarja in tako naprej, ker vemo, da ima vsak svojo življenjsko dobo, in zato mogoče malo na silo iščete novega Pogačarja. Jaz pa mislim, da moramo pustiti času čas in videti, kako se bodo fantje razvijali.

Spomnim se, da tudi za Pogačarja nisem slišal, dokler ni zmagal L'Avenira. Takrat sem vedel,  če to zmagaš, je nekaj na tem. Poleg tega, ko prideš v profesionalen svet, na toliko daljše dirke in tako naprej, je to zelo velik preskok. Moraš imeti vse, da prestaneš vse te šoke. Odlično je, da so mladi, in vem, da imajo tisti, ki so zdaj v kolesarstvu, pa so tudi včasih dirkali, odlično podporo, izvrstne nasvete in verjamem, da jih bo zelo malo takih, ki bodo vrgli puško v koruzo oziroma se jim ne bo izšlo.

Sportal Smele napovedi mladega talenta

Sportal Pogačar in Roglič sta velika želja: bo kmalu uslišana?