Nedelja, 30. 9. 2018, 21.46
6 let, 1 mesec
Intervju s Primožem Rogličem
Izraz na Rogličevem obrazu pove vse
Osrednji slovenski adut Primož Roglič na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku ni imel svojega dne. Nesrečno je padel in sanje po medalji, o kateri je v sebi premišljeval, so splavale po vodi. "Na žalost sem padel. Sicer smo pokazali svoj karakter. Hvala vsem fantom in navijačem ob progi. Lepo je bilo videti toliko Slovencev in zastav," so bile besede najboljšega slovenskega kolesarja, ki je priznal, da grenak priokus ostaja.
Strokovnjaki so za letošnjo peklensko 258,5 kilometra dolgo cestno preizkušnjo na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku med favorite uvrščali Primoža Rogliča. Vse je dobro kazalo, dokler ni pisalo 61 kilometrov do cilja. Takrat je prvi mož naše reprezentance nespretno padel in upi na ugoden rezultat so splavali po vodi, čeprav je ob pomoči Simona Špilaka in Jana Polanca ujel glavnino. Porabil je preveč moči, pri zadnjem peklenskem vzponu Höttinger Höll pa bil nemočen. Razumljivo je bil razočaran, z optimizmom pa zre v prihodnost. Vendarle je bilo to zanj šele drugo svetovno prvenstvo, že na prvem pa se je vpisal med junake, potem ko je bil lani na Norveškem srebrn v kronometru.
Kako bi strnili vtise dogodkov na izjemno težki dirki?
Na žalost sem padel. Ni bilo ravno najbolj prijetno. Na koncu je dala ekipa ves svoj maksimum. Do konca sem se tudi sam boril, dokler se je dalo. Očitno sem z lovljenjem porabil preveč moči. Muka mi je bila priti čez zadnji klanec. Kaj naj rečem? Nikakor ni bilo možnosti, da bi odnehali. Prišli smo se borit. Pokazali smo svoj karakter. Hvala vsem fantom in navijačem ob progi. Lepo je bilo videti toliko Slovencev in zastav.
V cilj je prišel v bolečinah, s strganim dresom, poškodovanim čevljem.
Kaj se je pri padcu sploh dogajalo?
Glavna težava je bila, ker me je okrepčilna vreča prevrnila. Polna je bila. Očitno se moram nekaj stvari še naučiti. To je moja druga dirka svetovnega prvenstva. Nekaj jih bom zagotovo še dirkal.
Do vas je po padcu prišel Simon Špilak in vam ponudil svoje kolo, vendar ga niste vzeli …
Glavna težava je bila, da ima drugačne pedale. Ne bi mi koristilo. Moral sem počakati na svoje kolo. Motilo me je tudi, ker sem imel strgan čevelj. Odprt je bil. Borili smo se do konca. Tudi Alejandro Valverde (zmagovalec dirke, op. a.), ki ga gledam, je moral nekaj časa čakati, da je končal na vrhu. Tudi mi moramo dalje.
"Sem razočaran. Če pa potegnemo črto, si v dani situaciji nimamo česa očitati. Ponosni gremo lahko domov in z dvignjeno glavo."
Kakšne težave ste sploh imeli s čevljem?
Čevelj sem imel odprt. To se mi ni zgodilo pri padcu. Takoj za tem, ko sem ga želel zategniti, se mi je vrvica odtrgala. Stopalo potem ni bilo fiksno.
Hudič je imel torej mlade?
Kaj naj, če sem bil tam sam … Ne morem niti zamenjati. Sicer imam rezervne čevlje, saj veste, kaj mislim.
Smo pa lahko ob vaših težavah videli, kako složni ste bili v ekipi. Simon Špilak in Jan Polanc sta vas pripeljala nazaj do glavnine.
Zelo sem jima hvaležen. Veliko energije smo potrošili, da smo prišli nazaj. Na koncu se je to na žalost zgodilo in vsaka izguba energije šteje.
Vesel je, da je imel takšno pomoč moštvenih kolegov.
Ali je kaj grenkega priokusa, ker ste veljali za enega izmed favoritov za odličje, potem pa vam je padec prekrižal načrte?
Je … Sem razočaran. Če pa potegnemo črto, si v dani situaciji nimamo česa očitati. Ponosni gremo lahko domov in z dvignjeno glavo.
Kakšna izkušnja je bilo to prvenstvo za vas? Spadali ste med favorite, oblegali so vas tudi tujini novinarji …
Lepa izkušnja je bila. Enkrat se moraš na to privaditi. Vedno se kaj novega naučim. Upam, da mi bo še uspelo izkoristiti vse te treninge, ki sem jih opravil. Da me posledice padca ne bodo motile. Ko se bom opral, bom videl, kaj sploh je.
1