Tour de France
Tadej Pogačar
Nedelja, 30. 6. 2024, 10.30
1 dan, 20 ur
Obiskali smo muzej Marca Pantanija, ki mu je posvečena 2. etapa Toura
Francoski Tour s poklonom človeku, ki ga je nekoč oboževala vsa Italija #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,57
Če je bila prva etapa letošnje Dirke po Franciji posvečena 110. obletnici rojstva italijanske kolesarske legende Gina Bartalija, se bodo organizatorji Toura z drugo etapo poklonili Marcu Pantaniju, ljubljencu italijanske športne javnosti, ki je umrl pred 20 leti in to v hotelski sobi v Riminiju, kjer je bil cilj prve etape Toura. Uvodni kilometri nedeljske etape bodo karavano vodili mimo muzeja Marka Pantanija in njegovega pokopališča. Na startu bosta tudi njegova starša Tonina in Ferdinando Pantani.
Starša Marca Pantanija na štartu nedeljske etape Toura:
Na štartu druge etape Toura sta bila tudi starša Marca Pantanija.
Marco Pantani je bil zadnji kolesar, ki mu je v istem letu (1998) uspelo osvojiti Giro in Tour, kar letos skuša doseči najboljši kolesar lestvice UCI Tadej Pogačar. Pantani je veljal za nepredvidljivega kolesarja, ljubitelja klancev in človeka z veliko karizmo. Eden od novinarjev slovitega italijanskega športnega častnika La Gazzetta dello Sport je v času Pantanijeve vladavine zapisal, da družine popoldne prižgejo televizorje zato, da bi gledale Tour ali Giro, saj vedo, da bo Pantani vedno nekaj storil, vprašanje je le, kaj bo storil. V tem pogledu mu je Pogačar podoben, tudi on pri Italijanih uživa poseben status, ki ga je letos še dodatno učvrstil s predstavami na Giru.
Fotogalerija iz muzeja Marca Pantanija:
Video sprehod po muzeju Marca Pantaniju v Cesenaticu ob Jadranski obali:
Pirat s karizmo
Marco Pantani se je rodil leta 1970. Odraščal je v majhnem obmorskem mestecu Cesenatico, kjer bo danes start 2. etape Dirke po Franciji. Bil naj bi skromen, zadržan in sramežljiv deček z eno samo željo: voziti kolo. Pri 22 letih je prestopil med kolesarske profesionalce, in čeprav se tam ni dobro počutil – mami je večkrat potožil, da v kolesarstvu vse niti vleče italijanska mafija – je vztrajal in kmalu začel podirati mejnike.
Še vedno je eden redkih oziroma zadnji kolesar, ki mu je uspelo v isti sezoni zmagati na francoski pentlji in rožnatem Giru. Na račun številnih sponzorjev je zaslužil milijone dolarjev, s številnimi ljubitelji kolesarstva je gradil in utrjeval svojo samozavest.
Dopinški grešnik
Živel in dirkal je v obdobju, ko je bila uporaba prepovedanih substanc v kolesarstvu močno razširjena in so le redki verjeli, da priljubljeni kolesar vse napore prenaša na legalen način. Gologlavi Italijan je zadnji kolesar, ki mu je uspelo v istem letu dobiti Giro in Tour, to, kar letos poskuša doseči slovenski kolesarski zvezdnik Tadej Pogačar.
Giro 1998
Dvojček Giro-Tour, rožnato in rumeno majico, je Pantani osvojil leta 1998, leto dni po poškodbi na treningu, in nato še po padcu v 9. etapi Gira 1997, ko je skok črne mačke na traso povzročil padec šestih kolesarjev, tudi Pantanija. Ker si je pri tem poškodoval mišico na levi nogi, torej tisti, ki si jo je zlomil na treningu, je odstopil. Vseeno se mu je uspelo sestaviti do Dirke po Franciji istega leta in jo je končal na 3. mestu, potem ko je dobil etapi s ciljem na legendarnem prelazu Alpe d'Huez in v Morzinu.
Dirka po Italiji se je leta 1998, šlo je za 81. izvedbo, začela v Nici, mestu na Azurni obali, kjer bo letos cilj zadnje (kronometrske) etape Toura, in končala v Milanu. Specifika tistega Gira je bila, da je imel 22 etap, in da med njimi ni bilo niti dneva premora.
Pantani je bil eden od treh favoritov na dirki, a še bolj sta izstopala Alex Zülle in Pavel Tonkov. Švicar je bila kapetan ekipe Festina, medtem ko je zadržan, a odločen Rus poveljeval ekipi Mapei. Pantani je bil glavni adut ekipe Mercatone Uno, kot športni direktor pa ga je usmerjal Giuseppe Martinelli.
Trasa Gira 1998 je imela 3.811 kilometrov, od tega so bili na programu trije kronometri v skupni dolžini 84 kilometrov.
Po šovu v 17. etapi prvič v roza majici
Pantani je svojo moč v gorah pokazal v 17. etapi s ciljem v Selvi di Val Gardena (215 km). Kolesarji so morali prevoziti znamenite prelaze Passo Duran, Forcella Staulanza, Marmolada in Passo di Sella. Kot je Matt Rendell leta 2006 zapisal v biografiji z naslovom Smrt Marca Pantanija, naj bi se Pantani med vožnjo navkreber pri moštvenem kolegu Robertu Contiju pozanimal, kdaj se začne vzpon na Marmolado, a mu je ta dejal, da so že na polovici 14-kilometrskega klanca.
To je Pantaniju dalo krila, kmalu je napadel in se skupaj z Giuseppejem Guerinijem odpeljal naprej, medtem ko se je prvi favorit Zülle zlomil, Tonkov pa je močno trpel. Pantani je etapno zmago v znak zahvale pri složnem delu prepustil Gueriniju, v primerjavi z Zülom pa pridobil več kot štiri minute prednosti. Takrat, bilo je 2. junija 1998, je prvič v karieri oblekel roza majico. Poljubil jo je in žarel od sreče kot še nikoli.
Italija je norela, novica o vodstvu Pantanija na Giru je bila glavna novica vseh italijanskih medijev. Vsi so se pogovarjali samo o tem. "Pantanimanija" je bila v polnem zamahu. Ob cestah naj bi se naslednje dni zbralo okoli milijon navijačev, tisoči so romali v gore, da bi od blizu spremljali nacionalnega junaka.
Ko je Pantani že mislil, da se je otresel konkurence, mu je zapretil Rus Tonkov. Po 18. etapi s strmim zaključkom etape od Selve do Alp di Pampeago je Tonkov v sprintu prehitel Pantanija, njegov zaostanek pa se je znižal na 27 sekund, medtem ko je Zülle zaostajal že za več kot dve minuti. Pantani je vedel, da mora iz rokava stresti še zadnjega asa, če želi dobiti Giro.
K sreči je to lahko storil že naslednji dan, ko se je 19. etapa po 243 kilometrih končala na Plan di Montecampione. Zülle je povsem odpovedal in izgubil kar pol ure, medtem ko sta se Pantani in Tonkov v slogu največjih boksarskih obračunov borila vse do cilja. Pantani je kot pravi pirat napadal, a mu je Tonkov vedno znova vračal "udarce" in ohranjal svoj položaj na dirki.
"Ali bom eksplodiral jaz ali pa on," si je Pantani prigovarjal med vožnjo navkreber in tri kilometre pred ciljem sprožil silovit napad. Vozil je v svojem znamenitem napadalnem slogu, Tonkov pa je trpel in ni bil več sposoben odgovarjati na napade. Elastika je počila, Tonkov je sklonil glavo in priznal poraz. Pantani je priboril novih 57 sekund prednosti in še povečal prednost pred Rusom.
Italija je bila v popolnem zanosu. "Cela Italija kriči: Pantani!" se je glasil naslov v italijanskem športnem časopisu Tuttosport, pri čemer je 4,5 milijona Italijanov (kar 51 odstotkov televizijskega občinstva tistega dne), prilepljenih na svoje televizorje, navijalo za Pantanija, ki ga je do končne zmage ločila le še ena etapa, predzadnja etapa s 34 kilometrov dolgo vožnjo na čas od Mendrisia do Lugana.
Na meji
Napetost v ekipi Mercatone Uno se je ujemala z navdušenjem navijačev, zlasti po izključitvi Pantanijevega moštvenega kolega Riccarda Forconija, ki je moral odstopiti zaradi visoke vrednosti hematokrita. Pantani je v zadnji etapi vozil s povojem na roki, potem ko je tudi sam moral opraviti krvni test. Pantanijeva krvna vrednost je bila 49,3 odstotka, torej zelo blizu meje 50 odstotkov.
A Pantani je bil takrat (še) nedotakljiv in neustavljiv. V vožnji na čas je v primerjavi s Tonkovim pridobil pet sekund in naslednji dan v zadnji etapi Gira v Milano pripeljal kot zmagovalec. Pred prvim zasledovalcem Tonkovom je imel 1,33 minute naskoka, pred tretjim Guerinijem (Polti) pa že skoraj sedem minut. Zülle je dirko končal na 14. mestu z več kot pol ure zaostanka.
Po Giru so si pobrili glave, po Touru pobarvali na rumeno
Pantanijevi moštveni kolegi so si v znak slavja pobrili glavo, tako da so se njihove pričeske ujemale s pričesko njihovega kapetana, 40 dni pozneje pa so si lase pobarvali na rumeno, v znak slavja Pantanija na Dirki po Franciji. Pantani je tudi tam zmagal po razburljivem dvoboju z nemškim kolesarjem Janom Ullrichom, ki je v skupni razvrstitvi zaostal skoraj dve minuti in pol.
Test, ki je spremenil vse
Pantanijeva zmaga na Giru leta 1998 je bila eden od vrhuncev njegove kariere, ki pa je že leto dni pozneje zavila v povsem drugo smer. Ko je leta 1999 v Madonni di Campiglio kot vodilni kolesar dirke padel na testu zaradi previsoke vrednosti hematorita (test je pokazal 52 odstotkov, zgornja meja je 50 odstotkov) in bil diskvalificiran, se je začel njegov propad. Čeprav je bil kaznovan le z dvema mesecema prisilnega počitka, se to leto ni več vrnil na dirke.
Dogodek je pustil nepopravljive posledice, ki jih potrjuje tudi izjava njegove mame. "Marco ni umrl leta 2004, Marco je umrl že leta 1999. Nihče ne ve, kaj se je takrat zgodilo. Vozil je čist in nekdo se ga je hotel znebiti," je pozneje zatrjevala Tonina Pantani.
Pantani je kmalu po tistem začel uživati kokain, povsem je izgubil željo po treningu in dirkah, za vse, kar se mu je slabega dogajalo v življenju, pa krivil druge.
Njegovi zadnji dnevi v obmorskem mestecu Rimini so po pisanju britanskega časnika The Teleghraph študijski primer, ki nazorno prikazuje, kako lahko šport športniku tudi škodi. Znano je, da se je Pantani na začetku februarja 2004 prijavil v hotel v Riminiju, ki je bil le kakih 30 kilometrov oddaljen od njegove vile v Cesenaticu. Čudno in sumljivo. Sumljivo je tudi to, da je bil Pirat dobro založen s škatlicami tablet in vrečkami kokaina.
Kaj se je dogajalo v sobi, ne ve nihče, vsaj javno se o tem ne govori. Edini Pantanijev stik z zunanjim svetom so bili telefonski klici. Največkrat so bili namenjeni receptorju, ki ga je Pantani vsako jutro seznanil, da svoje bivanje v hotelu podaljša za še en dan. Klical je tudi na nekaj drugih telefonskih številk, katerih lastniki so se pozneje sprenevedali, češ da Pantanija sploh ne poznajo.
Po petih dneh bivanja v hotelu se je zgodilo (ne)pričakovano. Marco Pantani je umrl na valentinovo, 14. februarja 2004. Domnevno zaradi zastrupitve s kokainom. Star je bil le 34 let. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Cesenatico, kjer se mu je poklonilo več kot 20 tisoč ljubiteljev kolesarstva. Med njimi tudi veliki smučarski as Alberto Tomba, nogometni virtuoz Diego Maradona in kolesarska legenda Mario Cipollini.
Pantani v Italiji še danes uživa status božanstva. Številni navijači so se mu poklonili tudi na 2. etapi letošnjega Gira s ciljem na svetišču Oropa, kjer je letos zmagal Pogačar, pred 25 leti pa je na istem mestu slavil Pantani. Oba sta imela tik pred zaključnim vzponom težave s kolesom.
Zakaj Pantani še vedno uživa status božanstva?
Zakaj je sin vodovodnega instalaterja in lastnice kioska s posebnimi kruhki piadini postal kolesar, ki so ga Italijani častili po božje in zakaj je še vedno junak, Američan Lance Armstronga pa bedak, pa čeprav sta si pri uspehih oba pomagala s prepovedanimi substancami?
"Pantani je znal s svojo nepopustljivostjo pritegniti oboževalce kolesarstva," je njegov hipnotični vpliv na navijače opisal legendarni španski kolesar Miguel Indurain. Odgovor na drugo vprašanje pa se verjetno skriva v pregovoru o mrtvih vse lepo in dejstvu, da mu, dokler je bil živ, dopinških prekrškov niso dokazali. So jih pa pozneje. Francoska preiskovalna komisija je namreč na podlagi retroaktivnih analiz dokazala, da si je Pantani na Touru leta 1998, ko je zmagal na Giru in Touru pomagal z eritropoetinom.
Preberite še:
