SiolNET. Sportal Hokej
4,86

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Marcel Rodman

Slovenskega olimpijca življenje večkrat preizkusilo, a se nikoli ni želel smiliti samemu sebi

4,86

termometer

Marcel Rodman
Dolgoletni slovenski reprezentant Marcel Rodman je poleti končal bogato kariero, a hokejska sestavljanka še ni sestavljena. Koščke vanjo zdaj dodaja v vlogi pomočnika trenerja Medveščaka, močno je vpet tudi v menedžment in organizacijske obveznosti hrvaškega kluba. Foto: Ana Kovač

Po 17 letih hokejskega profesionalizma, ki ga je z vzponi in padci pomagal izoblikovati v človeka, kakršen je danes, je Marcel Rodman julija potegnil črto pod zajeten igralski športni opus in podal roko drugi karieri. Pri zagrebškem Medveščaku ostaja močno vpet v hokejsko kolesje, tako po trenerski kot menedžerski in organizacijski plati. 


Pred dvema mesecema in pol se je končala igralska pot enega od ključnih slovenskih hokejistov zadnjega desetletja in pol Marcela Rodmana, tretjega Slovenca, izbranega na naboru lige NHL, v kateri sicer ni nikoli zaigral.

Pri 16 letih je je tragično izgubil očeta, osem mesecev pozneje se je preselil iz Rodin v Kanado, kjer se je leta 2001 znašel na prelomnici, ki bi se je danes z izkušnjami najverjetneje lotil drugače. Kdo ve, kako bi se zasukalo življenje, če se pripravljalni tabor NHL-ovca Boston Bruins ne bi začel na tragični 11. september. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe, udarec mu je zadalo obolenje roženice, po katerem je na levo oko videl le še štiriodstotno. V pretresih ni iskal izgovorov, zaradi njih se ni smilil samemu sebi. Zadovoljen je z doseženim.

Za reprezentanco, dolgo je bil njen kapetan, je odigral 14 svetovnih prvenstev in dvoje olimpijske igre, bil zraven obakrat, ko je obstala med elito, v kateri je zadel kot prvi Slovenec. Prve hokejske korake je naredil na Jesenicah in z njimi trikrat postal državni prvak. V Podmežakli so si nekateri prizadevali za njegovo vrnitev, a je niso dočakali. Zadnjo tekmo je odigral za nemškega drugoligaša Tölzer Löwen. 37-letnik, obiskali smo ga v Zagrebu, hokejsko zgodbo nadaljuje pri Medveščaku.


Centralni napadalec je ob Jesenicah, kjer je naredil prve korake, in Kanadi igral v Avstriji za Gradec, Dunaj in Celovec, na Hrvaškem za Medveščak, v prvi nemški ligi za Krefeld in Schwenninger, v drugi pa za Bietigheim Steelers, Dresdner Eislöwen in Tölzer Löwen. Centralni napadalec je ob Jesenicah, kjer je naredil prve korake, in Kanadi igral v Avstriji za Gradec, Dunaj in Celovec, na Hrvaškem za Medveščak, v prvi nemški ligi za Krefeld in Schwenninger, v drugi pa za Bietigheim Steelers, Dresdner Eislöwen in Tölzer Löwen. Foto: Vid Ponikvar Konec julija ste sporočili, da je po 17 sezonah igralskega profesionalizma čas, da obrnete novo stran v življenju. Kaj obžalujete odločitev ali je bila pravilna?
Ne, mislim, da je bila kar prava. Prišel sem do točke, ko se je bilo treba odločiti, kako in kaj naprej. Po dobrem razmisleku sem se odločil, da se poslovim od igranja, in za tem stojim.

Marcel Rodman Sportal Marcel Rodman ima po 17 sezonah dovolj

Številni nekdanji športniki pravijo, da ko ni več užitka, iskre, nima več smisla. Kako je bilo pri vas, ste še imeli željo, da bi vztrajali?
Bila je, a zagotovo ne več tako velika kot v preteklosti. Zadnjo sezono se je bilo težje pripraviti, "napumpati" stoodstotno za vsako tekmo. Več energije sem porabil, da sem se psihično pripravil na tekmo, pa tudi po njej za to, da sem se spočil, a vedel sem, da je to moja služba in jo moram čim bolje opraviti. 

Razmišljal sem, ali bi jo tudi v prihodnje opravljal kot hokejist, a nato je prišla priložnost za delo v Medveščaku. Ko sem dobro premislil, sem se odločil, da se lahko tukaj veliko naučim, veliko odnesem.

Predsednik Jesenic Anže Pogačar si je prizadeval, da bi Rodman letos igral na Jesenicah, kjer je naredil prve korake, zadnje pa v sezoni 2008/09, ko se stvari niso razpletale, kot bi se morale (HK Jesenice je pozneje končal v stečaju), a mu ga ni uspelo prepričati. Predsednik Jesenic Anže Pogačar si je prizadeval, da bi Rodman letos igral na Jesenicah, kjer je naredil prve korake, zadnje pa v sezoni 2008/09, ko se stvari niso razpletale, kot bi se morale (HK Jesenice je pozneje končal v stečaju), a mu ga ni uspelo prepričati. Foto: Vid Ponikvar Zdaj sem tu dva meseca, naučil sem se ogromno. Dobro se počutim. Minus je le to, da nisem toliko z družino, kot bi želel biti, saj so v Mariboru. Žena ima svoje podjetje, ki ga pridno upravlja, sin je že v drugem razredu, hčerko šola čaka prihodnje leto. Vse težje nam je. Ko sta bila otroka mlajša in žena ni imela podjetja, smo bili vedno skupaj in je bilo lažje. Je pa dobro to, da imam samo dobro uro do doma, nisem tako daleč, a upam, da bo v prihodnje več časa, da bom večkrat lahko skočil domov.

Na Jesenicah so pred sezono na led želeli vrniti "stare sinove". Tudi vas. Koliko možnosti je bilo, da bi vas po desetletju spet videli v rdečem dresu?
Interes z Jesenic je bil. Predsednik Anže Pogačar me je nekajkrat klical. Njegova želja je bila, da se vrnem, jaz pa nisem bil toliko naklonjen ideji, da bi igral doma. Ne glede, kje doma bi to bilo. Če bi nadaljeval kariero, bi šel v tujino. Pripravljen sem bil kar nekaj časa čakati na ponudbo iz tujine, tudi do novembra, a je nato prišla priložnost za delo v Medveščaku. Ne morem reči, da sem bil blizu vrnitvi na Jesenice. 

Si niste želeli končati kariere doma, kjer se je za vas vse začelo? So zamere iz zadnje sezone, ko ste bili na Jesenicah, še preveč žive? 
Ljudje, ki so trenutno na vodilnih mestih tega kluba, nimajo s klubom, v katerem stvari niso šle, kot bi morale iti, nobene zveze. Ni bil razlog v ljudeh. 

Ko sem pogledal širšo sliko, se preprosto nisem videl doma. Razlika v tem, ali si hokejist v Sloveniji ali pa v tujini, je velika. Meni je bila tujina vedno bolj pisana na kožo. Za športnike pri nas, pa ne glede na to, za kateri šport gre, ni poskrbljeno, kot bi moralo biti. Nemčija mi je v enem letu, kar se tiče mojega športnega statusa, dala toliko, kot mi Slovenija ni nikoli.

Želi si, da bi bilo v Sloveniji bolje poskrbljeno za športnike. V enem letu igranja v Nemčiji je v športnem smislu dobil precej več kot kadarkoli doma. Želi si, da bi bilo v Sloveniji bolje poskrbljeno za športnike. V enem letu igranja v Nemčiji je v športnem smislu dobil precej več kot kadarkoli doma. Foto: Ana Kovač

Gre sin po vaših stopinjah?
Za zdaj kaže tako. Zaljubljen je v hokej. Če se le da, ima v rokah palico, na sebi dres. Če ni na drsalkah, je na rolerjih. Ko sem igral še v Schwenningenu in je bil star dobro leto, je na vsak način hotel na led. Oblekli smo ga v majhnega hokejista, postavili na led, a je seveda vmes padel. Tisto leto mu nato ni bilo več do ledu, naslednje pri Medveščaku, kjer smo imeli igralci tudi družinsko drsanje in smo pripeljali svoje otroke, pa se je spet zagrel. Od takrat drsa. Zdaj trenira v Mariboru.

Torej ste nanj prenesli ljubezen do hokeja, kot jo je pokojni oče na vas? "Posebej bi se rad zahvalil očetu, ki mi je predstavil ta čudoviti šport in me celo mladost učil, kaj pomeni biti športnik, kot sem pozneje postal," ste z zapisom ob koncu kariere dali vedeti, koliko vam je pomenil.
Da, a na drugačen način kot jaz na svojega sina. On namreč ni nikoli igral hokeja, ampak je bil smučarski tekač. Bil je navijač, z Davidom (bratom, op. p.) naju je vozil na Jesenice. Zagotovo je on name prenesel to ljubezen, a skozi navijaške, ne skozi igralske oči.  Ljubezen do hokeja je, kot njegov pokojni oče nanj, prenesel na svojega sina, ki hokejske korake dela v Mariboru.  Ljubezen do hokeja je, kot njegov pokojni oče nanj, prenesel na svojega sina, ki hokejske korake dela v Mariboru.  Foto: Ana Kovač Pustil je pomemben pečat v mojem življenju, športni karieri. Kot sem zapisal, učil me je, kaj sploh pomeni biti športnik. 

Mislim, da imam po njem tudi kar nekaj vzdržljivosti. Živeli smo pod Stolom, na katerega je rad tekel. Velikokrat sva tekla navkreber, čeprav mi kot "mulcu" to ni bilo najbolj všeč. Spomnim se, da mi je nekega dne rekel, da bova šla naslednji dan na Stol. Tisti dan je deževalo in veselil sem se, da mi ne bo treba gor, pa je prišel in rekel, da greva. Zgoraj je bilo celo nekaj centimetrov snega, udiralo se mi je, mislil sem si, kaj mi je tega treba, a po treningu sem se počutil odlično. Zelo sem si zapomnil njegove besede, da konkurenco prehitevaš takrat, ko ona počiva. 

Bi danes na svoji športni poti kaj spremenili? S svojimi hokejskimi odločitvami je v veliki meri zadovoljen. Kot pravi, se je odločal, kot je čutil v danem trenutku. S svojimi hokejskimi odločitvami je v veliki meri zadovoljen. Kot pravi, se je odločal, kot je čutil v danem trenutku. Foto: Vid Ponikvar
Če bi rekel, da ne bi nič, bi se zlagal. Ko sem se odločal, sem si vedno rekel, da se moram odločiti tako, da si ne bom ničesar očital, ko bom čez nekaj časa gledal nazaj. In še danes to drži. Večkrat sem se znašel na križiščih in prelomnicah. Odločil sem se, kot sem v danem trenutku čutil, da bo najbolje. 

Že pri 16 letih ste zapustili domovino in se odpravili v nov, predvsem pa zelo oddaljen svet. Kako je prišlo do selitve v Kanado?
Osem mesecev pred tem mi je umrl oče in šele po njegovi smrti sem izvedel, da je bila njegova velika želja, da bi se preizkusil v Kanadi. Takrat je bilo precej težje kot danes. Manj hokejistov je šlo v tujino. Bilo je drugače. Doma ni bilo interneta, da bi sploh vedeli, kakšen hokej je tam, ni bilo Anžeta Kopitarja, da bi ga spremljali, kot ga danes. Vedeli smo, da obstaja neka "huda" liga NHL, v kateri je res odlično igrati (smeh, op. p.).

Jaz sem bil v svojem letniku v Sloveniji takrat nekje med petimi najboljšimi. Prišla je priložnost za selitev v kanadsko mladinsko ligo in rekel sem si, da bom poskusil. Sploh nisem vedel, kam grem. Ni bila ne vem kakšna liga, je bila pa to zelo dobra izkušnja za prvo leto. Odigral sem dobro in dobil priložnost za igranje raven višje, v Ontario Hockey League, ki je bila pa res doba liga, izkušnja pa še boljša. 

Kanadčan Eric Staal, s katerim je Rodman igral v ligi OHL, še danes igra pomembno vlogo v ligi NHL. Gorenjec si je v Kanadi slačilnico delil z več NHL-ovci, med drugim s pokojnim Stevom Montadorjem, Jasonom Williamsom ... Kanadčan Eric Staal, s katerim je Rodman igral v ligi OHL, še danes igra pomembno vlogo v ligi NHL. Gorenjec si je v Kanadi slačilnico delil z več NHL-ovci, med drugim s pokojnim Stevom Montadorjem, Jasonom Williamsom ... Foto: Reuters

Ta del življenja mi je res veliko dal in me precej izoblikoval v človeka, kot sem danes. Ker sem v tako ključnem trenutku izgubil očeta in odšel od doma, se, moral zelo hitro odrasti. Morda mi dve leti vmes, ko si star 18 let in misliš, da vse veš, manjkata, ker tega občutka nikoli nisem imel, saj sem bil postavljen na realna tla. A v Kanadi mi je bilo res dobro.

Vaše številke v Kanadi so bile precej visoke. Višje od soigralcev, ki so pozneje igrali v ligi NHL, nekateri so osvojili Stanleyjev pokal, Eric Staal na primer še danes igra tam. Prejeli ste priznanje za novinca leta, za najboljšega strelca sezone, bili izbrani na naboru lige NHL ... Zakaj se je Kanada po treh sezonah končala?
Končalo se je zaradi neumnosti. To je ena tistih stvari, ki bi jih danes naredil drugače. Po tretji sezoni v Kanadi sem šel na pripravljalni tabor NHL-ovca Boston Bruins, ki me je izbral na naboru lige NHL, čeprav nabora tisto leto sploh nisem pričakoval. Če že, sem ga leto prej.

Leta 2001 je postal tretji Slovenec, ki so ga izbrali na naboru lige NHL. Kot 282. po vrsti so ga izbrali Boston Bruins. Njegov prvi dan na taboru NHL-ovca se je začel tragično, prav tisti dan je v ZDA prišlo do največjega terorističnega napada, ki je krojil potek njegove kariere. Leta 2001 je postal tretji Slovenec, ki so ga izbrali na naboru lige NHL. Kot 282. po vrsti so ga izbrali Boston Bruins. Njegov prvi dan na taboru NHL-ovca se je začel tragično, prav tisti dan je v ZDA prišlo do največjega terorističnega napada, ki je krojil potek njegove kariere. Foto: Ana Kovač

Moj prvi dan v Bostonu je bil ravno 11. september 2001. Spomnim se, da smo imeli testiranja v bolnišnici ob res zelo zgodnji jutranji uri, nato je sledil prvi trening. Takrat sem z velikimi očmi opazoval slačilnico, igralce, s katerimi bom igral. Impresioniralo me je, da sedim med Sergejem Samsonovim in Joejem Thorntonom, ki sta veljala za velika mlada upa Bostona. Vse to me je tako fasciniralo, da sploh nisem vedel, kaj drugi tako vneto opazujejo na televiziji. Videl sem, da se na ekranu vse kadi, mislil sem, da gledajo film, šele pozneje sem dojel, da se to res dogaja, da gre za teroristični napad.

"Mislil sem, da gledajo film, šele pozneje sem dojel, da se res dogaja teroristični napad," se spominja nesrečnega 11. septembra 2001, ko bi moral uživati prvi dan pripravljalnega tabora Boston Bruins. "Mislil sem, da gledajo film, šele pozneje sem dojel, da se res dogaja teroristični napad," se spominja nesrečnega 11. septembra 2001, ko bi moral uživati prvi dan pripravljalnega tabora Boston Bruins. Foto: Reuters

Sledil je le en trening, po katerem so nas vse predčasno takoj poslali v podružnično ekipo lige AHL, kjer je naša skupina osmih hokejistov en teden samo trenirala. V tistem času sem povsod poslušal pogovore o tem, da bo treba iti v vojno, ljudje so debatirali, koga vse je treba zapreti, komu vrniti ... Morda se danes sliši nenavadno, a vse bolj me je skrbelo, ali bom sploh še kdaj videl domače, šel domov. V neznanem okolju me je resno zaskrbelo. 

Vem, da na treningih takrat nisem blestel, ker sem morda tudi psihično begal. Ko so mi povedali, da me v ligi AHL ne bodo obdržali, sem se odločil, da grem domov, da igram med člani, da me mladinska liga ne zanima več. V Kanadi so se poskušali pogovoriti z menoj, naj ostanem, trener je še mojemu prijatelju dejal, naj me pregovori, a mu ni uspelo. Preprosto sem odšel. Hotel sem domov, med člane.

V tistem času žal nisem imel več očeta. Vem, da bi me oče prijel za ovratnik in prepričal, da ostanem, da vztrajam, da bodo šli hudi trenutki, kot gredo vselej, mimo.  

"Vem, da bi me oče prijel za ovratnik in prepričal, da ostanem, da vztrajam, da bodo šli hudi trenutki, kot gredo vselej, mimo, a ga žal ni bilo več," pripoveduje o prelomnem trenutku, ko se je namesto vztrajanja v mladinski ligi čez lužo raje vrnil domov. "Vem, da bi me oče prijel za ovratnik in prepričal, da ostanem, da vztrajam, da bodo šli hudi trenutki, kot gredo vselej, mimo, a ga žal ni bilo več," pripoveduje o prelomnem trenutku, ko se je namesto vztrajanja v mladinski ligi čez lužo raje vrnil domov. Foto: Ana Kovač

Da, to je bila moja največja napaka oziroma napačna odločitev. Danes vsem fantom pravim, naj igrajo mladinsko ligo, dokler se da, saj imajo tako čas dozorevati. Nikamor se ne mudi. Če si dober, te bodo opazili in potegnili. Ne splača se sam riniti na višjo raven. A takšnih stvari te naučijo šele izkušnje, življenje.

Ko sem se vrnil domov, so iz Kanade še stopili v stik z mano, a se nisem dal. Pozneje pa priložnosti za vrnitev ni bilo.

Poškodbe so se vrstile skozi celotno kariero, a verjetno je največji hendikep povzročilo obolenje roženice, ko ste na levo oko videli le še v nekaj odstotkih? Ste imeli težave z vidom že kot otrok?
Verjetno je bil to res moj največji udarec. Kot otrok sem odlično videl. Ko sem se z Jesenic vračal domov z avtobusom, je bila nad nekim gostinskim lokalom digitalna ura, na katero sem videl od res daleč. Vedno so me vsi spraševali, kako to, da vidim tako daleč.  Poškodbe so ga spremljale vso kariero, a največji udarec na športni poti so bile težave z vidom. Zaradi obolenja roženice je na levo oko videl le še štiriodstotno. Pozneje je prišla še siva mrena, danes levega očesa skoraj ne uporablja več, a se ne želi smiliti samemu sebi. Poškodbe so ga spremljale vso kariero, a največji udarec na športni poti so bile težave z vidom. Zaradi obolenja roženice je na levo oko videl le še štiriodstotno. Pozneje je prišla še siva mrena, danes levega očesa skoraj ne uporablja več, a se ne želi smiliti samemu sebi. Foto: Vid Ponikvar

Vse se je spremenilo v Kanadi, kjer sem en dan peljal na sprehod psa družine, pri kateri sem živel. Hodil sem po listju in dobil čuden občutek. Slika se je nekako vrtela. Nisem dobro videl. Takrat sem prvič opazil, da nekaj ni prav. Šlo je iz zelo dobrega stanja na zelo slabo. Moral sem na operacijo, pred katero je bil vid na levem očesu le še štiriodstoten. Vsaj tako so rekli zdravniki. A v tem ne želim iskati izgovorov za potek svoje kariere.

A vseeno, to je velik udarec za športnika ... Ob težavah z vidom mu je bil na ledu v pomoč mlajši brat David, s katerim sta preživela skupaj nemalo klubskih sezon. Pomagal mu je z opozorili, bil v pomoč pri menjavah ... Ob težavah z vidom mu je bil na ledu v pomoč mlajši brat David, s katerim sta preživela skupaj nemalo klubskih sezon. Pomagal mu je z opozorili, bil v pomoč pri menjavah ... Foto: Vid Ponikvar
Da. Po operaciji sem imel ogromno težav, šive sem imel dve leti, čeprav bi jih moral imeti precej manj. Sivo mreno sem dobil še pred 30 letom, pa sem moral še to operirati ... Pozneje se je stanje izboljšalo, pa spet poslabšalo. Levega očesa, na katerega danes ne vidim prav veliko, sploh ne uporabljam več.

Ah, zgodb je veliko. Pretresov je bilo kar nekaj. Včasih se raje sam iz sebe norčujem, ker če bi se vznemirjal zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, ne bi nikamor prišel. Nikoli se zaradi teh stvari nisem želel smiliti samemu sebi.

Sezono 2015/16 je v celoti izpusti. Sezono 2015/16 je v celoti izpusti. Foto: Twitter Tudi poškodba vratnega vretenca tik pred sezono 2015/16 ni bila nedolžna. Ste si kdaj rekli, da vam nekdo pošilja znak, da je dovolj?
Ne, nikoli. Tudi takrat v Dresdnu, ko je bilo res grozljivo, ne. Ko sem takrat padel na tla, sem imel občutek, da je vse z mene padlo. Čutil nisem čisto nič, nobenega dela telesa. Z Davidom, bil je na ledu z menoj, sva bila prestrašena.

Odpeljali so me v bolnišnico, opravili kar nekaj slikanj, meni pa se je občutek vračal. Spomnim se, da sem ležal povsem zavit, a čutil sem noge, roke, vse. Razpoloženje se je spremenilo. Mislil sem, da bom dva dneva prost, nato bom na začetku tedna šel malce na led, do petka, ko bo prva tekma, pa bom že dober. A sem se uštel. Zelo. 

Hitro so mi dopovedali, da bo potrebna operacija ali pa moram pozabiti na hokej. Potem se je zgodba začela drugače odvijati. Ni bilo lahko, sledil je poseg na medvretenčni ploščici v vratnem vretencu. Tisto leto nisem odigral nobene tekme, a sem se po dolgem okrevanju naslednjo spet vrnil.

Več iz rubrike Sportalov sobotni intervju

17 let je dolga doba. Izkusili ste marsikaj. Na kateri klubski postaji ste največ dobili?
Vsako sezono se lahko ogromno naučiš. Tudi v Dresdnu sem se veliko naučil, pa nisem odigral ene ligaške tekme v letu. Kanada me je resnično kar izoblikovala. Tudi sezona na Jesenicah, ko smo prvič igrali ligo EBEL, je bila odlična. Pa prej, ko smo igrali mednarodno ligo, ko nismo izgubili tekme in dosegli 50 zmag, je bila dobra. Raven sicer ni bila tako visoka, a biti del tiste ekipe in tistega okolja v tistem trenutku, je bilo res lepo. 

Ko sem bil majhen, je bila moja edina želja igrati za Jesenice. Občudoval sem Ruse in dobre domače hokejiste, ki smo jih imeli, in sovražil vse, kar je bilo zeleno in kar so imeli v Ljubljani. Kanadčani so bili absolutno zanič, saj so igrali v Ljubljani (smeh, op. p.). 

"Sovražil sem vse, kar je bilo zelena in so imeli v Ljubljani," se spominja otroških dni, ko je srce bilo le za rdeči dres. Na Jesenicah, pri katerih si je še kot otrok želel igrati, je pustil močan pečat. Bil je tudi kapetan železarjev, z njimi premierno zaigral v ligi EBEL, še pred tem nanizal neverjetno serijo zmag v mednarodni ligi. Zadnjič je rdeči dres nosil v sezoni 2008/09. "Sovražil sem vse, kar je bilo zelena in so imeli v Ljubljani," se spominja otroških dni, ko je srce bilo le za rdeči dres. Na Jesenicah, pri katerih si je še kot otrok želel igrati, je pustil močan pečat. Bil je tudi kapetan železarjev, z njimi premierno zaigral v ligi EBEL, še pred tem nanizal neverjetno serijo zmag v mednarodni ligi. Zadnjič je rdeči dres nosil v sezoni 2008/09. Foto: Vid Ponikvar

Lepo je bilo tudi na Dunaju tri leta. Zadnjo sezono sem imel sicer težave in slabo igral, nikakor se nisem našel. V Bietigheimu v drugi nemški ligi, od katere nisem veliko pričakoval in kamor sem šel reševat kariero, sem se na novo rodil. Res sem užival. Zmagali smo, uspešen sem bil, liga je bila precej boljša, kot sem pričakoval.

Pozneje sem dobil še priložnost v ligi KHL, ki je bila sicer kratka, a bil sem hvaležen zanjo, saj je šla moja kariera takrat že precej navzdol. To je bila nagrada za trdo delo. Tudi Celovec mi je bil všeč, pa čeprav sem bil tam kratek čas. Na koncu pa življenje, za otroke in družino nam je bilo vseeno najlepše v Dresdnu. Sestavljanka se je sproti sestavljala in me oblikovala.

Dolgo ste bili del članske reprezentance. Od 2001, ko ste kot mladenič sodelovali pri premiernem preboju v elito, do februarja letos in drugih olimpijskih iger. Bili so sladki in grenki trenutki ...
Uh, da. Bilo je predvsem dolgo obdobje. Bili so seveda tudi grenki trenutki, a bilo je veliko več lepega. Grenkoba je bila takrat, ko so bile težave z izplačili, organizacijo in ko nas je takratno vodstvo Hokejske zveze Slovenije zelo podcenjevalno sprejemalo. Zaradi tega sem se po svetovnem prvenstvu leta 2008 odpovedal kapetanski vlogi. Preprosto se nisem več hotel iti igric. Želel sem, da me pustijo pri miru, da lahko na ledu dam, kar se je od mene pričakovalo.

Leta 2010 je odigral stoto reprezentančno tekmo, ob koncu kariere lahko našteje več kot 180 nastopov v slovenskem dresu. Z risi je zaigral na dvojih olimpijskih igrah in 14 svetovnih prvenstvih. Prvič leta 2001, ko je sodeloval pri zgodovinski uvrstitvi med elito, bil je prisoten na obeh prvenstvih, ko se je Slovencem uspelo obdržati v skupini A, je prvi Slovenec z zadetkom med elito ... Dolgo je nosil C na prsih, se mu vmes tudi odpovedal, ga sprejel nazaj ... Leta 2010 je odigral stoto reprezentančno tekmo, ob koncu kariere lahko našteje več kot 180 nastopov v slovenskem dresu. Z risi je zaigral na dvojih olimpijskih igrah in 14 svetovnih prvenstvih. Prvič leta 2001, ko je sodeloval pri zgodovinski uvrstitvi med elito, bil je prisoten na obeh prvenstvih, ko se je Slovencem uspelo obdržati v skupini A, je prvi Slovenec z zadetkom med elito ... Dolgo je nosil C na prsih, se mu vmes tudi odpovedal, ga sprejel nazaj ... Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ste močno občutili podcenjevalen odnos?
Bil je, a ne želim preveč pogrevati stvari. Z vodstvom smo pač imeli različne poglede. Zavedal sem se, da nekatere stvari niso bile realne.

Kmalu zatem so se stvari začele obračati na bolje, tako da mi je bilo vedno v veselje igrati za reprezentanco. Zadnja leta, ko sem dobil priložnost, sem bil precej bolj z veseljem zraven, kot morda kdaj prej, ko mi je bilo samoumevno, da bom.

Zagotovo so bile posebne oboje olimpijske igre. To je bilo res oh in sploh, pa tudi nekaj prvenstev vmes je bilo odličnih. Kemije med fanti, ki smo jo imeli, ne moreš kar tako dobiti ali pa kupiti. 

Zlatko Dedić, Kanada Sportal V mladih letih je veliko žrtvoval

Kako se spominjate premiernega prvenstva leta 2001, ko ste ob velikem uspehu igrali ob boku največjih slovenskih hokejistov po osamosvojitvi?
Prišel sem neposredno iz Kanade. Vse skupaj sem gledal z odprtimi usti. To so bili fantje, ki sem jih občudoval. Tisto prvenstvo je bila moja naloga, da skočim na led ravno za toliko časa, da so se Ivo (Ivo Jan, op. p.), Nik (Nik Zupančič, op. p.), Dejan (Kontrec, op. p.), Tomaž Vnuk in drugi spočili, vrnili nazaj in dali toliko golov, kot smo jih potrebovali. Res, da sem enega ali dva tudi jaz dosegel, a v prvi vrsti sem bil vesel, da sem bil sploh lahko del tega.

Na koncu smo zmagali, bili smo največji gospodje, dobili smo avtomobile, novega citroëna saxo. To je bil moj prvi avtomobil, bil sem povsem navdušen. Nisem niti vedel, ali bom pripeljal iz Ljubljane ali ne, ker pred tem eno leto v Kanadi nisem nič vozil (smeh, op. p.).

Odločilna tekma SP 2001, ko se je Slovencem prvič uspelo uvrstiti v skupino A:

Zame je bilo naslednje prvenstvo na Švedskem nekaj posebnega. Do takrat sem veljal za mladega fanta, ki ima morda talent, potem pa sem nekako postal nekdo, ki lahko res igra. Na Švedskem mi je šlo skoraj vse, kar sem streljal, v gol. 

Ko smo obstali med elito, si nismo niti zamišljali, da bo v prihodnje tako težko obstati v skupini A. Velikokrat smo si v zadnjih letih precej bolj zaslužili obstanek, a nam ni uspelo.

"Olimpijske igre so bile oh in sploh. Velik uspeh," pravi o tekmovanju pod petimi krogi. V Sočiju, kjer so končali na sedmem mestu, se je podpisal pod zadetek proti ZDA. "Olimpijske igre so bile oh in sploh. Velik uspeh," pravi o tekmovanju pod petimi krogi. V Sočiju, kjer so končali na sedmem mestu, se je podpisal pod zadetek proti ZDA. Foto: Reuters

Februarja ste bili na olimpijskih igrah, aprila vas na prvenstvu, na katerem reprezentanci vrnitev med elito ni uspela, ni bilo. Selektor Kari Savolainen je dejal, da sta se dogovorila, da boste dali priložnost mladim, vi, da ste bili še pripravljeni igrati.
Lani, ko so šli fantje na prvenstvo v Pariz, je bilo rečeno, da me bodo poklicali in sporočili, kako in kaj, a me niso. Letos sem si rekel, da sem dovolj star in sem stopil v stik s Karijem, saj sem želel vedeti, kako stvari stojijo. 

Dejal mi je, da je razmišljal o pomladitvi ekipe, da je čas, da mlajši prevzamejo del odgovornosti, ki sem jo imel v zadnjih letih jaz. Pohvalil je mojo reprezentančno kariero, da sem lahko ponosen nanjo. Prek medijev sem razbral, da sem se sam odpovedal, kar ni res. Strinjal sem se z njegovo odločitvijo, nisem pa rekel, da ne želim več igrati in naj igrajo drugi.

Aprila je želel pomagati na svetovnem prvenstvu, a mu je selektor Kari Savolainen povedal, da nanj ne računa več in da je čas, da odgovornost začenjajo prevzemati mlajši. Aprila je želel pomagati na svetovnem prvenstvu, a mu je selektor Kari Savolainen povedal, da nanj ne računa več in da je čas, da odgovornost začenjajo prevzemati mlajši. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kaj pravite o razpletu svetovnega prvenstva na Madžarskem?
Veliko ljudi me to sprašuje, pa ne želim biti preveč kritičen. A na Madžarskem smo se zelo mučili, ogromno energije je šlo, rezultata pa ni bilo. Sistem se je malo podrl, še preden se je sestavil, tako da nismo imeli prave igre. Sem in tja je bilo videti, kot da nam bo uspelo, a ni. 

Videlo se je, da nam nekaj manjka. Ali je bila težav v igralcih ali v trenerskem štabu ali pa v komunikaciji med obema. Kaj natančno je bil največji razlog, ne želim ugibati. Ekipa, ki je bila tam, je sposobna več in bi morala končati na prvem ali vsaj drugem mestu. 

"Ni nas veliko. Dobro je, da se ve, kdo kje je, kaj je njegova naloga. Več kot vemo, lažje nam je. Določene stvari morajo igralci tudi sami prevzeti nase, postaviti svojo hierarhijo, kdo vodi, kdo ne. In tisti, ki vodi, mora voditi." "Ni nas veliko. Dobro je, da se ve, kdo kje je, kaj je njegova naloga. Več kot vemo, lažje nam je. Določene stvari morajo igralci tudi sami prevzeti nase, postaviti svojo hierarhijo, kdo vodi, kdo ne. In tisti, ki vodi, mora voditi." Foto: HZS/Drago Cvetanovič

Ti fantje znajo ogromno hokeja. Večkrat so to že dokazali. Ni bilo prave igre. To se nam je tudi že v preteklosti zgodilo. To ni bilo prvič. Morajo se ujeti s trenerskim štabom, komunikacija mora biti na visoki ravni. Ni nas veliko. Dobro je, da se ve, kdo kje je, kaj je njegova naloga. Več kot vemo, lažje nam je. Določene stvari morajo igralci tudi sami prevzeti nase, postaviti svojo hierarhijo, kdo vodi, kdo ne. In tisti, ki vodi, mora voditi.

Strinja se, da bodo imeli varovanci Iva Jana prihodnje leto težko dela, a verjame, da imajo znanja za vrnitev med hokejsko smetano dovolj. Strinja se, da bodo imeli varovanci Iva Jana prihodnje leto težko dela, a verjame, da imajo znanja za vrnitev med hokejsko smetano dovolj. Foto: Sportida Konec aprila jih čaka zelo težko prvenstvo skupine B. Selektor Ivo Jan pravi, da se ne spomni tako močne skupine B. Kaj pravite vi?
Verjetno res že dolgo časa ni bilo tako težke skupine B. Mislim, da je bila zadnjič še pred mojim udejstvovanjem v članski reprezentanci, ko je bila skupina A še manjša. 

Ne bo enostavno, a še vedno imamo znanja vrh glave, da na takem turnirju zmagamo. Ne vem, zakaj bi se bali tega turnirja in morda iskali izgovore. Morali bi biti samozavestni in verjeti v to, da znamo, in na podlagi tega, kar je bilo na Madžarskem, potegniti tudi kaj pozitivnega. Z visoko glavo, samozavestno bo treba iti zmagat, ne pa poskusiti zmagati.

Ivo Jan Sportal Kanadski veter v slovenski reprezentanci

Ob trenerstvu so mu v Zagrebu zaupali kar nekaj nalog, povezanih z ustrojem kluba. "Lahko rečem, da se učim in zraven pomagam pri odločanju o ključnih težavah."  Ob trenerstvu so mu v Zagrebu zaupali kar nekaj nalog, povezanih z ustrojem kluba. "Lahko rečem, da se učim in zraven pomagam pri odločanju o ključnih težavah."  Foto: Ana Kovač

Zmage zdaj lovite z Medveščakom, ki sezone ni začel najbolje. Delujete v dveh vlogah. Ste pomočnik trenerja Aarona Foxa, ob tem pa ste vpeti tudi v menedžment in organizacijo kluba. Kaj vse zajema vaše delo? 
Kar se tiče trenerstva, sem nekaj izkušenj nabral že v Dresdnu, ko sem se poškodoval in celo leto nisem igral. Takrat sem bil polovico leta pomočnik trenerja. Počutil sem se zelo nepotrebnega in sem hotel pomagati. 

A takrat sem pri sebi vedel, da bom še igral, tako da je bilo drugače, kot je danes. Mi je pa vseeno to dalo neko trenersko izkušnjo, za katero sem hvaležen. Danes pa vem, da bom morda to delal tudi v prihodnosti, tako da malce drugače gledam na to. Vsak položaj ti da neko znanje, neke izkušnje. Vsak dan, vsak teden se česa naučim. 

Ob trenerstvu delam še veliko drugih stvari. Kar se tiče same organizacije kluba, sicer nisem jaz šef, da bi odločal o tem, kako bo kaj potekalo, sem pa zraven. Zaupali so mi kar nekaj nalog, povezanih z ustrojem kluba. Lahko rečem, da se učim in zraven pomagam pri odločanju o ključnih težavah. 

Ena od težav je ta, da je moral Medveščak najti začasni dom, saj dvorana Dom športov še ni pripravljena. Trenutno tekme lige EBEL igrajo v Sisku. Upa, da bodo proti koncu oktobra spet doma. Ena od težav je ta, da je moral Medveščak najti začasni dom, saj dvorana Dom športov še ni pripravljena. Trenutno tekme lige EBEL igrajo v Sisku. Upa, da bodo proti koncu oktobra spet doma. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ena največjih je ta, da nimamo dvorane, saj v Domu Sportova še vedno potekajo dela. Treba je bilo najti rešitev, nov začasni hokejski dom v Sisku. Tu sem bil zraven pri vseh pogajanjih, kako bomo vse to zvozili. Štirinajst dni pred tekmo v dvorani ni bilo ledu, ni bilo bande. Prvič sem bil zraven pri organizaciji hokejske tekme, športnega dogodka. Prvič sem na svoje oči od blizu videl, kako se izdeluje led, kaj vse je potrebno, da nastane ledena ploskev. Ko sem bil hokejist, nisem vedel veliko o tem oziroma nič. Prišel sem na led, rekel "oh, kako je zanič" in igral " (smeh, op. p.).

Pravite, da vas je še dva tedna pred sezono čakal velik organizacijski zalogaj. Bi rekli, da je težja vloga hokejista ali ta, ki jo zdaj opravljate?
Kot igralec dejansko veliko stvari okoli sebe sploh ne opaziš. Seveda moraš biti športnik ves čas, daleč od tega, da bi rekel, da nisi hokejist celoten dan, a na delovni dan delaš nekaj ur, potem pa si večinoma prost. 

V kratkem času druge kariere je dodobra spoznal še drugo plat dela v hokejskem klubu in ugotovil, da kot hokejist veliko stvari okoli sebe sploh ni opazil, predvsem pa je imel precej manj dela. V kratkem času druge kariere je dodobra spoznal še drugo plat dela v hokejskem klubu in ugotovil, da kot hokejist veliko stvari okoli sebe sploh ni opazil, predvsem pa je imel precej manj dela. Foto: Ana Kovač

Zdaj pa so stvari pri meni drugačne. Čas, ko smo med treningi na ledu, je pri nas le rezultat tega, kar delaš v drugem času kot trener. Ko zaključim trenersko delo, me čaka še delo na drugem področju. Imamo toliko in toliko stanovanj, avtomobilov za hokejiste, koordinacija z vsem tem in sponzorji in še mnogo stvari me čaka, saj tudi pri tem pomagam. Če me v nekem trenutku potrebujejo kje drugje, grem tja. Razlika je, da zdaj delam res skoraj celoten dan, tudi 14 ur. Kot hokejist pa sem zagotovo manj. Po treningih sem poskrbel za svoje telo, se spočil in naslednji dan prišel pripravljen na trening.

Določene stvari so povsem drugačne, kot sem si jih predstavljal, kar je verjetno tudi normalno. A glede na trenutni položaj v klubu, sem se v teh dveh mesecih naučil več, kot pa bi se, če bi vse teklo po ustaljenem ritmu.

Preberite še:

Jack Campbell Anže Kopitar Sportal Ko Anže Kopitar pogladi po čeladi junaka večera #video Ken Ograjenšek Sportal Ograjenšek v polno, a brez zmage, nov poraz Medveščaka HDD Jesenice Asiago Sportal Jeseničani razbili lanske finaliste

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Grega / 13.10.2018. ob 09:00 +1 0

    11. september ni tragičen dan, ne glede na vse se lahko veselimo začetka zatona zla .....

    +1 0
delitve: 197
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin