Sreda, 1. 8. 2018, 4.00
6 let, 4 mesece
intervju s slovenskim hokejskim vratarjem
Luka Gračnar še ni bil v takšnem položaju: "Nimam izkušenj, kaj je prav in kaj narobe"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,15
Konec aprila se je za slovenskega hokejskega vratarja Luko Gračnarja končala "era" pri, kot pravi, eni najboljših hokejskih organizacij v Evropi. Po osmih letih je zapustil Red Bull Salzburg, kjer nanj niso računali več. Kam ga bo pot vodila, še ne ve, a želi ostati na ravni lige EBEL. Sploh prvič se je znašel v položaju, ko sredi poletja čaka na novega delodajalca. Za zdaj nervoze še ni, se pa lahko to spremeni, če bo klubsko vprašanje še nekaj tednov ostalo nerazrešeno.
Na Red Bull Salzburg bodo Luko Gračnarja vselej vezali lepi spomini. K rdečim bikom na Solnograško se je preselil pri 16 letih, pri njih hokejsko dozorel in dočakal profesionalizem. V Avstriji se je počutil kot doma, privrženci kluba so ga imeli radi, saj se je kalil na salzburški vrhunski akademiji, nato pa zanje zaigral tudi med člani. A po ne najbolj prepričljivi sezoni zanj prostora v moštvu ni več. Po osmih letih tako maha v slovo klubu, katerega član je bil ob treh naslovih prvaka lige EBEL, in se pripravlja na nove izzive. Te išče v ligi, ki je na podobni ravni razširjenega avstrijskega prvenstva. "Ko enkrat voziš mercedes, težko preklopiš na fiat," pravi, a se zaveda, da bo morda moral popustiti.Z zgovornim 24-letnikom, ki je te dni razpet med Slovenijo in Avstrijo, kjer si je kupil nepremičnino in od koder prihaja njegova izbranka, smo se pretekli teden pogovarjali o letih pri Salzburgu, najboljšem učitelju, pripravah na novo sezono, pa tudi o reprezentanci, v kateri smo ga pred leti videvali pogosteje kot danes.
Po osmih sezonah ste se poslovili od Salzburga. Dokončno slovo?
Za zdaj je to to, prihodnjo sezono ne bom več v Salzburgu. Se pa nikoli ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Ob Jesenicah je Salzburg moj matični, kar domači klub, tako da se lahko zgodi, da se kdaj vrnem.
Po letu 2010, ko se je kot 16-letnik preselil k Red Bull Salzburg, zapušča rdeče bike, s katerimi je trikrat postal prvak lige EBEL. "Pogodba se je iztekla, podaljšati je niso hoteli," pravi 24-letni čuvaj mreže.
Je bilo kaj možnosti, da bi ostali?
Ni je bilo. Dolgo se sicer ni vedelo, kaj točno se bo zgodilo, povsem na koncu pa so rekli, da me nočejo, ne potrebujejo več. Pogodba se je iztekla, podaljšati je niso hoteli.
Razočarani?
Kaj pa vem. Tam mi je bilo res lepo. Po eni strani je morda dobro, da poskusim še kaj drugega. Če bi namreč prejemal Salzburgove ponudbe še naprej, bi verjetno tam ostal do konca kariere. Zdaj sem nekako prisiljen iti kam drugam, poskusiti nekaj drugega. Kdo ve, morda pa je tako še bolje za mojo nadaljnjo kariero. Nikoli ne veš, kako se stvari obrnejo, kaj prinese prihodnost.
Že veste, kam vas bo ta zanesla?
Pogovori tečejo. Vsak dan je kaj novega. Ni pa nič takega, da bi lahko rekel, da je v tem trenutku kaj zelo oprijemljivega. Zaupam ljudem, ki se ukvarjajo s tem, kam bom šel. Upam, da bomo čim prej našli kaj pametnega. Ne vem, ali je pametno iti kam na silo, riniti z glavo skozi zid. Še nikoli nisem bil v takšnem položaju. Nimam izkušenj, kaj je prav in kaj narobe.
Trenutno še ne ve, kam bo odnesel prtljago. Želi ostati na ravni lige EBEL.
Veliko ekip, ki bi prišle v poštev zame, je že zapolnjenih. Evropske lige se začenjajo sredi septembra. Do takrat se bo v ekipah verjetno zelo malo spremenilo. Morda kakšna poškodba, kakšen izpad ali pa si bo kdo premislil in bo nastala luknja.
Žal sem zelo pozno izvedel, da ne bom ostal v Salzburgu. Liga EBEL je bila takrat že zelo polna. Z izjemo Celovca, s katerim smo se tudi pogovarjali, a so nato precej investirali v Larsa Haugna. Za vratarje je težko. Trg je zasičen, mesto pa le eno.
Vas položaj, v katerem ste se znašli prvič (čakanje na nov klub), močno skrbi?
Moram reči, da sem za zdaj še kar miren in da na vse skupaj gledam precej sproščeno. A dlje ko bom brez kluba, bolj bom verjetno nervozen. Treniram, sem priden, poskušam se čim bolje pripraviti. Te stvari so v moji moči, na preostale nimam vpliva, tako da se je zaradi njih nesmiselno vznemirjati. Za zdaj me panika še ne grabi.
Želja je verjetno ostati na ravni lige EBEL?
Ko sem izvedel, da ne bom ostal v Salzburgu, sem takoj rekel, da bi zelo rad igral na vsaj zelo podobni ravni. Karkoli delam v življenju, rad delam na visoki ravni. Če bi bil prodajalec avtomobilov, bi to rad počel na visoki ravni. Ko enkrat voziš mercedes, je težko preklopiti na fiat. Podobno velja za hokej. Zato tudi čakam ponudbo na želeni ravni. Ta trenutek bi težko sprejel ponudbo za ligo na nižji ravni. A to pravim zdaj. Ko oziroma če bo voda tekla v grlo, bom verjetno razmišljal drugače.
"Pogoji so bili optimalni, skoraj nepremagljivi. Ljudje, ki tega niso videli od blizu, ki organizacije Salzburga ne poznajo, si težko predstavljajo, za kakšno organizacijo gre."
Vrniva se v Salzburg. Tja ste odšli pri 16 letih, šli skozi njihovo akademijo, naredili prehod v članski hokej. Ste njihov "produkt". V kakšnem spominu vam bo ostalo teh osem let?
V zelo lepem. Bilo je fenomenalno. Zame je bilo, kot da bi na visoki ravni igral doma, saj sem tam odrasel. Pogoji so bili optimalni, lahko rečem skoraj nepremagljivi. Ljudje, ki tega niso videli od blizu, ki organizacije Salzburga ne poznajo, si težko predstavljajo, za kakšno organizacijo gre. To je neki drug svet. Ne le za Slovenijo, tudi za Avstrijo. Drugi avstrijski klubi so daleč za Salzburgom. Lahko rečem, da gre za eno boljših hokejskih organizacij v evropskem merilu.
Kako težko vam je bilo kot najstniku oditi v tujino?
Ko sem odšel, nisem niti približno vedel, kako se bom znašel. Do takrat nisem šel nikoli dlje od Beljaka, nisem videl nič sveta, mislil sem, da se po Jesenicah hokej konča, da je to najbolje, kar je.
Na začetku sem bil sicer precej skeptičen, kar nekaj časa so me prepričevali, naj grem. Pozneje se je izkazalo, da je bila to verjetno najboljša odločitev v mojem življenju.
Veliko mojih kolegov se je zaradi različnih razlogov hitro vrnilo iz tujine domov, jaz pa sem imel vselej v glavni neki cilj. Točno sem vedel, zakaj sem v tujini, in s tem, da sem tam, nisem imel težav. Všeč mi je bilo tudi to, da je Salzburg precej blizu Hrušici. Hitro sem se lahko vrnil, če sem kaj potreboval, ali pa so moji prišli do mene. Nisem bil na drugem koncu sveta. Pa tudi kar nekaj Slovencev je bilo takrat v Salzburgu, v eni ekipi nas je bilo enkrat kar šest, tako da sem se počutil skoraj kot doma.
Vprašanje, ali bi sploh še igral hokej, vztrajal, če bi ostal na Jesenicah. Vemo, kakšen je danes položaj hokeja v Sloveniji. Lahko imaš zelo dobro sezono na Jesenicah ali pri Olimpiji, ampak če nisi star 17, 18 let, da bodo rekli, vav, ta je pa res še mlad, se je res težko prebiti v tujino.
Če nisi dovolj dober za odhod v tujino, ti ostane le Slovenija. Zdaj se sicer pri nas vse skupaj malo postavlja na noge, gre na malo višjo raven, a je še vedno daleč od optimalnega.
Pred leti, ko ste s Salzburgom postali prvak, ste dejali, da vas vleče na sever Evrope, a na koncu niste odšli. Ste kdaj obžalovali, da se niste preizkusili še kje drugje?
Po tisti sezoni sem res imel konkretno ponudbo iz finske elitne lige, a istočasno sem prejel ponudbo iz Salzburga. Odločilo je nekaj dejavnikov.
Po šampionski sezoni in osvojenem naslovu lige EBEL leta 2015 je prejel ponudbo iz elitne finske lige, a ostal v Salzburgu. "Kdo ve, kaj bi bilo, če bi šel takrat na Finsko, a odločitve ne obžalujem."
Prvi je bil ta, da so na Finskem istočasno podpisali pogodbo z vratarjem, ki se je vrnil iz lige NHL, povrhu vsega je bil še domačin. Takrat sem se nekoliko ustrašil, da bi obsedel oziroma da bi me poslali v kakšno drugo ligo. S tem ne bi naredil nič, le škodil bi si. Druga stvar pa je bila finančna plat, ki je govorila precej v prid Salzburga. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi šel takrat na Finsko, a izbral sem varno pot, vedel sem, da bom v Avstriji veliko branil, in tega ne obžalujem.
Privrženci Salzburga so lahko dolga leta spremljali vaš razvoj, vaš napredek. Zdi se, da so vas lepo sprejeli.
Res sem imel občutek, da so me imeli navijači tam kar precej radi. Vedno je bilo lepo igrati doma. Bili so kulturni. Ko smo si zaslužili pohvalo, so nas pohvalili, ko nam ni šlo, niso takoj pljuvali po nas, pa čeprav bi morda kdaj lahko bolj.
Kdo vas je v Salzburgu največ naučil?
Zagotovo trener vratarjev Patrick Dallaire, ki me je pripeljal v Salzburg in stal za menoj. Kot mlad hokejist potrebuješ nekoga, da ti krije hrbet, ti daje podporo, te predlaga za branjenje. Seveda pa si moraš to s trdim delom prej zaslužiti.
Od glavnih trenerjev sem največ dobil od Pierra Pagéja. On mi je dal priložnost v članski prvi ekipi, v katero sem prišel iz selekcije do 20 let. Če ne bi bilo Pagéja in njegove miselnosti, ne vem, kako bi bilo. Njemu je bilo vseeno, ali je bil hokejist star ali mlad. Če si dobro igral, če si mu bil všeč, te je držal v igri.
Samosvoj Pierre Pagé je Gračnarju odprl vrata do članskega hokeja Salzburga.
V zadnji sezoni se je število tekem, na katerih ste branili, zmanjšalo. Greg Poss je v igri pogosteje držal Avstrijca Bernharda Starkbauma.
Če pogledam statično, lahko rečem, da sem vsako sezono, z izjemo zadnje, v rednem delu sezone branil več tekem kot moj partner, pa tudi statistično bolje. Morate vedeti, da sem se moral vsako sezono dokazovati. In ob sebi sem imel odlične vratarje, od Alexa Aulda, Bernda Brücklerja do Bernharda Starkbauma.
Enkrat se kocka obrne tako, drugič drugače, letos se ni povsem v mojo korist, čeprav tekem v rednem delu spet nisem imel prav veliko manj kot Starkbaum. Tudi zato, ker sem potoval na olimpijske igre. Malo mi je manjkalo, da nisem prišel v ritem petih, šestih tekem. A to moraš v Salzburgu, ki ima vselej dva enakovredna vratarja, vzeti v zakup. In jaz sem.
Če ste leta 2014 pri 21 letih na svetovnem prvenstvu divizije I, skupine A, odlično branili in izdatno pomagali oslabljeni ekipi do vrnitve v elito, vas v zadnjem obdobju na reprezentančnih tekmah med vratnicama ne srečujemo več pogosto …
Težko komentiram, nerad dajem komentarje okoli tega. Ljudje so me spraševali, ali sem s kom sprt, pa vsem povem, da ni nič na tem, da se z vsemi super razumem. V tem ni težave.
Pred leti je kljub mladosti v reprezentanci prejel precej več priložnosti kot danes. "Težko komentiram, nerad dajem komentarje okoli tega. Ljudje so me spraševali, ali sem s kom sprt, pa vsem povem, da ni nič na tem, da se z vsemi super razumem."
Preprosto ne vem, zakaj doma nisem dobil priznanja v reprezentanci. Z izjemo Roberta Kristana, ki je branil v Pardubicah in na Švedskem, in Krošlja tisto sezono, ko je branil v Kontinentalni hokejski ligi, ne vidim vratarja, ki bi branil za kakovostnejšo ekipo, v kakovostnejši ligi, kot sem zadnja leta jaz.
S Starkbaumom, s katerim sva zadnji dve leti skupaj igrala pri Salzburgu, sva branila na približno enakem številu klubskih tekem in imela podoben odstotek ubranjenih strelov. Moj je bil za odtenek boljši. Njega v avstrijski reprezentanci, v kateri ima v dveh ali pa kar treh vratarjih kar močno konkurenco, zelo cenijo in je še vedno brez vprašanja prvi vratar reprezentance. In brani zelo dobro. Meni pa to priznanje malo manjka. Težko rečem, zakaj, a vzrok zagotovo ni v slabih odnosih, če kdo tako misli.
Nikoli svojega nastopa v reprezentanci nisem z ničimer pogojeval. Ko prideš v reprezentanco, pustiš svoj ego doma in braniš po najboljših močeh.
Zagotovo te prizadene, če nisi vpoklican v reprezentanco. Morda si misliš, da bi si zaslužil več, kot dobiš, a treba je spoštovati odločitve. O teh odloča stroka.
"Zagotovo te prizadene, če nisi vpoklican v reprezentanco. Morda si misliš, da bi si zaslužil več, kot dobiš, a treba je spoštovati odločitve. O teh odloča stroka," pravi Gorenjec in dodaja, da je vselej pripravljen obleči reprezentančni dres. Zadnjič ga je na februarskih olimpijskih igrah.
Kaj se je zgodilo aprila na svetovnem prvenstvu, ko se je že na uvodu poškodoval drugi vratar Matija Pintarič? HZS je vpoklicala mladega Žigo Kogovška, o tem, zakaj niste vskočili vi, je krožilo več zgodb.
Šlo je za šum v komunikaciji. Videti je bilo tako, kot da sem zavrnil sodelovanje, da sem odšel že na dopust, pa čeprav sem imel dopust načrtovan dva dneva po koncu prvenstva. Z Gabrom (Gaber Glavič, trener vratarjev članske reprezentance, op. a.) sva se slišala in se pogovorila. Povedal mi je, zakaj me niso poklicali, da so se odločili priložnost ponuditi Žigi Kogovšku. Razumel sem in se mu zahvalil za klic.
Nekako je bilo pričakovati, da če me na začetku niso vzeli s seboj, me verjetno ne bodo naknadno. Ob tem bi rad povedal, da je bila odločitev, da so pripeljali mlajšega vratarja, pravilna. Prav je, da so dali priložnost občutiti svetovno prvenstvo in trenirati s člani mlajšemu hokejistu, ki je, pa čeprav ni branil, dobil določene izkušnje.
Ste še vedno pripravljeni igrati za reprezentanco?
Vedno. Vedno sem bil in vedno bom pripravljen igrati za reprezentanco. Tukaj sploh ni vprašaja.
