SiolNET. Sportal Drugi športi
1,00

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (164.): Janez Skok

Vojne za samostojno Slovenijo se le medlo spominja #video

1,00

termometer

Janez Skok
Foto: Grega Valančič/Sportida

"Mislim, da je trajalo od pet do deset let, da sem si ogledal posnetek olimpijske vožnje," je povedal Janez Skok, nekdanji vrhunski kajakaš na divjih vodah, ko smo ga spomnili na olimpijske igre v Barceloni. Zelo zanimiva je njegova športna pot, kjer profesionalizma niso poznali. Janez je moral do svojega 25 leta celo hoditi v službo.

Če se boste kadarkoli ustavili pri tacenski progi, tik ob njej ne morete zgrešiti urejenega posestva Janeza Skoka, kjer že skoraj 30 let deli znanje v kajak šoli, z njim se lahko odpravite na nepozabne avanture s potovalnim kajakom, rafting … To je skoraj zadnjih 30 let njegova služba, ki je nekako podaljšek njegove športne kariere. Janez je bil nekdaj vrhunski kajakaš na divjih vodah. V svoji vitrini ima vrsto medalj z največjih tekmovanj. Nekajkrat je imel smolo, tudi na olimpijskih igrah. Nepotrebna napaka na OI v Barceloni ga je tako bolela, da si tiste vožnje ni ogledal kar nekaj let. Zadnje obdobje se znova vključuje v "vrhunski kajak", saj veliko obeta njegova 14-letna hčerka, ki jo občasno trenira.

Janez Skok je dolgo časa krojil vrh svetovnega kajaka. Janez Skok je dolgo časa krojil vrh svetovnega kajaka. Foto: Osebni arhiv

Janez, kako živ je vaš spomin na vašo športno kariero?
Pravzaprav me to vseskozi spremlja. Ko sem končal športno kariero, sem preklopil na isto delo, ki ga opravljam že 25 let. Torej, še vedno se ukvarjam s kajakom, zraven še z raftingom in šolo kajaka.

Zadnji dve leti se zaradi hčerke nekoliko ukvarjam tudi s trenerstvom. Pravzaprav sem se vmes 12 let ukvarjal s trenerstvom. V zadnjem času se tudi ukvarjam oziroma pomagam pri razvoju enega kajaka. Počasi sem prišel nazaj v vrhunski šport.

Dobesedno ste zrasli ob reki Savi oziroma tacenski progi. Je sploh bila možnost, da bi se ukvarjali s kakšnim drugim športom?
Res je, tukaj sem zrasel. Bila je možnost igrati nogomet, v osnovni šoli sem igral še rokomet, od desetega leta pa sem se začel ukvarjati s kajakom. Zahvaliti se moram obema bratoma, ki sta oba veslala. Oče sicer nikoli ni bil tekmovalec, ampak imel je lesen kajak, s katerim smo se vozili. Nekako je bilo samo po sebi umevno, da bom začel veslati.

Danes sediva pri znamenitem tacenskem kajakaškem centru. Kakšni so vaši prvi spomini na to progo. Verjetno se je od vašega otroštva veliko spremenilo?
Vse je drugače. Takrat se je tukaj volontersko zgradil klub. Bila sta zraven tudi moj oče in mama. V tistem času je bilo znano, da so bili kajaki spravljeni pod Skokovo hruško. Tukaj dejansko ni bilo nič. Bil je sadovnjak in star kozolec. Veliko stvari se je dogajalo pri nas doma.

Janez Skok Foto: Osebni arhiv Kakšni so prvi spomini na tacensko progo. Verjetno se je tudi ta veliko spremenila?
Proga je bila naravna. Bilo je veliko škrilavca (kamen, op. p.). Moj prvi spomin na progo je, da me je oče spustil po progi. Prevrnil sem se in morali so me peljati v bolnico, da so mi zašili arkado. Bil sem celo vesel, da naslednji dan zaradi poškodbe nisem mogel tekmovati. Strah me je bilo. Torej, prva izkušnja je bila počena arkada (smeh, op. p.).

Imate medalje s svetovnega prvenstva, prvi ste bili v seštevku evropskega pokala in drugi v seštevku svetovnega pokala. Na kateri svoj rezultat ste danes najbolj ponosni?
Največ mi pomeni drugo mesto v svetovnem pokalu. To je bilo že davnega leta 1988, ko je bila moja najboljša sezona. Iz tekme v tekmo sem zmagoval oziroma bil uvrščen med prve tri.

Leta 1991 ste praktično na domačem dvorišču imeli svetovno prvenstvo. Kako se spominjate tistega svetovnega prvenstva?
Zelo lepi spomini. Bilo je res dobro vzdušje. Tekmovati pred domačimi gledalci je bilo nekaj posebnega. Na tekmi sem naredil eno napako, tako da sem prvenstvo končal na šestem mestu, sicer bi imel medaljo. To ni bila izjema, še nekajkrat se mi je to zgodilo, med drugim tudi na olimpijskih igrah.

Dan ali dva po prvenstvu se je začela vojna za samostojno Slovenijo …
Zdi se mi, da smo mi šli v torek že na tekmo svetovnega pokala. Naslednji dan so prišli že tanki na ceste … Moram povedati, da se vsega tega spominjam zelo medlo. V času svetovnega prvenstva sem bil zelo osredotočen na tekmovanje. Vedeli smo, da se dogaja, ampak smo bili tako izolirani od vsega, da nismo točno vedeli kaj. Imam celo občutek, da so čakali, da se konča to prvenstvo. Moramo vedeti, da je bilo takrat tukaj veliko ljudi iz celega sveta in lahko bi prišlo do mednarodnega zapleta.

Nastopili ste tudi na olimpijskih igrah v Barceloni. Tam ste bili deseti, a malokdo ve, da vas je ena napaka oddaljila od olimpijske medalje.
Tri vrata pred ciljem sem izgubil medaljo. Na vmesnem času sem bil dve desetinki za poznejšim zmagovalcem. Do tistih vrat sem odpeljal vrhunsko, nato mi je zmanjkal en zaveslaj, zaradi katerega sem izgubil tri sekunde. Drugače pa lahko rečem, da so bili spomini na Barcelono fantastični. To je bilo najlepših 14 dni v mojem življenju. Če bi bila medalja, bi bilo še lepše, in mislim, da bi bila to prva slovenska medalja. Vedno pa povem, da je bilo še nekaj takšnih, kot sem bil jaz. Boštjan Žitnik je udaril zadnja vrata in tudi tekmovalci iz drugih držav so imeli smolo. Sam sem bil takrat star 29 let in sem bil psihofizično na vrhuncu kariere.

Vam je danes zaradi tega še vedno težko?
Mislim, da je trajalo od pet do deset let, da sem si ogledal posnetek olimpijske vožnje. Šele takrat sem ugotovil, da nisem naredil tistega zaveslaja.

Kako je bilo takrat tekmovati za Slovenijo?
Lepo. A moram povedati, da smo imeli vsi v ekipi smolo. Skoraj vsi smo imeli možnost za medaljo, tako da je bila res škoda, da se ni izšlo.

Janez Skok Foto: Grega Valančič/Sportida

Pod vašim znamenitim kozolcem so bila druženja, kjer se je dobivala generacija športnikov iz Barcelone. Se dobite še kdaj?
Po Barceloni nas je najprej lokostrelec Samo Medved povabil na olimpijski piknik. Takrat sem že razmišljal, kaj bom delal v prihodnje … Mislim, da smo pet let zapored delali olimpijski piknik in druženje. Imeli smo tudi nočni rafting čez tacensko zapornico … Pozneje je to nekoliko preseglo moje zmožnosti, a je bilo lepo.

Marjan Štrukelj, Albin Čižman, Janez Skok in Jernej Abramič. Marjan Štrukelj, Albin Čižman, Janez Skok in Jernej Abramič. Foto: Osebni arhiv

Marjan Štrukelj, Albin Čižman, Jernej Abramič in vi ste bili nekako zlata generacija. Ostajate v stikih oziroma se srečate na kakšni izmed tekem?
Še se srečamo. Da bi se prav družili, ne, se pa videvamo. Ne nazadnje od Albina sin zelo dobro tekmuje, z Jernejem se vidiva na treningih, z Marjanom pa bolj občasno, ker ni več povezan s športom.

Ali drži, da je bila vaša generacija kajakašev zares močna?
Glede na to, da se šport spreminja, je danes skoraj nemogoče, da bi bila ena generacija skoraj deset let na tako visoki ravni. Torej, da bi lahko na vsaki tekmi nekdo zmagal. Po eni strani je bilo to tudi slabo, ker je marsikdo nehal, ker enostavno ni mogel priti zraven.

Spomini na olimpijske igre v Barceloni. Janez Skok - tretji z leve. Spomini na olimpijske igre v Barceloni. Janez Skok - tretji z leve. Foto: Osebni arhiv

Kariero ste končali leta 1993. Ste bili po karieri prepuščeni sami sebi ali vam je kdo pomagal, da ste se postavili na noge?
Zadnjih nekaj let sem imel sponzorja, da sem lahko normalno živel in treniral. Od tega ni ostalo nič, tudi nikogar ni zanimalo, kaj boš počel v prihodnje. Tudi danes pogrešam, da bi športnikom pomagali. Danes imajo slovenski športniki, ko so zaposleni v državni upravi, zelo dobro urejeno. Pri meni je bilo tako, da sem do svojega 24 ali 25 leta hodil v službo. Tako je bilo do prve medalje leta 1985 v Augsburgu. Potem smo dobili štipendijo, da smo vsaj nekaj imeli. Od takrat naprej nisem več hodil v službo in tudi rezultati so bili boljši.

Ste imeli po končani karieri kakšno krizo, potem ko ste čez noč nehali tekmovati?
S sedemnajstimi leti sem bil že v prvi ekipi. To obdobje je bilo tako dolgo, da sem želel nehati že po olimpijskih igrah v Barceloni, a sem se potem pripravil še za eno leto. Veslal sem do svojega tridesetega leta in nisem imel nobenih težav. Potreboval sem nov izziv in odločil sem se, da grem v novo na pol športno pot. Da bi imel kakršnokoli težave s tem, da sem nehal tekmovati, pa nikakor ne. Imel sem dovolj.

Že skoraj 30 let vodite svoj športni center, kjer imate programe za ljubitelje kajaka in rafta, podjetja in šole. Je takšen posel garanje?
Pri nas je tako kot v turizmu. Ko je sezonsko delo, delaš vsak dan od deset do dvanajst ur. Nekaj malega odmora imamo potem čez zimo.

Koliko je Janez Skok danes še na vodi?
Nekaj sem še na vodi, ampak za svojo dušo premalo. Zdaj sem nekoliko več, ampak še vseeno premalo. Meni je veslanje še vedno šport številka ena.

Še vedno je tesno povezan s kajakom in kanujem. Še vedno je tesno povezan s kajakom in kanujem. Foto: Grega Valančič/Sportida

Koliko je zanimanja za ta šport oziroma kakšno je bilo nihanje skozi leta?
Ko smo začeli ta posel, smo začeli s šolo kajaka in rafting. Takrat je bil namreč rafting najbolj popularen. Nato smo počasi začeli s potovalnim kajakaštvom, ki se mi zdi, da prevzema glavno vlogo. Potovalno kajakaštvo večinoma delamo s stalnimi strankami …

Tudi njemu v času koronakrize ni lahko. Tudi njemu v času koronakrize ni lahko. Foto: Grega Valančič/Sportida Kako je koronavirus vplival na vaš posel?
Zelo. Če lahko rečem, smo trenutno na 20 odstotkih. Zadnjih 25 let delamo športne dneve in letos od tega nimamo nič. V tem obdobju je bil to za nas glaven posel, a kaj hočemo, saj je povsod tako, kar se tiče turizma. Nekateri bodo nekaj nazaj dobili z boni, mi tega žal ne moremo koristiti. Bolje bi bilo, če bi bone lahko koristili tudi za takšno dejavnost, kot jo imamo mi. Letos bo treba nekako preživeti. Jaz upam, da bomo.

Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tudi vaša hčerka se tudi ukvarja s kajakom na divjih vodah. Imate tudi veliko trenerskih izkušenj. Kako težko je trenirati svojega otroka?
Pravzaprav ima ona v klubu svojega trenerja, tako da je jaz ne treniram vsak dan, ampak samo občasno. Toliko znanja imam. Načeloma se dobro razumeva, sva pa imela obdobje prepričevanj. Lahko rečem, da dobro sodelujeva in me kar posluša. Kako bo naprej, težko rečem. Delo profesionalnega trenerja me ne zanima. Bolj pomembno mi je, da bi hčerko lahko občasno spremljal. Ne želim je priganjati, ker okrog sebe vidim starše, ki imajo zelo velike ambicije. Jaz jih nimam, želim si le, da ostane v športu.

Branko Filip Sportal Za mlade Slovence ima posebno strategijo #video Sergej Rutenka Sportal Ljubljenec slovenskih navijaških src na novi poti Polona Batagelj Sportal Takih je malo: slovenska kolesarka z doktoratom iz prava, ki ceni vsako minuto #video Jana Krivec Sportal Jana Krivec: Če mi kdo reče, da nečesa ne morem, sem potem še bolj zagrizena #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin