SiolNET. Sportal Kolesarstvo
1,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (163.): Branko Filip

Za mlade Slovence ima posebno strategijo #video

1,49

termometer

Branko Filip
Branko Filip je od leta 2018 trener KK Adria Mobil, pred tem pa se je izobraževal v Švici, imel veliko željo pred odhodom v Katar ... Foto: Vid Ponikvar

"Zjutraj sem se težko oblekel in šel na kolo. Tu se je ustavilo. Odločil sem se in se takoj podal v trenerstvo," je zdajšnji trener Kolesarskega kluba Adria Mobil Branko Filip razložil, kdaj je začutil, kam ga bo pot peljala v prihodnosti. Zaradi kolesarstva je spoznal različne svetove – od švicarske natančnosti do arabskega drugačnega dojemanja kolesarstva. Zdaj je doma, kjer ima načrte s klubom, s katerim je rasel in dosegel uspeh kariere.

Branko Filip je leta 1998 kot tretji Slovenec osvojil prestižno dirko Po Sloveniji. Uspeh na domačih tleh je odmeval tudi v tujini, zanimivo pa je ozadje, kako se je dogovoril za sodelovanje z nemško ekipo Gerolsteiner. Kot pravi, bo za vedno hvaležen Martinu Hvastiju, ki je bil tu jeziček na tehtnici. A je v tujini spoznal, da ni vedno vse postlano z rožicami. Zlasti ne v tistih časih, ko slovenski kolesarji v tujini še niso imeli takšne veljave kot danes.

Ko ni več čutil, da se z veseljem usede na kolo, je končal kariero in se podal v trenerske vode. Izobraževal se je tudi v Švici in delal v centru Mednarodne kolesarske zveze UCI. Prav tam je pridobil znanje za trening kolesarjev na velodromu. Pred vnovičnim prihodom v domovino se je mudil še v Katarju, kjer je želel ustvariti ekipo Pro Tour, in v Turčiji, kjer se je odlično počutil. Najbolje pa se počuti doma, kjer bi rad ustvaril sistem, kot ga je spoznal v tujini, pa čeprav se zaveda, da je vse pogojeno s finančnimi sredstvi.


Branko, nahajava se na velodromu v Češči vasi, ki je za kolesarstvo pridobitev. V kolikšni meri ste bili vi v času profesionalnega kolesarjenja seznanjeni z njim?
Treniral sem, brat Andrej pa je denimo tekmoval na svetovnem mladinskem prvenstvu. Ko sem bil član, sem vozil državna prvenstva. Kot kolesar se nisem posvečal velodromu, ker ga nismo imeli. Kot trener pa. Na izobraževanju v Švici sem se poglobil in pridobil dosti znanja. Tam sem videl, kaj je razlika v kolesarstvu, ki so jo prinesle anglosaške države, Britanci, Avstralci in Američani. Ekipa Sky sploh in Avstralci. Na pisti se meri na tisočinko natančno, na cesti na sekundo. Iščejo finese. Sky oziroma današnji Ineos je prinesel strokovnjake iz piste na cesto. Velodrom je naredil napredek tudi na cesti. Ko sem jaz dirkal, nismo imeli nutricionistov in strokovnjakov na vseh preostalih področjih. Dirkali smo na občutek, ne na strategijo, znanje. Zdaj pa je vse pokrito z doktorskim znanjem.

Branko Filip, o bojazni, če pride do drugega vala koronavirusa

Ali je prav to, o čemer govorite, ključna stvar, ki se je najbolj spremenila v svetu kolesarstva, odkar ne kolesarite več?
Zagotovo. Prej ekipe niso posvečale dosti pozornosti tem segmentom. Zdaj smo denimo sponzorirani s programom, s katerim po treningu analiziraš vse. Priključiš se na računalnik in ti da vse podrobnosti. Veš, kje si in kaj si. Dosti lažje je. Pred dirko lahko oceniš, kje je tvoje mesto. Potem je tu taktičen segment in tudi sreča, ki data končni rezultat. Dirkanje ni le na moč, ampak so bistvene še druge stvari. In taktični vidik mi je zelo všeč. Model Ineosa v zadnjih letih mi ni bil všeč, je pa učinkovit.

Njegova prva predpogodba z nemškim klubom je bila podpisana kar na prtiček. Njegova prva predpogodba z nemškim klubom je bila podpisana kar na prtiček. Foto: Vid Ponikvar Eden od vaših vrhuncev kariere je bila zmaga na domači dirki Po Sloveniji. Leta 1998 ste postali kralj slovenskih cest. Ali je to največji uspeh?
Potem sem bil še tretji na Dirki po Avstriji in 17. na svetovnem prvenstvu v kronometru v Falkenburgu. Ko sem osvojil dirko Po Sloveniji, je bilo posebno leto. Tista sezona mi bo za vedno ostala v spominu. Povezanost med kolesarji v moštvu je bila namreč izjemna. Gorazd Štangelj, Bogdan Fink – iz glave ne vem, če ni bil takrat že poškodovan, ker si je zlomil stegnenico –, Boštjan Mervar, Uroš Murn, Šumanov … Zaupali smo si, česar v tujini nisem doživel. Vedel si, da bo tekmovalec naredil vse zate. Vloge smo si razdelili. Konkurenca ni bila podobna današnji. Takrat smo med seboj tekmovale tretje kontinentalne ekipe. Kar je zdaj, ni primerljivo. Čeprav smo tisto leto prav tako tekmovali s profesionalci in bili konkurenčni.

Vi ste bili med prvimi, ki ste se podali v tujino. Kako težek kruh je bil takrat čez mejo?
Z Gorazdom Štangljem sva šla iz Novega mesta prva. On je šel v Italijo, jaz v Gerolsteiner v Nemčijo. Takrat smo bili na svetovnem prvenstvu v Falkenburgu. Direktor ekipe se je zanimal za Martina Hvastijo. Skoraj sta bila dogovorjena. Potem je Martin dejal, da je tu mladi kolesar, ki bi lahko vozil za njih. Še danes sem mu hvaležen. Nisem mislil, da se bo to zgodilo. Slovenci takrat nismo bili znani. Ekipe so bile bolj zaprte, jemale domače kolesarje. Na prtiček smo napisali predpogodbo in se tako dogovorili.

Primož Roglič Sportal Epski spopad za državni naslov: Roglič v zadnjih metrih opravil s Pogačarjem! #video

Česa ste si najbolj zapomnili v tujini?
Zaprto je bilo vse skupaj, odnosi so bili drugačni. Spomnim se ene spomladanske dirke v Italiji. Po večerji gredo kolesarji po navadi na sprehod, na sladoled, da se družijo. Nemški kolesarji so vsi hodili v sobe, jaz pa sem šel ven z mehanikoma iz Malezije in Avstralije. Srečal sem se z Gorazdom. Vprašal me je, kje so fantje. V sobi so bili za računalnikom. Tudi na dirkah je bilo vse skupaj bolj individualno. Ekipa je bila nova. Razen Dirke po Avstriji sem se kar izgubil. Nisem bil pripravljen na to. Bil sem tudi sam svoj trener.

Takrat sem spoznal, da bi se lahko odločil za trenerski posel. Ko mlad ostaneš sam, se pretreniraš, izgubiš, tavaš. Če imaš nekoga ob sebi, je lažje. Odločil sem se, da se bom po karieri podal med trenerje. Mama je poučevala v srednji šoli in mislim, da imam tudi njene gene pri pedagoškem delu. Uživam v delu trenerja, športnega direktorja.

Kako so kolesarji Adrie Mobila trenirali v času epidemije koronavirusa

Precej hitro ste končali kariero. Kaj je bil razlog, da ste že takrat kolo postavili ob cesto?
Pri 30 letih sem jo končal. Po Nemčiji sem šel v Perutnino Ptuj. Ekipa je bila odlična, domači kolesarji so bili. Zadnje leto sem bil v Longheri celo tretji. Spomnim se, da sem prišel do dobrega rezultata z izkušnjami. Mrzlo vreme je bilo, sneg je padal. Dobro sem se oblekel. Mladi kolesarji so zmrznili, meni je ostalo dosti energije za zaključek. Nato nekako nisem videl, da bi nadaljeval. Zjutraj sem se težko oblekel in šel na kolo. Tu se je ustavilo. Odločil sem se in se takoj podal v trenerstvo. Bogdan Fink mi je ponudil delo trenerja. Prvo leto sem imel odlično ekipo mladih fantov, na čelu z Markom Kumpom, Blažem Jarcem, Blažem Furdijem in Benjaminom Cujnikom. Zmagovali smo svetovne pokale. Ekipa je bila izjemna. Po točkovanjih smo bili najboljša mladinska ekipa na svetu.

Hotel sem več. Iskal sem izobraževanje. V Sloveniji smo imeli šolanje za trenerje, vendar sem iskal nekaj dodatnega. Da bi bilo izobraževanje povezano z delom z računalniškimi programi, ki ti dajo vso analizo kolesarja. Odšel sem v center UCI  v Švico, kjer sem bil na izobraževanju dva meseca. Nato so mi ponudili delo pomočnika glavnega trenerja. Zraven je velodrom. To je center za mlade kolesarje iz celotnega sveta. Izobraževanje sem delal na podlagi Britanske kolesarske zveze, ki je dala predavatelja. Predstavil nam je sistem britanskega kolesarstva. Hitro vidiš, zakaj so ena od vodilnih sil v kolesarskem svetu.

Branko FIlip Foto: Vid Ponikvar Ali se da ta model preslikati k nam v Slovenijo?
Dobesedno ne. Z mladimi ogromno delajo na velodromu. Tudi mi smo začeli, vendar z mlajšimi kategorijami. Za mlade imamo z Josipom Radakovičem in Srečkom Glivarjem strategijo. V naslednjih 4–8 letih želimo ustvariti skupino in biti uspešni tudi na cesti. Predvsem se tu pridobi sposobnost višje kadence. Mladi imajo omejene prenose. Če si sposoben 130–150 obratov na minuto, teh 30 obratov več dela razliko. Velodrom ti da hitrost. Ko sem bil mlajši, smo vozili na moč. Počasni smo bili in ne eksplozivni. Kot mlad moraš biti eksploziven. Tavali smo v temi.

Ali je Alen Novak, ki je nedavno v 27. letu starosti po težki bolezni umrl, in je imel v vašem srcu posebno mesto, prav tako treniral v vaši skupini?
Alen je bil dve, tri leta pozneje. Zelo v redu fant je bil. Jemljem ga kot dobrovoljčka. Ekipo je spravljal v dobro voljo. Tudi za reprezentanco je tekmoval. Njegov oče Martin mi je dostikrat pomagal, ko smo šli v tujino. Prav tako je pomagal na dirki Po Sloveniji. Alen je imel težko bolezen, zaradi katere se je zelo dolgo mučil. Prej je bil močnejše postave. Ko sem bil v tujini in videl na Facebooku, da je shujšal, sem se  malce pošalil, da je bolj suh kot v času tekmovanja pri meni. Zdaj bi bil lahko hribolazec, sem mu takrat rekel. Nato se je izvedelo, da ima to bolezen. Ko sem prišel domov, sem  se srečal z njim. Zelo hudo mi je bilo, ker ni mogel govoriti. Veliko let se je mučil. Večkrat sem šel k njemu domov, Chris Froome mu je dal majico s Tour de Francea, kolega Matjaž Smodiš mu je podaril dres slovenske košarkarske reprezentance, ko je bil njen direktor. Dali so na dražbo, da je pridobil sredstva za pomoč pri življenju.

Kriterij Tadeja Pogačarja 2020 Sportal Luka Mezgec sam premagal Bahrain McLaren in ubranil naslov: Super se je izteklo! #foto #video

Bogdan Fink in Andrej Filip. Slednji še vedno dela v Katarju, vsako leto pa pomaga tudi pri izvedbi dirke Po Sloveniji. Bogdan Fink in Andrej Filip. Slednji še vedno dela v Katarju, vsako leto pa pomaga tudi pri izvedbi dirke Po Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar Kako to, da ste nato odšli v Katar, ki je kolesarsko nerazvita država?
Ko sem bil v Švici, so katarski kolesarji prišli na priprave. Spraševali so nas, tudi UCI je želel, da bi bilo tam svetovno prvenstvo. Njihovi kolesarji niso bili na pravšnji ravni, tudi trenerjev niso imeli. Ponudili so mi. Nekaj novega je bilo zame, nov svet, pa sem si rekel, da bi se lahko ustvarila zgodba. Moja želja je bila, da bi imeli takšno ekipo, kot jo ima Bahrain McLaren zdaj, ki jo je naredil Milan Eržen.

Videl sem, da v Katarju organizacijsko niso na pravi ravni. Brat Andrej je delal ravno te stvari pri nas in Katarcem sem rekel, da oni bolj potrebujejo takšno osebo kot trenerja. Da je treba vzpostaviti sistem. Ko so bili v Sloveniji na pripravah, so videli, kaj Andrej dela. Z odprtimi rokami so ga čakali. Še zdaj je tam in je tehnični direktor reprezentance. Takrat smo imeli pogovore s katarskim podjetjem, da bi ustanovili ekipo Pro Tour. Pred podpisom pogodbe je možak prišel in rekel: "Mi gremo v nogomet." Takrat sem videl, da ne bom ostal. Z družino smo bili vsi v Katarju, vendar tam nismo mogli živeti. Odločili smo se za pot nazaj.

V kolikšni meri je bil to za vas drugačen svet?
S šefi Katarci je bilo v redu. Tisti, ki so izobraženi, so pravi. Nobenih negativnih izkušenj nisem imel. Predsednik zveze je bil kraljeve krvi. Direktor zveze je bil vojaški časnik. Vsi so študirali v Londonu ali Parizu in se je to poznalo. Znajo spoštovati ljudi. Pri mladih generacijah je bilo drugače.

Kakšna anekdota, ki vam je ostala v spominu?
Spoznal sem triatlonca, ki je v kraljevi družini. Šla sva na trening. Spoznala sva se, skupaj kolesarila. Rekel mi je, naj se oglasim pri njem v kampu. Vozili smo se po puščavi in kar naenkrat sem zagledal stezo gokart, nogometno igrišče s pravo travo, zaprt olimpijski sistem, sobo za televizijo 80 m2, telovadnico … Sam je imel svoj športni kompleks. Spomnim se, ko smo imeli večerjo, so imeli ovco na meniju mi jo je ponudil. Doma sem pogledal to lokacijo, ki sem si jo shranil, če se jo na Googlovih Zemljevidih vidi. Dobro se jo vidi (smeh, op. a.).

Branko Filip Foto: Vid Ponikvar Kolesarstvo v tej državi ni razvito, zato verjetno niste imeli ravno kakovostnih kolesarjev?
Ob delu v Katarju nisem užival. Fantje niso imeli želje, volje. Vsaj enkrat na mesec se je zgodilo, da smo prišli maser s 100 bidoni, mehanik z 20 rezervnimi kolesi in jaz ob peti uri zjutraj, ker je bilo pozneje prevroče, ampak ni bilo nobenega kolesarja. Direktorju sem rekel, da bi jih morali kaznovati, vendar je dejal, da imajo družine. V Turčiji mi je bilo vrhunsko. Delo, fantje, želja, vse odlično. Spoznal sem njihovega kolesarja v centru UCI Ahmeta Örkena. Pod mojim mentorstvom je spoznal kolesarjenje na velodromu. Naslednje leto je zmagal na evropskem prvenstvu do 23 let, kar je za Turka izjemno. Ponosen sem na to.

Takrat sem se pogovarjal z ekipo Tyrola in turško ekipo, ampak sem se odločil za Turčijo. Videl sem nekaj fantov, ki si želijo in imajo sposobnost. Tam živijo na 1500 metrih nadmorske višine. Videl sem zgodbo. Februarja letos sem bil v Antalyji in so mi rekli, da me pogrešajo in še zdaj trenirajo po mojem programu. V Evropi so bili konkurenčni, kar prej niso bili.

Kaj se je zgodilo, da se zgodba ni nadaljevala?
Prišla je kriza. Torku, največji pridelovalec sladkorja, je zamenjal vodstvo, ki je iskalo le dobiček. Ti turški kolesarji res niso bili veliko plačani. Po 300 evrov. Živeli so predvsem od nagrad in so bili željni rezultata. Rekli so, da bodo ekipo razpustili in ni šlo naprej.

S Finkom sva se nato pogovarjala, da bi prevzel Adrio Mobil, kar je bila moja velika želja. Ob prihodu v klub sem čutil odgovornost, bila je čast. To je ena večjih ekip v kontinentalnem razredu. Naša šola je že dolgo znana po svetu. Zame je bil velik izziv, da vodim ekipo.

Miran Kavaš (desno) pomaga kolesarjem Adrie Mobila pri sestavi programov za trening. Miran Kavaš (desno) pomaga kolesarjem Adrie Mobila pri sestavi programov za trening. Foto: Vid Ponikvar Kakšne cilje imate?
Vedno želim napredek pri mladih kolesarjih. Lani smo šteli zmage, zmagala sta pa le Marko Kump in Dušan Rajović. Letos smo si zadali širšo sliko. Da bi več kolesarjev dobilo priložnost, pa čeprav bo manj zmag. To se je zgodilo v Poreču, ko je bil Gapi (Gašper Katrašnik, op. a.) drugi. Šli smo v to smer, zadovoljen sem. Imamo že tri druga mesta v treh dirkah.

V veliko pomoč je Miran Kavaš. Od lani, ko je žena zbolela, do zdaj, so moje misli večkrat tudi drugje in sem bolj obremenjen. Zato smo se dogovorili z njim in piše programe za kolesarje. Hvaležen sem Bogdanu Finku, Mojci Novak, Sonji Gole in kolesarjem za potrpežljivost. Zaradi ženine bolezni kdaj nisem bil zbran. Zdaj, ko sodelujem s Kavašem, mi je to v veliko pomoč. Dosti bolj mi ustreza takšen način dela. In s tem tudi klub pridobi na kakovosti, saj imamo več strokovnjakov.

V kontinentalnih ekipah je trener vse – športni direktor, trener, organizator. V ekipah WorldTour pa ima skupina veliko število strokovnjakov. Ekipa Bahrain McLaren ima denimo približno od 60 do 70 sodelavcev. Zato smo poskusili narediti korak naprej tudi v tej smeri. Da se razbremeni in je potem boljši rezultat, kar je na koncu najpomembnejše. To sem videl lani na Dirki po Hrvaški. Na dirki smo si zadali, da zmagamo. Bogdana sem prosil za več osebja. Imeli smo avto pred prvimi kolesarji in je govoril, kaj kolesarje čaka. Na dveh etapah  smo zmagali in bili konkurenčni najboljšim na svetu. Tu se čuti razlika v količini osebja. Kot kontinentalna ekipa smo prikrajšani. Vse ekipe so. Fizično si morda podoben, v materialu in podpori pa je razlika vidna in pride na površje.

Sergej Rutenka Sportal Ljubljenec slovenskih navijaških src na novi poti

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin