Ljubljenec slovenskih navijaških src na novi poti

Rad se vrača v Slovenijo, lani oktobra je v Celju sodeloval na poslovilni simfoniji Uroša Zormana in Luke Žvižeja. Foto: Grega Valančič/Sportida Tekma evropskega pokala med srbskim Jugopetrol Železničar Niš in beloruskim Arkatron Minsk je bila "kriva", da se je Sergej Rutenka leta 2000 kot golobradi mladenič preselil v Slovenijo. Opazil, pripeljal in izoblikoval ga je pokojni Miro Požun. Slovensko pot je začel v Velenju, se po enem letu preselil v Celje in z njim pri 22 letih nenadejano osvojil ligo prvakov. Celjski prestopni rekorder, ki se je močno zasidral v srca slovenskih navijačev, je v svoji drugi domovini – za slovensko reprezentanco je igral med letoma 2004 in 2007 –, kot ji pravi, na klubski ravni vztrajal do 2005, nato pa odšel ugodnejšim finančnim izzivom naproti. 

Postal je eden od najboljših rokometašev svojega časa na svetu in desetletje igral v Španiji, kjer je s Ciudad Realom in Barcelono še petkrat posegel na evropski vrh, večkrat (sedemkrat) je v ligi prvakov slavil le Andrei Xepkin. Jesen športne poti je preživel v Katarju, v začetku 2017 pa rokometno opremo pospravil v kot in se posvetil drugi karieri.

Sprva je deloval kot podpredsednik Beloruske rokometne zveze, a so njegove ideje naletele na gluha ušesa. Zadnja leta se posveča projektu, povezanemu s kmetijstvom. Ponosen je, da so v Minsku ustvarili nova delovna mesta, zdaj upa, da jim bo idejo, prijaznejšo do okolja, uspelo razširiti na evropskem trgu. "Če projekt primerjam s športno kariero, sem trenutno v Velenju," nam je zaupal v telefonskem pogovoru in znova dokazal, da je slovenščina zanj še vedno mačji kašelj.

Na kaj najprej pomislite, kaj vam najprej pade na pamet, ko vam omenim Slovenijo?

V Velenje ste prišli kot najstnik, pred odhodom v Španijo v Sloveniji vztrajali pet let ... Lahko rečemo, da ste tu odrasli, tako rokometno kot osebnostno?
Da. Vedno pravim, da če v moji karieri ne bi bilo Slovenije, zelo dvomim, da bi se rokometaš Rutenka, kot ga poznate danes, razvil v takšnega igralca in stopil na takšno raven, kot je. Takšnega Rutenke ne bi bilo. Zato se vedno znova zahvaljujem Sloveniji, ki je zame druga domovina. Spoštujem jo, lahko rečem, da sem zaljubljen v to državo.

Postal je ljubljenec slovenskih src. Foto: arhiv RK Celje PL Imel sem res ogromno srečo, da sem na svoji športni poti spoznal Mira Požuna, ki mi je bil kot oče. Ni bil le trener, ampak nekaj več, oseba, ki je skrbela zame, ki mi je kot "mulcu" kazala pravo pot. Ponavljam, če ne bi bilo njega in Slovenije, ne bi dosegel takšnih rezultatov.

Prav zaradi tega sem vedno z veseljem igral tudi za slovensko reprezentanco. Morda se je kdo kdaj spraševal, zakaj sem sploh zaigral za Slovenijo. Lahko odgovorim, da zato, ker sem v srcu čutil, da sem ji nekaj dolžan za vse, kar mi je dala. Tu ni šlo za denar, pač pa za spoštovanje do države in ljudi, ki so me sprejeli za svojega.

Sportal Ganljiv poklon Sergeja Rutenke: Z Mirom je odšel tudi del mene #intervju

Ena odključnih oseb Rutenke v slovenski etapi je bil Miro Požun, ki je bil zanj več kot trener. Foto: Vid Ponikvar Omenili ste Mira Požuna, ki vas je pripeljal v Velenje. Kako se spominjate začetkov, ko ste se kot mlad fant prvič znašli v tujini?
Na tako velike spremembe se skoraj nihče, sploh pri teh letih, ne navadi zlahka. Predstavljajte si, da z 18 leti pridete v povsem novo državo, v kateri ne poznate nikogar, v kateri govorijo jezik, ki vam je tuj. Povsem sami ste. Čeprav smo si v določenih pogledih podobni, vseeno obstaja kar nekaj razlik. Takrat tudi mobilna tehnologija in internet še nista bila tako napredna, ni bilo programa Skype in podobnih omrežij.

Po tej strani je bilo tako precej težko, a lahko rečem, da me je velenjska etapa precej prekalila, naredila me je močnejšega, kar mi je pomagalo pri razvoju. Ko zdaj gledam nazaj, sem lahko hvaležen za to. Tudi, ker je bilo Velenje zame odskočna deska za naprej. Prejel sem ponudbo iz kluba, ki je krojil vrh Evrope. Zame je to bila stopnička višje, zato sem pristal na selitev v Celje.

Sportal Takih je malo: slovenska kolesarka z doktoratom iz prava, ki ceni vsako minuto #video

"Sanjaš o nekem uspehu, pri 22 pa si ga že dosegel. Kako naprej?" se je spraševal leta 2004, ko je prvič osvojil ligo prvakov. Foto: Getty Images

Pri pivovarjih ste ostali štiri leta in z njimi leta 2004 prvič v karieri slavili naslov evropskega klubskega prvaka.
Kot mlad rokometaš sem sprva upal, da bom nekoč vsaj zaigral v ligi prvakov. Potem pa sem pri 22 letih stal na vrhu Evrope. Z lovoriko v roki. Neverjetno. Tega nisem pričakoval, sploh pa ne tako hitro. Seveda je nekje zadaj v mislih bila želja, da bi jo osvojil, a zgodilo se je nepričakovano hitro. To je bil plod trdega dela cele ekipe, kluba, mesta, lahko rečem kar celotne države, saj so svoj delež k rezultatu prispevali trenerji iz različnih delov Slovenije, ki so kadarkoli delali z igralci naše ekipe.

Res lepi spomini, a na žalost je moja pot iz Celja vodila v Španijo. Takrat Celje ni imelo takšnih finančnih zmožnosti. Videlo se je, da ne bo moglo zadržati ekipe, s katero smo osvojili ligo prvakov. Odšel je Dejan Perić, odšli so drugi igralci. Na vse skupaj sem takrat gledal tudi s finančnega vidika. Ne bom lagal. Športniki razmišljamo o svojem zaslužku, saj imamo "kratek rok športnega trajanja". Želel sem nekaj prihraniti, si zagotoviti varnost za prihodnost. Mešanica vsega je pripeljala do selitve v Španijo.

Pohvali se lahko s šestimi naslov evropskega klubskega prvaka. Tri je vknjižil s Ciudad Realom, dva pa z Barcelono. Foto: Getty Images Tam ste ligo prvakov s Ciudad Realom in Barcelono osvojili še petkrat, skupno šestkrat, postali ste eden najboljših rokometašev svojega časa na svetu. Izjemna kariera vam je uspela.
(smeh, op. a.) V trenutku, ko smo s Celjem slavili v Flensburgu in so mi obesili kolajno okoli vratu, je bila ena od prvih misli: "Ali je to to?" Sanjaš o nekem uspehu, pri 22 pa si ga že dosegel. Kako naprej? Takrat sem se spraševal, kako se bom znova motiviral, kako bom lahko ostal povsem predan rokometu, če pa sem že dosegel, kar sem sanjal.

Na srečo sem se že v nekaj dneh zbistril, si zastavil nove cilje, našel nov izziv, hvala bogu motivacije ni manjkalo. Vesel sem, da sem imel ob sebi kolege, soigralce, ki so mi znali dopovedati določene stvari. Med temi sta bila Perić in Edvard Kokšarov, ki sta se veliko pogovarjala z menoj, tako da gre del zaslug za naslednje lovorike tudi njima.

Za menoj je res lepa športna pot, niti v najbolj norih sanjah si nisem predstavljal, da bom šestkrat slavil v ligi prvakov. A te strani v svoji knjigi sem že prelistal, čas je, da napišem nove.

Več iz rubrike Druga kariera

Leta 2003 je prejel slovenski potni list. Za Slovenijo je igral med letoma 2004 in 2007, sodeloval je na dveh svetovnih in enem evropskem prvenstvu ter olimpijskih igrah. Na 56 tekmah je dosegel 308 golov, a pod vidnejši rezultat se na reprezentančni ravni ni podpisal. Leta 2008 je prejel še špansko državljanstvo, a za Španijo ni zaigral. Foto: Getty Images

Rutenka o spominih na slovenski reprezentančni dres:

Slovenska reprezentanca. To je en del moje kariere, v katerem mi ni, pa čeprav sem se v njem maksimalno trudil, uspelo doseči kakšnega uspeha. To je ena od etap v karieri, ki bi jo, če bi imel priložnost, z veseljem izboljšal. A vesel sem, da sem bil del slovenskega reprezentančnega rokometa, pa čeprav na evropski ravni nismo bili tako uspešni, kot smo si želeli in kot je kdo od nas pričakoval. Verjamem pa, da smo kljub temu prispevali k popularizaciji našega športa.

V začetku leta 2017 je pri 35 letih uradno končal kariero. Odločitve ne obžaluje. Foto: Lojze Grčman Januarja 2017 ste uradno naznanili, da se poslavljate od rokometa. Imeli ste nekatere ponudbe, bili ste v Katarju ... Zakaj ste potegnili črto?
Vplivalo je več dejavnikov. Dobil sem ponudbo iz Katarja, na katero sem pristal, a ko sem prišel tja, stvari niso bile urejene, kot smo se ustno dogovorili. Sem pristaš filozofije, da če se nekaj dogovorim, se tega držim. Oni se dogovorov niso držali. Takih stvari ne maram. Opozoril sem jih, da če se pogoji ne bodo spremenili, ne bomo mogli sodelovati. In res nismo mogli več.

V preostalih ponudbah, ki sem jih imel, pa nisem več videl pravega smisla za vztrajanje, čeprav so mi nekateri ponujali celo, da bi lahko izbiral tekme, na katerih bi igral. A nisem polovičar, ne želim sedeti na dveh stolčkih. Takrat sem že nekoliko delal v okviru projekta, ki ga danes vodim in v katerem vidim velik potencial. Vse skupaj sem postavil na tehtnico in se odločil, da se posvetim svojemu projektu.

Ste kdaj obžalovali odločitev?
Vem, da bi še lahko igral, veliko mojih vrstnikov je vztrajalo, nekateri še vedno igrajo. Če sem kdaj kaj pogrešal, je bilo to le druženje s fanti, obžalujem pa ne. Ko se vsak dan učiš, ko iz dneva v dan vidiš napredek v svojem poslu, nimaš niti časa za obžalovanje, spomine, rezultate. Se pa ob srečanjih s prijatelji, nekdanjimi soigralci vedno rad spominjam teh časov. A če bi se danes odločal še enkrat, bi se odločil za isto pot.

Živi v Minsku, podjetje, v katerem je zaposlen, se ukvarja z uničevanjem odpadkov iz kmetijskih panog in prodajo organskih gnojil. Foto: Grega Valančič/Sportida

Omenjate projekt, v katerem vidite velik potencial. Znašli ste se v vodah, povezanih s kmetijstvom.
Da. Naš posel poteka na dveh ravneh. Po eni strani uničujemo odpadke iz kmetijskih panog, delamo na perutninskih farmah, s Španci se pogovarjamo tudi v smeri svinjskih farm. Odpadke s teh farm, ki po celem svetu predstavljajo veliko težavo, uničujemo na ekološki način. To pomeni, da se pri uničevanju ne ustvarjajo določeni izpuhi, plini, skratka snovi, ki bi škodile okolju. Po drugi strani pa pri tem uničevanju dobimo produkte, ki se jih uporablja kot organska gnojila, skoncentrirana. Ta prodajamo in lahko rečem, da je z gnojem kar veliko dela (smeh, op. a.).

Vesel sem, da s svojo tehnologijo prispevamo k temu, da na nek način pomagamo izboljševati naše okolje in naravo. Mislim, da se ljudje pomena tega premalo zavedajo. Potencialnim kupcem poskušamo obrazložiti, zakaj smo boljši od nekaterih drugih proizvodov.

Sportal Jana Krivec: Če mi kdo reče, da nečesa ne morem, sem potem še bolj zagrizena #video

Kako vas je sploh zaneslo v kmetijski sektor?
Povsem naključno. Ko sem igral v Barceloni, sem spoznal nekega človeka, s katerim sva danes poslovna partnerja. Takrat sva se precej družila, se pogovarjala o različnih stvareh. Nekoč mi je povedal, da je prejel novo tehnologijo, in me vprašal, ali bi postal del tega projekta in mu ga pomagal spraviti na višjo raven.

Ideja mi je bila všeč, ker ne gre le za služenje denarja, ampak ker delamo še nekaj dobrega za okolje. Z veseljem sem pristal. Prvi dve leti sem bolj kot ne opazoval in se učil o teh stvareh, ko sem dobil določeno znanje, pa sem začel bolj intenzivno delati na tem področju. Z ničle smo morali zgraditi celo tovarno. Vesel sem, da smo ustvarili nova delovna mesta in da sem se tudi v tem segmentu nekaj naučil.

Sportal Hitro je moral dati skakalne smuči v kot, a takoj našel izziv #video

Njegova primarna naloga pri novem projektu je širjenje v druge države na evropskem trgu Pri tem mu pomagajo zveze in poznanstva iz rokometnega sveta. Foto: Vid Ponikvar Kakšna je vaša vloga v podjetju?
Za zdaj vodim podjetje, ki je v Belorusiji. Moja vloga (strateška naloga) je v tem, da poskušam projekt širiti zunaj meja Belorusije, po Evropi. Vse to tudi na račun številnih stikov, ki sem jih ustvaril med športno kariero. Pripravljamo papirje za Litvo, Ukrajino, kar nekaj svojega produkta smo poslali tudi v Rusijo.

Kakšen je položaj kmetijstva v Belorusiji?
Kmetijstva je pri nas precej, a nad velikim delom, vsaj polovico, roko drži država. To je ostalo še iz sovjetskih časov, ko so ustvarili kolhoze. Ti obstajajo še danes in ni jih malo. Gre za velika podjetja, ki na dan proizvajajo na tone in tone gnoja, kar je z ekološkega vidika velika težava.

Kako uspešni ste v "bitki" z njimi?
Zavedam se, da nam ne bo uspelo čez noč. Sodelujemo z mnogo ljudmi, z ministrstvom za okolje, imamo načrt, s katerim bi spremenili nekatere zakone v državi na tem področju. Ponavljam, vem, da ne bo šlo z danes na jutri. A če sem iskren, mi to daje dodaten izziv, kar mi je všeč.

Na nek način to etapo, sredi katere sem trenutno v poslovnem svetu, preživljam že drugič v življenju. Če projekt primerjam s športno kariero, sem trenutno v Velenju. V Belorusiji sem že odtreniral nekaj let, tista leta sem dal skozi, zdaj pa sem naredil korak naprej do Velenja. Upam, da mi bo kmalu uspelo priti do Celja in nato naprej (smeh, op. a.).

Predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko se je pandemije novega koronavirusa lotil drugače kot večina sveta. Življenje ni zastalo, delali so naprej, saj si Belorusija gospodarske krize ni mogla privoščiti. Foto: Reuters

Je pandemija novega koronavirusa vplivala na vaš posel, čeprav ste se v Belorusiji z njo spopadli drugače kot večina sveta?
Pri nas je bilo veliko govora o tem, da ne želimo gospodarske krize, zato nismo ustavili vseh podjetij. Mnogi so vladi očitali, da ne ceni človeških življenj, a ta se je spraševala, kaj bomo, če ne bo posla, če ne bo denarja. Nismo Švica ali pa Rusija, ki ima plin in nafto in se lahko pobere. Vsaka država mora upoštevati svoj položaj, mi si popolnega zaprtja nismo mogli privoščiti.

Sam sem se s svojimi delavci pogovoril, jih opogumljal, čeprav je to v takih trenutkih težko, kolikor smo lahko, smo jim zagotovili zaščitno opremo. Delalo se je naprej. Popolnoma drugače kot na primer v Španiji, kjer so bili prijatelji povsem zaprti, okužb in smrti pa je bilo ogromno.

Težko je vedeti, kaj je prav, saj smo o koronavirusu vedeli in še vedno vemo premalo. Menim, da je pomembno razmišljanje z zdravo pametjo. Tako smo malo manj hodili po restavracijah in se manj zadrževali tam, kjer je veliko ljudi. Si pa še pred pol leta nihče ni mislil, da se lahko zgodi kaj takega, da se lahko velik del sveta skoraj povsem ustavi, zato pravim, da moramo biti hvaležni za vsak dan, ki nam je namenjen.

Po karieri je sprva ostal v rokometnih vodah kot podpredsednik domače zveze, a njegove ideje niso pristale na plodnih tleh. Foto: Žiga Zupan/Sportida Po koncu kariere ste nekaj časa ostali v rokometu kot podpredsednik Beloruske rokometne zveze, a se ni izšlo. Zakaj ne?
Dve leti in pol sem delal na zvezi. Prvi dve leti sem hodil po vsej državi, na dan prevozil ogromno kilometrov, vse sem delal povsem prostovoljno, brez plačila, saj sem bil tako hvaležen temu športu, ki mi je dal vse, kar imam danes. Želel sem mu vrniti, a ko sem hotel dopovedati svojo filozofijo, svoje videnje, izkušnjo, sem naletel na gluha ušesa.

Slovenski šport je v nekaterih segmentih precej bolje urejen kot v Belorusiji, tako sem večkrat izpostavil Slovenijo. Na sestankih z ministrstvom za šport sem jim poskušal dopovedati nekatere stvari, a se niso odzvali. Nekateri so mi rekli, da bi moral vztrajati s svojimi prepričanji in se boriti. Morda res, a ko sem videl, da me ljudje, kot je nekdanji olimpijski prvak Andrey Barbashinsky, ne podpirajo, sem se raje poslovil.

Na koncu, ko sem začel prejemati plačo, sem jim rekel, naj ta denar raje dajo kakšnemu mlademu trenerju, ki bo morda prinesel beloruskemu rokometu več kot bi mu na tak način sam na poziciji podpredsednika. Odločil sem se, da se poslovim. Mislim, da je bila odločitev pravilna.

Sportal Nove poti člana zlatega smučarskega rodu

"Rokomet mi je dal vse, od discipline, dela v kolektivu, poznanstev ..." Foto: Vid Ponikvar Kaj vam je dal rokomet za življenje po športu?
Če sem kratek, vse. Sploh ne vem, kje začeti. Od discipline, sodelovanja v kolektivu, ne nazadnje imam zaradi rokometa ogromno stikov po vsem svetu.

Žal pa srečujem veliko ljudi, ki menijo, da športniki niso preveč pametni in sposobni. Tako ljudem, ki me ne prepoznajo, sploh ne pojasnjujem, da sem nekoč igral rokomet.

Se mi je pa na nekem sestanku zgodilo, da je človek iz IT-sektorja, ko je ugotovil, kdo sem, dejal, da zelo rad dela s športniki, saj so ti, ko imajo pred seboj cilj, zelo osredotočeni nanj in ne razmišljajo o drugih stvareh. S tem se strinjam, a žal so takšni primeri razmišljanja bolj redki.

Koliko ste še v stiku z nekdanjimi soigralci, koliko spremljate slovenski rokomet?
V stiku sem še z Urošem Zormanom, Luko Žvižejem, Brankom Tamšetom, na vezi sva z Edijem (Kokšarovim, op. a.), Rastkom Stefanovićem ... Nimam veliko časa za spremljanje športnih dogodkov, a kolikor mi čas dopušča, z veseljem preberem kakšno slovensko športno stran. A žal je to bolj redko, saj mi ob koncu dneva ne ostane veliko moči. Sem bil pa zelo vesel, ko so Slovenci osvojili kolajno na svetovnem prvenstvu, tudi na zadnjem evropskem so bili povsem blizu.

Preberite še:

Sportal "To so bili veliki dosežki za tako majhno državo, kot je Slovenija." Čas je, da se ponovijo.