SiolNET. Sportal Rokomet
1,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger
15 let po evropski kroni

"To so bili veliki dosežki za tako majhno državo, kot je Slovenija." Čas je, da se ponovijo.

1,65

termometer

Sergej Rutenka
V Celju svojih rokometnih legend ne pozabljajo. Foto: Vid Ponikvar

Slovenski rokomet letos in prihodnje leto praznuje nekaj lepih obletnic, Rokometna zveza Slovenije praznuje 70 let obstoja, natanko 15 let je minilo od srebrne medalje reprezentance na evropskem prvenstvu in celjske zmage v ligi prvakov, prihodnje leto pa se bomo spominjali 20. obletnice prvega nastopa slovenske športne ekipe na olimpijskih igrah. Del teh uspehov so bile tudi tri legende, Aleš Pajovič, Renato Vugrinec in Sergej Rutenka, ki smo jih ujeli v dvorani Zlatorog.

Uroš Zorman in Luka Žvižej sta na poslovilno tekmo v Celje zvabila številne legende evropskega rokometa, med temi smo našli tudi ase, ki so bili del šampionske zasedbe Celja Pivovarne Laško, ko je ta leta 2004 pokorila klubsko Evropo, kot tudi del reprezentance, ki je istega leta osvojila srebrno odličje na evropskem prvenstvu, gostila ga je Slovenija.

Rokometna simfonija Sportal V Zlatorogu se je trlo rokometnih zvezd, pozdravit so prišle Zormana in Žvižeja

To sta bila pionirska dosežka, ob tem pa je bila prav moška rokometna reprezentanca prvi slovenski ekipni šport na olimpijskih igrah. To se je zgodilo leta 2000 v Sydneyju in prihodnje leto bo ta dosežek praznoval okrogli, 20. jubilej. In če k temu prištejemo še 70. obletnico ustanovitve Rokometne zveze Slovenije, je trenutek za nekaj misli naših rokometnih legend več kot primeren.

Aleš Pajovič (desno) in njegov naslednik Miha Žvižej. Aleš Pajovič (desno) in njegov naslednik Miha Žvižej. Foto: Vid Ponikvar

Pajovičev grenko-sladek spomin na Zlatorog

"Lepo se je bilo vrniti v Zlatorog, mogoče malo z mešanimi občutki," nam je po rokometni simfoniji, poslovilni tekmi Uroša Zormana in Luke Žvižeja, povedal Aleš Pajovič, nekdanji dolgoletni reprezentant in član Celja Pivovarne Laško, ki pa je celjsko ekipo zapustil eno sezono pred njenim naskokom na evropski vrh. Mešani občutki danes 40-letnega Celjana gredo na račun polfinala lige prvakov leta 2004, ko so pivovarji z dvema zmagama (34:32 in 36:35) izločili Pajovičev takratni klub Ciudad Real.

Največji klubski uspeh slovenskega rokometa je za Pajoviča torej bolj grenko-sladek spomin, zato pa v začetku tistega usodnega leta 2004 kot član slovenske reprezentance ni imel nobenih pomislekov. Srebrna medalja na domačem evropskem prvenstvu je bil dosežek, vreden zlata, ki so ga sicer vzeli Nemci. Slovenski rokometaši so v tem pogledu pionirji, prvi med ekipnimi športi so vzeli reprezentančno medaljo, prvi priredili veliko tekmovanje v Sloveniji, pa na klubski ravni prvi osvojili najprestižnejšo ligo prvakov. Zakaj ravno rokometaši?

70 let slovenskega rokometa Sportal Častitljivih 70 let velikega "palčka"

Ob Zdravljici se mu je naježila koža

"V teh časih, ko vsi tarnajo, je lepo videti Slovence, da stopijo skupaj in navijajo." "V teh časih, ko vsi tarnajo, je lepo videti Slovence, da stopijo skupaj in navijajo." Foto: Vid Ponikvar "Ne vem, zakaj je prav rokomet ta, ki orje ledino, saj smo Slovenci na splošno uspešni v športu," odgovarja nekdanji as, ki je danes trener v Avstriji. "Vesel sem, da smo kot tako majhna država uspešni, sploh rokometaši, košarkarji in nazadnje odbojkarji, pa seveda tudi drugi, individualni športi. Lepo je bilo na nedavnem odbojkarskem evropskem prvenstvu videti polne Stožice, moram priznati, da se mi je ob prepevanju Zdravljice naježila koža," se spominja nedavne evforije, za katero so poskrbeli srebrni odbojkarji.

Odbojkarji so septembra domala preslikali dosežek rokometašev izpred 15 let. Slovenija je bila gostiteljica evropskega prvenstva, reprezentanca je osvojila srebro. Športnih evforij si tu Pajovič želi čim več. "V teh časih, ko vsi tarnajo, je lepo videti Slovence, da stopijo skupaj in navijajo. To je taka lepa čista stvar, brez kakšnih ideoloških razprtij. Šport nas enoti in razveseljuje."

Celje Pivovarna Laško Sportal Balkanski derbi v ritmu Golice, a Hrvati opozarjajo: Ni še konec

Na klubski ravni je Evropa Sloveniji pobegnila

Če so reprezentančne pravljice še v slovenskem dometu, rokometaši in odbojkarji pa si lahko po vzoru košarkarjev iz leta 2017 za cilj zastavijo najvišja mesta, pa na klubski ravni uspeha Celja iz leta 2004 bržčas ne bo mogoče več ponoviti. Na klubski ravni je Evropa Sloveniji pobegnila, nogometu, v katerem se naši klubi nikoli niso niti približali velikim in bogatim, so se pridružili tudi preostali najpopularnejši ekipni športi. Tudi proračuni največjih rokometnih klubov so poskočili v nebo, Slovenci jim ne moremo slediti.

"Po tisti krizi, ko je Pivovarno prevzel Heineken, se tudi v rokomet ni več vlagalo toliko. Jaz Celjane spremljam že dolgo, igrajo, se borijo, ampak potem pride en Pariz s 15 in več milijoni proračuna, ti pa imaš petnajstkrat manj … Te razlike so na videz nepremostljive. Ampak Celje gradi igralce, Celje gre naprej in ostaja rokometno mesto. To bo tudi ostalo," razmišlja Pajovič.

Srebrna slovenska rokometna reprezentanta Renato Vugrinec in Pajovič. Srebrna slovenska rokometna reprezentanta Renato Vugrinec in Pajovič. Foto: Vid Ponikvar

Dovolj cenimo velike dosežke majhne države?

Njegov kolega v srebrni reprezentanci, še prej pa tudi klubski kolega v Celju, Renato Vugrinec meni, da je danes rokometašem lažje. Slovenci so cenjeni po Evropi, nadarjenim igralcem se je lažje prebiti v bogate klube in zaslužiti dobro plačo. "Jaz sem bil zraven od začetka, bilo je garanje, mislim pa, da se morda danes premalo cenijo takratni uspehi. To so bili veliki dosežki za tako majhno državo, kot je Slovenija. Igralcem, ki danes prihajajo na sceno, je zagotovo lažje, kot je bilo nam. Mislim, da bi te stvari morali bolj ceniti," nam je zaupal Vugrinec, ki je leta 2013 oblekel dres izbrane vrste Makedonije.

Slovenski rokomet je Vugrinec močno zaznamoval, bil je član zmagovitega Celja leta 2004 kot tudi srebrne reprezentance istega leta, a je dvakrat zaigral tudi na največjem tekmovanju med vsemi, na olimpijskih igrah. Leta 2004 v Atenah in štiri leta prej v Avstraliji. Igre leta 2000 v Sydneyju so bile sploh prve, na katerih je nastopila katera od slovenskih ekip. Prihodnje leto bosta minili dve desetletji od takrat in po Vugrinčevem mnenju je čas, da se ponovi nekaj podobnega: "Spet je čas za en tak lep dogodek. Saj vemo, šport in zabava sta v današnjih težkih časih več kot dobrodošla priložnost za sprostitev."

Slovenija, Srbija, prijateljska tekma Sportal Slovenski rokometaši popravili bled vtis iz Ormoža

Poslovilnih tekem z zvezdniki v rokometu ni veliko

Rokometna simfonija, na kateri sta se prejšnji mesec od aktivnega igranja rokometa poslovila dolgoletna reprezentanta Uroš Zorman in Luka Žvižej, je bila dogodek, ki je v tem športu redkost, so nam povedali sogovorniki.

"Ko so me poklicali, sem privolil brez razmišljanja, priložnost sem ne nazadnje izkoristil za to, da sem se tudi sam primerno poslovil od Celja." "Ko so me poklicali, sem privolil brez razmišljanja, priložnost sem ne nazadnje izkoristil za to, da sem se tudi sam primerno poslovil od Celja." Foto: Grega Valančič/Sportida "To je bil lep dogodek. Takšnih v rokometu ni veliko. Ko so me poklicali, sem privolil brez razmišljanja, priložnost sem ne nazadnje izkoristil za to, da sem se tudi sam primerno poslovil od Celja," je povedal Vugrinec, Pajovič ga je dopolnil: "Luko in Uroša smo dali v 'penzijo', bil je zelo lep dogodek, presenečen sem bil, da je bilo tako veliko gledalcev, a so imeli ti tudi kaj videti. Kar presenečen sem, koliko legend jima je uspelo pripeljati. Lepo se je bilo srečati z nekdanjimi soigralci in trenerji."

Med legendami, ki so se odzvale povabilu Zormana in Žvižeja, je bil tudi Belorus Sergej Rutenka, nekdaj eden od najboljših rokometašev na planetu, človek, ki je bil eden od ključnih mož tako pri celjskem evropskem naslovu pred 15 leti, za slovensko reprezentanco pa je igral na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Rutenka kot legenda ne le slovenskega ali beloruskega, temveč tudi evropskega rokometa, vabila na podobne dogodke prejema pogosto, odzove pa se jim redko.

"Sergej, ti si na dopingu!"

In kako se je bilo po dolgih letih spet vrniti v dvorano Zlatorog? "To je bilo danes vprašanje številka ena," nam je razlagal v smehu: "Vsem sem odgovarjal, da je bilo enkratno, da sem to naredil z velikim veseljem, vam pa priznam, da pravih besed za opis svojih občutkov nimam. Danes sem tekel po igrišču in fantje so se mi smejali ter komentirali, Sergej, ti si na dopingu! Odgovoril sem jim, poslušajte, v meni je toliko čustev, da letim. Imel sem spet metuljčke v trebuhu, zame je bil ta dogodek resnično nepozaben. Kmalu bodo minila tri leta, odkar sem odnehal, in imel sem veliko vabil na takšne tekme, pa so me vabili, da igram z veterani, a nikoli nisem stopil na parket. Nazadnje, ko je bila takšna priložnost v Sloveniji, sem imel neke sestanke, bal sem se, da bi se poškodoval in bi me to oviralo pri mojem poslu, a tokrat, ko so me fantje poklicali, res nisem imel nobenega izgovora. Tako veliko so mi pomenili, da sem se na to ekshibicijo pripravljal dva meseca. Treniral sem s SKA Minskom, ki se bori za prvaka Belorusije. Dva ali trikrat na teden sem treniral, da sem lahko prišel sem in kar najbolj normalno odigral. Veliko mi je pomenilo odigrati tekmo s prijatelji."

"Danes sem tekel po igrišču in fantje so se mi smejali ter komentirali, Sergej, ti si na dopingu! Odgovoril sem jim, poslušajte, v meni je toliko čustev, da letim." "Danes sem tekel po igrišču in fantje so se mi smejali ter komentirali, Sergej, ti si na dopingu! Odgovoril sem jim, poslušajte, v meni je toliko čustev, da letim." Foto: Grega Valančič/Sportida

Lovorike ima v škatlah, prijatelje pa po vsej Evropi

Rutenka, ki je po Celju evropske klubske naslove osvajal kot član španskih velikanov Ciudada Reala in Barcelone, se bolj kot lovorik spominja ljudi. "Priznati moram, da imam vse svoje lovorike v škatlah. Sem seveda ponosen na svojo kariero, vesel uspehov, ki sem jih dosegel, ampak veliko bolj sem ponosen na to, da imam dobre prijatelje po vsej Evropi. Šef stikov z javnostmi v Barceloni mi je nekoč rekel, kar je bila zame velika pohvala, da nikoli v življenju ni videl človeka, ki bi ga, kamorkoli smo že prišli, nekdo prišel obiskat. Toliko cenim in toliko mi pomeni, da imam dobre odnose z ljudmi. Pogovarjamo se lahko o vseh stvareh, ki so se nam zgodile, tudi o vsem, kar smo skupaj dosegli, ampak najpomembnejše je prijateljstvo, osebni odnos. Ponosen sem in hvaležen za te odnose. Saj se kdaj pogovorimo tudi o lovorikah, saj nas je ne nazadnje združil šport in smo prav zaradi njega tudi danes tukaj, ampak poseben poudarek sem vedno dajal tem človeškim odnosom. Imam hčerko, ki je bila popolnoma navdušena nad Luko Žvižejem, ko ga je spoznala. Ko sem prihajal sem, me je spraševala, kam grem, pa sem ji rekel, se spomniš tistega strica Luka? Pa je rekla: O, ja, ja, seveda! On se z njo ni pogovarjal o rokometu in lovorikah. To je ta človeški odnos. O tem govorim. To zelo cenim in za to sem najbolj hvaležen."

Celje Pivovarna Laško ostaja slovenski prvak in naš stik z vrhunskim klubskim rokometom, v ligi prvakov se kot finančni palček bojuje po najboljših močeh in ves čas proizvaja igralce, ki jih mora nato prepustiti trgu in bogatejšim klubom, tudi zaradi tega pa slovenska reprezentanca ostaja močna in sposobna osvajati tudi lovorike. Vsi skupaj pa imajo med številnimi navijači tudi legende, kot so Sergej Rutenka, Renato Vugrinec in Aleš Pajovič.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin