SiolNET. Sportal Drugi športi
6,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (136.) − Simon Hočevar

Napaka, ki si jo bo v življenju težko odpustil #video

6,62

termometer

Simon Hočevar
Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"To leto in prihodnji dve se bom predvsem posvetil izobrazbi. Drugače ne gre," nam je v intervjuju povedal nekdanji kanuist na divjih vodah Simon Hočevar, ki je skoraj tri desetletja vztrajal v vrhunskem športu. Kmalu po končani karieri je ugotovil, da bo moral znova v šolske klopi, če želi opravljati delo, ki ga najbolje pozna.

Simon Hočevar se je s kajakom in kanujem na divjih vodah ukvarjal kar 37 let, saj je svoje prve zavesljaje naredil pri šestih letih. Že leta 1989 je prvič nastopil na svetovnem pokalu, kar pomeni, da je kar 28 let tekmoval na najvišji ravni. Sprva je bil po "izobrazbi" slalomist, nato pa se je v jeseni svoje kariere posvetil še spustu. Hočevar, ki je v vrhunskem športu vztrajal do svojega 43. leta, ima z največjih tekmovanj kar 28 medalj, ni ravno veliko športnikov, ki se lahko pohvalijo s takšno bero. Takoj po končani karieri se je znašel na zavodu za zaposlovanje, nato pa se je v svoji drugi karieri odločil za pomemben korak.

Tekmovalnih ambicij nima več. Tekmovalnih ambicij nima več. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Simon, kdaj ste se pravzaprav odločili, da boste končali športno pot. Ste to sploh kdaj uradno sporočili?
Sam pri sebi sem se odločil, da bom kariero končal leta 2017 po svetovnem prvenstvu v Pauju. Tam smo osvojili še zadnjo medaljo v ekipni tekmi. Uradnega slovesa še nisem imel, ker sem upal, da bi lahko nastopil na letošnjem domačem evropskem prvenstvu. A preprosto nisem imel časa, da bi se pripravil. Zato tudi nisem šel na štart. Da bi se tam uvrstil okrog desetega mesta, ne bi imelo nobenega smisla.

Si danes še puščate odprta vrata, da se vrnete na tekmovanja?
Ne, zagotovo ne. Glede na to, da nisem več zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve in nimam več statusa vrhunskega športnika … Skratka, nimam več nobenih tekmovalnih ambicij.

Želja je bila, da bi na največjih tekmovanjih osvojil 30 medalj. Želja je bila, da bi na največjih tekmovanjih osvojil 30 medalj. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ko smo se nazadnje pogovarjali, ste imeli z največjih tekmovanj v svojih vitrinah 28 medalj. Kakšna je vaša končna številka?
Mislim, da je pri tej številki ostalo. Morda je bil eden izmed mojih ciljev, da bi jih osvojil 30. Na evropskem prvenstvu v Bovcu nisem imel možnosti, da bi osvojil medaljo. A kot sem že povedal, mi ni uspelo, da bi se pripravil.

Poznate še kakšnega slovenskega športnika, ki bi imel toliko medalj s svetovnih in evropskih prvenstev?
Zagotovo je še kateri. Mislim, da jih ima Nejc Žnidarčič (slovenski kajakaš na divjih vodah, op. p.) še več. Treba je vedeti, da je on vse medalje osvojil v spustu, in to v obdobju, ko ima disciplina spust vsako leto veliko tekmovanje. Če bi gledali skupno, torej v slalomu in spustu, jih imam jaz največ.

Disciplini spust se je posvetil v zadnjih letih športne kariere. Disciplini spust se je posvetil v zadnjih letih športne kariere. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Trikrat ste nastopili na olimpijskih igrah (Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004). Najboljši ste bili leta 2004 v Atenah, ko ste bili šesti. Ste izpolnili svoje olimpijske sanje?
Najbolj žal mi je prvih olimpijskih iger v Atlanti. Tista proga mi je bila namreč najbolj pisana na kožo. V tisti sezoni sem imel tudi najboljše rezultate. Žal se ni vse sestavilo, saj se mi je že na začetku podrla vožnja. Naredil sem šolsko napako in še danes si jo težko odpustim. Z rezultatoma v Sydneyju in Atenah, kjer sem bil sedmi in šesti, sem zelo zadovoljen. V Atenah sem upal, da bom še višje, a se je zgodilo, da nihče v finalu ni naredil napake. Tista tekma je bila zares izenačena.

Katere olimpijske igre so vam ostale najbolj v spominu?
Najbolj všeč mi je bilo v Sydneyju. Tam je bilo zelo dobro organizirano in tudi vzdušje je bilo zelo dobro. V Atlanti so bili Američani zaradi varnosti zelo strogi, v Atenah pa je bilo malo balkanskega pridiha. En del je bil zelo olimpijski, drugi del pa je bil povsem grški.

Kmalu po olimpijskih igrah v Atlanti ste postali evropski prvak v slalomu. Se vam zdi, da je forma prišla nekoliko prepozno Simon Hočevar Foto: Vid Ponikvar/Sportida ali ste v Atlanti podlegli pritisku velikega tekmovanja?
Ne, sploh ne. V Atlanti sem imel na uradnem treningu peti čas. Nato sem na tekmi zgrešil druga vrata, kar se dogaja marsikateremu športniku na olimpijskih igrah. Kot sem že rekel, tisto sezono sem zelo dobro tekmoval. Edina velika napaka se mi je zgodila na olimpijskih igrah, 14 dni pozneje pa sem postal evropski prvak.

V športni karieri ste vztrajali kar do svojega 43. leta. Kaj vas je gnalo, da ste tako dolgo vztrajali?
Zelo rad imam šport in tudi veslanje. Še danes sem vsak dan aktiven. Sicer sem manj v čolnu, ampak delam druge stvari. Takšen način življenja mi ustreza. Poskušal sem priti na olimpijske igre v Peking, kjer žal nismo dobili mesta. Z Dejanom Kraljem sva se v kanuju dvosedu poskušala uvrstiti na OI v London, a nama je malo zmanjkalo. Zakaj sem potem še naprej vztrajal? Že prej sem si zadal, da bom, ko bom nehal tekmovati v slalomu, sezono ali dve poskusil še v spustu. Pred tem se mi nikoli ni uspelo povsem posvetiti tej disciplini. Vedno sem se posvečal slalomu, v spust čoln sem se usedel, ko je bilo potrebno. Cilj je bil, da vztrajam sezono ali dve, ampak sem potem podaljševal do leta 2017.

Vam je v dolgoletni športni karieri česa žal? Simon Hočevar je nekaj časa v dvojcu tekmoval tudi z nekdanjim kajakašem Dejanom Kraljem. Simon Hočevar je nekaj časa v dvojcu tekmoval tudi z nekdanjim kajakašem Dejanom Kraljem. Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Mogoče mi je žal, da sem takoj po Atenah nekoliko precenil svoje mlajše sotekmovalce v klubu. Moja velika želja je bila, da bi imel naš klub dva čolna na olimpijskih igrah v Pekingu, kar je bilo realno mogoče. Pozneje se je izkazalo, da ti mladi fantje niso bili dorasli projektu. Iti na olimpijske igre ne pomeni, da boš samo malo veslal, ampak je to proces, ki se ga je treba zares lotiti. Na sredini sezone 2007 sem se odločil, da grem nazaj v kanu enosed. Za leto 2008 je preprosto zmanjkalo časa, da bi bil konkurenčen na najvišji ravni.

Ko smo se dogovarjali za danes, ste komaj našli čas. S čim ste danes tako zaposleni?
Pravzaprav imam že 20 let svoj klub, od tega že 15 let aktivno sodelujem pri razvoju otrok, mladincev in tudi članov. Ko sem nehal tekmovati, sem hitro ugotovil, da bom brez prave izobrazbe težko nadaljeval to delo. Letos sem se odločil, da se vrnem nazaj v šolo in pridobim izobrazbo za trenerja oziroma za športno treniranje. Trenutno sem najbolj zaposlen s šolo.

In kako se je bilo po dolgih letih vrniti v šolo?
Prvi korak je bil najtežji. Torej, da sem se odločil za to potezo. Sistem v Sloveniji je pač takšen, da brez izobrazbe ne morem delati v športu. Sam pa imam željo, da bi še kar nekaj časa vztrajal v tem športu.

Simon, v športu ste bili od šestega do 43. leta, torej kar 37 let. Kako težko je bilo po vsem tem času preklopiti na "navadno" življenje?
Še vedno pogrešam tekmovanja. Ravno zaradi tega sem si našel druge športe, v katerih lahko tekmujem in se s tem nekako zadovoljim. Še vedno delam ogromno drugih stvari. Dvakrat ali trikrat na teden rekreativno igram hokej in igram tudi v rekreativni ligi.

Tujina ni težava. Tja grem lahko delat že jutri ... Tujina ni težava. Tja grem lahko delat že jutri ... Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Kot športnik ste bili dolgo časa zaposleni na ministrstvu za notranje zadeve. Veliko športnikov po končani karieri nima nobenih delovnih izkušenj in zaradi tega težje najdejo delo. Kako ste vi rešili to težavo?
Najprej se moram zahvaliti ministrstvu za notranje zadeve, ki me je 20 let podpiralo, da sem lahko normalno treniral in živel. Brez tega ne bi mogel speljati svoje športne kariere. Po končani karieri sem bil prvih šest mesecev na zavodu za zaposlovanje, saj nisem vedel, kako bi lahko delal kot trener ali kakorkoli v športu. Lani sem poskušal delati kot samostojni podjetnik, a sem hitro videl, da na ta način ne bom mogel delati. Glede na status, ki ga imam v Sloveniji, ni nobene možnosti, da bi lahko normalno delal v klubu ali na kajakaški zvezi. Tujina ni težava. Tja grem lahko že jutri delat, ampak glede na to, da imam tukaj družino, si tega ne morem privoščiti. Tudi oba moja otroka sta vpeta v kajak, tako da je bolje, da sem v tem trenutku tukaj.

Če vas prav razumem. Znanje in izkušnje imate, ampak zaradi izobrazbe ne morete opravljati trenerskega dela?
Da, tako je. Vseeno lahko rečem, da je dobro, da se izobražujem. Vidim, da je dobro, da imaš tudi teoretično znanje. Težava je bolj v tem, ker je vse skupaj zelo natrpano. Letos in naslednji dve sezoni se bom predvsem posvetil izobrazbi, kajaku nekoliko manj. Drugače ne gre.

Omenili ste, da se tudi vaša otroka ukvarjata s tem športom. To je v vaši družini že tretja generacija. Predvsem vaša hčerka Eva Alina je trenutno zelo uspešna. Verjetno dobi kakšen očetovski nasvet?
O teh stvareh se ogromno pogovarjamo. Z mojimi izkušnjami jima lahko ogromno pomagam. Mislim, da jih oba dobro sprejemata. Težava je bolj relacija oče-otrok. Kdaj je to zelo dobrodošlo, včasih pa so mnenja različna. Moram reči, da za zdaj dobro sodelujemo.

Veliko obeta tudi njegova hčerka Eva Alina Hočevar. Veliko obeta tudi njegova hčerka Eva Alina Hočevar. Foto: Saša Pahič Szabo/Sportida

Kajak in kanu na divjih vodah ni ravno šport, v katerem bi bilo veliko denarja. Eva Alina postaja vse bolj uspešna tekmovalka, je tudi ena izmed kandidatk za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Kako se prebijete skozi sezono?
Velika težava je, da je v tem športu sorazmerno malo denarja. Nagrade so zelo majhne in to je velika težava. Glede na to, da še hodi v šolo, večino treningov opravi doma. Če želimo iti na trening v tujino oziroma v tople kraje, moramo ta denar nekako nabrati. Na kajakaški zvezi ima določen denarni fond, ostalo pa je na plečih mene in moje žene. Za zdaj še normalno shajamo. Letos še drugič kandidira pri mladih upih. Upam, da bo tam uspešna in da bomo s pomočjo tega lažje prebrodili sezono, ki je zanjo že kar pomembna.

Vam in vašemu očetu se ni uspelo prebiti do olimpijske medalje. Kako kot nekdanji tekmovalec in oče vidite možnosti Eve Alin, lahko na olimpijskih igrah prekosi dedka in svojega očeta?
O tem niti ne razmišljamo, saj ima šele 17 let. Ne obremenjujem jo z olimpijskimi igrami ali kakšnimi veliki rezultati. Sam sem bil trikrat na olimpijskih igrah, oče je bil enkrat in vsak od naju ve, kako je tam nastopiti. Mi gremo korak za korakom. Zelo malo je takšnih športnikov, ki pridejo na olimpijske igre in dosežejo rezultat.

Urban Gorjanc Sportal Pretresljiva zgodba slovenskega košarkarja, ki je začel živeti novo življenje #video Metka Šparavec Sportal Kaj danes okupira športnico Slovenije leta 1999? Več kot samo šport. #video Eva Terčelj, Luka Božič Sportal Z besedami je skromna in raje več pokaže z dejanji Eva Terčelj Luka Božič Sportal Bilo je zahtevno, a na koncu so zbrali Evo Terčelj in Luko Božiča #video

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Pasjeljubec / 15.12.2019. ob 16:53 +5 - 2

    Da te ni sram Milanček!!!

    +5 - 2
  • Jes / 15.12.2019. ob 19:33 +2 0

    Kje so moderatorji, da počistijo nesnago?

    +2 0
  • Anaa / 15.12.2019. ob 17:51 +1 0

    Simon, želim vse dobro tudi na kopnem. Ne ozirajte se na primitivce, ki se najdejo tudi med komentatorji prispevka. Še enkrat, srečno !

    +1 0
delitve: 17
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin