Pretresljiva zgodba slovenskega košarkarja, ki je začel živeti novo življenje #video

Foto: Vid Ponikvar Čeprav meri v višino kar 213 centimetrov, njegov prvi šport ni bila košarka. Šele ko so se iz Zlatoličja preselili v središče Maribora, se je resno začel ukvarjati z njo. Pred tem je igral nogomet. Ker je bil tri glave večji od vrstnikov, so mu ponudili možnost treniranja košarke. Lahko, je rekel. "Podravnatelj, ki je bil učitelj športne vzgoje v šoli, me je sredi pouka poklical v pisarno. Najprej sem mislil, da sem kakšno stvar ušpičil. Nisva šla v pisarno, ampak v telovadnico. Predstavil me je takratnemu prvemu trenerju Rajku Kršiču. Ostalo je zgodovina," se je Urban Gorjanc spomnil, kako je prišel v košarkarske vode.

Njegova kariera žal ni bila dolga. Povsem naključen pregled srca je pokazal, da ima resne težave. Ob morebitnem nadaljevanju brez operacije bi lahko celo umrl. Za prvo operacijo je moral odpotovati v Južno Korejo. Zbrati je moral 60 tisoč evrov, zato dobro ve, kako težko je bilo družini majhnega Krisa, za katerega je skupaj stopila vsa Slovenija. Tudi sam je prispeval, kolikor je le mogel. Njemu so takrat pomagali tudi slovenski košarkarski reprezentanti na čelu z Goranom Dragićem. Vedno jim bo hvaležen.

Po prvi operaciji se je ekspresno vrnil pod koše, vendar nikoli več ni bilo tako, kot bi želel, da bi šlo. Na pol leta je imel preventivne preglede in oktobra lani je bil izvid skrb vzbujajoč. Še drugič so mu odprli prsni koš, tokrat pa so morali urediti aorto. A je imel hudič mlade. Med operacijo ga je doletela še možganska kap, zaradi katere je imel sprva levo polovico telesa omrtvičeno. Po intenzivni terapiji je naredil ogromen napredek in pred natanko petimi meseci začel delati v košarkarski trgovini Grosbasket, kjer se odlično počuti.

Kakšna bi bila njegova košarkarska pot, če ne bi imel težav, ne želi ugibati. Jasno je, da mu je bilo v največji užitek igrati košarko, v užitek pa mu je tudi zdaj, ko se je podal na novo pot.

Foto: Vid Ponikvar

Težave so se začele pojavljati leta 2012 pred evropskim prvenstvom za mlade, ki ga je gostila Slovenija. Kako ste sploh izvedeli, da imate težave s srcem?
Sprva ni bilo nobenih težav. Spomnim se, da me je v reprezentanci bolel hrbet. Dobil sem močne tablete. Bral sem navodila za uporabo, v katerih je pisalo, da jih ne smejo jemati ljudje, ki so podvrženi kakršnimkoli srčnim motnjam. Spomnil sem se, da je imela mami, ko sem bil majhen, operacijo srca. Pri meni so le nekaj domnevali, vendar ni bilo nikdar nič potrjeno. Odšel sem k fizioterapevtu in mu dejal, da ne vem, ali lahko vzamem te tablete. V povezavi z dobro prijateljico Alenko Gotar so mi uredili stik z Metko Zorc in Medicorjem, kamor so me peljali na ultrazvok srca.

Zjutraj sem imel še trening, po kosilu sem šel na ultrazvok, takrat pa se je moja športna pot prekinila. Selektorju Zmagu Sagadinu sem dejal, da bi rad igral na lastno odgovornost, saj je bilo do evropskega prvenstva le še 14 dni. Z Alenom Omićem bi bila dober tandem pod obročem. Nato se je moja reprezentančna akcija končala.

Kako so mu pomagali Goran Dragić in reprezentanti, kako sam pomaga v akcijah, kot je bila za Krisa ...

In kaj so vam dejali na ultrazvoku?
Da lahko opravim še en trening in sem mrtev. Do takrat sem normalno treniral. Imam bolezen, ki se imenuje Marfanov sindrom. Pri tem sindromu je vezivno tkivo v telesu šibko. Moja aorta je bila široka 5,5 centimetra. Normalna številka je 2,8 centimetra, nad štiri centimetre pa je za Marfanov sindrom že kritično, ker se odlomi notranja stena žile, kri začne zatekati za steno in se dela balonček. Ko te nekdo udari v prsi in se to strese, ob pritisku poči in si v minuti mrtev.

Kako težko je bilo obdobje do prve operacije?
Eno leto sem čakal nanjo. Moja želja je bila, da bi še nadaljeval igranje košarke. Nekateri so rekli, naj raje ne. Mnenja iz ZDA so bila, da bo aorto mogoče urediti. Metka Zorc je navezala stik s korejskim srčnim kirurgom iz Seula. Dejal je, da njegov postopek zagotavlja igranje košarke. In to brez zdravil ter vsega drugega.

Sportal Kaj danes okupira športnico Slovenije leta 1999? Več kot samo šport. #video

Operacija verjetno ni bila lahka niti s finančnega vidika. Koliko denarja ste morali zbrati, da ste sploh lahko odšli na operacijsko mizo?
Zapleti so bili, kar zadeva zdravstvo in to, kdo bo plačal. Denar se je zbiral. Del je plačala zavarovalnica – tisti del, ki ga mora plačati. Za vse skupaj je bilo treba plačati okoli 60 tisoč evrov. Niso bili takšni zneski kot pri malem Krisu, vendar je še vedno velik denar. Upam, da bo s Krisom vse v redu. Glede na to, da sem bil sam udeležen v takšni dobrodelni akciji, v kateri so bili vključeni slovenski reprezentanti z Goranom Dragićem na čelu, je lepo videti, da se zbira za nekoga, ki pomoč potrebuje. Tudi sam vedno podarim, kolikor le lahko. Ne varčujem, ker vem, koliko je pomenilo meni. In vem, koliko to pomeni Krisovim staršem.

Na reprezentančni akciji mlajših članov pred domačim evropskim prvenstvom je izvedel za težave s srcem. Če se ne bi zapletlo, bi bila skupaj z Alenom Omićem centrski tandem. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste bili član zdajšnjih Helios Suns. Ali so vam stali ob strani kljub dejstvu, da jim niste mogli pomagati na parketu?
Pogodbo sem še imel. Ko sem čakal na operacijo, so mi ponudili vse pogoje – od avta, stanovanja do plače, ki je bila za 30 odstotkov nižja. Super so me spoštovali.

Drugače kot v Šenčurju, kjer sem bil nazadnje. Ko sem jim povedal, da ne morem več igrati, so pretrgali stike z mano. Kljub temu, da sem imel pogodbo.

Sportal Draženova mama o receptu za Dončićev uspeh #video

Niti sreče vam niso zaželeli pri drugi operaciji?
Ne, nihče ni stopil v stik z mano takrat in po operaciji. Nikoli ni nihče izrazil pozitivnih želja. To se mi zdijo zelo podle stvari.

Kaj se je zapletlo, da ste morali na drugo operacijo?
Po prvi operaciji sem imel preglede na pol leta – marca in oktobra. Marca sem bil še povsem zdrav. Ko sem prišel oktobra, so dejali, da je zaklopka začela zelo puščati. Naknadno so pri operaciji ugotovili, da sem imel povsem vneto srčno mišico. Če bi še čakali, ne bi imeli kmalu več kaj narediti. Prepovedali so mi igrati košarko. Pri prvi operaciji so mi aorto nekoliko zožili in s tulcem zamenjali aortni del. Takrat so mi dejali, da bo v prihodnosti čez 10 ali 15 let verjetno potrebna operacija aorte. Vendar se je to pojavilo bistveno prej.

Kje ste opravili drugo operacijo?
Metka Zorc mi je spet priskočila na pomoč, ves ta čas je skrbela zame. Stopila je v stik z njenim prijateljem doktorjem Favolorom iz Argentine, ki je specializiran za bolnike z Marfanovim sindrom. Po naključju je bil v Izoli, kamor pride vsako leto na rojstni dan Medicorja. Tudi sam sem vedno povabljen. Po sobotni večerji sem bil v nedeljo sprejet v bolnišnico in v ponedeljek me je operiral. Na žalost so, ko sem se zbudil, ugotovili, da ni bila težava le s srcem, ampak me je med operacijo zadela možganska kap. Nek strdek je prišel v možgane. Ko se me zbudili, so videli, da se polovica mojega telesa sploh ne odziva.

Foto: Vid Ponikvar

Človek ob tem sploh nima besed …
Moram povedati, da sem se te operacije bal. Spomnim se, da sem se po operaciji zbudil in nisem vedel, da mi polovica telesa sploh ne dela. Ko se zbudiš iz takšne operacije, si res izjemno utrujen. Do onemoglosti. Komaj živiš. Res je težko. Tega si ne predstavljaš. Sem pa slišal, da so se v angleščini pogovarjali, kaj bi naredili. Panika me je zagrabila. Mislil sem, da bodo morali narediti še kakšen poseg v glavi. Če bi mi morali operirati karkoli v glavi, v tistem trenutku tega ne bi preživel, ker sem bil od operacije povsem povožen.

Zanimivo dejstvo je povezano s tem, kakšna je verjetnost, da lahko med operacijo umreš. Na podlagi izračuna starosti, telesne teže, in vsega, kar imaš v telesu, ti izračunajo odstotek smrtnosti.

Res?
Da, pred operacijo izveš, kakšna je verjetnost. Pri prvi je bil odstotek manjši od ena. Pri drugi je bil 4,5. In takrat me je stisnilo. Še posebej, ko sem to povezal s košarko. Prav tako se zgodi, da Luka Dončić meče trojke 1/10 in sem si mislil, a veš … (smeh, op. a.). Bilo je malce krizno. Pred operacijo sem imel zelo slab občutek. Čeprav sem moral na operacijo, sem imel občutek, da najraje ne bi šel. Da nekaj ni v redu. In na koncu res ni bilo.

Sportal Dončićev glas ima vse večjo težo #video

Ampak ste zdaj zelo napredovali, kot vidim. Kakšno je stanje vaše leve polovice?
Sedemnajstega decembra bo eno leto od operacije. Sprva so imeli težave že pri zbujanju iz kome. Zlasti, ker je bila druga operacija. Pravijo, da tretjo takšno operacijo redko kdo preživi. Sploh si ne predstavljam, kakšen odstotek smrtnosti bi mi izračunali takrat (smeh, op. a.). Če pa bo potrebna, ne bo šlo drugače.

Ali boste spet lahko povsem premikali roko, kot premikate desno?
Menda se lahko popolnoma uredi. A je treba vedeti, da sem imel zelo močno možgansko kap. Kap me je zadela med operacijo, nato sem bil še 12 ur v komi in niso vedeli, da me je doletela. Toliko ur je bila mrtva. Če se je že moralo kje zgoditi, je bolje, da se je tam, kjer sem imel okoli sebe zdravniško osebje. Zelo sem napredoval.

Videti je, da ste zaradi vsega tega zelo pozitivni. Vse skupaj vas ni potolklo. Marsikoga bi.
Po prvi operaciji sem bil še posebej optimističen. Sicer to čez leta malce zbledi, ker vse postane samoumevno. Takšni smo ljudje. Po tej izkušnji so sicer mešani občutki, ker me je doletela kap. Sprašuješ se, zakaj jaz. Vendar ni mogoče ničesar storiti. Stvar se je zgodila, moraš naprej. V Medicorju so super poskrbeli zame. Prvi dan po operaciji so angažirali fizioterapevtko, ki je vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, eno uro delala z mano. Veliko sva naredila. Če ne bi bilo nje, verjetno še danes ne bi premikal roke. Zelo sem hvaležen.

Foto: Vid Ponikvar

Ko ste se po prvi operaciji vrnili na parket, ste igrali kaj bolj z rezervo? Morda s strahom?
Ne, dolgo sem se pripravljal. Takrat sem bil operiran septembra, januarja pa sem že začel trenirati. Imel sem kondicijskega trenerja. Na polno sem začel trenirati marca, aprila. Zelo slab sem bil. Še bolj pa me je povozilo, ker dve leti nisem nič naredil. Telo se vrne na začetek, kite so sproščene. Sprva je bilo mišljeno, da bom igral z Mariborom v prvi ligi, vendar je klub propadel. Nato sem odšel v Litijo v drugo ligo. Sredina je bila zame ravno pravšnja, saj je bil tempo nekoliko počasnejši. Zjutraj sem treniral pri Heliosu, tam me imajo zelo radi in se zelo dobro razumemo.

V Litiji je bilo super, ker sem veliko igral, pri Heliosu je bilo nato prav tako, ker smo bili prvaki, čeprav sem nekaj minut manj prebil na parketu. Pri Šenčurju sem igral malce več in šele tam sem začel čutiti, da lahko igram. Zadnja sezona bi bila moja najboljša sezona. Tihi načrt sem imel, da prejšnjo sezono še odigram in potem končam. Ob kakšni dobri ponudbi bi morda še premislil. Zelo sem se začutil. Super je bilo. Rade Mijanović je bil trener, dal me je na mesto krilnega centra, kar me je osrečilo. Centrski položaj me je oviral in utrudil. Sploh zato, ker sem znal zadeti tudi trojko, ne glede na svojo višino.

V Domžalah pri Helios Suns so mu stali ob strani in jim bo vedno hvaležen. Foto: Vid Ponikvar

Kje pa ste se videli pred operacijo? Kakšni so bili vaši cilji, povezani s košarko?
Nehvaležno je govoriti o tem. Ko sem bil star 16 let, sem bil kar nadarjen. Dejstvo, da sem bil visok, je pomenilo prednost, zlasti zaradi mehkobe in agilnosti. Mesec dni sem bil na preizkušnji pri Fenerbahčeju in Benettonu. Vedno pa je bila zgodba, naj končamo v Sloveniji. Zanimivo je bilo. Kje bi bil, je vprašanje. Vse je pogojeno z mojo boleznijo. Zaradi nje se fizično nisem mogel okrepiti.

Pa ste lahko s košarko v tem kratkem času kaj zaslužili? Profesionalni košarkar vendarle niste bili dolgo časa.
Zelo, zelo malo. Prvo sezono, ko sem podpisal sodelovanje s Heliosom, sem si poškodoval koleno. Drugo sezono sem začel igrati pri Zmagu Sagadinu. Dal mi je priložnost. Nato je prišla reprezentanca, med pripravami sem igral zelo dobro, se dobro počutil, sledila je prva operacija srca. Nenehno je bilo kaj. Zelo sem užival, lepo živel, da bi kaj zaslužil, to pa ne.

Sportal Kokoškov brez pravega odgovora na kočljivo vprašanje o Dončiću

Igranja košarke je torej konec?
Sem vesel in žalosten hkrati. Pogrešam tekmovalnost, vzdušje in druženje s fanti. Igrati košarko in biti plačan je nekaj najboljšega, kar lahko počneš. Veselim pa se novega življenja glede na to, kakšne težave sem imel. Moj posel na tem svetu je povsem druga stvar, ne košarka.

Pa vendarle ste s košarko povezani pri vaši službi v Grosbasketu, kjer prodajajo košarkarske izdelke.
Je košarka, a je posel.   

Foto: Vid Ponikvar

Kako ste iskali službo?
Bolniški dopust sem imel podaljšan do konca septembra. Dejal sem si, da sem fizično v redu, srček je pozdravljen, rehabilitacija po kapi se bo uredila ... Moram delati. Iskal sem službo in na Facebooku naletel na oglas, da pri Grosbasketu iščejo nekoga. Rekel sem si, da je zame pravšnje okolje za nov začetek. Košarko poznam, svetujem lahko ljudem o športni obutvi. Tu sem doma.

Kje se vidite v prihodnosti?
Najprej moram končati šolanje v ekonomski smeri. Trgovina me zanima na globalni ravni. Sicer je veliko učenja, vendar mi je posel domač. Vedno sem imel stvari rad pod nadzorom. Čutim, da sem sposoben. Odkrivam, kaj bi lahko dosegel. Veselim se, uživam v tem. Spoznavam, česa sem sposoben. Vse želim podrobno spoznati, ker si le tako lahko dober. Videl bom, kam me bo vodilo življenje.

Slovenijo je zajela dončićmanija, kar verjetno opazite tudi v trgovini. Koliko je povpraševanja po izdelkih Luke Dončića?
Tujci so nori na njegove artikle. Poleti, ko je turistična sezona, so Američani in Španci veliko kupovali. Vse so pokupili, kar imamo z Dončićem – slovenske drese, Dallasove drese ... Vsak Američan in vsak Španec kupi Dončićev dres slovenske reprezentance. Vsi smo lahko ponosni, da ga lahko gledamo. Že Goran Dragić je veliko naredil, on pa zdaj še več. Le uživaš lahko. Prijateljem sem rekel, da se živi le enkrat. Če imate priložnost, si ponoči oglejte tekmo. Če sem v službi popoldne, si ogledam vse nočne tekme. Toliko, kolikor zdaj gledam NBA, nisem nikoli prej. Lepo je gledati, zlasti zdaj, ko Dallas še zmaguje.

Sportal Dončićeva nova merila kakovosti

Sportal Luka Dončić igralec meseca v ligi NBA

Sportal Shaqovo sporočilo Dončiću