Nedelja, 1. 7. 2018, 15.14
5 let, 9 mesecev
Organizacijski spodrsljaji 18. sredozemskih iger
Ko te za Slovaka zamenjajo tudi na sredozemskih igrah. Resno? Na sredozemskih igrah!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,03
18. sredozemske igre so končane. Desetdnevno tekmovanje, ki se ga vsaka štiri leta udeležuje 26 držav, je kar velik organizacijski zalogaj, nekateri mu pravijo celo male olimpijske igre, a katalonski oziroma španski prireditelji letošnjih iger v Tarragoni so v desetih dneh tekmovanj nabrali kar nekaj spodrsljajev, ki jim nikakor niso v čast.
Avtobusni terminal v sredozemski vasi (ti prevozi so bili namenjeni izključno športnikom) se je soočal tudi s takšnimi težavami. Rahel vetrič je podrl ograjo, jasno, prišlo je do zamud pri prevozih.
Prizorišča tekmovanj 18. sredozemskih iger so bila razmetana domala po vsej južni Kataloniji, od Chambrilsa do Barcelone, od Reusa do Constantija ... Razdalje med prizorišči so precejšnje, zato so toliko bolj pomembni zanesljivi avtobusni prevozi, ki športnice in športnike pravočasno pripeljejo iz sredozemske vasi do tekmovalnih prizorišč.
Odbojkarice odpeljali v napačno dvorano, še Šerbec izgubil živce
A pri teh je močno škripalo predvsem na začetku iger. Tudi v slovenski reprezentanci so morali odpovedati kar nekaj treningov, ker prevozov ni bilo. Odbojkarsko reprezentanco so denimo pripeljali pred napačno dvorano, selektor rokometne reprezentance Uroš Šerbec pa je na enem od prevozov na trening, ko je voznik avtobusa taval okoli dvorane, izgubil živce in nesrečneža nadrl. Če je znorel še po navadi precej umirjeni Šerbec, si lahko predstavljate, da razmere res niso bile idealne.
Predtekmovanje v moški odbojki je potekalo v bikoborski areni v Tarragoni, dekleta so igrala v 200 metrov oddaljeni manjši dvorani. Slovenke so pripeljali sem.
Zaradi prevozov so imeli težave že športniki, za novinarje pa organizatorji sploh niso poskrbeli. Prepuščeni smo bili sami sebi, pomagali smo si z javnim prevozom, ki je v Španiji sicer zanesljiv in relativno poceni. Na roko so nam šli tudi funkcionarji Olimpijskega komiteja Slovenije, ki so nas občasno vzeli s seboj, ko so že tako ali tako na prizorišča in nazaj v hotel sami vozili svoje športnike.
Na tekmovališčih nemogoče razmere
Ko so športniki težavam s prevozi navkljub vendarle prišli na tekmovališča, so jih tam mnogokrat čakale domala nevzdržne razmere. Ena od glavnih težav je bila huda vročina in nezadostno ali pa neobstoječe hlajenje dvoran. Boksarji so se tako bojevali v pravi savni, medtem ko je bil prostor za ogrevanje pravi hladilnik, nam je povedal Andrej Bakovič.
Andreja Ojsteršek Urh in Darko Jorgić sta bila takole vesela prvega od dveh zlatih odličij. Namizni tenis so sicer igrali v dvorani brez klimatskega hlajenja.
"Vročina je nevzdržna, težko se diha," je po osvojenem bronu potarnala taekwondoistka Dunja Lemajić, trenerka namiznoteniške reprezentance Andreja Ojsteršek Urh pa je bila še bolj kritična. "Nekateri tekmovalci so odpovedovali dvoboje, niso zdržali vročine in zgoščenega urnika tekem. Svojim fantom sem lahko tudi tako dokazala, da so fizično izjemno dobro pripravljeni," nam je povedala Ojsteršek Urhova, ki se je zaradi razmer v dvorani v Vallsu soočila tudi z organizatorji.
"Rekli so mi, da decembra, ko so izbirali prizorišča, ni bilo težav. A se hecate? Niso pomislili, da bo poleti drugače?! In to v Španiji!" nam je še razlagala v smehu. Kako zahtevne so bile razmere v dvorani za namizni tenis, smo lahko videli v sobotnem ekipnem finalu, ko je eden od francoskih igralcev, tekmecev Slovencev v boju za zlato, zaradi dehidriranosti omedlel. K sreči je po zdravniškem premoru lahko nadaljeval tekmo. Bojan Tokić in Darko Jorgić sta nam potrdila: "Razmere so bile nehumane!"
Imamo kaos!
Vodstvo reprezentance je že prvi dan ugotovilo: "Imamo kaos." Nato so zadeve vzeli v svoje roke in poskušali za logistiko večinoma poskrbeti sami. Nekateri športniki so imeli v tem pogledu več sreče, tako je denimo zlati balinar Aleš Borčnik del organizacije pohvalil. "Kar se tiče hotela, hrane in prevozov, so to najboljše igre, na katerih sem bil. Kar se tiče tekmovališča, pa nedvomno najslabše," je povedal udeleženec treh sredozemskih iger.
Slovenija, Slovaška je že klasika
Slovenskim tekmovalcem so se dogajale tudi klasične težave. Boksarja Aljaža Venka je na njegovem prvem dvoboju uradna napovedovalka razglasila za Slovaka. Slovaka?! In to na sredozemskih igrah! Ti uradni napovedovalci so večinoma resda samo prostovoljci, po navadi študentje, njihova oprema sta bila mikrofon in prenosni računalnik, že tako ali tako so mrcvarili imena tekmovalcev, a osnovno poznavanje koncepta sredozemskih iger pa bi vendarle lahko pričakovali od njih.
Tudi našo zlato karateistko so v prvem dvoboju razglasili za Slovakinjo, do finala pa so se vendarle nekaj naučili. "Tjasa Ristic, Eslovenia! Gold medal!"
Kdo na sredozemskih igrah
Na igrah sodelujejo države, ki obkrožajo Sredozemsko morje, ali so mu blizu. S soglasno odločitvijo članic Mednarodnega komiteja za sredozemske igre je bila na igre povabljena tudi Portugalska. Sodelujejo tako Albanija, Andora, Bosna in Hercegovina, Ciper, Črna gora, Hrvaška, Slovenija, Španija, Francija, Grčija, Italija, Makedonija, Malta, Monako, Portugalska, San Marino, Srbija, Španija in Turčija iz Evrope, pa še Alžirija, Egipt, Libija, Maroko, Tunizija, Libanon in Sirija.
Francozi so si morali himno zapeti sami
Z zastavami in himnami so k sreči večinoma kar zadeli, a so si morali Francozi na badmintonu himno zapeti kar sami. Nerodnemu zapletu smo bili priča po finalu dvojic. Francoskima zmagovalcema bi morali seveda ob prejemu medalj predvajati francosko himno, po ozvočenju v dvorani se je za trenutek slišalo nekaj taktov nekakšne pop štance, nato pa je zavladala tišina. Mučne sekunde so tekle, postale mučne minute, nato pa sta člana francoske reprezentance na tribuni kar sama zapela Marseljezo. Ob petju se je pod strop dvignila tudi francoska trobojnica, rešitev mučnega položaja pa so gledalci pozdravili s huronskim aplavzom.
Košarka 3 na 3 je potekala v prelepem avditoriju Camp de Mart, a kaj, ko so igrišče sestavili nadvse površno.
Na košarki popustil pod
Košarkarski turnir 3 na 3 se je začel z zamudo, saj je prav eden od naših košarkarjev poškodoval igrišče. S tekmecem sta se zapletla v boju za žogo in se po pripovedovanju prič, bolj usedla kot padla na tla, kjer je nato pod njuno težo popustila ena od plošč. Pod so prireditelji montirali nestrokovno, zlahka bi se kakšen od košarkarjev tudi poškodoval, a se k sreči ni.
Ponekod policijski kordoni, drugod le kakšen varnostnik amater
Na nekaterih prizoriščih, denimo v glavnem športnem središču v Tarragoni, kjer so atletski štadion, plavalni bazen in velika rokometna dvorana, je kar mrgolelo policistov v polni bojni opremi. Težko je reči, ali so prežali na morebitno teroristično grožnjo ali na morebitne katalonske protestnike. Na drugih prizoriščih je bilo policistov manj, pa le tu in tam kakšen varnostnik.
Tako so se denimo v drugem in zadnjem dnevu spopadov v karateju zgodili manjši nemiri na tribunah. Kolikor smo lahko videli z drugega konca dvorane v Chambrilsu, so si v lase skočili člani reprezentanc Tunizije in Maroka, zadevo so mirili Egipčani. Ali je iskrico sprožila kakšna politična napetost ali kakšna osebna zamera, ne vemo, je pa denimo varnostnik v dvorani, ki so ga poklicali, naj umiri razgreteže, lahko le skomignil z rameni in tako bolj za videz poskušal nekaj ukreniti. Karateisti so se nazadnje pomirili sami, ostalo je le pri prerivanju, padla sta samo eden, morda dva udarca, preden so razgreteža zgrabili in na zrak odpeljali njuni reprezentančni kolegi.
Policijske enote na odprtju iger, podobno števično so varovale tudi največje športne dogodke.
Katalonci razdvojeni, za Španijo najraje ne bi navijali
Politične napetosti je bilo čutiti predvsem med Katalonijo in Španijo. Nešteto pogovorov na to temo je bilo slišati, pa ob igranju himen španskim zmagovalcem tudi videti več ljudi, ki so protestno obsedeli, zaznamovale so ne nazadnje tudi spremljanje nogometnih tekem svetovnega prvenstva. Katalonci so namreč razdvojeni, najraje ne bi navijali za špansko izbrano vrsto, a kaj, ko zanjo nastopa tudi njihov bog Anders Iniesta.
V lokalih ob tekmah Furije visijo tudi španske zastave, saj je španskih turistov v teh krajih kar nekaj, zaslužek pa je seveda nad vsakršnimi političnimi nesoglasji, a ponekod te zastave takoj po koncu tekme španske reprezentance tudi hitro pospravijo.
Turisti se ne pustijo motiti.
Dopustniki se ne pustijo motiti
Sicer pa se dopustniki - in teh se ob španski obali Sredozemskega morja v juniju in juliju tare - ne pustijo motiti. Podnevi se gnetejo na peščenih plažah, zvečer v barih in restavracijah ter na večernih sprehodih, ponoči pa poskušajo zaspati ob zvokih pop uspešnic (Despacito je tu še vedno številka ena, dva in tri) ter kričečih opitežev, ki se v neštetih lokalih zabavajo dolgo v noč. Organizacijsko so bile igre v Tarragoni precejšen poraz, ampak s tem tudi odličen preizkus za reprezentance, kako se odzvati na logistične težave.
In ne nazadnje je prav to poglavitna vloga tega tekmovanja. Preizkus pripravljenosti na večja in pomembnejša tekmovanja. Tako za športnike kot za vodstva reprezentanc.
