Druga kariera
Nedelja, 17. 4. 2022, 18.58
2 leti, 7 mesecev
Druga kariera (257.): Robert Žbogar
"Ko končaš športno kariero, te čaka ponovno dokazovanje. Z ničle."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Nekdanji plavalec Robert Žbogar si je drugo kariero ustvaril v podjetniških vodah.
"Ko sem končal športno kariero, sem se moral ponovno začeti dokazovati, z ničle. S tem sem na začetku imel težave, a mislim, da sem dokaj uspešno izplaval," pravi 33-letni Robert Žbogar, eden najboljših slovenskih plavalcev, ki je tudi pet let po koncu športne poti še vedno lastnik nekaj državnih rekordov. Udeleženec olimpijskih iger v Londonu (2012) in Riu de Janeiru (2016) si je drugo kariero ustvaril daleč od bazenov, na poligonu, kjer mu ciljev ne postavlja več trener, ampak si jih zastavlja sam.
Robert Žbogar velja za enega najboljših slovenskih plavalcev. Plavalno zgodbo je začel pisati pri petih letih, v majhnem bazenu v enem od radovljiških hotelov, končal pa mnogo let pozneje, leta 2017 na olimpijskem bazenu v Radovljici. Vmes se je udeležil olimpijskih iger v Londonu 2012 in štiri leta pozneje še Riu de Janeiru, kjer je na 200 metrov delfin v predtekmovanju plaval najhitreje v življenju (1:57,05). Danes se bazenov izogiba, precej raje plava v poslovnih vodah. Kmalu po koncu plavalne kariere se je lotil podjetništva, kjer uspešno krmari tudi danes.
"Brez obžalovanj," pravi Žbogar, potem ko se ozre na svojo športno kariero.
Pred leti ste v intervjuju za Ekipo na vprašanje, kaj bi vprašali svojega vzornika, plavalnega velezvezdnika Aleksandra Popova, odgovorili, da bi ga vprašali, kakšno je življenje po plavalni karieri. Zdaj sami veste, kakšno je. Je tako, kot ste pričakovali, da bo?
Zanimivo, tudi danes bi mu zastavil isto vprašanje. Je pa seveda razlika, njegovo življenje je bilo drugačno, kot je moje. Popov je bil vrhunski plavalec, veliko ime plavanja z vrhunskimi dosežki in mu je bilo verjetno po koncu kariere lažje. Sam sem se po zaključku športne poti zelo težko sprijaznil s tem, da sem izven sveta plavanja relativno neznano ime in da sem pri 28 letih spet na samem začetku.
V svetu športa sem bil na določenem nivoju, nekaj sem pokazal, dokazal, izven tega pa žal ne pomenim kaj dosti. Še posebej v Sloveniji, kjer plavanje ni posebej priljubljeno, gledano, niti medijsko pokrito. Skratka, ob koncu kariere sem se moral ponovno začeti dokazovati, z ničle. S tem sem na začetku imel težave, a mislim, da sem dokaj uspešno izplaval.
"Po zaključku športne poti sem se zelo težko sprijaznil s tem, da sem izven sveta plavanja relativno neznano ime in da sem pri 28 letih spet na samem začetku."
Kako ste se lotili iskanja lastne poti? Vaša družina ima tiskarno, a vi ste se lotili povsem drugega posla.
Zelo postopoma. Po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 sem še tekmoval, enkrat dnevno sem še treniral, kar mi je tudi omogočilo bolj mehak prehod.
Nato sem nekaj časa pomagal očetu pri restavriranju avtomobilov, nato se je pokazala priložnost in odprl sem lastno podjetje. Začel sem prodajati čistila, toaletni papir in podobno. Tako se je začelo.
Od nekdaj pa sem imel željo, da bi prodajal profesionalne pomivalne stroje, ledomate, šok komore, in zdaj to tudi počnem. Naše stranke so gostinski obrati, prehrambna industrija, kar sovpada z dobrimi čistili (detergenti, spirala). Recimo, da sem od t. i. WC-račke napredoval do čistil za strojno pomivanje in profesionalnih strojev. Imamo svoje blagovne znamke, smo pa tudi uvozniki iz tujine.
Žbogar danes vodi podjetje Pulito Solutions, ki se ukvarja s prodajo profesionalnih pomivalnih strojev, ledomatov in čistil.
Hodite na teren ali ste večino delovnika v pisarni?
Delam vse: od nabave, prodaje, urejanja pisarn, oblikovanja logotipa do prodaje strojev. Prisoten sem tudi v skladišču, ko pripeljejo robo, in jo zložim, na voljo pa sem strankam tudi v primeru reklamacij … V podjetju sva dva. Oba delava vse. Letos smo postali samostojni, sami uvažamo stroje.
Moje delo je zelo razgibano in zelo rad hodim v službo. Do svoje druge kariere sem prišel zelo spontano. Razmišljal sem, kaj bi sploh počel, in edino, kar sem vedel, je, da me trenerske vode ne zanimajo. Niti tečaja za vaditelja ali trenerja nisem opravil.
Kaj pa bazeni? So se vam zamerili?
Voda me sicer ne odbija, bazeni pa nekoliko. Še posebej plavanje pod balonom. To je bilo zame vedno izziv. Še danes se spominjam prvega skoka v vodo zjutraj ob 5.30. Ni bilo enostavno. A ko si enkrat v vodi, potem gre, ampak prvi skok …
Kdaj vam je v času, ko ste vse vlagali v plavanje, zvonil alarm?
Ob 4.45.
Verjetno tudi vašim staršem.
Res je. Kapo dol moji mami. Zjutraj je vstajala takrat kot jaz, me vozila na treninge in nato naprej v šolo. Njej gre res velika zahvala. Za prevoze in vso podporo. Včasih me je težko gledala tako utrujenega in je tudi predlagala, da naj raje ostanem doma, pa sem vseeno silil na trening. Ko imaš cilj pred seboj, ne popuščaš.
Je tudi v poslu tako, da si zastavljate cilje, stremite k temu, spremljate napredek?
Seveda. Tega se v športu naučiš. Držati fokus.
Je pa v poslu tako, da pot do cilja ni ravna črta, kot je pri športu, kjer je trener tisti, ki ti govori, kaj moraš storiti, da boš cilj dosegel. V poslu je precej drugače. Veliko moraš vijugati, da prideš do zastavljenega cilja, ki pa se včasih lahko precej spreminja, odvisno od razvoja dogodkov.
K sreči imam sodelavca, s katerim ta cilj loviva skupaj. Je pa res, da v poslu nimaš nikogar, ki bi ti narekoval, kako in kaj, tako kot ti v športu trener.
"V poslu pot do cilja ni ravna črta, kot je pri športu, kjer je trener tisti, ki ti govori, kaj moraš storiti, da boš cilj dosegel. V poslu je precej drugače. Veliko moraš vijugati, da prideš do zastavljenega cilja, ki pa se včasih lahko precej spreminja, odvisno od razvoja dogodkov."
Plavanju ste posvetili 20 let svojega življenja. Kaj vas je toliko let motiviralo, da ste "zdržali" v plavanju?
Zakaj sem vztrajal? Najbrž zato, ker sem vseskozi iskal napredek. Vedno sem iskal tistih nekaj manjkajočih stotink, želel sem biti boljši kot prejšnjo tekmo ali prejšnjo sezono.
Vedno sem iskal napredek, ideal, in v lovu za tem sem bil osredotočen zgolj na to. Ko sem treniral, sem imel zelo ozek pogled. Videl sem le svoj cilj, ničesar drugega. In če športnik želi svoj cilj doseči, ne preostane drugega, kot da trdo trenira.
S plavanjem sem se začel ukvarjati na tečaju pri petih letih in Jure Košak, takratni učitelj plavanja, je zelo hitro pristopil do moje mami, češ da v meni vidi potencial, talent, in ji predlagal, naj me vpiše v klub.
K sreči sta se v istem obdobju za plavanje odločila še dva prijatelja iz Begunj, kjer sem odraščal, tako da so se starši lahko izmenjevali pri prevozih na trening, kar je nekoliko olajšalo obveznosti.
Začeli smo v hotelu Grajski dvor v Radovljici, kjer je bil bazen zelo kratek in smo za 50 metrov morali preplavati štiri dolžine.
Po prvem letu smo se preselili na zunanji bazen v Radovljici, kjer je bil bazen 50-metrski in je vse skupaj bilo videti precej drugače. Takrat sem se na polovici bazena kar naenkrat ustavil in nisem več želel nadaljevati, a je trener vztrajal, da naj razmislim in se jeseni vrnem. No, potem pa je steklo …
V Radovljici je bilo plavanje vedno vodilni šport. Verjetno ste eden drugega vlekli naprej.
Res je, bilo nas je veliko in vsi skupaj smo bili zelo družinsko povezani. S tečajev so dobili veliko članov kluba, zelo pridnih in delovnih, in dosegli smo kar nekaj vrhunskih rezultatov. Sam sem denimo uresničil tudi svoj otroški cilj − nastop na olimpijskih igrah, kar mi je uspelo dvakrat.
Ste se v teh 20 letih kdaj znašli na točki, ko ste razmišljali o koncu kariere?
Da, po srednji šoli, v sezoni 2008/2009, sem se znašel na prelomnici, ali zaključim kariero in se lotim študija v Ljubljani, ali pa vložim vse, kar lahko, v plavanje, in vidim, kako daleč me bo to pripeljalo.
Težko sem se odločil, a na koncu sem le nadaljeval. Na začetku sezone sva se s trenerjem Miho Potočnikom pogovorila, in spominjam se svojih prvih besed: "Miha, treniram za London 2012!" Odgovoril mi je, da je to čudovito, in od takrat naprej sem res vse vložil v plavanje. Takrat sem res treniral na profesionalni ravni.
Najprej sem bil boljši v hrbtni tehniki, potem pa sem sčasoma presedlal na delfina.
"Vem, da nisem imel sposobnosti, da bi bil evropski ali svetovni prvak. Nič hudega, sem pa prišel do nivoja, ko sem bil državni prvak in večkratni rekorder. Zame je to dovolj. Vem, da sem dosegel svoj maksimum."
Uspelo se mi je uvrstiti na olimpijske igre v London, po tem pa sem naredil načrt. Zadal sem si, da bom naslednja štiri leta vse usmeril v plavanje. Moj načrt je bil, da v naslednjih štirih letih pridem do najvišjega nivoja, ki sem ga sposoben doseči, tako da ne bom nikoli v življenju imel nobenega razloga za obžalovanje.
Zavedal sem se, da bo to verjetno pomenilo konec moje kariere, a sem tudi vedel, da bo to, kar bom dosegel v tem obdobju, moj limit.
Vem, da nisem imel sposobnosti, da bi bil evropski ali svetovni prvak. Nič hudega, sem pa prišel do nivoja, ko sem bil državni prvak in večkratni rekorder. Zame je to dovolj. Vem, da sem dosegel svoj maksimum.
V tem obdobju nisem manjkal niti na enem treningu. Vse sem stoodstotno vložil v plavanje.
V predtekmovanju olimpijskih iger v Riu de Janeiru je postavil nov državni rekord na 200 metrov delfin. Čas 1:57,05 je zadostoval za 22. mesto.
Po olimpijskih igrah v Riu sem z mislimi že zaključil kariero, uradno pa potem julija 2017.
Moj cilj je bil, da zaključim kariero brez obžalovanj, in to sem tudi uresničil. Poznam veliko nekdanjih športnikov, ki so se spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo ... Če bi se mi dalo bolj trenirati, če bi se takrat odločil tako, ne drugače … Ne, to je brez pomena, saj za nazaj človek ne more ničesar popraviti.
Zase lahko zato mirno rečem, da sem za svojo plavalno kariero storil vse, kar sem lahko.
Preberite še:
