SiolNET. Sportal Drugi športi
4,24

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (235.): Emil Tahirović

Nekdanji olimpijec, ki želi vzgajati močne osebnosti, ne nujno zmagovalce #video

4,24

termometer

Emil Tahirovič
Nekdanji vrhunski plavalec Emil Tahirović tudi v svoji drugi karieri vztraja v plavanju. Kot trener sodeluje z mladimi plavalci in paraplavalci. Foto: Ana Kovač

"Na prvem roditeljskem sestanku s starši mlajših plavalcev povem, da ne bom ustvarjal športnikov zmagovalcev, ampak v prvi vrsti ustvarjam ljudi. Zavedati se je treba, da v športni karieri nisi samo zmagovalec, ampak še prej postajaš človek. In tega si tudi sam želim, da bodo plavalci, s katerimi sodelujem, na trg, kakršenkoli že, prišli kot močne osebnosti," sporoča Emil Tahirović, nekdanji vrhunski plavalec, dvakratni udeleženec olimpijskih iger in prejemnik mednarodne nagrade za fair-play v športu, ki ga gostimo v 235. zgodbi rubrike Druga kariera.


Emil Tahirovič Foto: Ana Kovač Danes 41-letni Emil Tahirović tudi v svoji drugi karieri ostaja zvest plavanju, čeprav tega sprva ni načrtoval. V plavalnem klubu Calcit Kamnik trenira mlajše plavalce, v okviru projekta Razvoj kadra v športu pa sodeluje s slovenskimi paraplavalci.

Tahirović, ki je plaval v zlati eri slovenskega plavanja, ko je bilo uvrščanje v finale svetovnih prvenstev stalnica, je bil dvakrat član olimpijske odprave (Atene 2004, Peking 2008), letos je kot pomočnik Jane Čandertrenerke paraplavalca Tima Žnidaršiča Svenška, doživel še paralimpijske igre.

Čeprav ima v svoji zbirki dve bronasti medalji z evropskih prvenstev v kratkih bazenih na 50 metrov prsno (Dunaj 2004, Reka 2008), dve zlati s Sredozemskih iger v Almerii leta 2005 (50 metrov prsno, 4x100 metrov delfin) in je bil leta 2005 razglašen za plavalca leta, je najbolj ponosen na mednarodno priznanje za fair play v športu, ki ga je prejel leta 2006, ko je s kontroverzno potezo opozoril na goljufanje grškega plavalca.


VIDEO: Emil Tahirović o tegobah prehoda v drugo kariero

Plavanju ostajate zvesti tudi v svoji drugi karieri. Je bil vaš načrt kdaj drugačen?

Da. V svoji prvi karieri sem razmišljal samo o plavanju, v drugi pa sem želel početi kaj drugega, a se je na koncu razpletlo tako, da svojo zgodbo nadaljujem v plavanju.

Kaj ste imeli v načrtu? Dokončali ste študij organizacijskih ved v Kranju.

Če sem iskren, nisem imel načrta (smeh, op. p.). Moja želja je bila, da zaprem to knjigo in odprem drugo, a do tega, kaj bo ta druga knjiga, nikoli nisem prišel. Želel sem si predvsem umirjenega družinskega življenja. Tega sem si najbolj želel.

Na žalost je delavnik trenerjev tak, da gremo na delo takrat, ko se ostali vrnejo domov, da smo odsotni vse konce tedna in praznike ter da bolj kot ne vzgajamo druge otroke, saj ko se naši vrnejo iz šole, mi odhajamo na delo.

V trenerskem delu se je našel, ne pa nujno tudi zakoreninil. "Vse poti si puščam odprte in če bom našel drugo ali boljšo pot, ji bom sledil," pravi Tahirović. V trenerskem delu se je našel, ne pa nujno tudi zakoreninil. "Vse poti si puščam odprte in če bom našel drugo ali boljšo pot, ji bom sledil," pravi Tahirović. Foto: Ana Kovač

Ravno iz teh razlogov sem se od športa želel oddaljiti, ampak stvari so se odvile tako, da sem na koncu v plavanju ostal kot trener. Moram priznati, da sem se v tem delu res našel, ne bom pa rekel, da sem se zakoreninil. Vse poti si puščam odprte in če bom našel drugo ali boljšo pot, ji bom sledil.

Ampak očitno ste v plavanju vseeno našli dovolj izzivov?

Da, predvsem sem to našel v odnosu z ljudmi, z otroki. Tukaj notri se najdem. Rad bi, da plavalci, s katerimi sodelujem, sami pridejo do želje po uspehu in tudi ugotovijo, kako do tega uspeha priti.

Ne samo, da si želijo postati Sara Isaković, Peter Mankoč ali Emil Tahirović, ampak da tudi vejo, kako do tega priti oziroma kakšne so žrtve na poti do uspeha.

Na poslovilnem dogodku Nataše Kejžar in Anje Čarman. Na poslovilnem dogodku Nataše Kejžar in Anje Čarman. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Bi se strinjali, da je bil status plavanja v vaših časih v Sloveniji drugačen?

Zagotovo. Rezultati so bili takrat boljši, tudi reprezentanca je bila številčnejša, medsebojnega spodbujanja je bilo precej več.

Danes imam občutek, da je plavanje postalo individualen šport, čeprav sam vedno trdim, da ni, in svoje varovance učim, da ni. Da morajo vedno delovati kot ekipa. Če bo šlo enemu dobro, bo šlo dobro vsem.

Poudarjam, da morajo vsi navijati za vse v ekipi, ne samo za enega. To je pač moj pogled.

S Saro Isaković, Damirjem Dugonjićem in Matjažem Markičem pred odhodom na svetovno prvenstvo leta 2009 v Rimu. S Saro Isaković, Damirjem Dugonjićem in Matjažem Markičem pred odhodom na svetovno prvenstvo leta 2009 v Rimu. Foto: Vid Ponikvar

Pomembnost ekipnega duha običajno poudarjajo tudi tisti slovenski plavalci, ki so se izobraževali v ZDA, in teh je kar nekaj. Ste tudi sami imeli takšno ponudbo?

Da, imel sem že podpisano pogodbo, pa sem si pozneje premislil. Takrat je bil študij v ZDA za nas precejšnja neznanka. Skupaj z Markom Milenkovićem bi morala na študij v Iowo v ZDA, Marko se je potem za študij čez lužo odločil, namesto mene pa je v ZDA odpotoval Aleš Aberšek. Oba sta imela dokaj uspešno kariero, tako v plavanju kot pozneje v drugi karieri.

Anja Čarman Cekič Sportal Študij v ZDA ji je odprl povsem nove življenjske dimenzije #video

Ste to odločitev kdaj obžalovali?

Ne, ničesar ne obžalujem.

Danes delujete v Plavalnem klubu Calcit Kamnik, sodelujete pa tudi s slovenskimi paraplavalci. So vas kdaj snubili tudi v slovenski plavalni reprezentanci?

Če govoriva o današnji reprezentanci, ne vem, ali se narobe pišem ali pa nimajo v tej smeri posluha, da bi kaj storili za športnike, ki so zaključili uspešno kariero, po drugi strani pa vseeno obstajajo ljudje, ki so očitno prepoznali moje atribute. Govorim o slovenskem paralimpijskem komiteju, tudi zaradi njih sem trenutno tako vpet v plavanje. Pokazala se je priložnost sodelovanja s športniki invalidi oziroma paraplavalci, ki jo jemljem zelo resno.

S Tahirovićem smo obiskali stari bazen v Kranju, ki danes služi kot koncertni prostor in skladišče bližnjemu lokalu. Tahirović je leta 1988 na tem bazenu s štafeto na 4x50 prsno osvojil svojo prvo medaljo na državnem prvenstvu. Z ekipo PK Ljubljana je osvojil bronasto medaljo. S Tahirovićem smo obiskali stari bazen v Kranju, ki danes služi kot koncertni prostor in skladišče bližnjemu lokalu. Tahirović je leta 1988 na tem bazenu s štafeto na 4x50 prsno osvojil svojo prvo medaljo na državnem prvenstvu. Z ekipo PK Ljubljana je osvojil bronasto medaljo. Foto: Ana Kovač

Do sodelovanja je prišlo po spletu okoliščin. Pred časom se je moji skupini plavalcev v Kamniku pridružil paraplavalec Patrik Jagodic, ki je k nam prestopil iz radovljiškega kluba. Zelo dobro sva se ujela in Patrik mi je zaupal.

Na neki točki se je nato najina pot končala, saj sem prevzel mlajšo skupino, starejšo, s katero sem delal prej, pa je prevzel Miha Potočnik (nekdanji trener Sare Isaković in nekdanji selektor slovenske plavalne reprezentance, op. p.).

Paraplavalec Patrik Jagodic Paraplavalec Patrik Jagodic Foto: Grega Valančič/Sportida

Nato pa me je leta 2019 dr. Boro Štrumbelj, ko je sam odšel na dopust, prosil, naj začasno prevzamem delo z Darkom Đurićem. Takoj sem pristal, voljo sem imel, čas prav tako. Tukaj je vskočila še Jana Čander (selektorica paraplavanja in strokovna sodelavka Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paraolimpijskega komiteja, op. a.), ki je Darkotu svetovala, naj, če že koga, za nasvet vpraša mene in tako se je začelo moje sodelovanje s paraplavalci.

Ko se je pokazala možnost razvoja kadrov v športu, je Jana v tem videla pot k skupnemu sodelovanju in me v imenu zveze prijavila na razpis.

Emil Tahirovič Foto: Ana Kovač

Projekt se konča avgusta 2022. Računate, da boste tudi po tem sodelovanje nadaljevali?

Če bomo našli skupni jezik, bom sodelovanje z veseljem podaljšal. Je pa dejstvo, da zastonj tega dela ne morem opravljati, saj od nečesa moram živeti. Zelo sem hvaležen za to priložnost, z zvezo zelo dobro sodelujem, vsi so krasni ljudje, se pa pri teh sodelovanjih vse konča pri plačilu.

Če bodo v meni videli nek potencial in ga bodo želeli izkoristiti, sem proti primernemu plačilu seveda pripravljen sodelovati. Glede tega sem zelo iskren. Vse je vzajemno – daš – dam.

Darko Đurić Sportal Z zaprtjem enih vrat so se mu odprla druga #video

Koliko se delo s paraplavalci razlikuje od dela s plavalci?

Odvisno od tega, v katero kategorijo sodijo zaradi svojega hendikepa. Je pa res, da se sam na to nikoli nisem oziral, vendar ne me narobe razumeti. Paraplavalce jemljem tako kot vse ostale plavalce in jih ne "ujčkam". Za tiste, ki imajo večji hendikep, je samo obseg treninga manjši, druge razlike niti ni.

Kako se je vaš pogled na športnike invalide spremenil potem, ko ste sami začeli sodelovati z njimi?

Že prej sem se zavedal, da se vsak od nas lahko znajde v takem položaju. En dan si športnik, potem pa se ti zgodi nesreča in pristaneš na invalidskem vozičku. To se je zgodilo mojemu prijatelju, za kratek čas je bil tudi moj soplavalec, Aljoši Habjanu, ki je po skoku na glavo v vodo pristal na vozičku, zato se še kako zavedam, da se zgodba lahko zelo hitro obrne.

Kljub temu sam paraplavalcev kot rečeno nikoli nisem "ujčkal". Zame so ljudje in imajo spodobnosti, meje pa so tako ali tako samo v glavah. Tako za športnike kot parašportnike.

Letos avgusta na odprtju paralimpijskih iger v Tokiu, ki se jih je udeležil kot pomočnik Jane Čander, trenerke paraplavalca Tima Žnidaršiča Svenška. Letos avgusta na odprtju paralimpijskih iger v Tokiu, ki se jih je udeležil kot pomočnik Jane Čander, trenerke paraplavalca Tima Žnidaršiča Svenška. Foto: Vid Ponikvar

Sodelujete tudi s Timom Žnidaršičem Svenškom, s katerim ste se avgusta letos udeležili tudi poletnih paralimpijskih iger v Tokiu.

Da, skladno s projektom Razvoj kadrov v športu sem prevzel dobršen del slovenskih paraplavalcev. Delam s Timom, Luko Stanarjem, na pripravah se nam pridruži tudi Gašper Glušič … Potem so tu še paraplavalci, ki niso v reprezentanci. Trudim se, da bi jim plavanje čim bolj približal.

Tim Žnidaršič Svenšek Sportal Paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek: Vse zmorem sam, ker sem se tega privadil

Da ne hodijo na plavanje samo zato, ker vejo, da je to dobro za njihovo zdravje, ampak tudi zato, da ta šport vzljubijo.

Marsikdo plavanje jemlje kot težaški šport. Sam mislim, da je stvar samo v tem, da ga je treba dozirati postopoma. Če to počneš, potem ni hudega. Tudi maratona ne greš preteč potem, ko si pretekel tri kroge okrog stadiona.

Kakšno je razmerje med plavalci in paraplavalci, s katerimi sodelujete?

Težko rečem, se mi pa vse lepo poklopi. V jutranjih urah sodelujem s paraplavalci, popoldne pa z mlajšimi plavalci v Kamniku.

Emil Tahirovič Foto: Ana Kovač

Kakšno vlogo imate v Kranju? Na spletni strani ste navedeni kot trener plavanja za odrasle.

Plavalni klub Triglav Kranj mi gre toliko na roko, da prek njihove spletne strani oglašuje moje delo. Da, delam tudi z odraslimi, starejšimi. Tukaj najbolje vidim razliko med športniki plavalci, paraplavalci in rekreativci. Imam res vse vpoglede. Moje skupno vodilo je, da plavanje približam vsem. Da bodo plavali z veseljem. S pravilnim pristopom in vaditeljem, trenerjem je vse to možno doseči.

Koliko je sploh interesa za plavanje med odraslimi?

Interesa je ogromno, vzgibi so zelo različni, je pa problem, ker bazeni pokajo po šivih in nam manjka terminov. Prednost imajo športniki, nato rekreativci.

Na treningu s paraplavalcem Timom Žnidaršičem Svenškom. Na treningu s paraplavalcem Timom Žnidaršičem Svenškom. Foto: Vid Ponikvar

Kakšen trener ste? Patrik Jagodic je v enem od pogovorov izjavil, da ste izreden motivator.

Poskušam biti prijazen in hkrati zahteven. Avtoriteto imam, a jim istočasno dam tudi vedeti, da jih imam rad in jih pohvalim za dobro opravljen trening.

Mislim, da od mene dobijo vse. Vse, kar sem se na svoji športni poti naučil, jim predam. Otroku do 15., 16. leta je to, kar sam počnem, čisto dovolj. Dokler ti zaupajo, ti bodo sledili in svojo kariero nadgrajevali tudi v prihodnje.

Na prvem roditeljskem sestanku s starši mlajših plavalcem povem, da ne bom ustvarjal športnikov zmagovalcev, ampak v prvi vrsti ustvarjam ljudi. Nekateri starši so ob tem skeptični …

Kaj želim povedati s tem, da želim ustvarjati predvsem ljudi? Zavedati se je treba, da v športni karieri nisi samo zmagovalec, ampak še prej postajaš človek. In to tudi sam želim, da bodo plavalci, s katerimi sodelujem, na trg, kakršenkoli že, prišli kot močne osebnosti.

Navsezadnje so zmagovalci lahko zelo dobre ali pa zelo katastrofalne osebe, teh pa žal poznam kar nekaj.

To moje početje že ima sadove … Ravno pred kratkim smo se s plavalci iz Kamnika vrnili s priprav, ki se jih je udeležil tudi paraplavalec Gašper … Za otroke je bilo druženje z njim čudovita izkušnja, ki jim je marsikaj dala, in tudi njihovi starši, vsaj glede na pozitivna elektronska sporočila, ki sem jih prejel, so to dejanje pozdravili.

Plaketa za fair-play v športu, ki jo je Tahirović prejel skupaj s trenerjem Ronijem Pikcem. Plaketa za fair-play v športu, ki jo je Tahirović prejel skupaj s trenerjem Ronijem Pikcem. Foto: Ana Kovač

O tem, da dajete poudarek osebnosti, priča tudi mednarodna diploma za fair play dejanje (Diploma Pierre de Coubertin), ki ste jo leta 2006 dobili od Skupščine Mednarodnega komiteja za fair play. Ko sem vas prosila, da na intervju prinesete karkoli iz vaše kariere, ste prinesli prav to. S posebnim namenom?

Da, ta plaketa odraža to, kakšen človek sem.

Za kaj točno je šlo?

Šlo je za to, da sem opozoril na goljufanje grškega plavalca Romanosa Alyfantisa, ki si je pri prsni tehniki plavanja pomagal z delfinjim udarcem, kar bistveno poveča hitrost, in je prepovedano. Ker stranski sodniki tega niso videli, ga nikoli niso diskvalificirali.

Kako ste sami postali pozorni na to?

Pozorni smo postali, ko se je iz povprečnega plavalca kar čez noč prelevil v vrhunskega in začel zmagovati vse po vrsti. Večinoma je plaval v disciplini mešano, potem pa se je kar naenkrat začel dokazovati v prsni. Kmalu smo ugotovili, da goljufa, da si pomaga s kombinacijo prsne in delfin tehnike.

Sam sem na to opozoril na plavalnem mitingu v Atenah, ko sem v disciplini 50 metrov prsno prvo polovico proge zavestno goljufal, kar pomeni, da sem z rokami plaval prsno, z nogami pa delfina, potem pa sem se namenoma skoraj ustavil in drugi del proge odplaval bistveno počasneje.

Kako je goljufal grški plavalec Alyfantis?

Po 25 metrih sem bil že dolžino telesa pred Grkom, bil sem tako hiter, da sem bil na dobri poti k svetovnemu rekordu, a sem na polovici proge precej upočasnil in drugi del preplaval v pravilni prsni tehniki.

Moj edini namen je bil opozoriti na goljufijo, ne postaviti rekord na nefer način. Na koncu sem kljub temu zmagal in dobil denarno nagrado, nisem pa seveda popravil svetovnega rekorda, niti ni obveljal državni rekord, ki sem ga tisti dan postavil.

Takrat so me novinarji seveda spraševali, zakaj je šlo in pojasnil sem. Javnost je tako izvedela za goljufanje grškega plavalca, ki so ga pozneje za določeno obdobje tudi suspendirali.

Priznanje je takrat v Parizu prevzel gospod Miro Cerar (ambasador za strpnost in fair play Slovenije, op. p.), midva z Ronijem pa sva ga prejela na slovenskem izboru za športnika leta.

Emil Tahirović Foto: Vid Ponikvar

Večino kariere ste sodelovali s trenerjem Ronijem Pikcem, prej še z Oliverjem Mumalom in Vladimirjem Čermakom, nekdanjim selektorjem. Ste od njih dobili to, kar ste želeli?

Moji plavalni začetki so povezani z Oliverjem, ki je bil takrat popoln trener za mlajše kategorije. Znal nam je prisluhniti, a je bil hkrati tudi strog.

Z nami je brcal žogo, skakal gumitvist, lovili smo se, skratka, vse. Dal nam je vse.

Ko smo kot najstniki to prerasli, sem se sam nekaj let lovil, moji rezultati so šli navzdol, kolebal sem, ali naj s plavanjem nadaljujem ali ne, nakar sem še pravi čas dobil novega trenerja Vladimirja Čermaka in spoznal nekdanjega vrhunskega plavalca Darijana Petriča, kar mi je bilo v ogromno čast. Povabil me je v kranjski klub Triglav in mi pomagal, da sem se naknadno vpisal na kranjsko fakulteto za organizacijske vede. Na začetku so mi v klubu plačevali tudi študentski dom, v zameno za to pa sem se prepisal v Triglav in svojo pot nadaljeval v Kranju.

S trenerjem Ronijem Pikcem po dvojnem slovenskem uspehu na EP v kratkih bazenih na Reki leta 2008. S trenerjem Ronijem Pikcem po dvojnem slovenskem uspehu na EP v kratkih bazenih na Reki leta 2008. Foto: Vid Ponikvar

V sezoni 2001, 2002 sem začel sodelovati z Ronijem. Zanimiv mi je bil že od prej, saj je treniral kar nekaj zelo uspešnih športnikov …

Imel sem tudi to srečo, da je bolj flegmatične narave – priznam, da sem bil precej naporen kot športnik –, da sem kmalu ugotovil, da treniram zase in ne zanj in da so dokaj hitro prišli tudi dobri rezultati.

Norma za olimpijske igre v Atenah 2004, pa finale evropskega prvenstva, medalje … Roni je dobil športnika, ki mu je znal prisluhniti, jaz pa trenerja, ki mi je znal prisluhniti in pokazati pravo pot.

Tahirović na EP v kratih bazenih leta 2008 na Reki v družbi evropskega prvaka na 50 metrov prsno, reprezentančnega kolega Matjaža Markiča in podprvaka Norvežana Aleksandra Hetlanda. Tahirović na EP v kratih bazenih leta 2008 na Reki v družbi evropskega prvaka na 50 metrov prsno, reprezentančnega kolega Matjaža Markiča in podprvaka Norvežana Aleksandra Hetlanda. Foto: Vid Ponikvar

Vaša najuspešnejša sezona je bila 2005, ko ste na Sredozemskih igrah v Almerii zmagali na 50 metrov prsno in na 4x100 metrov delfin ter bili tretji na 100 metrov prsno, trikrat ste se uvrstili v finale SP v Montrealu  …

Da, ko dozoriš in veš, zakaj treniraš, vse nekako steče. Od leta 2002 do leta 2013 je šlo tako hitro, kot bi mi nekdo zbrisal spomine.

Ste znali proslavljati uspehe? Naši gostje v Drugi karieri večkrat poudarjajo, da ne, saj so bili po zmagi z mislimi že pri naslednjem izzivu.

Točno to. Gledal sem samo naprej. Nikoli nisem spal na lovorikah. Sem pa vesel, da sem v določenem trenutku spoznal, kje je moj konec in moj vrh, da dlje od tega ne bo šlo. Da so prišli mlajši, večji in da več ne bom dosegel.

Upokojil sem se leta 2014. Lahko bi še nekaj let vztrajal, ampak moji apetiti so bili višji, vedel pa sem, da jih več ne bom mogel doseči.

Odločil sem se iznenada. Takrat sem že imel otroka – imam dva sinova, starejši ima 13 let, mlajši pa šest – družino, zavedal sem se, da moram preživljati družino. Kaj če se poškodujem, kaj potem? Vsa ta vprašanja so me spremljala v podzavesti. Povsem na koncu kariere sem nekaj mesecev sodeloval še s trenerjem Luko Berdajsom, bil sem sparing partner Petru Johnu Stevensu, potem pa sem se počasi poslovil.

V družni plavalke Anje Čarman, ki smo jo že predstavili v rubriki Druga kariera. V družni plavalke Anje Čarman, ki smo jo že predstavili v rubriki Druga kariera. Foto: Vid Ponikvar

Ste takrat že imeli dogovorjeno sodelovanje s Plavalnim klubom iz Železnikov?

Ne. Tudi tu je šlo za splet okoliščin. Za čisto srečo. Plavalni klub Pingvinček se je takrat preselil v Kranj, v Železnikih pa so ostali brez trenerja.

Skupina staršev je ustanovila nov plavalni klub Ratitovec, povabili so me k sodelovanju in jaz sem z veseljem pristal. Luštni začetki, ni pa to bilo na dolgi rok. Razdalja od Adergasa, kjer sem takrat živel, do Železnikov je bila za vsakodnevno vožnjo enostavno predolga. Če bi tam živel, bi bilo drugače. Mislim, da bi Železnike takrat lahko spravili na plavalni zemljevid.

Zakaj ste se poslovili od njih?

Ravno zaradi prej omenjene razdalje in plačila. V bistvu sem delal za plačilo bencina in prispevkov. Leta 2015, 2016 sem potem začel delati v Kamniku. Predsednik kluba mi je dal ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti. Žal je tako, da moraš preživeti. S plavalci in starši plavalcev v Železnikih smo se zelo kulturno poslovili …

Emil Tahirovič Foto: Ana Kovač

Ste zadovoljni s svojo plavalno kariero? Ste izkoristili svoje potenciale?

Morda mi je včasih zmanjkalo sreče, kot na primer na olimpijskih igrah v Atenah, kjer sem za dve stotinki zgrešil polfinale, sicer pa lahko rečem, da sem zadovoljen. Mislim, da sem svoje atribute do potankosti izkoristil.

Kako pogosto še sami skočite v vodo?

Poleti na dopustu. Plavam in se potapljam.

Ploščič v bazenu torej ne preštevate več?

Da, ampak ploščice, ki so ob bazenu, ne v bazenu (smeh, op. p.).

Preberite še:

tanja blatnik prej potem Sportal Od vrhunske plavalke do direktorice #intervju Nataša Kejžar Sportal Olimpijka je v Sydneyju dobila informacijo, ki je spremenila njeno nadaljnjo pot #video Jernej Godec Sportal Slovenski olimpijec z doktoratom v žepu o stanju v ZDA iz prve roke

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin