Ponedeljek, 8. 2. 2021, 16.00
3 leta, 2 meseca
Paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek: Vse zmorem sam, ker sem se tega privadil
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,44
3
17-letni paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek se je rodil z anomalijo rok, s kakršno se rodi le peščica ljudi na svetu. Po zaslugi Rhee Silvie Smith, Američanke z enako diagnozo, prizadevanjih staršev in lastne odločnosti danes živi povsem normalno življenje. Štipendist projekta Mladi upi razmišlja celo o nastopu na paralimpijskih igrah v Tokiu.
17-letni Tim Žnidaršič Svenšek, ki se je rodil z redko anomalijo rok, se je pred štirimi leti začel intenzivno ukvarjati s plavanjem. Vse od takrat je to ključni del njegovega vsakdana.
Tim Žnidaršič Svenšek iz Starega trga pri Ložu je član slovenske paraplavalne reprezentance. Splaval je pri petih letih, v tekmovalno plavanje pa skočil leta 2017, pri 13 letih, ko so ga po predstavitvi športa invalidov iz Paralimpijskega komiteja povabili na trening plavanja.To, kar je bil nekdaj hobi, je danes instrument, ki ga bo s pomočjo trenerjev Jane Čander in nekdanjega vrhunskega plavalca Emila Tahirovića morda pripeljal že na naslednje paralimpijske igre v Tokiu. Dijak drugega letnika Srednje šole tehniških strok Šiška in član Športnega društva Riba obožuje računalnike in zbira kristale.
Pred kratkim je postal prejemnik štipendije Mladi upi Zavarovalnice Triglav, namenjene mladim, nadarjenim športnikom, glasbenikom in umetnikom, ki se šele prebijajo v vrh.
"Brez rokavčkov sem začel plavati pri petih letih, ko sva bila z očetom na Debelem rtiču in je rekel, da je rokavčke pozabil doma. Če želim plavati, naj plavam brez, mi je predlagal. In sem. Že tam sem pritegnil pozornost nekega gospoda, ki je predlagal, da se začnem resneje ukvarjati s plavanjem."
Rodili ste se z redko anomalijo rok. Vas to pri čem ovira?
Vse zmorem sam, ker sem se tega privadil. Za to je najbolj zaslužna gospa iz ZDA, ki je rojena z enako anomalijo in ki je meni in mojim staršem pokazala, da se tudi s tem da povsem normalno živeti. V Slovenijo je pripotovala, ko sem imel osem let, od takrat je vse precej lažje. Staršem je razložila, da jim ni treba skrbeti.
Kje sta jo spoznala? Gre za gospo Rheo Silvio Smith, odvetnico in socialno delavko.
Mamičina soseda in prijateljica jo je našla v reviji. Mami ji je nekajkrat pisala po elektronski pošti in nazadnje se je odločila, da nas obišče v Sloveniji.
Do takrat niste bili tako optimistični?
Ne, res nismo bili. Starše je skrbelo, kako bo z mojo samostojnostjo v življenju, kako se bom znašel. Ostajamo v stiku, pokličemo jo prek videoklica.
Tim z nekdanjim plavalcem Emilom Tahirovićem, ki poleg glavne trenerke Jane Čander skrbi za njegov plavalni razvoj.
Kako vam je plavanje spremenilo življenje? Kar iznenada je postalo glavni del vašega vsakdana.
Odkar sem se začel ukvarjati s plavanjem, to zelo dobro vpliva na moje zdravje, poleg tega sem ugotovil, da je moj življenjski cilj, da se s tem športom ukvarjam do konca življenja.
Ampak do plavanja ste prišli bolj kot ne po naključju, kajne? Prej ste se ukvarjali z nogometom.
Da, pred tem sem se ukvarjal z nogometom, a sem zaradi poškodbe kolena moral odnehati. Potem pa sem nekega dne med obiskom URI Soča dobil kontakt Damijana Lazarja (predsednik krovne organizacije športnikov invalidov, op. a.) in povabilo, naj se jim pridružim na treningih plavanja. Tako se je začelo.
"Vse zmorem sam, ker sem se tega privadil."
Kdaj ste splavali? So spomini podobno travmatični kot pri Darku Đuriću, ki je pri desetih letih splaval zato, ker ga njegovemu spremljevalcu v šoli v naravi v Pacugu ni uspelo ujeti in se je moral nekako znajti?
Ne (smeh, op. a.). Brez rokavčkov sem začel plavati pri petih letih, ko sva bila z očetom na Debelem rtiču in je rekel, da je rokavčke pozabil doma. Če želim plavati, naj plavam brez, mi je predlagal. In sem. Že tam sem pritegnil pozornost nekega gospoda, ki je predlagal, da se začnem resneje ukvarjati s plavanjem.
Kdo vam je prigovarjal, da bi plavanje lahko vzeli zares?
Že na prvi tekmi sem dosegel dober rezultat in takrat sva s trenerko Jano Čander ugotovila, da bi se lahko plavanja lotil bolj resno.
Jana Čander, strokovna sodelavka Paralimpijskega komiteja in selektorica slovenske paraplavalne vrste, je Tima spoznala leta 2017. Že pri prvem skoku v vodo je pokazal, da se dobro znajde v tem okolju, a da ima še ogromno rezerve.
Trenerka Jana Čander na poslovilni novinarki konferenci paraplavalca Darka Đurića in parakajakaša Dejana Fabčiča, ki je medtem že našel nov šport in sicer lokostrelstvo.
"Treninge in samo tehniko plavanja smo prilagodili njegovi specifiki – plava samo z nogami in je razvrščen v kategorijo S6, v kateri so plavalci različnih stopenj invalidnosti, a enakih sposobnosti.
Na začetku je treniral enkrat tedensko. Že čez pol leta je nastopil na državnem prvenstvu in postal državni prvak. Res je, da je bil v svoji kategoriji edini, a je pokazal izjemen napredek od prvih treningov, zato sva se odločila, da bodo treningi pogostejši, z njimi pa so prišli še boljši rezultati," je povedala Timova trenerka.
Pravi, da je zelo zabaven, zelo prizadeven in poslušen.
"Njegova velika prednost pri plavanju so ogromna stopala (št. 45), ki so kot kakšne plavutke, kar je pri plavanju vsekakor prednost. Kar zadeva uvrstitev na paralimpijske igre v Tokiu, je kvoto zanj dosegel Darko Đurić, ki pa je lani končal kariero, medtem ko mora Tim zdaj doseči normo.
Na 100 metrov hrbtno mu do norme manjka 42 stotink sekunde, ima pa še najmanj štiri priložnosti, da jo tudi doseže, če nam ne bo koronavirus spet prekrižal načrtov," je optimistična selektorica slovenske paraplavalne reprezentance in nekdanja Đurićeva trenerka.
Leta 2019 je bil na prireditvi Parašportnik razglašen za najobetavnejšega mladega športnika.
Pred kratkim ste postali dobitnik štipendije iz sklada Mladi upi, ki vam bo najbrž precej pomagala pri nadaljnji karieri. Že pred tem so vam pri kritju članarine in vadnine na pomoč priskočili tudi pri zavodu VID. Kako vam bo to olajšalo pokrivanje finančnih stroškov?
Precej. V času pandemije me ena pot do Ljubljane na trening in nazaj stane približno 20 evrov. Če računam, da treniram v vodi od štiri- do šestkrat na teden, je to precejšen strošek.
S starši smo se zato odločili, da bova z očetom po novem živela v Ljubljani v podnajemniškem stanovanju, in štipendija mi bo pri tem v veliko pomoč. Oče skrbi za mojo prehrano in preostalo.
Tim obiskuje srednjo računalniško šolo in se želi izobraziti za programerja
Obiskujete srednjo tehniško šolo v Ljubljani. Menda ste pravi računalniški mojster.
Tega ne vem, si pa želim končati srednjo računalniško šolo in se izobraziti za programerja. Že od mladih nog sem vedel, da se bom ukvarjal z računalniki. Vse od takrat, ko sem pri osmih letih prvič igral računalniške igrice (smeh, op. a.). V iskalnik sem vpisal igre in tako sem začel. Moja najljubša igrica je Warface, ki jo igram skupaj s soplavalcem Patrikom Jagodicem.
Kako vam gre usklajevanje šolskih obveznosti in treningov?
Po novem bomo imeli treninge bolj zgodaj, od 7.00 do 8.30, tako da bom prvi trening opravil že pred začetkom pouka. Zjutraj so na sporedu vodni treningi, običajno treniram s Patrikom in Lukom Stanarjem, popoldne pa trikrat tedensko izvajam suhe treninge.
Lansko sezono vam je, tako kot večini športnikov, temeljito pretresel novi koronavirus. Začeli ste zelo obetavno, na skupnih pripravah na Kanarskih otokih, kaj pa pozneje?
Res je, priprave so potekale super, takoj zatem smo imeli tekmo, na kateri sem trenerki in vsem preostalim pokazal, da lahko še izboljšam rezultat. Žal se je potem kmalu zapletlo zaradi korone, ki je zdaj spet udarila, kar nam je omejilo količino treningov. Znajdemo se, kakor se lahko.
Se mu bo uspelo uvrstiti na paralimpijske igre v Tokiu? "Na 100 metrov hrbtno mu do norme manjka 42 stotink sekunde, ima pa še najmanj štiri priložnosti, da jo tudi doseže, če nam ne bo koronavirus spet prekrižal načrtov," pravi Timova trenerka Jana Čander.
Vaše sanje so nastop na paralimpijskih igrah v Tokiu. Kako blizu ste normi, ki bi vas pripeljala na letošnji športni vrhunec leta?
Trenutno je še vse v zraku, je pa pred mano še kar nekaj tekem, prva bo konec marca v Splitu (tekmovanje je prestavljeno s februarja, op. a.), na Odprtem prvenstvu Hrvaške.
Treniram predvsem hrbtno in delfin na 50 in 100 metrov, to sta moji najboljši možnosti za normo v kategoriji S6, v kateri tekmujem.
Kako ste zadovoljni s pogoji, ki jih imate za treninge plavanja?
Treniramo v Tivoliju. S pogoji sem kar zadovoljen. Izvedel sem, da v nekaterih državah sploh ne morejo trenirati, mi k sreči lahko.
Kje še imate rezerve?
Zaradi poškodbe kolena sem izgubil kar nekaj treningov. Tri mesece nisem mogel plavati, k sreči se je to zdaj uredilo in spet lahko treniram na vso moč. Vmes sem lahko izvajal le suhe treninge za jedro in trebušne mišice, kolena pa nismo hoteli obremenjevati.
Spet se bom navezala na Darka Đurića, ki je eden od vaših plavalnih vzornikov. V pogovorih je večkrat poudaril, da je kljub vsemu imel zelo lepo otroštvo in da ni čutil diskriminacije vrstnikov. Kako ste vi odraščali?
Zelo lepo, nikoli nisem imel nobenih težav z vrstniki. Nikoli nihče ni buljil vame, z izjemo mlajših otrok, a tega sem se že navadil. Logično je, da me gledajo. Sicer pa raje vidim, da me ljudje vprašajo, kaj mi je, tako ali tako vem, da so opazili. Je, kar je.
Imate zanimiv hobi, zbirate kristale. Od kod tak hobi?
Ko sem bil majhen, sem večino časa gledal oddajo o iskanju mineralov in tako sem jih tudi sam začel iskati. Moja zbirka se je počasi polnila. Kamorkoli sem šel, sem našel kakšen nov kristal, ga kupil in danes jih imam za celo omaro.
Glede tega sem se precej izobrazil, čeprav sem včasih v precepu, za katero vrsto gre.
3