Sobotni intervju
Sobota, 4. 5. 2019, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Jekatarina Vedenejeva
"Katja" iz Sibirije, ki s slovenskim grbom na dresu lovi svoje olimpijske sanje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,33
3
Jekatarina Vedenejeva je 24-letna ritmična telovadka iz Irkutska v Sibiriji, ki je lansko poletje postala slovenska državljanka. S slovenskim grbom na dresu je prejšnji mesec na tekmi svetovnega pokala v Taškentu osvojila bronasto odličje v vaji s trakom, kar je daleč največji uspeh slovenske ritmične gimnastike.
"Želim si uvrstitve na olimpijske igre, a tudi če mi to ne uspe, mojega življenja ne bo konec. Svet se zaradi tega ne bo ustavil," pravi Jekatarina Vedenejeva, 24-letna Rusinja s slovenskim potnim listom, ki je v želji po uvrstitvi na najpomembnejše športno tekmovanje zamenjala svojo športno sredino. S 3. mestom na tekmi svetovnega pokala prejšnji mesec je že dosegla zgodovinsko uvrstitev za slovensko ritmično gimnastiko.
V slovensko izbrano vrsto je prestopila skupaj z dolgoletno trenerko Jeleno Drožanovo.
Štiriindvajsetletna Rusinja Jekatarina Vedenejeva, za slovenske prijatelje Katja, je julija lani po zakonu o izredni naturalizaciji postala državljanka Slovenije. Od takrat tekmuje pod slovensko zastavo, kot članica slovenske reprezentance v ritmični gimnastiki.
Konec aprila je s 3. mestom na tekmi svetovnega pokala v Taškentu (v vaji s trakom) dosegla uspeh kariere in hkrati tudi največji uspeh slovenske ritmične gimnastike.
Vedenejeva, ki je članica največjega slovenskega kluba za ritmiko TiM, ki ga vodita najuspešnejša slovenska tekmovalka v ritmični gimnastiki Mojca Rode in njen partner, nekdanji svetovni prvak v gimnastiki Mitja Petkovšek, se je v Slovenijo preselila skupaj s svojo trenerko Jeleno Drožanovo.
Peto ritmičarko v ruski reprezentanci je pri tem vodila predvsem želja po nastopanju na največjih tekmovanjih, prek katerih se želi uvrstiti na olimpijske igre. To ni uspelo še nobeni slovenski ritmičarki.
Vedenejeva je s svojo kakovostjo in doslednostjo v slovensko reprezentanco prinesla nov veter. Septembra lani je na svetovnem prvenstvu v Sofiji skupaj z državno prvakinjo Aleksandro Podgoršek in Anjo Tomazin osvojila 11. mesto v ekipnem mnogoboju, v mnogoboju posameznic pa je zasedla 13. mesto. Oba dosežka v slovenski ritmični gimnastiki veljata za zgodovinska.
Na dan najinega pogovora večji del sveta praznuje praznik dela, ki je dela prost dan. Kdaj si vi privoščite prost dan? Na praznik dela očitno ne, saj ste pravkar opravili trening.
Samo 31. decembra, to je edini dan, ki zame res mine brez ritmične gimnastike. Tako je že zadnjih 15 ali 20 let, vse odkar se profesionalno ukvarjam z ritmično gimnastiko.
Iz kakšne družine izvirate? Ste športne gene podedovali od svojih staršev?
Verjetno res. Tudi moja mama se je ukvarjala z ritmično gimnastiko, oče pa je treniral judo. Sem edinka, prihajam iz mesta Irkutsk v ruski pokrajini Sibiriji, ki je res zelo odročna in kjer je vedno hladno.
Vedenejeva prihaja iz kraja Irkutsk v Sibiriji:
Je bila glede na to, da ste edinka, odločitev, da se preselite v Slovenijo, še toliko težja?
Niti ne, saj že dolga leta ne živim več v Irkutsku in sem navajena neprestanih potovanj po svetu. Zaradi ritmične gimnastike sem se že pred leti preselila v Novogorsk v bližini Moskve, kjer je glavni center za treninge ritmične gimnastike v Rusiji.
Vas je mama, ki ima tudi sama izkušnje z ritmično gimnastiko, opozorila na morebitne pasti, ki se skrivajo v tem športu? Od pretreniranosti, prehranskih težav do poškodb?
Niti ne, nikoli mi ni poskušala preprečiti ukvarjanja z ritmiko, niti ni govorila, da bi bilo to zame pretežko ali prenevarno. Te odločitve sem vedno sprejemala sama.
Mama vas je v klub za ritmično gimnastiko vpisala pri štirih letih. So trenerji v vas takoj prepoznali talent?
Ne, kje pa! Mamo so najprej vprašali, zakaj me je sploh pripeljala (smeh, op. a.)! Šele pozneje se je izkazalo, da morda iz mene nekaj bo.
Z ritmično gimnastiko se ukvarja od 4. leta starosti, torej 20 let. Tudi njena mama je trenirala ritmiko, oče pa je bil judoist. Je tudi velik ljubitelj nogometa, po njegovi zaslugi v družini Vedenejevih vsi poznajo slovenskega nogometnega vratarja Samirja Handanovića.
Pomembnejše rezultate sem začela dosegati nekje pri 18 letih, ko sem se tudi uvrstila v rusko reprezentanco, zmagala na večjih tekmovanjih … Pred tem sem zmagovala na ravni regije Sibirije, bolj odmevnih rezultatov pa nisem dosegala.
Ravno zato sem še posebej hvaležna staršem, da so me kljub slabšim rezultatom spodbujali, da vztrajam in da sem dosegla raven, na kateri sem danes, da lahko sanjam o velikih ciljih.
Največji dosežki Jekatarine Vedenejeve:
- 3. mesto na svetovnem pokalu v Taškentu 2019 za vajo s trakom
- finalistka Velike nagrade Moskve (februar 2019) in Thaiaisa (marec 2019)
- 13. mesto v mnogoboju svetovnega prvenstva (Sofija 2018)
- finalistka svetovnega pokala (Kazan 2018)*
- medalje na državnih prvenstvih in pokalih v Rusiji
- finalistka Univerzijade 2015
* - dosežki za Slovenijo.
Ste kdaj želeli rekvizite postaviti v kot in končati?
Seveda, pa mi starši in trener tega niso dovolili. Pomagali so mi prebroditi težko obdobje.
Vaja s trakom, ki je Vedenejevi prinesla bronasto odličje na tekmi svetovnega pokala v Taškentu, prvo za Slovenijo:
Ste o koncu kariere razmišljali zaradi rezultatov, odnosov?
Ne, bolj zaradi pubertete (smeh, op. a.).
Je ritmična gimnastika drag šport?
Da, starši so morali v mojo kariero vložiti veliko sredstev.
Jekatarina ima v Ljubljani, kjer se najraje zadržuje v njenem središču in Parku Zvezda, najeto stanovanje.
Julija lani ste po zakonu o naturalizaciji vrhunskih športnikov prejeli slovensko državljanstvo. Kako se počutite v Sloveniji, kakšni se vam zdimo Slovenci, kako smo vas sprejeli?
Vedno sta dve plati ene zgodbe. Po eni strani je res veliko ljudi, ki me pri moji odločitvi, da začnem tekmovati za Slovenijo, res zelo podpirajo in naredijo vse, kar je mogoče, da se tukaj dobro počutim in so, to lahko rečem, postali kot moja druga družina, po drugi strani pa so žal tudi ljudje, ki nad mojim prihodom v Slovenijo in nastopanjem za slovensko reprezentanco niso najbolj navdušeni, a o teh ne bi rada govorila. Zaradi njih se na splošno odličen vtis o Slovencih malce pokvari.
Koliko časa sploh ste v Sloveniji, imate tukaj stanovanje?
V Ljubljani sem si najela stanovanje, a je res, da večino časa preživim na tekmovanjih in težko rečem, kje je zdaj moj dom. Zadnje obdobje sem sicer več časa preživela v Ljubljani kot v Moskvi, a zdaj so se začela tekmovanja in bom skoraj neprestano na poti.
Ta teden treniram v Moskvi, ker je bližje Bakuju, od koder sem pravkar pripotovala s tekme svetovnega pokala in kjer me že v kratkem čaka evropsko prvenstvo (16. 5., op. p.). Menila sem, da je zame bolj udobno, da namesto potovanja v Slovenijo ta čas raje izkoristim za treninge. Zase rada rečem, da sem državljanka sveta (smeh, op. a.).
Jekatarina Vedenejeva o Sloveniji #TujciVSloveniji
Vtis o Slovencih? "Slovenci ste mirni in se vam nikamor ne mudi. Zelo ste navezani na družino in zdi se, kot da živite brez kaosa v življenju."
Koliko ste pred prihodom v Slovenijo vedeli o naši državi?
Pravzaprav ne veliko, mi je bilo pa že po nekaj obiskih v Sloveniji všeč.
Katera je vaša najljubša slovenska jed?
Najljubše jedi nimam, imam pa najljubšo restavracijo v središču Ljubljane, kjer imajo zelo dobro hobotnico na žaru.
Vaš najljubši kotiček v Sloveniji?
Središče Ljubljane in park Zvezda.
Katera slovenska navada se vam zdi najbolj neobičajna? Običajno tujci omenijo to, da doma nosimo copate.
Na splošno se mi zdi življenje v Sloveniji precej neobičajno. Slovenci ste mirni in se vam nikamor ne mudi. Zelo ste navezani na družino in zdi se, kot da živite brez kaosa v življenju.
Se nameravate naučiti slovensko? Se vam zdi slovenščina zahtevna?
Poskušam se naučiti. Jezik ni zahteven, precej je podoben ruščini.
Poznate kakšnega slovenskega športnika, če izvzamemo slovenske ritmične telovadke?
Telovadca Mitjo Petkovška in nekdanjega vratarja slovenske nogometne reprezentance Samirja Handanovića.
Je kateri od slovenskih športnikov znan tudi v Rusiji?
Moj oče zelo rad spremlja nogomet, zato v naši družini vsi poznamo Handanovića.
Kaj v Sloveniji najbolj pogrešate? Če izvzamemo prijatelje in sorodnike.
Pogrešam predvsem komunikacijo z ljudmi in nekatere jedi, zato jih pogosto prinesem iz Rusije. Na primer kaviar in bombone. V Rusiji rada obiščem gledališče in kino, tako da mi manjka tudi to.
Verjetno opazite razliko v dojemanju ritmične gimnastike, če primerjate Slovenijo in Rusijo. V Rusiji gre za enega od najbolj prepoznavnih in priljubljenih športov, v Sloveniji je zgodba precej drugačna.
Razlika je ogromna, verjetno je razlog v drugačnem dojemanju športa v otroških letih. Kar zadeva šport, je vzgoja v Rusiji precej drugačna. Ko govorimo o športu, govorimo predvsem o rezultatih in garanju, pri čemer je vse drugo postranskega pomena. Če si športnik, moraš, če hočeš ali nočeš, pozabiti na otroštvo, na prijatelje, na šolo … No, v Sloveniji pa je šport bolj za dobro počutje, za razvoj in rekreacijo.
Zelo zanimivo se mi na primer zdi, da se v Sloveniji z ritmično gimnastiko ukvarjate tudi na rekreativni ravni. Tega na primer v Rusiji ne poznajo. Tam gre zgolj za rezultat.
"Šport je garanje, ne uživanje."
Iz tega verjetno izhaja tudi vaše razmišljanje, da v telovadno dvorano vstopate z mislijo po trdem delu, ne pa zabavi in uživanju. Slovenski športni plezalci, ki so sicer v samem svetovnem vrhu, večkrat rečejo, da si želijo v finalu samo uživati. Kako je s tem pri vas?
Mislim, da je šport garanje, ne uživanje.
Ritmična gimnastika je tako kot marsikateri estetski šport podvržen povsem subjektivnemu ocenjevanju. Vas to moti ali ste se s tem preprosto sprijaznili?
Res je, ritmična gimnastika je na žalost povsem subjektivni šport, kar vsi vemo in razumemo. S tem sem se že zdavnaj sprijaznila.
Mislite, da bo kdaj drugače?
Da, zdaj je veliko govora o tem, da bodo sodnicam nekoč v prihodnosti pri njihovem ocenjevanju pomagali tudi računalniki. Da torej ne bo več prepuščeno samo ocenam sodnikov.
Naturalizirana Rusinja s slovenskim grbom na dresu ...
Pa znate odmisliti slabo oceno, preden nastopite z vajo z drugim rekvizitom? Vas ocene sodnikov kdaj tako razjezijo, da se težko osredotočite na nadaljevanje programa?
Niti ne, dejstvo je, da so sodniki strokovnjaki na svojem področju in da vedo, kaj delajo. Če mi dodelijo slabo oceno, to pomeni samo to, da sem vajo ali element izvedla slabo in da je edino, kar mi preostane to, da jo prihodnjič opravim bolje in bolj prepričljivo. Vse življenje je borba (smeh, op. a.)
Kakšna je razlika med treningi v Rusiji ali v Sloveniji? Sem ste prišli skupaj s svojo trenerko Eleno Drožanovo ….
Pri načinu dela bistvene razlike ni. Tudi v Sloveniji treniram šestkrat na teden po šest do sedem ur na dan in delam s svojo trenerko tako kot prej.
Edina razlika je morda v okolici. To pomeni, da v Rusiji, kjer zdaj treniram na akademiji za ritmično gimnastiko Viner (vodi jo priznana strokovnjakinja za ritmiko Irina Viner-Usmanova), treniram v družbi največjih zvezd ritmične gimnastike, v družbi svetovnih, olimpijskih in evropskih prvakinj in njihovih trenerjev, v Sloveniji pa pač ne.
Je bil to tudi razlog, zakaj ste se odločili za menjavo državljanstva, za prestop v slovenske vrste, kar bi vam dalo večje možnosti za nastope na največjih tekmovanjih? V ruski ritmični gimnastiki je konkurenca brutalno zgoščena.
Predvsem je šlo za možnosti uvrstitve na večja tekmovanja, na tekme svetovnega pokala, na evropsko in svetovno prvenstvo (septembra lani je v Sofiji sploh prvič nastopila na svetovnem prvenstvu) in olimpijske igre. Ne bi rekla, da je bilo to prej zaradi hude konkurence v ruski reprezentanci nemogoče, je pa v Sloveniji za ta preboj precej več možnosti.
V družbi Mojce Rode, dolga leta najuspešnejše slovenske ritmičarke, danes vodje Kluba za ritmično gimnastiko TiM, kjer gojijo rekreativno in (vrhunsko) tekmovalno vejo ritmike. Prav Rodetova in njen partner Mitja Petkovšek sta med najbolj zaslužnimi za prestop Vedenejeve v slovensko reprezentanco.
Kako se je sploh začelo vaše sodelovanje s Slovenijo? Je bila Mojca Rode tista, ki je prva pristopila k vam oziroma še prej k vaši trenerki?
Pravzaprav se je vse skupaj začelo po zaslugi zelo dobrega človeka, ki ga ne bi želela izpostavljati, naju pa s trenerko pozna že dlje časa. Verjame v naju in najino delo in verjame tudi v to, da sem sposobna poseči po odmevnejšem rezultatu. On je bil tisti, ki naju je povezal z Mojco.
Je bila odločitev za prestop v slovensko reprezentanco težka?
Ne, sploh ne. Stara sem 24 let in pravzaprav sem se znašla na točki, ko sem se morala odločiti, ali naj sklenem kariero ali naj jo vendarle nadaljujem. Ko se je pojavila možnost, da jo nadaljujem v Sloveniji, sem to možnost z veseljem sprejela.
Ste bili zaradi te odločitve v Rusiji deležni kakšnih negativnih kritih?
Nikakor ne, pri tej odločitvi so me vsi zelo podprli. Lahko rečem, da je bilo zaradi mojega prihoda več nezadovoljnih ljudi v Sloveniji, kot pa v Rusiji.
Pred vami je evropsko prvenstvo v Bakuju (16. do 19. maj 2019)? Kakšni so vaši cilji?
Edini cilj je, da naredim vse tako, kot to najbolje znam. Predvsem zato, da ne bom imela slabe vesti.
Na prihajajočem evropskem prvenstvu v Bakuju (16. maj) ima samo en cilj: izvesti vse vaje tako, kot zna. "Ne želim imeti slabe vesti pred seboj," pravi.
Želja, ki je nikakor ne skrivate, je tudi uvrstitev na olimpijske igre. Nobeni od slovenskih tekmovalk v ritmiki to še ni uspelo. Kakšna uvrstitev bi vas pripeljala na olimpijske igre v Tokio?
Možnosti je več. Ena od teh je uvrstitev do 16. mesta v mnogoboju na svetovnem prvenstvu (letos bo svetovno prvenstvo od 16. do 22. septembra v Bakuju). Na prvenstvo se je mogoče uvrstiti tudi prek svetovnih pokalov (prve tri) in evropskega prvenstva (eno mesto).
In če vam ne uspe? Imate rezervni cilj ali o njem ne razmišljate?
Ne, ne razmišljam o rezervnih načrtih, ostajam kar pri glavnem. Dejstvo pa je, da če se mi ne uspe uvrstiti na olimpijske igre, moje življenje in življenje mojih bližnjih ne bo nič drugačno. Svet se zaradi tega ne bo ustavil. Seveda si želim uvrstitve na olimpijske igre, a tudi če mi to ne uspe, mojega življenja ne bo konec.
"Ko bom končala svojo kariero, bom neko obdobje zagotovo preživela daleč od ritmične gimnastike. Od 24 let sem jih kar 20 vložila v ritmično gimnastiko in rada bi poskusila še kaj drugega."
Kje vidite svojo prihodnost? V trenerskih vodah, sodniških?
Ko bom končala svojo kariero, bom neko obdobje zagotovo preživela daleč od ritmične gimnastike. Od 24 let sem jih kar 20 vložila v ritmično gimnastiko in rada bi poskusila še kaj drugega. Rada bi več časa preživela z družino, se odpočila, potovala …
Kaj vam je dal šport, kaj bi rekli?
Vse! Izoblikovan značaj, samozavest, izobrazbo … Vse!
Tudi poškodbe?
Mislim, da so poškodbe sestavni del profesionalnega športa. K sreči so v mojem primeru tako neznatne, da jih niti ne opazim.
V Sloveniji najbolj pogreša starša in prijatelje, tudi dvojčici Dina in Arina Averina, ki veljata za nesporni kraljici ritmične gimnastike:
Kaj počnete, kadar ne trenirate? Torej preostalih nekaj ur, ki vam ostanejo v dnevu.
Pravzaprav počivam (smeh, op. a.), zvečer pa berem knjige, grem v kino …
Se ob tem tudi izobražujete?
S študijem sem k sreči že opravila. Končala sem športno fakulteto v Irkutsku.
3