Predsednik AZS z županom Jankovićem obljublja velike stvari

Leto 2018 je pri koncu. Kako ste zadovoljni z njim?
V letu 2018 smo se zelo trudili, da bi sezono spravili na visoko raven. Ob pogledu na rezultate slovenskih atletov in atletinj lahko ugotovim, da je bila sezona več kot zadovoljiva. Za popolno odličnost nam manjka en zares vrhunski rezultat.

Martina Ratej je s četrtim mestom na evropskem prvenstvu v Berlinu dosegla lep uspeh, ki pa je v pričakovanju kolajne malce zbledel. Tudi šesto mesto in finale diamantne lige sta lepa uvrstitev. Sedmo mesto Luke Janežiča na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Birminghamu je presežek, saj nimamo dvorane. Luka je s petim mestom na evropskem prvenstvu pokazal še, da s trenerjem Rokom Predaničem zna prebroditi tudi težave.

Maruša Mišmaš se je vrnila v velikem slogu ter z državnim rekordom, bronom na sredozemskih igrah in 11. mestom v Berlinu napovedala lepe čase. Anita Horvat je pokazala, kako daleč jo rezultati lahko ponesejo. Dosegla je državni rekord na diamantni ligi v Monaku, potem pa še 14. mesto v Berlinu in iz dneva v dan napreduje, tako da bomo v prihodnje o njej še veliko slišali.

Omenil bi še Evo Pepelnak, Zojo Šušteršič, Niko Glojnarič, Mitja Kordeža in še celo kopico mladih, ki so dosegli visoke uvrstitve na mednarodnih tekmah. Imamo pa velikega mladega talenta, ki bi bil lahko prihodnost slovenske atletike. To je Kristjan Čeh v metu diska. Tu sta še Tina Šutej, ki je stalnica slovenske vrhunske atletike, in Veronika Domjan, na katero resno računamo v prihodnje.

Sportal Janežič in Ratejeva najboljša slovenska atleta leta 2018

Minevata dve leti, odkar ste začeli prvi štiriletni mandat v vlogi predsednika AZS, oziroma tri, če štejemo enoletno obdobje po predčasnem odhodu vašega predhodnika Gregorja Benčine. Kako ste zadovoljni s tem, kar ste opravili?
Ko sem prišel, sem se sestal z vsemi ključnimi akterji. Z atleti, trenerji, z upravnim odporom. Ljudem sem rekel, da imam dva cilja. Najprej sem želel zvezo poslovno urediti in popraviti nekatere stvari, ki navzven sicer niso vidne, a so zame pomembne. Ne rečem, da so bile težave, ampak v športu, v atletiki sploh, je to vedno težko. Žal nismo tako zanimivi, da bi prejeli neskončno denarja. Moramo biti varčni in vlagati v prave projekte.

Ko sem začutil željo in videl konsenz, sem izziv z veseljem sprejel. Na skupščini sem bil izvoljen z veliko večino in takoj začel resno delati. Naredili smo strategijo, vizijo in postavili operativne cilje. Želeli smo okrepiti vrhunsko atletiko in jo podpreti tam, kjer stroka meni, da je potrebno. Zaupam ljudem, ki me obkrožajo. Strokovna komisija, tekmovalna komisija, Zveza atletskih trenerjev Slovenije, povsod smo pripeljali nove ljudi, ki opravljajo resno delo.

To je, kar zadeva vrhunskost, ki smo jo podprli, a hkrati nismo zanemarili podmladka, baze, ki je za atletiko zelo pomembna. Rad pravim, da je treba atletiko pripeljati v vsako vas. No, morda ne vas, ampak zagotovo v vsako občino. Moramo imeti podmladek in podpreti klube v tej meri, da čutijo veljavo in povedo, kaj potrebujejo. Letos smo jim prvič malo pomagali tudi finančno. Tudi otroško oziroma mini atletiko želimo pripeljati na raven, ko se nam ne bo več dogajalo, da izgubljamo talente.

Predsednik AZS je po odstopu svojega predhodnika Gregorja Benčine postal januarja 2016 in ob koncu istega leta dobil štiriletni mandat. Foto: Vid Ponikvar

Atletiko razumem kot šport, ki otroke izobražuje do te mere, da znajo teči, skakati, metati in so pripravljeni za katerikoli šport, za katerega se bodo pač pozneje odločili. Nekateri ta boj za športe jemljejo preveč resno, mislim, da je ponudbe celo preveč, zato moramo narediti vse, da vrhunske talente obdržimo. Ne smemo jih puščati v druge športe. Moramo biti tako modri in zreli, da vrhunske talente zadržimo. Moramo obdržati tiste, ki bi tako nam kot tudi samim sebi prinašali rezultate.

Imamo vklopljene senzorje v vseh klubih in upam, da bodo ta tipala dovolj dobra in bodo kmalu prinašala tudi rezultate. Ko je tako, pa je vse skupaj lažje. Poveča se pojavnost v medijih, lažje je pridobiti sponzorja in tako naprej. Ne domišljam si, da je sama množičnost dovolj za konkurenco v poplavi športov, ki obstajajo. Sam sem pomagal že veliko športom, v atletiki pa so od nekdaj radi govorili, da je pri nas konkurenčnost najhujša, saj tekmujemo z vsem svetom, čemur ne morem oporekati. Je pa dejstvo, da vrhunske rezultate moramo imeti. Dejstvo je tudi to, da je veliko težje res vrhunski rezultat doseči v teku na 100 metrov kot kje drugje. Če ti uspe kaj takega, si opravil izjemno delo. Kar poudarjamo, je to, da vrhunske športnike že imamo. Tudi četrto ali peto mesto na največjih tekmovanjih je vrhunski rezultat. To vseskozi poudarjamo v pogovorih z Olimpijskim komitejem Slovenije, s sponzorji in ne nazadnje mediji.

Kaj konkretno ste naredili za to, da bo prihodnost slovenske atletike boljša?
Prva in ključna stvar, ki se mi zdi pomembna, je dejstvo, da imamo podpisane pogodbe z vedno več atleti. Vsako leto dobijo vedno več denarja. Odkar sem predsednik, ta trend vseskozi raste. Vsako leto jim namenimo deset odstotkov več denarja. Pravkar se pogajamo o pogodbah za leto 2019, ki bodo spet višje. Ne smem še razkriti, saj smo v fazi dogovorov, a trend raste. Smo ena redkih zvez, ki stalno viša prihodke. Več ljudi dobiva več denarja. To je povsem konkretna in merljiva stvar. Nagrajeni so tudi trenerji, pomembno pa je predvsem to, da mora biti ta denar porabljen za atletiko.

Veliko delamo tudi z mladimi oziroma se ukvarjamo z mini atletiko, kot smo preimenovali otroško atletiko, da jo lažje prodajamo kot produkt. Izobražujemo naše trenerje, ki potem krožijo med klubi. Dajemo jim znanje in tudi opremo. Mladim, ki jih bolj vleče v ekipne športe, želimo pokazati, da se imaš tudi v atletiki lahko zelo lepo. Da je to krasen šport, ki ima veliko plusov.

Bistveno bolj smo se povezali tudi z ministrstvom za šolstvo in šport, s katerim je bila slovenska atletika v preteklosti že zelo povezana. Krosi, šolska tekmovanja in podobno. Povezujemo se s profesorji oziroma učitelji športne vzgoje, hodimo po šolskih tekmovanjih in jim namenjamo poudarek. To je mesto, kjer se gojijo prihodnji atleti in atletinje. Obiskujemo tudi klube po regijah in jih poslušamo. Skušamo zadostiti tudi manjšim klubom, ki so za nas prav tako pomembni. Poslušamo jih in jim pomagamo, kolikor se da.

Predsednik AZS pravi, da je povečal finančna sredstva za najboljše slovenske atletinje in atlete. Foto: Vid Ponikvar

Zadnje, a zame zelo pomembno pa je to, da sem vzpostavil zelo dobre odnose z župani vseh regij. Nesporno je namreč, da je infrastruktura za nas zelo pomembna, zato je treba hoditi naokoli in ljudem razlagati, zakaj je atletika pomembna. Zakaj vlaganje v infrastrukturo ni stran vržen denar. Če imaš stezo ali štadion, se bo slej ali prej rodila atletika, zato z veseljem ugotovim, da bomo imeli prvič v zgodovini pokrito krožno dvorano v Novem mestu.

S tamkajšnjim županom Gregorjem Macedonijem sva delala pri tem projektu, dvorano si bomo delili s kolesarji. Veseli me, da smo preskočili tudi te ovire in da si znamo med seboj pomagati. Tam bo atletika, s katero se bomo po novem lahko ukvarjali tudi pozimi, zagotovo zelo napredovala. Zelo daleč smo tudi v pogovorih glede gradnje največje atletske dvorane, ki bo stala v Ljubljani. Projekt je na mizi in je sijajen. Župan Ljubljane Zoran Janković je obljubil, da se bo začelo graditi že v prihodnjem letu.

Kdaj in kako bo dvorana v Novem mestu uporabna?
Štukljevo leto 2018 smo izkoristili za to, da smo malce pospešili zadevo. Ko smo sedeli skupaj s predsednikom OKS Bogdanom Gabrovcem, novomeškim županom in ljudmi iz Športne zveze Novo mesto, smo si rekli, da mora biti dvorana narejena še letos, drugače bo težko. V roke smo si segli tudi s Kolesarsko zvezo Slovenije, kar je super, saj je kolesarstvo v Novem mestu doma, in stvar je bila narejena. Krožna steza je nastala, za atletiko je velodrom že pripravljen. Nekaj stvari za kolesarstvo še manjka, a mislim, da bo tudi to urejeno v nekaj mesecih in bodo lahko še spomladi na svoj račun prišli tudi kolesarji, medtem ko je atletski del urejen. Pričakujemo, da ga bomo z januarjem, februarjem prihodnje leto že začeli uporabljati, točnega datuma pa ne vem.

Prvo dvorano s krožno atletsko stezo v Sloveniji v Novem mestu oziroma Češči vasi naj bi začeli uporabljati prihodnji mesec. Foto: Vid Ponikvar

Dvorana bo na voljo vsem, upravljal jo bo Andrej Jeriček, nekdanji šef Združenja atletskih trenerjev, ki ga je zdaj prevzel Uroš Vrhovnik iz Slovenj Gradca. Skrbel bo za dvorano in, predvidevam, naredil razpored. Za domače klube, za tiste, ki bodo dvorano najemali, tako kot vsaka bo namreč odprta tudi za javnost. Ključno v tej zgodbi je zame dejstvo, da župan in preostali odgovorni ljudje razumejo koncept športnih objektov. Predvsem dejstvo, da so narejeni zato, da se jih uporablja. Da ni predrago in je energetsko učinkovito, na koncu pa je skozi upravljanje dvorane odvisno, ali jo bodo športniki in športni delavci uporabljali ali ne. Če je to predrago, potem imamo velik problem, zato je treba biti pri načrtovanju zmeren in misliti na to, kako bo objekt funkcioniral. Najdražji projekt je tisti, ki se ga ne uporablja. To je katastrofa.

Sicer pa so vsi ti objekti v lasti občin, država pa pomaga prek financiranja OKS in Fundacije za šport, kar je tudi prav. Mi dajemo stroko, klube in atlete, infrastruktura pa mora biti na ravni regijskega in državnega lastništva. Jaz pa moram biti seveda tisti, ki vloži vse napore, da stvari in sodelovanje funkcionirajo tako, kot morajo.

Kako blizu je dan, ko bo atletska dvorana v Ljubljani res zaživela, in kakšna bo?
Zdaj govorim v imenu Mestne občine Ljubljana (MOL), to je samo moja ocena, ampak glede na pogovore, ki smo jih imeli z županom Jankovićem, bi se moralo začeti graditi poleti prihodnje leto. Sicer nisem strokovnjak za te zadeve, a si predstavljam, da bi morala biti dvorana v enem letu narejena. Eno zimo bomo morali preživeti v Novem mestu oziroma v preostalih primernih objektih znotraj Ljubljane in na drugih koncev, ki jih še iščemo, a mislim, da je to v dobro slovenske atletike sprejemljivo. Da bomo potem v Šiški in Ljubljani le dobili velik atletski center, ki bo v ponos vsej Sloveniji.

Atletski center v Ljubljani naj bi bila ena prednostnih nalog župana v njegovem novem štiriletnem mandatu. Foto: Bojan Puhek

Želim si, da bi to postal center slovenske športne odličnosti. V dvorani bo prostora za 1.500 gledalcev, zunanja tribuna bo ponujala prostor za štiri, pet tisoč obiskovalcev, kar je dovolj za vsako evropsko tekmo mladincev. Center bo seveda ponudil notranjo in zunanjo krožno stezo, pomožni štadion, stezo za šprint, poseben metalski center in tako naprej. Idejni načrt je res vrhunski. Zasnova je takšna, da si jo lahko vsak športnik le želi. Z vsemi pripadajočimi dejavnostmi. Verjamem, da bo to center, od katerega bo imel veliko ves slovenski šport. Načrtujem in želim si, da bi tam potekale tudi meritve, testiranja in da se tja ne bi preselil samo velik del atletike, ampak tudi znanstvenega dela športa, v katerem bi lahko kaj dosegli. Da bodo k nam hodili tudi tujci. Sam na to gledam tudi skozi poslovne oči. Imamo lepo priložnost za dober posel in tudi turistično zanimiv objekt. Ne samo za našo državo, ampak za celotno regijo.

Velik projekt za nov mandat Zorana Jankovića

Atletski center, ki naj bi zrasel v Ljubljani. Foto: MOL O 25 milijonov evrov vredni obnovi štadiona Žak je ljubljanski župan Zoran Janković spregovoril tudi ob nedavni prisegi za nov, četrti štiriletni mandat na čelu Mestne občine Ljubljana (MOL) in obljubil, da ga bo kmalu končal.

Prenovljen naj bi bil glavni atletski štadion, ki bo opremljen s tribunami in spremljajočimi prostori za 5.000 gledalcev, zgrajena naj bi bila atletska dvorana z vsemi spremljajočimi prostori in tribunami za 1.500 gledalcev, urejena naj bi bila pomožni atletski štadion in center za mete, zgrajena naj bi bila tudi podzemna parkirna hiša, zagotovljene pa tudi vse zahtevane servisne in parkirne površine ter dostopi, vključno z zunajnivojsko peš povezavo prek gorenjskega železniškega koridorja in celovito zunanjo ureditvijo območja.

Atletski center je zamišljen kot atletski park, tekoči relief zelenih površin iz nasipov in vkopov, v katere je vstavljena arhitektura zaobljenih oblik, ki ustvarja skupaj s klančinami, sprehajališči, prehodi in stopnišči dinamičen in pretočen prostor.

Že desetletje je minilo od prvih obljub o prvi krožni tekaški dvorani v Sloveniji, zvrstilo se je že nekaj vaših predhodnikov na čelu AZS, a uspelo je šele vam. Ne samo z eno, ampak očitno kmalu celo z dvema takšnima objektoma. Kako to?
Ne bi rekel, da je uspelo meni, ampak celotni atletiki. Zagotovo sem s svojimi poslovnimi, a hkrati tudi športnimi očmi združil nekatere zadeve, ki so mi jasne. Sam pri trenerskem poslu ne morem pomagati, ampak lahko samo zaupam ljudem, ki so na tem področju strokovno podkovani. To sem tudi storil in se posvetil zadevam, za katere mislim, da jih obvladam. Dobil sem določen čas in se lotil določenih stvari, pri katerih lahko pomagam in zdaj je to mogoče počasi obrodilo sadove. Ne gre pa to tako hitro, kot sem si mislil, da bo šlo. Za nekatere stvari sem bil prepričan, da bodo šle hitreje, ampak najpomembneje je, da gredo v pravo smer.

Obljublja, da bo z novim atletskim centrom prišlo tudi presenečenje, ki ga še noče razkriti. Foto: STA ,

Bo z novim atletskim centrom napočil tudi čas za organizacijo kakšnega od večjih tekmovanj? Največjih članskih prvenstev na prostem seveda ne moremo pričakovati, kakšno dvoransko ali mladinsko veliko tekmovanje pa verjetno že.
S predsednikom Evropske atletske zveze (EAA), Norvežanom Sveinom Arnejem Hansenom, sva se ob njegovem obisku Slovenije ob odprtju nove dvorane v Novem mestu že pogovarjala o tem. Videl je, kaj delamo in da delamo zelo resno, zato je podprl nekatere naše ideje in takrat smo si vsi skupaj obljubili, da bomo, ko bo zgrajena dvorana v Ljubljani, k nam pripeljali eno tekmo velikega, evropskega kova. Ne želim še izdati, kaj in kako, a bo, ko bo dvorana odprta, hitro znano tudi to. Ne samo objekt, potrebujemo tudi tekmovanja. Prizadevali si bomo tudi za mitingih in si že. Želimo spet vzpostaviti močan miting v Velenju, v Novem mestu je prav tako dober, miting v Slovenski Bistrici prav tako. Seveda si želimo močnega mitinga tudi v Ljubljani in naredili bomo vse, da ga bomo tudi dobili.

Ni dvoma, da je slovenskih atletov vse več, kar je pohvalno, a res je tudi, da je res vrhunskih atletov in atletinj vse manj. Tudi udeležba na velikih tekmovanjih je vse manj številčna.
Imamo Ratejevo, ki je zagotovo vrhunska atletinja. Mislim pa, da je takih še nekaj. Janežič, Horvatova, Mišmaševa zagotovo, potem sta tukaj še Zupinova in Pleško, prihajajo tudi nekateri mlajši. Ne skrbi me za kakovost, a dejstvo je, da so norme za velika tekmovanja vse zahtevnejše. Slovenija je majhna. Mednarodna atletska zveza (IAAF) ima več članic (215, op. p.), kot jih ima Organizacija združenih narodov (OZN) (193, op. p.). Gre za najbolj globalen šport na svetu. Slovenija je majhna, a tekmuje tako z največjo kot najmanjšo državo na svetu. Ne bom rekel, da so nekateri preostali športi manj vredni, sploh ne, a na 100 in 400 metrov tečejo vsi. V nekaterih drugih športih je sodelujočih bistveno manj.

Sportal AZS: Ni veliko manjkalo, pa bi EP ocenili s samimi presežki

No, ampak dejstvo je, da na medalje na največjih tekmovanjih lahko resno meri samo Ratejeva, ki je stara že 37 let in ne bo več dolgo zraven. Odkar se je poslovil zlati rod slovenskih atletov in atletinj, v vrhunskem razredu zeva velika praznina.
Zdi se mi, da je bilo vedno tako. Nikoli nismo imeli res veliko takšnih, ki so lahko posegali po medaljah. Mislim, da se bo kmalu zgodilo, da bomo spet dobili koga. Baza je pripravljena. Ni daleč dan, ko se bo to zgodilo, je pa dejstvo, da se je zlata generacija poslovila. Tja je spadala tudi Marija Šestak, ki je danes zaposlena na AZS. Bila je vrhunska atletinja, nikoli pa ni bila zvezdnica in verjetno je dobila manj, kot si je zaslužila. Nekatere dopinške afere, v katerih ni sodelovala, hvala bogu, so poskrbele, da ni imela statusa, ki bi ga lahko imela.

Marija Šestak, nekdanja zvezdnica slovenske atletike, na AZS skrbi za odnose z javnostjo. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Marija Šestak danes na AZS skrbi za odnose z javnostjo. Koliko tistih, ki so dosegali največje uspehe v slovenski atletiki, pa danes pomaga pri delu z njo?
O njej so veliko govorili že v preteklosti, jaz pa sem človek, ki veliko več naredi kot govori, in prešel sem od besed k dejanjem. Izrazila je željo po sodelovanju, kar mi je bilo všeč, in kmalu je pokazala, da dela dobro. Ni ji bilo lahko, ampak se uči in vedno bolje dela. Sodelujemo tudi z Vladimirjem Kevom, ki je nesporna avtoriteta v tem športu in je vodja strokovnega sveta. Primož Kozmus mi pomaga pri sponzorjih. Želim si sodelovati z vsakim, ki lahko pomaga. Vrata so odprta vsem. Želim si, da bi bila v ljubljansko atletiko, ko bo narejena dvorana, vključena tudi Alenka Bikar. Ona je vrhunska atletinja, ki jo osebno zelo cenim. Mislim, da bi bila lahko v veliko pomoč. Je dejavna, rada ima slovensko atletiko. Če že ne bo vpeta v atletiko, pa vsaj v delovanje štadiona.

Dopinške prekrškarice so ji vzele slavo

Dopinške prekršarice so jo močno prikrajšale. Foto: Vid Ponikvar Marija Šestak je slovenska rekorderka v troskoku na prostem (15,03 m) in v dvorani (15,08 m), kar je še vedno četrti izid na svetu vseh časov.

Danes 39-letna nekdanja atletinja, ki je zelo uspešno športno pot uradno končala leta 2016, je letos naknadno dobila srebro za nastop na dvoranskem svetovnem prvenstvu leta 2008 v Valencii. Sprva je bila tam bronasta, a se je leta pozneje izkazalo, da je ena izmed tekmovalk, ki je bila pred njo, zlorabila doping.

Še večja krivica se ji je zgodila leta 2007 na svetovnem prvenstvu v Osaki, kjer je bila peta, a bo prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v Dohi prejela bronasto medaljo, saj se je izkazalo, da sta bili na Japonskem dopinški prekrškarici kar dve. 

Podobno kot leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je bila Šestakova sprva šesta, danes pa je uradno četrta s tistih iger, na katerih je v najboljšem finalu v zgodovini ženskega troskoka z rezultatom 15,03 navdušila.

Eden izmed očitkov, ki leti na AZS, je tudi ta, da na zagotovo najodmevnejši atletski prireditvi pri nas, na ljubljanskem maratonu, Slovenci nimamo vidnejših predstavnikov. Tudi Jelo Ambrožič, ki je močno vpet v ta dogodek in je eden bolj znanih slovenskih atletskih delavcev, je v nedavnem intervjuju za Sportal nekaj kritik namenil temu.
Absolutno se zavedam tega problema in pravim, da imamo isti cilj. Zaradi tega tudi sodelujemo z vsemi ključnimi maratoni. Imamo tudi združenje za dolge teke in maratone. Organizatorji takšnih prireditev pri nas opravljajo odlično delo, treba pa je ustvarjati tudi dolgoprogaše. Toda težava je v tem, da je množičnost na takšnih prireditvah velika, vrhunskosti pa ni. Gre predvsem za rekreacijo. Dolgo časa sem razmišljal o tem in nisem mogel razumeti, zdaj pa mi je jasno, da je med rekreacijo in vrhunsko atletiko velika luknja. Morda tudi zato, ker danes živimo drugače, kot smo nekoč. Tudi športniki. Danes so službe nenormalno naporne. Rekreiramo se vsi, a za res vrhunski šport potrebuješ veliko časa in tudi denar. Potrebuješ cel ustroj. Včasih so se službe končale prej, bilo je več časa, zdaj pa tečemo ob koncih tedna in gremo z glavo čez zid. Ne moremo si privoščiti, da bi tekli vsak dan. Na tak način pa ne moreš postati vrhunski.

Sportal Ugleden gospod, ki na ljubljanske ulice novači Etiopijce in Kenijce

Prav je, da na AZS vsakega, ki ga opazimo, podpremo in štipendiramo na tak ali drugačen način. Prek zveze, OKS, vojske, policije … Entuziazma je v slovenski atletiki še vedno veliko in hvala bogu, da je tako, a dejstvo je, da je za vrhunskost potrebno več. Nihče ne dela zastonj. Tudi trenerji ne. Dejstvo pa je, da je atletika specifična. Tudi z vidika trženja. Mi ne moremo tržiti koles, smuči, smučarskih desk … Samo obuješ športne copate in to je to. Sponzorje je težje dobiti, za vrhunske dosežke pa potrebuješ glavo in telo.

Me pa veseli, da se skozi izobraževalni del dvigujemo. Počasi so vsi opazili, da atletika ima vrednote in vrednost. Dvigujemo se. Ne bo pa šlo čez noč. Tudi pri dolgih tekih ne. Ko bo pravi trenutek, ko bo prišel pravi atlet, ga bomo zagotovo podprli in ga tudi že podpiramo. Imamo tudi združenje za to in sekcijo znotraj strokovnega sveta za dolge teke in tako naprej. S tem se stroka zelo resno ukvarja. Prepričan sem, da bodo prej ali slej prišli tudi rezultati.

Prvi mož AZS se zaveda slovenskih maratonskih težav in pravi, da jih skušajo odpraviti. Foto: Vid Ponikvar

Kdaj bodo vsi vaši ukrepi, o katerih ste govorili, obrodili sadove?
Verjetno je to edino vprašanje, na katero ne poznam odgovora. Sem velik športni navdušenec, zato bi si želel, da bi bilo to danes ali pa najpozneje jutri, a so nekatere stvari, na katere nimamo neposrednega vpliva. Večina strokovnjakov, s katerimi se pogovarjam, mi pravi, da se to lahko s pravimi ukrepi zgodi kmalu. Že danes imamo dva, tri, štiri atlete in atletinje, ki so vrhunski, a potrebujejo tekme. Čim več tekem. Potem se bo to zgodilo.

Najprej nas prihodnje leto v začetku marca čaka dvoransko evropsko prvenstvo v Glasgowu. Mislim, da imamo tam možnosti za dober rezultat. Skrbi me samo, da še nimamo dvorane za treninge. Luka Janežič in Anita Horvat sta zagotovo dobra, ampak se seveda pripravljata zunaj, kar je nekaj drugega, kot če treniraš v dvorani. Nimam toliko znanja, da bi si upal napovedati, kdaj bomo spet dosegali vrhunske rezultate, lahko pa rečem, da smo pripravljeni. Ko bomo lahko trenirali v dvorani, pa bom verjetno lažje napovedal tudi to.

Sportal Presenečenje na prestolu slovenskega maratona

Kakšno je finančno stanje AZS in kako težko je danes nabirati denar za slovensko atletiko?
Težko je, ni lahko, a kot pravim, se popravljamo. Imamo pozitivno stanje. Stanje je dobro. Smo likvidni in sproti poravnavamo račune, kar je ključno za uspešno delovanje institucije kot take, tako kot tudi za delo atletov, trenerjev in tako naprej. Načrtujemo, plačujemo in tako naprej. Naš proračun se giblje med 900 tisoč evri ter milijonom in sto tisoč evri, med čemer ne vidim velike razlike. Pomembno je samo, da si likviden, da sproti poravnavaš račune in normalno načrtuješ.

Ne odločamo se za velike projekte, ki jih ne bi mogli izpeljati. Ko vidimo, da gre za kaj dobrega, to brez težav podpremo. Delamo četrtletna poročila in sproti gledamo, kje smo. Če je po načrtu, super. Če kdaj kje ostane kaj denarja, toliko bolje. Vložimo ga naprej. Tako kot letos, ko smo izvajali veliko promocijo množičnih tekov za tiste najmlajše, do tretjega razreda osnovne šole. Nekaj dodatnega denarja smo vložili v mini atletiko. Vse šole po Sloveniji so tekle skupaj in pokazale atletiko. Klubi, ki so se odzvali, so na regijskih področjih predstavljali atletiko. V Piranu, Kopru, Gorici, Velenju, na Ravnah na Koroškem, Brežicah, v Krškem, seveda tudi v Celju.

Mogoče bi tu omenil tudi gorske teke in njihov razvoj. Ponosen sem, da lahko na tak način pridemo v vsako vas. Vemo, da je Slovenija zelo hribovita, tudi planine imamo Slovenci radi. Tudi na tak način lahko kakega tekača dobimo "v hribih" in ga zvlečemo v tek na stezi, ki je formula ena v atletiki, kot radi rečemo. Lahko pa seveda ostane tudi tam. Zagotovo je tudi to velik plus.

Pravi, da se skupaj s sodelavci trudi atletiko predstaviti kot šport, poln vrednot. Foto: Peter Kastelic

Ima slovensko gospodarstvo, iz katerega ne nazadnje izhajate, dovolj posluha za atletiko?
Atletiko je tržiti veliko težje kot kakšen drug šport, ampak ni nemogoče. Sam sem ta trend nesporno obrnil. Ne smeš prodajati samo prvega mesta na svetu, ampak tudi funkcijo atletike kot take. Država se tega zaveda, podjetja prav tako. Gre za vrednote, ki jih morda pred petimi, desetimi leti nismo dovolj poudarjali. Trdo, pošteno delo vse do cilja. Danes to spet prihaja na prvo mesto. To je nekaj, kar ima atletika v genih. To je kraljica športov. Tudi proti dopingu se v atletiki borimo bolj kot marsikje. Zaradi tega je tudi več primerov, ker je antidopinška politika res močna. To pomeni, da se tega, da želimo čist šport, tudi držimo.

Je vloga predsednika AZS težja, kot ste si mislili, da bo?
Ni lahka, ampak v njej uživam. Je precej miselnega dela, delam predvsem popoldne in zvečer, a je kljub temu veliko sistemskega dela, tako da moraš imeti to stvar rad. Če je tako - pri meni seveda je -, je veliko lažje. Če uživaš v tem, da pustiš pečat, potem ni težav. Doma imam dva fanta, eden je že velik, drugi je manjši. Ponosen sem, da lahko gledata, kako soustvarjam slovenski šport. To je nekaj, kar me zelo veseli. Če si na to ponosen, potem veliko lažje delaš.

Česa si ob koncu leta želite v prihodnjem letu?
V letu 2019 si bolj kot vse želim, da v družini ostanemo zdravi. Da bomo še naprej tako dobro funkcionirali in izkoriščali skupne ure, ki jih imamo. Pogosto gremo radi tudi na kakšen slovenski ali pa evropski štadion in si ogledamo kakšno atletsko tekmo. Tega si želim najbolj in to ni floskula.

Kar zadeva delo na zvezi, pa si želim, da bi nadaljevali trend in delali tako, kot smo do zdaj. Da bomo še naprej v tako dobri kondiciji. Želim si mogoče tudi še kakšnega sponzorja ali dveh. Tega bi bil zelo vesel. Želim pa si tudi mirnega leta in rezultatov, ki si jih športniki najbolj želijo. Pa seveda, da ostanejo zdravi. Poškodbe so edina stvar, na katere ne moreš vplivati, pa lahko v hipu spremenijo vse.

V vlogi prvega človeka slovenske atletike namerava vztrajati še en mandat. Foto: Vid Ponikvar

Pa želje in načrti v vaši zdajšnji vlogi? Vaš mandat se izteče čez dve leti. Boste vztrajali tudi po letu 2020?
Zagotovo še nisem izpolnil vsega, česar si želim in kar sem pred dvema letoma tudi napovedal. Mislim, da za kaj takega potrebuješ dva mandata. Osem let bo dovolj, potem bom mesto prepustil nekomu drugemu. Predstavljam si, da bom opravil ta mandat in še enega do konca, medtem pa vzgojil svojega naslednika. Zagotovo moram do takrat pokazati še marsikaj. Že po prvem mandatu bo zagotovo kaj videti, potem pa želim naprej.

V nedeljo sem prišel tudi v izvršni odbor OKS in bil z veliko večino izbran v nacionalne olimpijske športe. Počaščen sem, da sem dobil priložnost. Trudil se bom, da bom dobro zastopal tudi druge športe, ne samo atletiko. To je lepa priložnost.

Medalje slovenske atletike na velikih tekmovanjih: