Ponedeljek, 16. 8. 2021, 21.18
2 leti, 8 mesecev
TALIBANI ZASEDLI KABUL, PREDSEDNIK POBEGNIL V TADŽIKISTAN
Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,19
83
Če se dobro spominjam, sem nekdanjega afganistanskega predsednika Hamida Karzaia in nekdanjega zunanjega ministra Abdullaha Abdullaha prvič srečal v času slovenskega predsedovanja Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi leta 2005. Bila sta pametna in elegantna, pravo nasprotje tega, kar smo sicer poslušali o afganistanski politiki. Zadnje čase sta se – razumljivo – pogajala s Talibani o mirnem sožitju. To menda počneta še vedno, vendar brez vidnega uspeha. Človek bi jima privoščil uspeh – v imenu miru na svetu in civiliziranih mednarodnih odnosov. Vendar, kot bi rekel Kurt Vonnegut: Nič ne gre tako, kot načrtujemo (Nothing goes as planned op. p.).
Prva stvar, na katero sem pomislil, ko sem prebral, da sta afganistanski predsednik Ašraf Gani in vlada pobegnila iz Kabula, je bila slovenska osamosvojitvena vojna. Takrat se je slovenska vlada – kot vsaka vlada, ki je prepričana v svoj prav – zoperstavila jugoslovanskim vojakom in ji niti na misel prišlo, da bi se umaknila. Tako kot afganistanski so bili tudi jugoslovanski talibani doma v isti državi in tudi oni so bili privrženci preživele, arhaične, obsoletne miselnosti. Da so se vojaki in pripadniki varnostnih sil, celo guvernerji vdajali relativno slabotno oboroženim Talibanom, je treba pripisati zgledom z vrha države.
Afganistanska kriza pomeni polòm globalnega prizadevanja za modernizacijo in demokratizacijo, ki je zmagovalo leta 1990 (v času Pariške listine KVSE) in se je utelesilo v širitvi EU in Nata leta 2004. To prizadevanje, ki so ga nekateri zahodni analitiki imenovali "konec zgodovine", je zaposlovalo tudi slovensko politiko. Vse do leta 2007, ko smo prevzeli evro in vstopili v schengenski sistem; pravzaprav vse do leta 2008, tj. do prvega slovenskega predsedovanja EU, je bilo videti, kot da se meja Zahoda vztrajno in nezadržno premika proti vzhodu, podira zidove in izganja iz vladnih palač vse mogoče pokvarjence in samozvance. Spomnimo se barvnih revolucij v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji. Potem je idilo pokvaril Putinov poseg v Gruziji, ki se je nadaljeval na Krimu in na vzhodu Ukrajine. Namesto konca zgodovine je – zaradi Iraka, Sirije, Libije ... – začela odmevati Huntingtonova napoved trka civilizacij (Clash of civilizations), navsezadnje pa je na vzhodna vrata Zahoda potrkala še epidemija, ki ubija milijone nedolžnih ljudi in spreminja politične pokrajine v nasprotje tistega, kar so bile še deset let nazaj.
Kriza v Kabulu, ki so ga tako rekoč brez boja in celo z lahkim orožjem zasedli talibani, se ni začela pred dvajsetimi leti, ko so po napadu Al Kaide na New York in Washington – da bi ujeli Osamo bin Ladna – v Afganistan prišli ameriški vojaki. Pred več kot sto leti so nad afganistansko kolonijo obupali Britanci, nato so po letih nestabilnosti in državnih udarov leta 1978 v državo prišli Sovjeti in jo poskušali modernizirati. Dvajset let komunistične "modernizacije" ni dalo dobrih rezultatov, nato pa je Sovjetska zveza – približno ob istem času kot Jugoslavija – propadla. Ameriška afganistanska operacija se je imenovala "Trajna svoboda" (Enduring freedom), poleg izkoreninjenja Al Kaide pa so Američani in zavezniki želeli prispevati k varovanju človekovih (posebej ženskih) pravic pred nenasitno avtoritarno in arhaično kulturo in k postavljanju demokratičnih ustanov.
Slovenci smo se z afganistanskim problemom srečali v razpravah pred referendumom o slovenskem članstvu v Natu. Nekateri nasprotniki članstva so vladi očitali, da "pošilja slovenske fante umirat v Afganistan". Takšni "argumenti" so se seveda izkazali kot neutemeljeni, slovenska obrambna doktrina pa je dopovedovala, da Slovenije ne branimo le v Sloveniji, ampak tudi v Afganistanu (ali kje drugje). Slovenija se je priključila naprednemu delu sveta in je kot drugi želela prispevati k napredovanju miselnosti, ki se je preizkusila in zmagala v hladni vojni.
Danes je torej čas spodbudnih mednarodnih odnosov dokončno minil. Vsega, kar se je dogajalo med velikim pohodom Talibanov, od rušenja budističnih kipov spomladi leta 2001 do razobešenja talibanske zastave v Kabulu, ne vemo in verjetno ne bomo nikoli izvedeli; lahko pa si predstavljamo, kaj vse utegne početi šeriatska "pravna država". Beremo, da poleg tega, da prepovedujejo glasbo, filme in šole; da ponižujejo in iz javnosti izključujejo ženske; povzročajo splošno paniko in pobijajo vse, ki jim ugovarjajo. Tisoči obupanih ljudi oblegajo letališče in ameriška letala, ceste in ulice spominjajo na evropske prizore ob začetku druge svetovne vojne, le da je tokrat avtomobilov in beguncev bistveno več.
Afganistansko krizo zapleta raznolika etnična struktura: poleg večinskih Paštunov so tu še Tadžiki, Uzbeki, Turkmeni, Hazari in kup manjših skupnosti. Kot še marsikje, tudi v Afganistanu državne meje niso narodnostne oziroma etnične meje. Kot povedo imena, imajo tako Paštuni kot Tadžiki, Uzbeki in Turkmeni poleg Afganistana še druge države – to dvojno državljanstvo pa, kot smo videli v Jugoslaviji, naravnost izziva težave.
Ameriški komentatorji, celo ljubitelji Josepha Bidena, zaradi Afganistana kritizirajo ameriško zunanjo politiko. Za afganistanski projekt so Američani (pod štirimi različnimi predsedniki) zapravili tisoč milijard dolarjev. Večinoma pravijo in pišejo, da so ZDA, ko so financirale kabulske ustanove, vojsko in policijo, dobesedno metale denar stran. Po eni strani se zdi, kot da so si vzgojile nesposobne in nezanesljive pomočnike, po drugi strani se vse bolj kaže, kako težko je izvažati in uvažati modernizacijo ali demokracijo. Demokracija in modernost, ki jo financira tuja država, sta nezanesljivi. Za "trajno svobodo" je potrebna odločenost domačinov. Komentatorji zdaj razpad ameriškega sistema primerjajo s porazom Saigona (1975), razkritja Washington Posta (o velikanskih vojaških in političnih napakah) pa s Pentagon papers (1971).
Na koncu omenimo dva ključna problema: kitajsko podporo talibanskemu režimu in pripravljajoči se begunski cunami, ki utegne prizadeti predvsem vzhodno in južno ležeče evropske dežele. Kitajci seveda ne razmišljajo kot Talibani in jih – če pomislimo na kitajsko modernizacijo – ni mogoče primerjati z njimi. Vendar se je v soseščini rodil sistem, ki je kitajskemu podoben po centralizmu, avtoritarnosti in avtokraciji. Azija se spreminja v kontinent oblastniške samovolje in vsestranskega discipliniranja državljanov. Lahko si predstavljamo, kako je pri duši Južnim Korejcem in Japoncem.
83