Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Dimitrij Rupel

Nedelja,
11. 7. 2021,
22.08

Osveženo pred

3 leta, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,47

78

Natisni članek

Natisni članek

politika vlada kolumna Dimitrij Rupel

Nedelja, 11. 7. 2021, 22.08

3 leta, 4 mesece

Rupel: Da vladi podtikajo totalitarne težnje in celo fašizem, je nezaslišan absurd

Dimitrij Rupel

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,47

78

Dimitrij Rupel | Foto STA

Foto: STA

Nekateri novejši in aktualni pojavi slovenske politike, njihove posebnosti in presenetljivosti, predvsem pa nestrpnosti, so me spodbudili k novemu premisleku o njihovih vzrokih in povezavah. Kot v mnogih drugih deželah se tudi pri nas politični pojavi selijo s prizorišča na prizorišče: iz vlade in opozicije v parlament, iz parlamenta na ulico, na koncu v različna družbena omrežja, predvsem pa v medije.

Glede na to, da se toliko govori o "svobodi medijev", celo o vojni med vlado in mediji, je mogoče domnevati, da se je slovenska politika v zadnjem času bolj kot na druga prizorišča osredotočila na medije. Navsezadnje se druga prizorišča, recimo ulični protesti, prenašajo v medije, od medijskih upraviteljev/urednikov pa je odvisno, ali bodo posamezni pojavi povečani, pomanjšani, ponarejeni ali prezrti. O velikem, celo odločilnem pomenu medijev nima smisla veliko ugibati.

Že rimski senator Caij Tit je opozoril, da "besede letijo, kar je napisano, pa ostane" (verba volant, scripta manent), pravniki pa sploh pravijo, da "česar ni v listinah" (recimo v shranjenih oz. objavljenih besedilih), "sploh ni na svetu" (quod non est in actis, non est in mundo). Slovenski novinarji se pogosto imenujejo "četrta veja oblasti". Za razliko od zakonodajne in izvršne, celo za razliko od pravosodne, te (četrte) veje oblasti nihče ni izvolil.

Resno premišljevanje o navedenih pojavih mora biti utemeljeno z resnimi analizami in dokazi. Orodje, ki ga je mogoče uporabiti v ta namen, je "analiza vsebine". Ta je klasično in priznano orodje (kakovostnega ali količinskega) družboslovnega raziskovanja in ocenjevanja kateregakoli govora, članka, izjave ali knjige. Denimo, da nas zanimajo značilne politične razprave o nacionalni identiteti, evropskih vrednotah in demokraciji.

Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Abstinenčna kriza "ustavnega loka"

1. Nacionalna identiteta

1. julija 2021 je nepodpisani avtor oz. urednik dnevnika Delo pogovor z etnologinjo Katjo Hrobat Virloget, ki obsega en stolpec na 17. strani, naslovil z besedami "Nacionalne identitete so nam vsiljene". [1] Takole beremo:

  1. "Upam, da bodo ljudje sprevideli, da so nam nacionalne identitete vsiljene, da so v resnici naše identitete spremenljive in prilagodljive, s čimer odpade vsakršno postavljanje zidov med 'nami' in 'drugimi', 'drugačnimi'."
  2. "… Bi si želela, da bi (ljudje) spoznali, da sta etničnost in nacionalnost kot prevladujoči identiteti, ki jih (najbrž ju? op. a.) politika sidra v nas, le varljiva, prilagodljiva pojma, s katerima si postavljamo umišljene meje, kategoriziramo ljudi in delamo vojne."

Izjave etnologinje Katje Hrobat Virloget so nepričakovane, glede na to, da se etnologija načeloma ter večinoma ukvarja z raziskovanjem in primerjanjem kultur oz. etničnih skupnosti ali narodov, pri čemer izkazuje brezpogojno spoštovanje njihovih značilnosti; v nobenem primeru pa se ne ukvarja z ideološkimi priporočili glede njihovega stapljanja, ki spada v dediščino stalinizma.

V stolpcu z intervjujem se besedna zveza "nacionalna identiteta" pojavlja petkrat in vedno kot nekaj slabega, vsiljenega, torej nenaravnega. Znanstvenica pravi, da s svojo knjigo daje "glas utišanim, katerih spomini se ne ujemajo s prevladujočim kolektivnim spominom na 'eksodus'"; skupaj z drugimi etnologi se ukvarja "z razgradnjo političnih mitov o mejah kultur, narodov".

Pri tem pravi, da v Sloveniji "biti dober raziskovalec … zaradi nestabilnega financiranja znanosti ne zadošča", ampak mora raziskovalec imeti srečo, da ga "pravi ljudje ob pravem trenutku povabijo medse". Ob tem se postavlja vprašanje, ali so vabila "pravih ljudi" utemeljena na meritokraciji ali na "pravi" politični usmeritvi?

Etnologinja si prizadeva "razgraditi" politične mite, kar je vsekakor zanimiva in legitimna naloga, ob tem pa to razgrajevanje povezuje z "utišanimi", ki se ne ujemajo s prevladujočo − po vsej verjetnosti slovensko − kulturo in z "eksodusom", ki lahko pomeni ločitev Slovenije od Jugoslavije ali nemara celo problem migrantov in beguncev.

Ob tem se pozornemu bralcu postavlja vprašanje, kdo so "pravi ljudje", ki vabijo medse zagovornike razgrajevanja ali, recimo, odpravljanja kulturnih razlik in nacionalnih identitet. Ob tem se morda lahko postavi tudi vprašanje, kako se takšno razgrajevanje ujema ali ne ujema z znanimi pozivi k spravi, celovitosti in politični enotnosti?

2. Evropske vrednote

Predsednik slovenske vlade (Janez Janša) in zunanji minister (Dimitrij Rupel) sta 13. decembra 2007 v imenu Republike Slovenije v Lizboni podpisala besedilo, ki zajema

… navdih iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države;

ki se sklicuje

… na zgodovinski pomen konca razdeljenosti evropske celine in na potrebo po obli­kovanju trdnih temeljev za graditev prihodnje Evrope;

in potrjuje

zavezanost načelom svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države …

V komentarju Uroša Esiha "V konfliktu z evropskimi vrednotami" beremo, da predsednik vlade Janša "dela škodo državi", ker je:

… v vse bolj odprtem konfliktu z evropskimi vrednotami in načeli vladavine prava, kar ga je postavilo visoko na radarje tistega dela evropske politike, medijev in civilne družbe, ki jih še ni zajela regresivna, nedemokratična epidemija, ki pustoši po vzhodu Evrope. [2]

O konfliktu med Janezom Janšo in vladavino prava bi lahko govorili v zvezi z odmevnima primeroma na ljubljanskih sodiščih leta 1988 (zadeva JBTZ) in po letu 2006 (Patria). Takrat so si konflikt z Janšo seveda privoščili vladarji prava, pravo pa je bilo v obeh primerih v rokah Janši nasprotne oz. konkurenčne politike. Z jugoslovanskimi vladarji prava in njihovimi nasledniki v samostojni Sloveniji s(m)o imeli praviloma težave ljudje, ki s(m)o bili povezani z osamosvojitvijo, in zagovorniki evropskih vrednot, med katere spadajo:

  • kulturna, verska in humanistična dediščina (ki predpostavlja spoštovanje kulturne raznolikosti in solidarnost med evropskimi narodi),
  • človekove pravice, temeljne svoboščine, svoboda, demokracija, enakost in pravna država,
  • upoštevanje konca razdeljenosti Evrope, navsezadnje pa tudi 
  • evroatlantsko povezovanje oz. članstvo v Natu. [3]

Da bi bila aktualna slovenska vlada "v konfliktu z evropskimi vrednotami", je zgrešena in sprevržena trditev. Dejstvo je namreč, da so z evropskimi vrednotami sprte stranke, ki zagovarjajo državno lastništvo in monopole, kot sta javno šolstvo ter javno zdravstvo. V sporu z evropskimi vrednotami so nasprotniki narodne sprave in branilci totalitarnih sistemov, kot sta fašizem in komunizem.

To, da aktualni vladi podtikajo totalitarne težnje in celo fašizem, je nezaslišan absurd tudi zato, ker so s to vlado povezani posamezniki pred tridesetimi leti in praktično ves čas po osamosvojitvi opozarjali na zgrešenost ter zaostalost dediščine in dedičev vzhodnoevropskega ter slovenskega komunizma − pri čemer so velikodušno opustili obračunavanje in čiščenje (lustracijo), ki so ga sicer izvedle druge nekdanje komunistične države.  

Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Moja policija in moj policaj Sheikha

3. Demokracija

O demokraciji je ljubljansko Delo spregovorilo tudi s pomočjo člana Evropske komisije Fransa Timmermansa. 10. julija 2021 je z njim objavilo intervju, ki po obsegu in po fotografijah na polovici dveh strani (na prvi in tretji strani), spominja na intervjuje, ki so jih nekoč časopisi v komunističnih državah objavljali s svojimi voditelji, pri nas recimo s Titom, Kardeljem ali Kučanom. Če pustimo ob strani sugestivna vprašanja novinarja, je Timmermans tako rekoč vdano in ganljivo pritrjeval stališčem, ki jih proizvajajo štabi slovenskih levih strank.

Njihova izvozno usmerjena ideološka proizvodnja je v novinarjevih vprašanjih in komisarjevih odgovorih dobila pričakovano zadoščenje. Nizozemski socialni demokrat, ki se je pogumno uprl fotografiranju na Brdu, ne pa tudi laskavi obdelavi v Delu, se je, podobno kot njegovi slovenski tovariši (pri čemer je seveda zgrešil tarčo), pritožil čez slovensko vladavino prava, "osebne napade ter obrekovanje sodnikov in članov evropskega parlamenta".

Prikazovanje fotografij sodnikov, ki se udeležujejo predvolilne kampanje slovenske stranke SD, in "namigovanje, da počnejo nekaj neprimernega ali da to pomeni, da ne moreš zaupati pravosodnemu sistemu ali da je ta korumpiran", po Timmermansovem mnenju pomeni "nespoštovanje vladavine prava in delitve oblasti". Vrhunec komisarjevega tovariškega sporočila pa je zapisan v naslednjih stavkih:

"Kar me preseneča, je, da se zdi, da se tisti, ki pravijo, da se bojujejo proti komunistom ali komunizmu, vračajo k metodam, ki so jih uporabljali v komunizmu …

… Komunistični sistem je izginil pred 30 leti. Povprečne starosti sodnikov v Sloveniji ne poznam, a običajno je okoli 40 let. Ti sodniki so bili ob koncu komunizma kvečjemu otroci. Kako jih lahko obtožuješ, da so del komunističnega sistema?" [4]

Tudi zato, ker jim dodaja še kritike na račun Poljske in Madžarske, takšne Timmermansove izjave po eni strani razodevajo slabo poznavanje razmer v državah članicah, po drugi strani pa so za visokega evropskega funkcionarja nespodobne, ker so zavajajoče in neresnične. Gospod Timmermans, ki je star 60 let, je lahko, če ga je zanimala politika, vsaj deset let svojega odraslega življenja spremljal dogajanje na vzhodu Evrope in je potemtakem dobro poznal komunistično politiko z vsemi njenimi koreninami ter imunskimi sistemi.

To seveda velja tudi za slovenske sodnike, katerih povprečna starost seveda ni 40 let in v komunističnih časih niso bili otroci. Predsedniki najvažnejših slovenskih sodišč (čeprav ni ravno preprosto priti do njihovih letnic), so Timmermansovih let. Večina najvišjih slovenskih sodnikov je bila rojenih v petdesetih in šestdesetih letih, fakulteto pa so končali v sedemdesetih letih ali v začetku osemdesetih let, ko je bil slovenski komunizem še trdno v sedlu in je nad pravosodjem − po Timmermansovi pripovedi − vladala partijska "prokuratura". 

V pogovoru Timmermansa s slovenskim novinarjem najdemo še vsaj dve poenostavitvi:

  1. Vladavina prava pomeni, da nihče ni nad zakonom.
  2. Demokracija niso le volitve in pridobitev večine, nato pa lahko počneš, kar hočeš.     

Timmermansovo pojmovanje vladavine prava je precej siromašno in po svoje nevarno. V totalitarnih sistemih zakone pišejo oblastniki, in to tako, da je njihovo ravnanje legalno, čeprav je nelegitimno. Navsezadnje so bile tudi diktature, celo Jugoslavija, pravne države, le njihovo pravo je bilo prilagojeno interesom vladajočega razreda. Navsezadnje je mogoče uzakoniti tudi korupcijo in krajo. Se je kaj takega zgodilo v času aktualne slovenske vlade? Po drugi strani vladavina prava ne more biti samo v rokah pravosodnih funkcionarjev, ki bi se brez demokratičnega nadzora preprosto reproducirali, imenovali na pravosodne položaje svoje prijatelje ali sorodnike.

Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Labodje jezero, ples na vodi, povodni mož na Bledu

V Združenih državah so pravosodni funkcionarji podvrženi relativno pogostim volitvam. Seveda z volitvami, kot sicer na prvi pogled pravilno ugotavlja Timmermans, demokracija ni izčrpana. Nizozemski socialni demokrat je pozabil dodati, da demokracije vendar ne more biti brez volitev. Lahko bi dodal še to, da so brez volitev vladali ravno v komunističnih deželah, kot je bila do leta 1990 tudi Slovenija, in da demokracije ni mogoče pričakovati čez noč. Bistveni pripomoček za izogibanje demokraciji je bil v vseh socialističnih državah agitprop, katerega ostanke bomo našli tudi v slovenskih medijih, ki jih ne urejajo le ljudje, ki so bili pred tridesetimi leti še otroci. Da mediji ne bi mogli prispevati k ustvarjanju neverodostojnih in lažnih večin, morajo biti − kot naši levičarji nikakor nočejo priznati − po moči in številu uravnoteženi, po vsebini pa nepristranski. 

Za demokracijo so nesprejemljivi monopoli. K polni in zdravi demokraciji poleg medijev sodi tudi uravnotežen in nepristranski šolski sistem. Če povem primer: pri pouku naravoslovja v večini evropskih (seveda tudi ameriških) šol značilno razlagajo znanstvene (darvinistične) in krščanske nauke. Nobenega dvoma ni, da so evropske vrednote povezane z antično, renesančno in razsvetljensko, humanistično ter seveda tudi krščansko kulturo.

K demokraciji spada upoštevanje tradicije; v našem času, ki je obremenjen z zdravstvenimi in okoljskimi problemi, pa seveda upoštevanje znanosti, solidarnosti in politične kulture, ki pač ne dovoljujejo pouličnega ščuvanja. V Sloveniji, vsaj v Ljubljani namreč člani t. i. ljudske skupščine in protestniki na kolesih počno natančno to, kar Timmermans neupravičeno očita predsedniku vlade. Mimoidoče osebe, ki jih prepoznavajo kot svoje nasprotnike, vse počez napadajo, žalijo ter kriče označujejo za fašiste in − kako duhovito! − janšiste.

[1] Glej Delo, 1. julija 2021, str. 17.

[2] Uroš Esih, "V konfliktu z evropskimi vrednotami", Delo, 5. julija 2021, str. 1.

[3] V primerjavi z Janšo, Krkovičem, Kanglerjem … so bile pravosodne težave pisca teh vrstic relativno nedolžne. Pravda okrog diplomatske akademije leta 2003 se je navsezadnje iztekla srečno. Ker sem spodbudil iskanje "žvižgača", ki je z objavo washingtonske depeše (2008) povzročil razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu, sem moral pooblaščenki Pirc Musarjevi iz lastnega žepa plačati 1.600 evrov. Še bolj nesrečno se je na delovnem sodišču leta 2013 iztekla moja politična odstavitev z mesta generalnega konzula v Trstu; nazadnje pa sem moral letos po volji okrožnega sodišča plačati odškodnino 2.000 evrov (za prestane "duševne muke") policistu, ki je mene in bolno ženo zaradi domnevnega prekrška neznosno dolgo gnjavil leta 2016.

[4] Peter Žerjavič, "Tisti, ki pravijo, da se borijo proti komunizmu, se vračajo k metodam komunizma", Delo, 10. julija 2021, str. 1 in 3.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Ne spreglejte