Petek, 2. 7. 2021, 22.03
3 leta, 5 mesecev
Dimitrij Rupel: Labodje jezero, ples na vodi, povodni mož na Bledu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
9
Na začetku drugega slovenskega predsedovanja Evropski uniji je bila tiskovna konferenca Ursule/Urške von der Leyen in Janeza Janše, zvečer pa baletna gala predstava na plavajočem odru pred blejskim otokom, za katero si je koreograf Edward Clug naslov sposodil pri Francetu Prešernu. Poleg vseh drugih vtisov in vprašanj se (pri piscu teh vrstic) poleg asociacij z znamenitimi plesi na jezerih in drugih vodnih površinah pojavlja ugibanje, ali je blejski Povodni mož v kakršnikoli vsebinski zvezi s slovenskim predsedovanjem Evropski uniji.
Labodje jezero je ruska (baletna) uprizoritev evropske pravljice o imenitnem kraljeviču Siegfriedu, ki postane v času, ko si izbira kraljično, žrtev čarovnij, prividov in podtikanj. Ko se nekega večera znajde ob romantičnem jezeru, je priča čudežne preobrazbe laboda v lepotico Odette, v katero se pri priči zaljubi. Težava pa ni samo v – s strani hudobnega čarovnika povzročeni – dvojni podobi izbranke, ampak tudi v zapeljevanju kraljeviča z drugo žensko, ki ni nihče drug kot hči hudobnega čarovnika. V labodjem jezeru se najprej utopita Siegfried in Odette, nato pa tudi njuni sovražniki, s čimer je konec prekletstva. Nobenega dvoma ni, da sta si nesrečna ljubimca prislužila nebesa. Balet, ki ga je podpisal Peter Iljič Čajkovski, je skozinskoz romantična stvaritev.
Središče ameriške baletne klasike je Broadway, velik del te klasike pa je mogoče videti v filmih, kot je npr. glasbena komedija Ples na vodi (Bathing Beauty) iz leta 1944. Tako kot so se starejše generacije vnemale za Labodje jezero, so se mlajše – tudi pri Slovencih – vnemale za Esther Williams in Reda Skeltona. Ples na vodi je bil reklama za pravljično ameriško življenje: ljubezenski zapleti in intrige se končajo z zmago dobronamernih ljudi. Baletna predstava Georgea Sidneya je služila razvedrilu in utrjevanju ameriške miselnosti.
Prešernov Povodni mož je seveda, kot je bilo značilno za umetnost 19. stoletja, pravljičen in moralističen, torej ni povsem prost ideoloških sporočil, saj beremo, da se bo ples, ki se je začel pri Ljubljanici, končal na Balkanu, "kjer v Donavo Sava se bistra izlije". Prešernov povodni mož, "junak", ki mu pod soncem ni enakega "korenjaka", prevzetno in lahkoverno Urško zvabi v nekakšno podvodno življenje sredi "šumečih valov". Prešeren ugotavlja, da Urške "videl nobeden ni več", kar najbrž pomeni, da se je utopila oziroma da sta jo utopili njena naivnost in prevzetnost. Kaj jo je zvabilo v izginotje? Korenjak ali ponudba o "beli Turčiji"?
Blejska predstava je šla v drugo smer. Clugov povodni mož se na plesišče pripelje s čolnom in v cilindru, pleše in se druži z Urško, nakar ji nadene svoj povodni plašč in izgine v vodi (blejskega jezera), medtem ko Urška preprosto odide, od koder je prišla. Je mogoče reči, da blejska Urška ni naivna in da je prevzela vlogo, ki jo je pri Prešernu imel balkanski lepotec; da gre za nekakšno povodno Urško, ki se ne pusti utopiti? Feminističen balet? Zgodba o osamosvojitvi?
Če gre za sporočilo o odpornosti (!) – pri čemer ni mogoče z gotovostjo trditi, da sploh gre za aktualno/politično sporočilo – je najbrž kar primerno. V nasprotju z nekaterimi medijskimi odzivi in zvijačami Slovenija Evropejcem sporoča, da ni kdorsibodi in da ima svojo voljo; da je dobro pripravljena na izpovedovanje svojih interesov in na soočanje z evropskimi izzivi. Da ni tako, mislijo.
Tisti, ki so pozabili na prvo predsedovanje leta 2008, ali neutolažljivi, zavistni in zamerljivi politični tekmeci, ki hočejo čim prej končati abstinenčno krizo, tj. obdobje, ko jim ni bilo dano nadaljevati z oblastniškimi navadami, in se vrniti k "alkoholizmu".
V teh dneh se spominjamo vojne za Slovenijo in brionske deklaracije (7. julija 1991), ki je pomenila začetek mednarodnega priznanja oziroma samostojne države. Ob tem se mi zdi bistveno opozoriti na dve – sicer samoumevni – dejstvi: da brez mednarodnega priznanja slovenska država sploh ne bi mogla obstajati; in da je brionski sporazum temeljil na zaupanju slovenske delegacije v napovedi Evropske unije. Slovenija se je na Brionih po eni strani pogajala z Jugoslavijo, po drugi z Evropsko unijo. Ta je zahtevala trimesečni premor (France Bučar je rekel: "Diktat.") glede nadaljnih osamosvojitvenih korakov. Ti meseci so bili za tedanjo vlado in za pisca teh vrstic zelo živčni in naporni. Toda napoved Evropske unije se je izkazala za verodostojno! V pol leta po razglasitvi neodvisnosti je bila Slovenija mednarodno priznana država!
Ob vsem tem se postavlja vprašanje o razumevanju in razumnosti aktualne evropske administracije, ki je prišla na obisk v Slovenijo, ne da bi se vzdržala pripomb, ki smo se jih bili naposlušali v domačih časopisih in televizijskih mrežah. Aktualna Evropska komisija ni povsem naddržavna, nadpolitična in nadstrankarska organizacija, toda njene zadrege še dodatno zapletajo različne medijske podrobnosti, recimo jim drobnarije. To se je prvi dan slovenskega predsedovanja Svetu EU pokazalo v poročilih o sestanku komisije in slovenske vlade. V poročilih so bistvene in najresnejše zadeve (okrevanje, širitev EU …) zameglile opazke o slovenskih postopkih v zvezi z izbiranjem tožilcev in državno podporo agenciji STA, predvsem pa o skupinskem fotografiranju, ki naj bi se mu iz protesta izognil podpredsednik Evropske komisije, nizozemski socialistični funkcionar Frans Timmermans. Tako kot pred časom njegovo sicer liberalno kolegico iz Evropskega parlamenta Sophie in’t Veld je tudi njega spravilo iz ravnotežja odkritosrčno vedenje Janeza Janše.
Kot je znano, se državni ali evropski funkcionarji – kar bržkone velja tudi za predsednico Evropske komisije – večinoma zanašajo na opomnike, v katere podatke vnašajo za posamezna področja pristojni sodelavci. Funkcionarji pogosto govorijo, kar jim napišejo njihovi tajniki in prišepetovalci, v našem primeru komisarji, ki se nagibajo k levici. Janša po vsem videzu ni tak funkcionar. Na sestanku naj bi bil pokazal fotografijo piknika izpred nekaj let, na katerem so poleg Tanje Fajon in Milana Brgleza tudi sodniki mariborskega sodišča, kar naj bi – kot beremo v pomembnem mediju – Janša izkoristil kot "dokaz" za to, da je pravosodni sistem povezan s stranko SD. Von der Leynova je pozneje na tiskovni konferenci izjavila: "Tudi sodniki so lahko člani političnih strank." Da so lahko sodniki člani političnih strank, najbrž ni sporno, pač pa je sporno, če svoje članstvo javno demonstrirajo in s tem izzivajo oziroma dopuščajo vtis, da pri svojem delu ravnajo v skladu s strankarskimi smernicami ali v duhu strankarskih programov.
Da pri nas mnogi – ob vsej razumljivi zadržanosti – omalovažujejo vodilno vlogo in celo samo članstvo Slovenije v Evropski uniji, je paradoks vseh paradoksov. Slovenija je trideset let nazaj (od nekdanje avstrijske province, jugoslovanske banovine in socialistične republike) napredovala v samostojno državo, leta 2004 pa je vstopila v povezavo najbolj naprednih in najbolj uspešnih držav, tj. v EU in Nato. Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji je sporočilo, da je Komisija sprejela pozitivno oceno slovenskega načrta za okrevanje in odpornost, ki je osnova za izplačilo 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 705 milijonov evrov posojil, ki jih bo EU nakazala Sloveniji v okviru mehanizma za okrevanje. Bi si to lahko predstavljali naši očetje in dedi, ki imajo sicer številne zasluge, vendar niso doživeli niti osamosvojitve niti evroatlantskih povezav, kaj šele znatne finančne podpore?
Sicer je mogoče na začetku drugega predsedovanja predsedujočim želeti čim več sreče in odpornosti.
9