Sreda, 5. 5. 2021, 22.46
3 leta, 6 mesecev
Dimitrij Rupel: Novinarji, sodniki in profesorji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,23
57
Med jutranjimi radijskimi poročili smo slišali ugotovitev iz ozadja maturitetnega dogajanja: pri nalogah oziroma izpitih iz slovenščine naj bi imeli dijaki manj težav z vsebino in več težav z jezikovno pravilnostjo. Pravilno in spretno izražanje sta seveda bistvenega pomena, saj nepravilno ali nespretno izražanje lahko povzroči nerazumevanje in kratko malo zavajanje o vsebini, tako da v primeru problematičnega izražanja najbrž sploh ni mogoče govoriti o neproblematični vsebini. Morda bi morali kakemu novodobnemu Levstiku naložiti, naj napiše nove Napake slovenskega pisanja. Žal je danes nejasnega in nerazumljivega, na primer protislovnega in dvoumnega izražanja vse več. Kaj naj rečemo o stavku iz uvodnika uglednega novinarja oziroma (v. d.) odgovornega urednika na prvi strani glavnega slovenskega dnevnika?
Če bi verjeli medijem - in kaj nam drugega preostane, saj so premočno, skorajda absolutno merilo vsega -, je ubadanje s politiko najpomembnejše, najbolj cenjeno opravilo na svetu.[1]
Najprej bi se lahko spotaknili ob domnevo, da nam razen vere v medije ne preostane nič drugega. Če bi lahko to blasfemično domnevo zanemarili, ostanemo brez besed ob ugotovitvi, da so po eni strani mediji "absolutno merilo" vsega, po drugi strani pa je "najpomembnejše opravilo" na svetu politika. Avtor pušča bralca v dvomu, katera dejavnost (novinarstvo ali politika) naj bi bila bolj pomembna in katera manj. Ta dvoumnost lahko vzbudi različne razlage, najbolj pravilna pa je videti razlaga, da urednik/novinar pripisuje največji pomen ("absolutno merilo") svojemu poklicu, pri tem pa mora zaradi oportunosti vendar priznati enako največji pomen ("najpomembnejše opravilo") politiki. Če dobro premislimo, bomo v besedah vršilca dolžnosti odgovornega urednika odkrili skrivnost aktualne popularne fraze "vojna med mediji in vlado", iz katere sicer ni jasno, kdo v tej "vojni" napada in kdo se v njej brani. Z "ugotovitvijo" o pariteti politike in novinarstva je namreč mogoče zamenjati vloge oziroma zamegliti odgovornost napadalcev in braniteljev. V novinarskih razlagah, ki so "absolutno merilo vsega", se večinoma govori, da politika oziroma (Janševa) vlada napada, preganja in zatira novinarje. Ozadje in logika takšnega govorjenja sta razvidna recimo iz proslulega manifesta Levice "Socializem 21. stoletja", ki pravi, da je treba "pravico vsakega posameznika, da se svobodno izraža", nadomestiti s "pojmom svoboda medijev".
Tu pridemo do bistvene točke aktualne kampanje proti vladi. Če drži oziroma če je mogoče pokazati, da glavni slovenski mediji navijajo za levičarske stranke; in če je mogoče pokazati, da se levičarske stranke navezujejo na izročilo socialistične revolucije, potem ne more biti dvoma o tem, da so mediji sredstvo, novinarji pa vojaki revolucije. Nadaljnji premislek nas pripelje do sklepa, da je revolucija več od običajne (demokratične) politike, iz česar sledi, da mora revolucija uničevati demokratično, z volitvami utemeljeno politiko in da so vojaki revolucije, tj. novinarji in mediji, pooblaščeni za takšno uničevanje. Vojna med mediji in vlado je vojna medijev oziroma vojakov revolucije zoper vlado. Iz paritete medijev in politike pridemo do vojskovanja revolucionarnih oddelkov (vstaj, protestov, stampedov …) proti izvoljenima parlamentu in vladi, pri čemer je jasno, da so revolucionarne sile z demokratičnega vidika nelegitimne. Napadalni novinarji in mediji pač niso bili izvoljeni na volitvah. Svojo moč črpajo iz levičarskih strank, iz javnosti, ki si jo ustvarjajo s svojimi aparati, in seveda iz kapitala, ki ga – iz razlogov, o katerih tu ne moremo govoriti – s sklicevanjem na revolucionarna izročila obvladujejo levičarske stranke.
Droben rezultat prodornosti levičarskih prireditev in medijev se mi je zgodil sredi belega dneva, ko sem korakal mimo ljubljanskega Stiškega dvorca. Mimo mene je pribrzel kolesar in me ozmerjal z besedo "fašist", vendar je odbrzel naprej, preden sem ga lahko vprašal za vzrok tolikšne ljubeznivosti. Najbrž so ga v katerem od revolucionarnih štabov poučili, da spadam v generacijo, ki je dosegla osamosvojitev in državnost Slovenije. Da ne protestiram zoper aktualno vlado in da imam liberalne nazore; ti pa so šli na živce že ustanoviteljem Protiimperialistične fronte, ki so vsaj do konca junija 1941 zaupali Moskvi in Berlinu, njihovi sovražniki pa so bili v Londonu in Parizu.
Poleg grobega in nespodobnega jezika, ki ga uporabljajo kolesarji pa pisci pisem bralcev in komentarjev na različnih spletnih "portalih", je slovenska težava tudi slaba izobraženost, ko gre za razumevanje/razlaganje zgodovinskih pojavov. Dopuščam, da nekateri avtorji lažejo nalašč ali – kakor se je znal izraziti moj pokojni tast – "zavestno govorijo neresnico". Nekulturnosti in neznanja je toliko, da v Sloveniji nastajajo kaotične razmere, ki jih skoraj ni mogoče nadzorovati oziroma urediti. K zmešnjavi veliko pripomorejo šole in mediji. Učitelji narobe učijo novinarje, ki narobe učijo bralce oziroma gledalce. Neki moj študent je lansko leto resno trdil, da so Američani sami porušili stolpnici Svetovnega trgovinskega središča v New Yorku.
Nered je prizadel tudi intelektualne kroge. Tako je v moj poštni predal prispelo sporočilo pomembnega ljubljanskega sodnika. Sporočilo se začenja z obtožbo ZDA, češ da so po drugi svetovni vojni sprožile 200 vojn, da urijo morilce predsednika Belorusije in opremljajo ukrajinsko vojsko. "Obenem," berem, "so Rusijo obkrožili z enotami, napolnili morje z bojnimi ladjami, ob vsakodnevnih provokacijah z letali in droni." Sodnik pravi, da so leta 1963 ubili predsednika (Kennedyja), ki naj bi "v nasprotju z željami vojaškega kompleksa nameraval končati vietnamsko genocidno vojno". V prihodnosti naj bi se zgodila naslednja veriga dogodkov: Američani naj bi pripravili umor beloruskega predsednika, kar bi zaradi rusko-beloruskega zavezništva pomenilo napad na Rusijo, sledila pa bi jedrska vojna. Poleg tega bi izbruhnil spopad ukrajinske in ruske vojske, ki bi zasedla pol Ukrajine. Sodnik Američanom pripisuje ambicijo vzpostavljanja "monopolarnega sveta". To "duševno bolno" ambicijo povezuje z organizacijo Open society. Tej ambiciji bi se (z jedrskim orožjem) uprli Rusija in Kitajska. Slovenci bi morali opustiti "prozahodnjaške" in "rusofobične" vrednote.
Dan po tem sporočilu sem dobil pošto profesorja, ki upravičeno opozarja na napake pri dejstvih, saj vietnamske vojne Kennedy ni nameraval končati, ampak jo je v resnici začel. Profesor ni opazil napake v zvezi s Sorosevo Open society, ki seveda ni prozahodna, ampak levičarska organizacija. Kot je pred nekaj tedni razlagal eden od najvidnejših slovenskih politikov, Soros vidi prihodnost kot obračun med kapitalizmom in socializmom, v katerem mora zmagati socializem.
Pogled na razredna nasprotja v Panami: Boca La Caja in Punta Pacifica.
Drugo sporočilo je pojasnilo zgodbo o Kennedyju, vendar je zagrešilo novo napako: profesor namreč trdi, da se je Clinton v Ljubljani srečal z Gorbačovom. Ob tem srečanju naj bi bil uradni sprejem, na katerega naj bi bil povabljen tudi profesor, vendar mu je Drnovšek zaupal, da njegova navzočnost ni zaželena, ker se je bil leta 1973 zameril Hillary Clinton. Preprosto dejstvo je, da je Gorbačov odšel iz svetovne politike konec leta 1991, ko je bil ameriški predsednik George H. Bush, Clinton pa je postal predsednik leta 1993. V Ljubljani je bil leta 1999, leta 2001 pa sta se v Sloveniji srečala dva povsem druga predsednika: George W. Bush in Vladimir Putin.
Vendar je pravo bistvo drugje. Medtem ko sodnik zavrača zahodne in spodbuja vzhodnjaške vrednote, profesor zahodne vrednote – ob vseh zadržkih – vendar zagovarja. Slovenci brez udeležbe v svetu zahodnih vrednot pač izginemo. Spomnimo se najprej Hitlerjevih, nato pa Stalinovih in Kardeljevih teorij o spajanju in propadanju narodov.
V teh dneh je veliko govora o krivicah, ki jih doživlja Slovenska tiskovna agencija. Nekoč sem imel veliko dobrih izkušenj s to agencijo, zato sem lanskega 7. decembra direktorju Veselinoviču in urednici Barbari Štrukelj poslal v objavo svoj tekst Vprašanje o demokraciji. Napisal sem naslednje:
Spoštovani gospod Veselinovič in spoštovana gospa Štrukelj, pošiljam Vama svoj premislek o demokraciji in o aktualnih dogodkih, ki so povezani s praznovanjem tridesete obletnice osamosvojitve. Na idejo, da Vama ponudim priloženi tekst, sem prišel po branju prispevka Milana Kučana. Veselilo me bo, če boste objavili tudi moj prispevek. Lp Dimitrij Rupel
Dobil sem naslednji odgovor:
Spoštovani gospod Rupel,
najlepša hvala za posredovano. Vaš razmislek je dragocen prispevek k pogledom, s katerimi zaznamujemo 30. obletnico slovenske osamosvojitve. Vrhunec bo vsekakor prihodnje leto, ko bi želeli z vami opraviti samostojen intervju (kot z nekdanjim predsednikom Kučanom). Nekatere poudarke iz vašega razmišljanja pa bomo predvidoma vključili že v temo, ki jo pripravljamo ob prelomu leta. Kot poznavalec medijev in medijskih pristopov veste, da agencije (žal) nimajo prostora za objavo takšnih celovitih avtorskih besedil v agencijskem servisu, katerih perspektiva in analitičen vpogled sta zagotovo pomemben del demokratičnega razmisleka, tudi in predvsem ob rob aktualnemu dogajanju. Še enkrat hvala, želim vam karseda lep večer ter nasploh zdravja in dobrega počutja. Vas lepo pozdravljam, Barbara Štrukelj, STA
Zagovorniki STA pravijo, da vlada štiri mesece zamuja z dolžnim plačilom. O zadevi sem se poučil pri dobro informiranih prijateljih, ki so mi povedali, da je vlada poravnala vse račune za lansko leto, da pa letos še ni podpisala pogodbe, ker je STA zahtevala, da vlada za 50 odstotkov zviša svoj prispevek. Glede na to, da direktor agencije zasluži 50 odstotkov več kot predsednik vlade, se je po vsem videzu zahtevek marsikomu zdel upravičen.
[1] Bojan Budja, "Mediji v areni Bizanca", Delo, 3. maja 2021.
57