Dimitrij Rupel: Balkanski non-non-paper

Seveda ni mogoče dokazovati namena govoric, lahko pa sklepamo, da gre za namerno zapletanje, ki bi nemara lahko omajalo zaupanje Evropejcev in tudi Balkancev v Slovenijo.

Non-paper je pogosto uporabljeno diplomatsko "orodje", s katerim si države sporočajo različna stališča in domneve o aktualnih problemih, pri čemer te domneve ali stališča nimajo uradnega značaja (nimajo uradnih oznak, največkrat so tudi nepodpisana) in jih je mogoče popravljati, umikati, se o njih pogajati ... Po eni strani gre za opomnike in obvestila, za bolj ali manj dobronamerna opozorila, po drugi strani za pobude za pogovore ali pogajanja. Večinoma gre za besedila, ki so bolj neposredna od standardnih diplomatskih besedil. Non-paperji, ki jih ni (imenujmo jih non-non-paperji), seveda niso več diplomatsko, ampak agitpropovsko orodje.

Mnenja Dimitrij Rupel: "Hiša iz kart" vpoklicala rezerviste

V primeru non-paperja, o katerem špekulirajo v slovenskih medijskih (s)poročilih in o katerem (razen slovenskih) govorijo celo uradni predstavniki držav s področja nekdanje Jugoslavije, naj bi šlo za radikalno reševanje zapletov med državami, kot so Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, Srbija, Kosovo in celo Albanija. O teh zapletih je težko govoriti, saj non-paperja nihče ni videl in najverjetneje sploh ne obstaja, z gotovostjo pa je mogoče reči, da ne gre za proizvod slovenske zunanje politike.

V bistvu gre za govorice in anekdote, ki se pojavljajo v političnih zakulisjih in zaradi katerih so (na videz) najbolj vznemirjeni tisti, ki so jih sprožili. S tem ni rečeno, da govoric in anekdot ni ali da niso mogoče; predvsem pa ni mogoče reči, da minevajo brez posledic.

Ob vsem tem se ni mogoče izogniti premišljevanju o usodi Jugoslavije in njenih ostankov. Komunistična Jugoslavija je bila mnogo več od nadaljevanja predvojne kraljevine. Bila je tako rekoč svetovni projekt, o katerem je Stalin bolj ali manj zadržano razpravljal s Churchillom (delitev 50/50), bolj širokopotezno pa z jugoslovanskimi voditelji Titom, Kardeljem in Đilasom. Največ o tem izvemo iz Pogovorov s Stalinom leta 1947 in 1948. [1]

Mnenja Bruseljski montirani proces

Najprej je govor potekal glede neskladnosti jugoslovanske in sovjetske politike glede Albanije. Neskladnost je bila recimo povezana s samomorom člana albanskega CK Spira Nakuja. Đilas pove, da se je povezovanje med Jugoslavijo in Albanijo odvijalo na vseh področjih. Jugoslavija je Albaniji pošiljala različne strokovnjake, in kljub domačemu pomanjkanju − hrano; ustanavljali so mešane družbe, obe vladi pa sta pripravljali združitev, "s čimer bi bilo rešeno tudi vprašanje 'albanske nacionalne manjšine' v Jugoslaviji".

Sovjeti so se čudili jugoslovanski širokopoteznosti, saj je bila Jugoslavija sama nerazvita in je potrebovala sovjetske strokovnjake, po drugi strani pa naj bi imeli Sovjeti v Albaniji svojega človeka Enverja Hodžo. Đilas omenja utemeljeno vprašanje: "Kako so lahko Jugoslovani strokovnjaki za razvoj Albanije, ko tudi sami iščejo strokovnjake od drugod? Kako naj nenadoma Jugoslavija, ki je sama revna in nerazvita, razvi­ja Albanijo?" Na koncu je Stalin decembra 1947 Đilasu rekel: "Mi nimamo nobenih posebnih interesov v Albaniji. Mi se strinjamo, da Jugoslavija pogoltne ('proguta') Albanijo!"

Pomemben pogovor pri Stalinu, pri katerem je sodeloval Kardelj in o katerem poroča Đilas, je potekal februarja 1948. Kardelj je poudaril sklep sestanka na Bledu, "naj tečejo postopki za federacijo med Bolgarijo in Jugoslavijo", vendar ga je Stalin prekinil in "preciziral": "Ne, ampak takoj, če je mogoče, že jutri! Najprej naj se združita Bolgarija in Jugoslavija, potem pa naj se jima priključi Albanija."

Mnenja Rupel: Ne ozirajo se na škodo, ki bi prizadela Slovenijo v celoti

S Titovim in Stalinovim projektom, ki se je začel s prodorom Rdeče armade v Srbijo in z osvoboditvijo Beograda, bi bili v veliki balkanski državi združeni vsi balkanski narodi. Odprto je bilo le še vprašanje, ali naj bi bile balkanske države/republike vključene v sovjetski sistem, ali naj bi bila velika Jugoslavija "samostojna". To vprašanje je bilo deloma rešeno z organizacijo Jugoslavije po sovjetskem receptu, vendar ta rešitev − kot se je izkazalo z resolucijo Informbiroja − ni bila zadostna. O delitvi Jugoslavije na vzhodni in zahodni del − tudi po zaslugi pravovernosti slovenskih komunistov − razen v posameznih Churchillovih komentarjih, ni bilo več govora.

Nekaj živahnih dodatkov k opisanim dilemam so med jugoslovansko krizo prispevali zahodni državniki letoma 1990 in 1991. Tu mislim na pogovore med ameriškim predsednikom in voditelji Avstrije, Češkoslovaške, Evropske unije, Francije, Italije, Jugoslavije, Nata in Nemčije, ki sem jih povzel v članku "Etnični prepir ali demokratično gibanje". [2] Državniki so najprej želeli zaščititi Mihaila Gorbačova, nato so ugibali, kako bi z novo ustavo ohranili bolj ali manj Jugoslavijo, navsezadnje pa so začeli godrnjaje razpravljati o mednarodnem priznanju Slovenije in Hrvaške. Hrvaške zato, da bi ji (upoštevaje razlago nemškega kanclerja) pomagali pri obrambi pred srbskim navalom.

Mnenja Dimitrij Rupel: Prešeren in Simoniti

Iz teh domnev in pobud je predvsem razvidno, da je bila komunistična Jugoslavija v začetku pomanjkljivo sestavljena država, ki pa je bila prisiljena živeti v titoističnem objemu in transu vse do leta 1991, ko je eksplodirala in razpadla. Brez posebne škode jo je lahko zapustila Slovenija, vse druge republike pa so bile obremenjene s pomanjkljivostmi, ki bi jih lahko rešili sovjetsko-jugoslovanski dogovori, vendar jih niso. Srbi so se zapletli s Hrvati in Bošnjaki, Kosovci s Srbi, Makedonci pa z Grki in nazadnje z Bolgari. Velikopoteznosti (pravzaprav političnega hazardiranja), predvsem pa boljševiškega zadrževanja eksplozivnih odnosov je po koncu Tita, Stalina in njunih epigonov zmanjkalo, tako sta obenem propadli Jugoslavija in Sovjetska zveza.

Na Brionih je bilo leta 1991 evropski trojki razmeroma lahko rešiti spor med Jugoslavijo in Slovenijo, zapletlo pa se je na Hrvaškem in predvsem v Bosni in Hercegovini. Tam ni več zadoščala Evropska unija, ampak so morali − po tradiciji − poseči Američani z daytonskim sporazumom. Kosovsko-srbski problem je moral na koncu − po karambolu v Rambouilletu − rešiti Nato, medtem ko je na Ohridu leta 2001 − glede albansko-makedonskih odnosov − zmagal razum: namesto delitve ozemelj je prišlo do delitve oblasti.

Edini mogoči in za balkanski mir sprejemljivi recept je ravno to: delitev oblasti. Zgodovinske izkušnje zadnjih sedemdesetih let − ne pa non- ali non-non paperji − so primerno izhodišče slovenske in (v primeru slovenskega predsedovanja EU) evropske politike. Pri tem seveda ne moremo izključiti, da se tu pa tam kdaj pa kdaj − v trenutku obupavanja nad balkansko realnostjo oz. miselnostjo −  pojavijo drzna razmišljanja o spreminjanju meja in držav.

Če je kje kakšna država, kjer se takšnim razmišljanjem upirajo, je to Slovenija.

[1] Milovan Đilas, Susreti sa Staljinom - Conversations with Stalin, London 1962.

[2] Glej Dimitrij Rupel, "Etnični prepir ali demokratično gibanje?", Delo, 27. februarja 2021.