Sreda, 7. 4. 2021, 17.18
3 leta, 8 mesecev
Dimitrij Rupel: "Hiša iz kart" vpoklicala rezerviste
Za zaščito pridobitev socializma poleg časopisnih veterank in veteranov vključene tudi pravniške korifeje: Bardutzky, Bugarič in Zagorc.
Kulturni boj, ki ga bojuje slovenska postkomunistična/tranzicijska levica proti Janezu Janši, stranki SDS in aktualni vladi, je dobil nov pospešek. Pred nekaj dnevi so profesorji Samo Bardutzky, Bojan Bugarič in Saša Zagorc na nemškem portalu, ki se ukvarja z ustavnim pravom, objavili (v angleščini) nenavaden tekst z naslovom, ki bi se v slovenskem prevodu glasil Brezobzirna slovenska ustavna igra. Nekateri podkovani opazovalci dogajanja sklepajo, da gre za pospešek iz panike.
Po deklaracijah in demonstracijah, po izvozu doma skuhanih polemik in pritožb je bilo treba za zaščito pridobitev slovenskega socializma uporabiti močnejše orožje. Profesor in prijatelj Peter Jambrek v komentarju k prispevku profesorske trojke pravi, da bi se brez monopola pri množičnem medijskem prepričevanju, brez kontrole čuvarjev moči (sodišč), bančnega sistema, počasnega sproščanja proizvajalnih sil v gospodarstvu in v storitvah ... "hiša iz kart dedičev socializma" pač sesula.
Če zanemarimo zgodovinski kulturni boj med klerikalci in liberalci, se je kulturni boj 20. stoletja končal z zmago svobodomiselne generacije (Demosa) leta 1992. Desetletje do odhoda Janeza Drnovška je bilo relativno mirno, ob prihodu Danila Türka pa se je kulturni boj - zaradi ambicij in apetitov tranzicijske levice - ponovno razvnel. Posebej hudobni so bili mediji. Čas hudobije je prinesel novosti, ki jih akademik Janko Kos opisuje kot krizo zgodovinskega kompromisa (sprave?) ob osamosvojitvi.
Hudobijo, sovraštvo in krizo vidimo vsak dan v časopisih, na televiziji in na ulici, v intervjujih, deklaracijah, javnih pismih in podpisnih akcijah, v različnih inštalacijah, grafitih in protestih z bicikli ali brez njih. Sporočilo tega odpora je sprevrnjeno in paradoksalno: nasprotniki totalitarizma so zagovorniki totalitarizma! Na (sodni, politični, predvsem pa medijski) zatožni klopi so se znašli: generacija, ki je pripravila in uresničila osamosvojitev, pravzaprav vsi udeleženci gibanja za neodvisno in demokratično slovensko državo.
Njihovi nasprotniki izmišljene obtožbe pripovedujejo in razpošiljajo vsem, ki verjamejo na besedo; objavljajo jih tudi v tujini in jih narekujejo tujim novinarjem ali političnim ljudem, ki se jim ideološko prilegajo. Gre za premišljeno revizijo in rekonstrukcijo realnosti, pri čemer ne gre samo za zaničevanje, ampak celo za izničevanje nacionalnih dosežkov.
Primere takšne rekonstrukcije realnosti bomo našli - kolikor jih hočemo - v glavnih tiskanih medijih, kot sta Dnevnik in Delo, nedaleč pa so še RTV, Pop TV in nekateri z donosnimi reklamami dobro založeni portali. Pisca teh vrstic - glede na poklicno deformiranost - seveda najprej zanimajo poročila o zunanji politiki.
Značilen prispevek je med prazniki objavila Sobotna priloga Dela, kjer lahko preberemo, da je Slovenija po letu 2004 ostala "brez ciljev in ambicij", da je postala "periferna država brez idej in nezanimiva diplomatska opazovalnica".[1] Razkroj slovenske diplomacije, ki naj bi se (v zadnjih sedemnajstih letih?) izražal s pošiljanjem mediokritet za veleposlanike v ključna svetovna središča, je avtorica, ne da bi preverila koledar, pripisala aktualnima predsedniku vlade in zunanjemu ministru.
Pri tem si je gospa, ki je sicer znana po tem, da podobno kot Claas Relotius opisuje dogodke, ki jih ni bilo, dovolila med osebami, ki so zasedale pomembne položaje v mednarodni skupnosti, izpostaviti Danila Türka, Samuela Žbogarja in Melito Gabrič, kot da je treba njihove dosežke pripisati zgolj njihovi osebni nadarjenosti, ne pa odločitvam slovenskih državnih ustanov (kot sta vlada ali ministrstvo za zunanje zadeve). Uspešne mednarodne kariere so praviloma sledile naklonjenosti domačih odločevalcev in uspešnim karieram doma. Avtorica je na primer spregledala predsedovanje Slovenije OVSE leta 2005 in navsezadnje predsedovanje Svetu Evropske unije (2008).
Ob tem ni omenila dveh pospeševalnih oz. zaviralnih dejavnikov: dejstva, da so tri četrtine (3/4) časa po letu 1990 o predstavljanju Slovenije v tujini odločale vlade, v katerih so imele platno in škarje stranke postkomunistične levice, in da pomembnih položajev v mednarodnih organizacij ne dobijo predstavniki držav, ki jim pade ugled zaradi domače čudaške politike, kot se je to zgodilo Sloveniji po letu 2008. Navsezadnje je precej let slovensko zunanjo politiko vodil mož, ki praktično ni obvladal nobenega tujega jezika.
"Mizerija", o kateri piše oz. jo ustvarja Delova novinarka, pa seveda zbledi ob najnovejšem izvoznem artiklu, ki so ga za nemški pravniški portal Verfassungsblog izdelali trije slovenski profesorji: Bojan Bugaric s Sheffield University Department of Law ter Samo Bardutzky in Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete. Iztočnico prispevka treh pravnikov [2] predstavlja "tvitanje" slovenskega predsednika vlade in njegov očitek lažnivosti novinarki bruseljskega portala Politico. Glede na to, da v parlamentu nima večine, naj bi slovenska vlada za razdiranje obstoječih norm ustavnega reda uporabljala "taktiko brezobzirne ustavne igre". Trije pravniki so ugotovili pet (5) primerov razdiralnosti:
1. zavlačevanje z imenovanjem tožilcev,
2. zavlačevanje z odločitvijo o številu razpisanih mest na univerzah,
3. napetosti med vlado in mediji, predvsem STA,
4. zasluge in zaslužki predsednika računskega sodišča Vesela in
5. vmešavanje v imenovanje vodij pomembnih javnih ustanov, npr. NPU.
Ob vsej svoji zgroženosti in zavračanju razdiralnosti pa trije pravniki ugotavljajo:
1. da doslej slovenski vladi ni uspelo doseči nobene znatne zakonodajne reforme,
2. da (pri razpisih mest na univerzah - pri tem, da je vlada povečala število mest na medicinski in računalniški fakulteti) ni bila narejena nobena resna škoda in
3. da razdiralnost ne more biti a priori neupravičena, npr. ko gre za uravnavanje zakoreninjenih družbenih, političnih in ekonomskih sil.
Svoj prispevek sklepajo z napovedmi razvoja dogodkov po prihodnjih volitvah: če aktualna vlada izgubi volitve, bo naslednja vlada morala delovati z ustanovami, ki so preživele dve leti razdiralnosti; če bo zmagala, bodo neodvisne ustanove diskreditirane in oslabljene; poleg tega utegne razdiralnost vplivati na "kooperativno" obnašanje družbenih igralcev, ki bodo molčali iz strahu pred novimi razdiralnostmi. To bi pomenilo začetek "avtokratskega legalizma".
Glavno vprašanje, ki si ga bo zastavil bralec članka o brezobzirnostih in razdiralnostih, bo seveda, kaj so trije pravniki sploh hoteli povedati ali doseči. O ravnanju aktualne slovenske vlade navsezadnje pravijo, da ni bilo nelegitimno in da ni naredilo resne škode.
V primeru zahtev vlade do Slovenske tiskovne agencije (STA) vsakdo razume, da vlado zanima poslovanje podjetja, ki ga je ustanovila in ki je zavezano nepristranski obravnavi vseh družbenih ustanov in političnih usmeritev. Vsakdo razume, da vlado zanimajo finančni rezultati državne/javne ustanove, ki državno podporo kombinira s tržno dejavnostjo. Bolj nenavadno od tega zanimanja je nemara to, da (kombinirani) zaslužki omogočajo direktorju STA najmanj dvakrat višjo plačo od predsednika vlade.
Kar zadeva predsednika računskega sodišča, je vsakemu državljanu jasno, da je nadzor državnega denarja težko zaupati nekomu, čigar honorar za delo v prostem času znaša štirikrat toliko kot njegova državna plača, ki je enaka plačam najvišjih državnih funkcionarjev.
Razumen analitik seveda razume, da ne more biti sporno dodajanje razpisnih mest na fakultetah, ki - posebej v časih, ko potrebujemo več zdravnikov in več računalniških strokovnjakov - očitno proizvajajo premalo diplomantov. Sporno je nekaj, kar pravniki zamolčijo: da slovenske univerze, posebej ljubljanska univerza, proizvajajo veliko družboslovcev, ki vse težje najdejo zaposlitev ali pa so pripravljeni delati za žaljivo malo denarja in strogo po naročilu določenih strank in ustanov.
Skrb in interes za učinkovito delovanje Nacionalnega preiskovalnega urada gotovo nista značilna samo za slovensko vlado, ki je za njegovo delo navsezadnje neposredno odgovorna in je tudi arbiter njegove učinkovitosti. Naše tri pravniške korifeje se seveda niso oglašale, ko so predhodne vlade in celo neki predsednik države, ki ga v nebo kuje Delova novinarka (o kateri je govor v prvem delu članka), triindvajset (23) let lustrirali, odstavljali in celo upokojevali nevšečne veleposlanike. Da jih skrbi za slovenske tožilce, je razumljivo, saj so tudi tožilci vsaj triindvajset, če ne morda štirideset let pravniške korifeje.
Po branju Brezobzirne slovenske ustavne igre se bralec vpraša, ali ni bil namen treh pravniških korifej oživiti hudiča, ki so ga malale na steno politične predstraže: sestavljavci izjav, pozivov, interpelacij, tožilci, demonstranti, pisci ustavnih obtožb, za katere naj bi bilo potrebno pravno znanje. Kaj je lepšega od obtožbe proti predsedniku slovenske vlade, ki jo pošljejo ali vsaj podprejo iz Nemčije?
[1] Glej članek Saše Vidmajer "Mizerija male srednjeevropske države", Sobotna priloga Dela, 3. aprila 2021. Članki, kot je navedeni, prav malo prispevajo k ugledu države.
[2] Samo Bardutzky, Bojan Bugaric, Saša Zagorc, "Slovenian Constitutional Hardball - Disruptive moves towards an illiberal democracy" (Brezobzirna slovenska ustavna igra - razdiralne poteze na poti k proti-liberalni demokraciji), Verfassungsblog, 1. aprila 2021 - https://verfassungsblog.de/slovenian-constitutional-hardball/.
106