Sreda, 23. 12. 2020, 8.23
3 leta, 11 mesecev
Takrat in zdaj
Dimitrij Rupel: Tisto je bilo takrat (1990) in to je zdaj (2020)
Kot se spominjam in kot sem tudi napisal (v Skrivnosti države, ki je izšla leta 1992), sta bila zadnja dva meseca leta 1990 živahna, nekatere razprave/polemike med Demosom in opozicijo, celo znotraj Demosa, pa so bile "mučne".*
Po navdušenju v Poljčah je bil, ker ni sodeloval pri odločanju, prizadet Milan Kučan; Danilo Türk je 3. decembra v Delu objavil članek, ki ga je bilo mogoče razumeti kot omalovaževanje plebiscita; Pučniku pa je bilo skoraj žal, da si plebiscita ni v celoti prilastil Demos. V knjigi sem omenil, da se je "pojavila konkurenca pri delitvi zaslug" za plebiscit in da so nekateri "petelini" skoraj zapustili pogajanja, ki jih je vodil Milan Kučan. Napisal sem še, da je Kučan, za katerega je bila sicer težava datum, "svojo nalogo posrednika med radikalci z obeh strani opravil z odliko".
Bilo je – tudi zame – veliko neprespanih noči. V njih sem branil stališče svoje stranke SDZ, da je "plebiscit vsenarodno dejanje, da ga morajo podpreti vse stranke in da potemtakem rezultat ni vprašljiv". Prepirali smo se o zadostnih odstotkih udeležbe in pritrdilnih glasov. Demos je sprva menil, da se je najbolje zadovoljiti z večino volilnih udeležencev, Školčevi liberalci so najprej predlagali tri četrtine, nato dve tretjini, nekdo je celo predlagal 60 odstotkov. Ocenjeval sem, da bi del desnice rajši predpisal čim nižji prag, da bi plebiscit gotovo uspel; levica pa čim višji prag, da plebiscit ne bi uspel. Obveljala je odločitev, da se mora za uspeh plebiscita o vprašanju samostojnosti pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volilnih upravičencev.
Moje področje je bila zunanja politika oz. v tistem času informiranje mednarodne javnosti o jugoslovanski krizi. Zato sem precej potoval. Eden najpomembnejših dogodkov je bil seveda pariški vrhunski sestanek Konference o varnosti in sodelovanju, katerega rezultat je znamenita listina Za novo Evropo. Alois Mock mi je ponovno, kot dva meseca pred tem, ponudil članstvo v avstrijski delegaciji, vendar sem se zahvalil in se sestanka udeležil kot član jugoslovanske delegacije, ki jo je vodil Borisav Jović.
Kljub nesporazumom med Beogradom in Ljubljano sem menil (in razlagal), da mora Slovenija, dokler je v Jugoslaviji, vplivati na zunanjo politiko; predvsem pa mora jugoslovanski diplomatski establišment izkoriščati za uveljavljanje svojih nacionalnih interesov. V tem smislu sem najprej sklical tiskovno konferenco v centru Kléber, ki nam jo je v zadnjem trenutku preprečil minister Lončar, vendar smo jo prestavili v prostore predstavništva Ljubljanske banke. Novinarjem sem razdelil in predstavil dokument z naslovom Memorandum o stanju jugoslovanske krize in o namerah Republike Slovenije. V Parizu sem nato nastopil tudi v politični komisiji parlamentarne skupščine Sveta Evrope.
Pariški vrh pomeni uradni konec hladne vojne. Ob tej priložnosti smo lahko ta konec opazovali od blizu. V vrsti pred mano je sedela sovjetska delegacija (z Gorbačovom), ki je živahno – z nekakšnimi listki – komunicirala z Američani (tj. z Bushem starejšim). Vse to so bile sestavine prelomnega zgodovinskega trenutka. Pariška konferenca je bila na nek način zadnji dogodek starega sistema in starega koncepta svetovne ureditve. Vendar, kot sem napisal v knjigi: "Evropski in ameriški politološki in obramboslovni inštituti niso imeli pripravljenega nič novega. Nobenega glasu o tem, kako bi rešili spore v SZ in Jugoslaviji, nobenega glasu o reševanju nacionalnih in manjšinskih problemov."
V začetku decembra je na Brniku s svojim velikim letalom pristal italijanski zunanji minister Gianni de Michelis in v nekdanji Mačkovi vili odprl nov konzulat. Težava zunanjepolitičnih začetkov je bila delitev dela med predsednikom predsedstva (Kučanom) in ministrom za zunanje zadeve. Prvi in glavni sogovornik tujih obiskovalcev je bil Kučan, zunanji minister (pravzaprav predsednik republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje) pa ga je spremljal.
Kolegi iz Demosa so me spraševali, "kaj imam s Kučanom", vendar napetosti z Beogradom niso dovoljevale večjih potresov v notranji politiki. Moje delo so obremenjevale napetosti znotraj Demosa, posebej med SKD in SDZ, vendar niso bile usodne. Plebiscit je sprožil velikansko zmagoslavje, tako rekoč splošno veselje. Ponoči smo se sprehajali po ulicah, kjer je bilo vse polno navdušenih meščanov. Gostilne in bifeji so bili odprti, njihovi lastniki so ponujali brezplačno penino. Ne da bi se ozirali na pozornosti in nevarnosti beograjskih generalov, smo se tisto noč zavedeli, da bo Slovenija svobodna, demokratična, samostojna in mednarodno priznana/prepoznavna država.
Če povzamem: konec prejšnjega in začetek tega stoletja sta bila do Slovencev izredno darežljiva in velikodušna. Na svetu je 6.500 različnih jezikov, 650 različnih narodov in samo okrog 195 držav. Po stoletju (ali dveh) romantičnih prizadevanj in omahovanja na robu pravične strani zgodovine se je slovenska država posrečila in uresničila. Tudi v gospodarskem pogledu Slovenija ni bila neuspešna. Najbolj uspešna je bila leta 2008, ko je dosegla 91 odstotkov evropskega bruto družbenega proizvoda. Po letu 2008 smo nazadovali in se do danes še nismo pozdravili. Naša bistvena težava je demokracija, vendar ne na ta način, kot izhaja iz različnih peticij, pisem predsedniku vlade in biciklističnih protestov. V javnosti je težava pogosto postavljena na glavo.
Pred tridesetimi leti mi je bilo naloženo priskrbeti mednarodno priznanje, nato vključitev v EU in Nato. Ta naloga je – ne samo po moji zaslugi – uspela. Poleg plebiscita, ustave in vojaške obrambe je bila zunanja politika pomemben steber slovenske državnosti. Predvsem po letu 2008 pa so bile na tem področju storjene velike napake, kar seveda obžalujem.
Tisto je bilo takrat, to je pa zdaj!
Kolikor lahko presodim iz svojih izkušenj, sta bila najboljša predsednika slovenske vlade dva Janeza: Drnovšek in Janša. Veliko zaslug ima tudi Lojze Peterle, čeprav je precej časa svojega predsedovanja uporabil za uveljavljanje strankarske agende, za postavljanje prijateljev na pomembne položaje. Peterle je ukinil Titovo sliko in naslavljanje s tovariši in tovarišicami. Obrambno in gospodarsko politiko v času osamosvajanja sta vodila Janša in Bavčar, ki so ju oba kaznovali z zaporom. V Peterletovem času je prišlo do mednarodnega priznanja, v Drnovškovem do včlanitve v EU in Nato, v Janševem času do predsedovanja OVSE in Evropski uniji, do uvedbe evra in do schengna.
V ozadju Drnovškove vlade so prevzem oblasti pripravljali radikalci z levice, ki so Janšo najbolj zasovražili, ker je (s pomočjo Zbora za republiko) leta 2004 prevzel vlado in presekal njihove priprave. Po letu 2008 pa so se začele kopičiti najresnejše težave, katerih posledice čutimo še danes. Z Borutom Pahorjem, ki je dozorel v dostojnega politika šele kot predsednik republike, se je začela serija polomij, ki so jo poglabljali novi obrazi – npr. Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec. V dneh, ko to pišem, bi s to polomijo – v sodelovanju z Luko Mescem in Tanjo Fajon – nadaljevala Jože P. Damijan in Karl Erjavec.
Profesorja Damijana ne poznam, predsednika DeSUS pa. Kljub temu, da me je (v nasprotju s podpisano pogodbo) odstavil in upokojil leta 2013, moje zamere do Erjavca niso osebne, temveč politične. Menim, da takšnih globin in nižin, kot bi jih Slovenija dosegla z njim na mestu predsednika vlade, doslej še nismo dosegli. Z Erjavčevim primerom si lahko pomagamo pri odgovoru na vprašanje, kakšna je razlika med besedama "zabaven" in "smešen". Erjavec ni zabaven. Njegova izjava, da je Slovenija "zmagala" – medtem ko arbitraža v Haagu še ni bila končana – je prispevala k zmagi Hrvaške. Njegova stranka je nekaj posebnega, celo unikat.
V Evropski uniji upokojenske stranke niso vplivne in ne sodelujejo v vladah. Tu in tam je katera od takšnih strank, ki so večinoma kratkotrajne ali nekdanje, v parlament ali v regionalne organe izvolila kakšnega posameznika. V Evropi ni vlade, ki bi vsebovala člane upokojenske stranke, da bi se kdo od njih povzpel do položaja predsednika vlade, pa si ni mogoče niti predstavljati. Sicer maloštevilne in slabotne upokojenske stranke, kjer obstajajo, označujejo kot "populistične", "socialno konservativne" in "nacionalistične". Predsednik DeSUS, ki se je po tem, ko so ga volivci in člani stranke poslali v pokoj, spet aktiviral, se ne ukvarja z upokojenci, temveč z rušenjem – zanje prav darežljive – koalicije oz. Janeza Janše.
Pred letom 1990 je v Jugoslaviji v skladu z vzgojnimi in kadrovskimi interesi komunistov obstajala ena sama generacijska družbeno-politična organizacija. Po zgledu sovjetskega Komsomola smo imeli mladinsko organizacijo oz. Zvezo socialistične mladine. Česa podobnega (če izvzamemo Zvezo združenj borcev) pa za starejše oz. upokojene državljane ni bilo. Celo komunisti so menili, da bi bila posebna družbeno-politična organizacija "ta starih" neke vrste geto. V demokracijah imajo upokojenci interes in pravico, da so skupaj z mlajšimi državljani člani konservativnih, liberalnih ali socialističnih strank. Generacijskega geta – razen če niso fasada neke upokojene politike – res ne potrebujejo.
Na nek način je po zaslugi objavljenih pričevanj, strokovnih študij, predvsem pa različnih televizijskih programov (najbrž zaradi njene dolgoživosti) še vedno živ spomin na nekdanjo državo Avstro-Ogrsko, čeprav je od njenega konca minilo stoletje. Prva država SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) s prestolnico v Zagrebu in predsednikom Korošcem je trajala komaj dober mesec. Stara Jugoslavija je obstajala, če obdobju med obema vojnama dodamo londonsko vlado, vsega 27 let. Socialistična republika Slovenija je trajala 45 let, vendar trideset let demokratične in samostojne slovenske narodne države – ne glede na vse zmešnjave – ni slab rezultat. Težava te države je v tem, da v šolah in v javnosti ni dovolj zanesljivih informacij o njej. Še večji problem pa so znaki pešanja in nazadovanja, ki so povezani z nesrečnimi personalnimi ali, kot običajno pravimo, kadrovskimi rešitvami. Posebej v politiki primanjkuje odličnih osebnosti, kadar pa se pojavijo, so predmet zavisti, ljubosumja in celo sovraštva. Glavno nalogo za prihodnost vidim v spremembah, ki bi pri izbiranju za odgovorne položaje in napredovanju podpirale kulturne ljudi z brezhibnim značajem in zahtevnim življenjepisom.
Največja zabloda aktualne opozicijske četverice in njenih predsedniških kandidatov je rušenje vlade v času epidemije, ta zabloda pa je potrditev in dokaz bistvene pomanjkljivosti slovenske tranzicijske oz. postkomunistične levice. Prva sestavina te zablode je zavračanje bistvenih zahtev demokracije: možnost pogajanj med političnimi nasprotniki ter politična nepristranskost ali vsaj enakopravnost na področju šolstva in medijev. Klasiki politične teorije govorijo o nujnosti "alternativnih informacij" kot pogoju normalne demokracije. Slovenska tranzicijska levica izhaja iz predpostavke, da demokracija obstaja samo takrat, kadar je ona na oblasti.
* Glej Dimitrij Rupel, Skrivnost države – spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992, Ljubljana 1992, str. 80–97.
84