Dimitrij Rupel: Kaj se je dogajalo pred vhodom v zgodovino

V Majniški deklaraciji, ki so jo podpisali slovenski pisatelji in nove stranke (ki so se pozneje združile v Demos), je pisalo, "da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda" in da bomo "kot suverena država … samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope".

V drugi listini, ki jo je sestavila Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (ki je vsebovala tudi komuniste /ZKS/ in mladinsko organizacijo /ZSMS/), pa je pisalo: "Živeli bomo samo v taki Jugoslaviji, v kateri bo zagotovljena suverenost ter trajna in neodtujljiva pravica do samoodločbe narodov, enakopravnost vseh narodnosti in manjšin, ki bo spoštovala in varovala različnost vseh, kjer bomo življenjsko pomembne skupne zadeve urejali po načelu soglasja in samo v takem samoupravnem socializmu, kjer bodo zahteve te listine v celoti upoštevane …"

Mnenja Ljudska republika Slovenija?

Vratar je bil v zadregi in je vprašal čakajoče s tem drugim dokumentom: "Če prav razumem, hočete ostati v Jugoslaviji in nadaljevati s samoupravnim socializmom?" Tisti, ki so imeli tak dokument, so gledali v tla, nato je vratar samostojne slovenske države povabil imetnike Majniške deklaracije, naj se zberejo okrog njega, da jih bo peljal v samostojno slovensko državo.

Konec leta 1989 oziroma v začetku leta 1990 so stranke iz Majniške deklaracije ustanovile koalicijo Demos, že 13. januarja 1990 pa je v Delu izšel članek Dimitrija Rupla, ki je imel v naslovu vprašanje V Evropo prek Beograda ali prek Ljubljane? V njem je bilo zapisano:

Boj za slovensko suverenost ima v luči evropskih integracij pomen predvsem v tem, da si Slovenija izbojuje položaj nacionalnega subjekta, ki bi bil primerljiv s položajem Italije, Danske, Srbije, Madžarske itn. Tak položaj bi si lahko pridobili s samostojnostjo Slovenije v jugoslovanski konfederaciji, ki bo seveda - razen kar zadeva nekatere tradicionalne povezave - v združeni Evropi izgubila svoj pomen oz. bo dobila pomen, kot ga ima denimo Beneluks …

… Meja med Slovenijo in Hrvaško bo enaka meji med Slovenijo in Italijo …[1]

Marca 1990 je izšla 95. (predvolilna, osamosvojitvena) številka Nove revije, v kateri je bila objavljena Deklaracija o slovenski samoodločbi, ki sta jo v članku Realizem izjave o slovenski samoodločbi interpretirala Peter Jambrek in Dimitrij Rupel. Takole pišeta:

V letošnji Deklaraciji slovenska samoodločitvena volja prvič ni več izražena le v obliki načelne, programske izjave, ampak usmerja narodovo politično moč v tri konkretne in časovno določene akcije: aprilske volitve, plebiscit o samoodločbi in lastni državnosti ter referendum o novi slovenski ustavi.[2]

3. oktobra 2020 pa sta se s prazničnim prispevkom Zakaj ravno plebiscit, zakaj ne referendum? in nadnaslovom Trideset let plebiscita oglasila Delo in nekdanji socialist Vojko Volk, ki je pobudo za plebiscit (4. oktobra 1990) pripisal svoji stranki in - malodane - samemu sebi. Svojo zgodbo je primerjal z evangeliji, sebe pa z evangelisti, češ da so tudi takrat štirje avtorji pisali različna poročila o istem dogodku: ... "tudi v Svetem pismu imamo kar štiri pričevanja o življenju istega človeka, kar so štiri interpretacije istih dejstev". V. V. pravi, da Demosova vlada "ni kazala znakov, da ve, kaj natanko hoče"- torej so jo vodili/preusmerili socialisti. Predlog socialistov naj bi bil "konjska brca v rit tistim iz Demosa, ki so se osamosvojitvenih nalog lotevali medlo ali pa preprosto premalo pogumno, da bi bili kos naloženim nalogam". V. V. še piše: "Dejstvo je, da je bil prav zato že kmalu po plebiscitu ključni del vladne ekipe Demosa zamenjan, nazadnje pa je zaradi zamud pri izpeljavi osamosvojitvenih nalog predčasno padla celotna vlada."

Mnenja Kučanova pomota o medijski vojni z Janšo

Gre za nedostojen ponaredek zgodovine, trditev glede zamenjave ključnega dela vladne ekipe že kmalu po plebiscitu pa je izmišljena. Demosova/Peterletova vlada, iz katere sta sicer 18. aprila 1991 (pa ne zaradi plebiscita, ampak zaradi nepričakovanega nastopa Jeffreyja Sachsa) izstopila Mencinger in Kranjec, je vladala do 14. maja 1992, ko so bile glavne osamosvojitvene naloge že "izpeljane". Nobenih zamud ni bilo. Ko je Peterleta zamenjal Drnovšek, je bila Slovenija že mednarodno priznana država. Sledila je velika koalicija med LDS in Demosom, v kateri so sodelovali vodilni člani Demosa Bavčar, Janša, Pučnik, Rupel … Po volitvah konec leta 1992 je Drnovšek v novo koalicijo spet povabil Demos, odzvala pa sta se Peterle in Janša.

Dogodki med plebiscitom 1990 in mednarodnim priznanjem 1992 dokazujejo, da je Demos dobro vedel, kaj hoče. Demos je sistematično pripravljal demokratične spremembe (opustitev socialističnega samoupravljanja), izstop iz Jugoslavije in ustanovitev samostojne države. Levi del slovenske politike je oviral in zaustavljal oblikovanje slovenske ustave, zato je Demos v Poljčah novembra 1990 odložil ustavo in predlagal plebiscit. Kako so se do te odločitve opredeljevali socialisti in komunisti, najbolje ponazarja članek Danila Türka v Delu 3. decembra 1990. Türk je nekaj dni pred plebiscitom skušal pomanjšati njegov (mednarodnopravni) učinek. Napisal je, da si "samo resnični naivneži" lahko zamišljajo, da razglasitev rezultatov plebiscita pomeni prehod v novo državnost. Türk je priporočal, naj plebiscitu ne bi pripisovali "pretirano ambicioznih ustavotvornih ciljev" … "Nasploh bi bilo koristno," je menil Türk, "če bi stranke zmanjšale svojo iniciativnost v zvezi s plebiscitom in več iniciative prepustile vladi in predsedstvu …"

Mnenja Rupel: Kakšno razočaranje za vse mogoče türke, erjavce, bratuškove, cerarje in šarce

Türkovi hladni protiosamosvojitveni prhi je 6. decembra 1990 v Delu sledil članek Petra Jambreka z naslovom Ali smo pred plebiscitno prevaro? Če ne: kakšna je veljavnost plebiscita? Jambrek je zavrnil Türkove teze: "Pristati na Türkovo razlago bi pomenilo zanikati pravici do samoodločbe njen status temeljnega načela mednarodnega prava."

Slovenska levica, vključno s socialisti, je - kot piše v Temeljni listini - želela ohraniti socializem in Jugoslavijo. Po dolgotrajnih pogajanjih je levica - v strahu pred Miloševićem, ki so se ga bolj bali kot Demosa - pristala na Demosov program osamosvajanja. Trenutek razglasitve osamosvojitve 25. junija 1991 že spet ni bil povezan s kakršnimkoli omahovanjem, ampak z obrambnimi pripravami.

[1] Dimitrij Rupel, Prihodnost Slovenije - V Evropo prek Beograda ali Ljubljane?, Delo, 13. januarja 1990.

[2] Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Realizem izjave o slovenski samoodločbi, Nova revija, letnik IX, marec 1990, str. 248.