Ponedeljek, 22. 6. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
SLOVENSKE VOJNE OB OBLETNICI NASTANKA DRŽAVE
Kučanova pomota o medijski vojni z Janšo
Predsednik slovenske vlade Janez Janša je 11. maja 2020 na vladnem spletnem portalu objavil polemično razmišljanje z naslovom Vojna z mediji. Tik pred obletnico vojne za Slovenijo (20. junija 2020) pa je nekdanji predsednik republike (in nekdanji poveljnik slovenske vojske) Milan Kučan v prazničnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela izjavil, da se praviloma "demokratična oblast izogiba vsakršni vojni, tudi z mediji".
Kučanova izjava ni bila najbolj posrečena iz dveh razlogov: ker se slovenska oblast leta 1991 ni izognila vojni (ki je seveda ni sama začela) in ker Janša ni pisal o vojni oblasti (predsednikov, ministrov…) proti medijem, ampak o vojni medijev proti posameznikom (tudi proti predsednikom in ministrom). Na Slovenskem je bilo takšnih pomot ali nesporazumov veliko že v preteklosti, marsikdo pa jih je celo namenoma ustvarjal ali spodbujal.
Da oblast, nemara celo predsednik vlade osebno, preganja medije in novinarje, smo poslušali v času prve, druge in zdaj tretje Janševe vlade; o tem nas večkrat prepričujejo "levičarski intelektualci", nezadovoljni kolesarji in pešci, predvsem pa uredniki in novinarji medijev, o katerih je znana depeša urada vlade za komuniciranje (UKOM) razglasila, da izvirajo iz komunističnih časov.
V Sloveniji po več letih, na Kitajskem pa nikoli
Posebnost slovenskega političnega in medijskega prizorišča je, da so predmet medijskih napadov praviloma predsedniki, vlade, ministri in vidnejši predstavniki konservativnih, t. i. desnih oziroma desnosredinskih strank, medtem ko je funkcionarjem t. i. levih oziroma levosredinskih strank večinoma prizaneseno.
Izvirna in nenavadna posebnost slovenskega prizorišča je ta, da desnica ni deležna kritik in medijskega nasprotovanja le, kadar je "na oblasti" – kar bi bilo tako rekoč samoumevno in je značilno za demokratične ureditve –, ampak tudi, kadar je v opoziciji (kar pomeni štiri petine časa po osamosvojitvi).
Toda aktualni predsednik vlade Janša seveda ni mislil običajnega nasprotovanja in kritik, o katerih se je večkrat izrazil, da so normalne; ampak je mislil posebno grobe napade oziroma medijsko ubijanje, ki se v angleščini imenuje character assassination.
Toda aktualni predsednik vlade Janša seveda ni mislil običajnega nasprotovanja in kritik, o katerih se je večkrat izrazil, da so normalne; ampak je mislil posebno grobe napade oziroma medijsko ubijanje, ki se v angleščini imenuje character assassination. Poseben problem je prizadetost žrtev takšnega ubijanja in njihovih družin, saj je v Sloveniji, kot vse kaže, zelo slabo poskrbljeno za opravičila ali zadoščenje v primeru dokazov v prid obtožencev.
Janša pove, da mediji nasploh neradi objavljajo poročila o sodbah v korist medijsko prizadetih ali umorjenih, sicer pa nedolžnih oseb oziroma o sodbah v škodo povzročiteljev medijskih umorov. Takšna poročila objavljajo na najmanj opaznih mestih in z najmanjšimi črkami, v najmanj opaznem času in z najmanjšo minutažo.
Ponekod na Zahodu takšna poročila objavijo po nekaj mesecih, v Sloveniji po več letih; na Kitajskem pa nikoli.
Slovenske razmere so skrb vzbujajoče in celo dramatične zaradi naslednjih pojavov oziroma procesov:
-
slovenski vodilni mediji in uveljavljeni novinarji so iz socializma podedovali (na oblastni položaj medijev je vplivala politična ureditev, ki je izhajala iz istovetnosti, iz enega centra usmerjanih vseh sestavin oblasti, in je novinarje označevala kot družbenopolitične delavce), v demokraciji pa so si (prav z vojnami, o katerih govorimo) pribojevali, celo utrdili položaj "četrte veje oblasti";
-
kdor govori o vojni z mediji, pravzaprav govori o vojni četrte veje oblasti proti drugim vejam oblasti oziroma njihovim skrbno izbranim predstavnikom (kot je na primer Janez Janša); kar pomeni, da gre za vojno med različnimi oblastmi, med katerimi so nekatere izvoljene, druge pa postavljene, organizirane kot gospodarska podjetja ali propagandne službe;
-
na neki način se na Slovenskem v današnjem času nadaljuje/zaostruje kulturni boj, ki je bil značilen za konec 19. stoletja in za 20. stoletje, vendar s to razliko, da je postal bolj grob in celo učinkovit (na primer z afero Patria, v primeru mariborskega župana in druge Janševe vlade);
-
silovitost današnjega kulturnega boja se kaže v njegovi nekulturnosti: mediji grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih obravnavajo kot nekaj "normalnega", celo samoumevnega (kar spominja na kuhanje žabe).
Milan Kučan v prazničnem intervjuju izhaja iz napačne ocene razmerja med oblastjo in mediji, in na podlagi takšne ocene sklepa, da se politične razmere v Sloveniji dramatično poslabšujejo. Medtem, pravi Kučan, ko je bila "Slovenija zaradi procesov demokratizacije za svet zanimiva še v času pred razpadom Jugoslavije" in "smo veljali za izjemo v vzhodnem svetu", hočeta danes vlada in njen predsednik Slovenijo "iz sedanje ustavne republike spremeniti v tako imenovano drugo republiko". Avtorji takšne platforme, pravi Kučan, "nas kuhajo kot žabo in se bomo postopoma zbudili v kropu, v drugačni državi in drugačnem sistemu".
V ospredju razprav o medijih, protestih, policiji in vladi je predvsem vojna. Medtem ko Kučan izhaja iz miselnosti, ki je bila značilna za hladno vojno in za t. i. socialistične režime, so formulacije, ki prihajajo iz aktualne vlade in od njenega predsednika, povezane z liberalno tradicijo in s politikami, ki jih najdemo v današnji Evropi in ki jih zagovarjajo sredinske stranke, kot je na primer nemška CDU.
Kako se kuhajo žabe
Kučan je – kot pri vojni z mediji – razložil metaforo o kuhanju žabe v nasprotju z dejstvi. Vlada, meni Kučan, se ni dolžna ravnati le po navodilih medijev, ampak tudi po protestih in razmislekih v civilni družbi: "Reakcija oblasti na odpore in miroljubne proteste potrjuje, da ni nobene pripravljenosti za razmislek o tem, kaj ti protesti sporočajo oblasti. Namesto samospraševanja, kaj ji kaže slika v ogledalu, ki ji ga nastavljajo protestniki, smo priče zmerjanju, tudi povsem nerazumnemu obtoževanju … Če mirnim demonstracijam," nadaljuje Kučan, "ki so ena od sestavin normalno delujoče demokracije, pripisujemo bratomorne motive, kar počne predsednik vlade, to kaže na popolno nerazumevanje sporočil protestov …"
Potem ko je nekoliko zameglil razmerje med napadalci in napadenimi, je Kučan dodal še izenačenje policistov z demonstranti: "Ravnanje (policije) ob demonstracijah kaže, da policistom ni enostavno ravnati drugače, kot so navajeni in kot določajo okviri njenega delovanja … Naj naredim vzporednico: v ZDA ste lahko zasledili tudi to, da so policisti skupaj z demonstranti vzklikali proti rasizmu in proti nasilju … So torej elementi, ki kažejo, da zna biti policija na strani ljudi, ne pa na strani politike, ki želi policijo zlorabiti zoper ljudstvo, zoper državljane."
V ospredju razprav o medijih, protestih, policiji in vladi je predvsem vojna. Medtem ko Kučan izhaja iz miselnosti, ki je bila značilna za hladno vojno in za t. i. socialistične režime, so formulacije, ki prihajajo iz aktualne vlade in od njenega predsednika, povezane z liberalno tradicijo in s politikami, ki jih najdemo v današnji Evropi in ki jih zagovarjajo sredinske stranke, kot je na primer nemška CDU.
V tem pogledu je razumljivo Janševo navajanje aktualnih nemških virov in navdihov. Tisti, ki podžigajo vojne in "vojne"; tisti, ki kurijo ognje pod kuhinjskimi lonci ali kje drugje, pa bi se morali spomniti vojn v preteklosti. Morali bi se spomniti, da so vojne zahtevale milijone žrtev in da imamo po koncu hladne vojne – vsaj v Evropi – edinstveno priložnost, da živimo z razlikami in spoštovanjem človekovih pravic, med katerimi je tudi pravica do dostojanstva, samostojnosti, premišljenosti, navsezadnje do socialne distance, katere pomen oporekajo nekateri levičarski ideologi, za katere je socialna distanca konec družbe.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
91