Lakaj in buldog Nataša

Prednika sem poklical, ker sem imel slabo vest. Ko sem poročal o njegovih težavah z dekleti v preteklosti, me je nekajkrat opozoril, da ne ravnam pošteno. Ne preverjam dovolj. Novinarji stvari včasih narobe razumemo in jih napihnemo. Še posebej nerodna so intimna razmerja. 

Novice Prednik dobil zadnje nadomestilo: Z dekletom pričakujeva otroka in to mi je prioriteta

Nikoli pa Prednik, ko sva komunicirala, čeprav je poročanje gotovo bolelo, ni ravnal nizkotno kot nekdanja podpredsednica državnega zbora Nataša Sukič, ko se je odzvala na kolumno prejšnji teden, v kateri sem kritiziral prikrivanje prometne nesreče predsednice Nataše Pirc Musar in opozoril, da je to le vrh ledene gore prikrivanja ljudem, denimo serije posilstev in nasilja migrantov. Sukičeva me je označila za dvornega lakaja, medijskega buldoga, "ki je dobil nalogo predsednico čim bolj diskreditirati, očrniti. In odmakniti pozornost od rabot Mijića, ustanavljanja demografskega sklada, novega veterinarskega pravilnika ..." Sem le lutka. Celo pes.

Novice Poslanka Levice Sukičeva nad urednika Siol.net Jančiča zaradi Pirc Musarjeve

Povrh vsega mi je podtaknila namen prikrivanja v primeru Mijiča, ki skače iz vsake paštete večine medijev že mesece. Le kaj je tu mogoče prikriti? Kvečjemu primer Mijič kaže, da smo mediji res tudi tisto, kar mi je pripisala Sukičeva: lakaji, buldogi, kokodajse in krokarji. Takšne medije so politiki tipa Sukičeva tudi ustvarjali, ko so donedavna vladali tudi s čistkami, denimo z metanjem na cesto "nenaših" novinarjev in urednikov na RTV SLO. In cenzuro nepravih vsebin. Doletelo me je tudi osebno. Izginili so moji članki in kolumna o aferi Fotopub z nerodnimi dejstvi o Asti Vrečko in Luki Mescu. Kolumno sem, kar sem spet urednik Siol.net, vrnil.

Mnenja Posilstva in droge afere radiator

Cenzurirani so bili tudi članki o sodnem postopku Katarine Ravnikar proti kriminalistoma zaradi uradnega zapisnika, kaj je počela z Zoranom Jankovićem za redno zaposlitev. Cenzuro imena in priimka tožnice Ravnikarjeve je s pomočjo častnega razsodišča društva novinarjev zahtevala politična aktivistka Levice Nika Kovač z 8. marcem, a sem to zavrnil in zavrnitev javno pojasnil. Celo pojasnilo, zakaj ne bo cenzure, so cenzurirali.  

Poslanka Levice se verjetno ni oglasila zaradi predsednice. Pirc Musarjeva se, če ji kaj ni prav, zna sama braniti. Ne potrebuje Sukičeve, da bi iz nje ustvarjala nekakšno nedotakljivo ikono, ki se je ne sme kritizirati, ker je to takoj napad na pridobitve revolucije, zvezo komunistov, Titovo armado in maršala osebno.

Pirc Musarjeve tudi nisem kritiziral, da je prikrivala prometno nesrečo, ki se ji je pripetila z državnim avtomobilom. Kritiziral sem policijo in sistem prikrivanj, ki so ga oblasti tam uveljavile. Sramota za državo je, da si ne upajo povedati, da se jim je ponesrečila predsednica države. V avtu policije. In da je poškodovana. 

S Pirc Musarjevo pa se ne strinjam, ko ta govori, da je zasebna stvar, kateri prijateljici sta bili z njo v avtomobilu, ko se je zaletel, in da zanju javnost ne bi smela izvedeti. To ne pomeni, da smo argumentacijo in poglede predsednice prikrili. Obratno, podrobno smo jih predstavili. Da bi bili korektni, sem osebno poslal novinarja na brifing v predsedniško palačo, kamor so bili povabljeni novinarji vseh večjih medijev. Takšni brifingi niso neobičajni, kot je ocenil Bojan Požar. Sam sem bil na podobnih pri nekdanjem predsedniku republike Borutu Pahorju. Pa tudi pri šefih vlad, Janezu Drnovšku in Janezu Janši. 

Mnenja Predor in dača Pirc Musarjeve

Da so njene prijateljice v državnem avtu zasebni posel, se ne strinjam, ker je stališče, da je to enako kot vprašanje, koga predsednica povabi v svoj dom, preprosto napačno. Predsedniško vozilo ni zasebna hiša predsednice. Da povem plastično: dokler se je Urška Klakočar Zupančič z Borom Zuljanom dobivala pri sebi ali pri njemu doma, je bila to njuna zasebna stvar. Če sta se več kot le službeno dobila v parlamentu, pa to ni bilo zasebno. In prisotnosti Zuljana tam se ni smelo prikrivati kot obisk doma. Enako nista, če se zgodi nesreča, zasebna stvar prijateljici, ki ju je Nataša Pirc Musar vzela z morja s seboj v službeno vozilo države. Ali helikopter. Ali letalo.

Na posnetku je vila, kjer dopustuje predsednica, glede na oglasno objavo na spletu:

Vila, kjer dopustuje predsednica, glede na oglasno objavo na spletu.

Ljudje imajo pravico vedeti. Država ne sme prikrivati. Pika. V slogu Goloba: dokončna pika.

Če se prikriva, se začne valiti snežna kepa govoric. To je logična posledica. In ta kepa se je ob prijateljici z ruskim državljanstvom in Ruski dači zvalila. Zanjo nismo bili krivi novinarji. Denimo Požar, ki je prvi razkril dodatno vsebino predsedniškega avtomobila. Policija je prikrivala pomembna dejstva. Predsednica pa je soodgovorna, ker je nerazumna pravila, ki niso v korist države, pomagala sooblikovati kot nekdanja informacijska pooblaščenka. In jih je pri svojih prijateljicah kot zasebni stvari v državnem avtu branila celo, ko smo že vsi vedeli za Krivoluckajo.  

Razlog, da me je poslanka Levice ozmerjala, pa najbrž sploh ni bila nesreča Nataše Pirc Musar. Bolj verjetno je razlog, da je bila huda, opozorilo, da je oblast sokriva za posilstva več deklet in nasilje nad njimi, ker kriminalcev tipa Ali Safini, ki so nezakonito vstopili v našo državo in tu ropali in mlatili ženske, ni sposobna takoj vrniti ali vsaj sčasoma izgnati. Sukičeva je znana po tem, da se je celo z verigami pripenjala na nezakonitega migranta, da ga država ne bi vrnila na Hrvaško. 

To, da že večkrat zaprti nasilni migrant skoraj takoj po prihodu iz zapora posili dve dekleti in med ropom zmlati tretjo, oblast – in sicer policija in sodstvo – pa to na vso moč prikriva javnosti in trdi, da gre za zasebne posle, je vredno pozornosti. 

Sramota oblasti in ne novinarjev. Tudi sramota Nataše Sukič. Ta posilstva so novinarji razkrili, ko jih je sistematično prikrivala država. Še največ so pomagali novinarji Dnevnika. Povrh vsega smo pozneje iz sodstva slišali, da sodniki niso krivi, da Safinija niso izgnali ali vrnili, ker je bila slaba zakonodaja. Ta pa je bila takšna, ker nihče ni nič vedel. Ker se je prikrivalo. 

Si želite takšno državo? 

Državo, v kateri se namesto reševanj težav in problemov osebno diskreditira, da bi vse ostalo enako? 

Sam nisem občutljiv. Povedal sem že, da lahko tožijo, tepejo, odpuščajo, cenzurirajo, zmerjajo ... Ne bom tiho. Vztrajal bom pri argumentih in ne kokodakanju.

In vedno bom vesel vsakega novega otroka. Pa če je z leve ali z desne. Čestitamo Janiju in Sari. 

Pa čeprav se to slabše bere kot tožba in odstop in kot tisto, kar delajo lakaji in buldogi tipa Nataša Sukič.