Četrtek, 1. 10. 2026, 4.00
2 weeks
Referendumi za telebane
Kratek priročnik za neposredno demokracijo in druge divje štose
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,13
Siolova kolumnistka Tea Jedlovčnik
Referendum je glasovanje, na katerem državljani odločajo o določenem vprašanju. Pred tem poslušamo dve nasprotni razlagi, po katerih država ob napačnem odgovoru razpade ali postane Severna Koreja. Včasih tudi oboje.
11. oktobra bomo glasovali o štirih vprašanjih. Ker so se nekateri modreci zelo potrudili vse zapakirati v serijo laži, je prav, da zadevo vzamemo iz sterilizatorja in jo položimo na operacijsko mizo.
Zakon o parlamentarnih preiskavah
Parlamentarna preiskava ugotavlja politično odgovornost. Ni kazenski postopek, preiskovalna komisija pa ni policija. Verjamem, da nekateri tega ne razumejo. Še verjetneje pa nočejo razumeti in v nerazumevanje silijo še druge.
Komisija lahko povabi tudi zasebnika. Vabilo pa ni dovoljenje za brskanje po njegovih varovanih podatkih. Zahteva po dokumentaciji je nekaj drugega, njena prisilna pridobitev pa spet nekaj tretjega. Pravo je polno takšnih razlik. Zanimive postanejo predvsem tedaj, ko nekdo pregleduje vaš račun.
"Vonta je zaradi očitanega prestopa pooblastil, zlorabe položaja in razkritja poslovnih skrivnosti kazensko ovadena."
Vontina komisija je segla v transakcijske in davčno-finančne podatke prič, zasebnikov in poslovnih partnerjev. Vonta je zaradi očitanega prestopa pooblastil, zlorabe položaja in razkritja poslovnih skrivnosti kazensko ovadena. Ovadba kajpak še ni obsodba. Je pa več kot proceduralna češnjica na politični torti. Vontina preiskovalna komisija je dejansko klasičen primer parlamentarne policije. Lepo, da zdaj vemo, česa nočemo.
Levica razlaga, da novela ljudi pušča brez pravnega varstva in da se lahko vsakdo vtakne v njihov telefon in transakcijski račun. Ne drži. Redna sodišča, civilna tožba in kazenski postopek ostajajo, komisija pa vam telefona brez sodne poti ne more zaseči. Prav tako ne more kar vohljati po transakcijskem računu in drugih drobnih skrivnostih, ki jih ljudje pač radi obdržimo zase.
Novela odpravlja privilegij, da preiskovanec preiskavo z ustavno pobudo in avtomatičnim zadržanjem ustavi, še preden se začne. Ustavno sodišče je 60-dnevno prepoved že razveljavilo. Nadzor, ki ga nadzorovani ustavi takoj, ko postane neprijeten, ni nadzor. Je VIP-loža, do katere navadni smrtniki nimamo dostopa. Ustvarjena je za tiste, ki se preiskave bojijo. Človeku s čisto vestjo bi moralo biti v interesu, da je preiskava opravljena hitro. Ker nima česa skrivati.
Mimogrede, ta VIP-ščit ni kakšna starodavna ustavna pridobitev, izklesana na kamniti plošči tam pod Peco, s kraljem Matjažem in brado, ovito okoli kamnite mize. V zakon je bil dodan šele konec leta 2024. Parlamentarne preiskave so torej desetletja nekako preživele brez njega, nato pa je politika nenadoma ugotovila, da nujno potrebuje zasilni izhod. Ko zagori pod petami.
Tretje osebe posebne pritožbe v preiskavi niso imele niti doslej. Ščitila so jih redna sodišča. Tudi zdaj jih. Na zahodu torej nič novega. Bi nas pa radi prepričali, oja, da smo bili doslej zaščiteni kot severni medvedi, zdaj pa bomo ostali na preiskovalnem prepihu. Česar nismo imeli, nam ne morejo vzeti.
Predstavljajmo si dva dežurna kirurga, ki jima pripeljejo poškodovanega motorista. Najprej se spreta, ali razpored ustreza in ali so šivi najcenejši. Zadeva se nato nekoliko zadrži, ker je treba izbrati najboljšega ponudnika. V tem času ubogi motorist izgublja dušico. Tako je tudi z resnico. Do nje ne pridemo, tako kot nismo prišli pri treh četrtinah dosedanjih parlamentarnih preiskav. Prej jo pobere. Tako kot našega motorista, ki zaradi varovalk izkrvavi.
Denarna socialna pomoč in družbeno koristno delo
Drugo vprašanje je, ali naj delovno sposobni prejemnik denarne socialne pomoči brez objektivnih ovir opravlja družbeno koristno delo.
Socialna država je civilizacijski dosežek. Pomagati mora človeku, ki zaradi bolezni, starosti, invalidnosti ali drugih resnih okoliščin ne zmore poskrbeti zase.
Težje je pojasniti, zakaj bi bilo nečloveško od delovno sposobnega človeka pričakovati, da nekaj svojega časa nameni skupnosti. Družbeno koristno delo omogoča rehabilitacijo in vrnitev v skupnost. Socialna pomoč ne sme postati večna bergla ali mavec, katerega končni izplen je atrofirana okončina. Družbeno koristno delo ni tlaka, čeprav je v kampanji dobilo prav to diagnozo. Sporoča le, da pravica in odgovornost še vedno skupaj srkata čaj.
Potrebujemo varnostno mrežo za tiste, ki ne zmorejo, ne viseče mreže za tiste, ki nočejo. Mreža je mreža, ampak v njej se leži drugače.
Od bolnega človeka ne pričakujemo pometanja parka kot državotvorne terapije. Vprašanje govori o delovno sposobnih brez objektivnih ovir. Ta del nasprotniki radi pozabijo. Najbrž zaradi objektivnih ovir v njihovih glavah. Res lepo od njih, da se o tej zmoti trudijo prepričati še druge.
"Socialna pomoč ne sme postati večna bergla ali mavec, katerega končni izplen je atrofirana okončina."
Volilna pravica državljanov tretjih držav
Tretje vprašanje je, ali naj na lokalnih volitvah volijo državljani Slovenije in Evropske unije, ne pa tudi državljani tretjih držav.
Omejitev je bila že sprejeta, Ustavno sodišče pa jo je potrdilo kot ustavno dopustno. Potrjujemo ali zavračamo politično smer za naprej. To seveda ne izključuje moraliziranja o tem, kdo je bolj vključujoč in kdo bojda sovraži tujce. Tudi nismo kakšen samorog sredi Evrope, saj podobna ureditev velja v večini evropskih držav.
Volilna pravica ni bon dobrodošlice, ampak pravica odločati o oblasti. Državljanstvo ne določa človekove vrednosti, določa pa njegovo formalno vez z državo. Kdor želi trajno soodločati, naj postane državljan. Gost pa vendarle ne izbira servisa, sedežnega reda in glavnega kuharja. Lahko pa poje in plača račun. Ali pa ne.
Vsaka skupnost ima možnosti članstva, sicer ni skupnost. Članstvo prinaša pravice in dolžnosti. Oboje dobiš z državljanstvom. Samo pravice imajo dojenčki. Pravila določa država.
"Državljanstvo ne določa človekove vrednosti, določa pa njegovo formalno vez z državo. Kdor želi trajno soodločati, naj postane državljan."
Obvezni RTV-prispevek
Četrto vprašanje je obvezni RTV-prispevek. Ali naj državljan storitev plačuje, ker jo uporablja in ji zaupa, ali zato, ker ima napravo, na kateri bi jo lahko spremljal, pa je morebiti ne?
Javni medij ima pomembno poslanstvo. Beseda "javni" pa ne pomeni dosmrtne naročnine brez vprašanj o kakovosti, stroških in nepristranskosti. Prav tako ne pomeni enostranskega trobila, ki ga spremlja manj kot polovica državljanov.
"Ukinitev prispevka ne pomeni ukinitve RTV Slovenija."
Prav referendumska kampanja lepo razkriva težavo. Dobri dokumentarci, kulturne oddaje, arhiv, otroški program in vsebine, ki z dnevno politiko nimajo nobene zveze, so postali talci ozkega političnega jedra v RTV Slovenija. Ko kdo podvomi o obveznem prispevku, ga nemudoma postavijo pred strelski vod in razglasijo, da jih hoče ukiniti. Ne. Hočemo le, da kulturna dediščina ne služi kot živi ščit za politično enoumje.
Država ne bi smela omogočati, da ena politična opcija z denarjem vseh državljanov obvladuje tolikšen del javnega diskurza, nato pa kritiko lastne pristranskosti razglasi za napad na javni medij. To ni javni servis. To je politični servis z naravoslovnim programom, simfoničnim orkestrom in računom, ki pride na vsak naslov.
Sedanji sistem je pripraven. Če ljudje programa ne spremljajo, se ni treba vprašati, zakaj. Imajo sprejemnik, torej dobijo položnico. Gre za merjenje gledanosti z izvršbo.
Ukinitev prispevka ne pomeni ukinitve RTV Slovenija. Tisti, ki jo želijo spremljati, jo lahko seveda še naprej plačujejo, sicer pa naj država odloči, kako bo javno televizijo financirala. Vsekakor pa naj bo programska shema pluralna, gledljiva in informativna za vse, ne le za eno politično opcijo. Vseeno, katero.
Interventni zakon, delo in državni metabolizem
Za referendum o interventnem zakonu so potrebovali 40.000 podpisov, zbrali pa so jih 40.960. Zdaj sledijo formalnosti. Sindikati in levica bodo ljudi prepričevali, naj glasujejo, pazi, proti manjši obremenitvi dela. Slovenija bo še enkrat branila pravico, da nihče ne bi po nesreči zaslužil preveč. Težko poslušam razne Mukije, Nike in Aste s kosmatimi mikrofončki in kaviarjem med zobmi.
Zakon pri 7.500 evrih bruto uvaja razvojno kapico. Nad tem zneskom socialni prispevki ne rastejo več, dohodnina pa ostane. Dobro plačan človek bo še vedno plačal bistveno več davkov kot slabše plačan. Samo v neskončnost jih ne bo. Tako bo morebiti ostal motiviran, da dela več, vedoč, da prispevki ne bodo več rasli v pravljične razsežnosti kot doslej.
Kampanja zakon priročno razglaša za darilo bogatim. Pri tem nekako spregleda manjši DDV na osnovna živila in del energentov, ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, možnost polne pokojnine ob nadaljnjem delu ter ugodnejši začetek poslovne poti za študente in male podjetnike. Sami bogataši, skratka. Upokojenec, ki še dela, študent z majhnim podjetjem in človek, ki kupuje kruh ter plačuje ogrevanje. Manjkajo le še jahta, monokel in služabnik z dežnikom. In zlate rokavičke. Za pogoltne keš stričke.
O razvojni kapici lahko razpravljamo. O posameznih rešitvah tudi. Nekoliko težje pa je resno trditi, da manjši davek na osnovna živila koristi samo bogatim. Razen če je kruh medtem postal Louboutinev salonar. Glede na cene je morebiti res na dobri poti.
Brez dela in ustvarjene vrednosti ni denarja za šole, pokojnine, socialne transferje in zdravstvo. Proračun ni samopolnilna posoda, denar pa vanj ne priteče zaradi moralne premoči države. Nekdo ga mora najprej zaslužiti. Tisti, ki delajo.
Pri nas človeka, ki želi več delati in več zaslužiti, obravnavamo kot čudaški relikt. Če izstopa navzgor, ga je treba znižati. Morebiti zdraviti. Zagotovo obdavčiti.
Dejstvo je precej preprosto. Kdor dela več, praviloma več zasluži in plača več davkov. Državi in tudi tistim, ki raje ležijo na kavču, gre zaradi pridnih in ustvarjalnih bolje. Nasprotovanje zakonu je zato podobno prepiranju s pravkar pečeno štruco belega kruha s hrustljavo skorjico. S Poli.
Človek naj študira, dela, ustvarja in zasluži. Država mora pomagati tistim, ki ne zmorejo. Toda cilj je več dobro preskrbljenih ljudi, ne pa peščica bogatih in morje "sirotinje", kar vidimo v tako opevanem kaviar socializmu.
"Za referendum o interventnem zakonu so potrebovali 40.000 podpisov, zbrali pa so jih 40.960. Zdaj sledijo formalnosti."
Kar zadeva uničeno zdravstvo, je stvar prav tako preprosta. Zdravnikov je premalo, specialista pa ne vzgojimo v enem mandatu. Nekateri nas sicer zelo radi primerjajo z avtomehaniki, toda tudi avtomehanik svojo spretnost razvija več let. Če zdravniku preprečimo dodatno zakonito delo, pacient ne bo zato nič prej na vrsti. Zdravnik bo samo manj delal, pacient pa bo čakal še dlje. Kristalno jasno. Razen za manične zagovornike državnega zdravstva, pri katerih človek ne ve več, ali to počnejo nalašč, da bi škodovali zdravju državljanov.
Zdravniki bodo sledili boljšim razmeram. Ostala bosta hirajoče državno zdravstvo za vse in vrhunska zasebna medicina za premožne. Administrativna evtanazija javnega sistema, izvedena iz grozovite skrbi zanj.
Rešitve so odprt javni sistem, jasna košarica pravic, enaki standardi in možnost, da denar sledi pacientu, zdravstveni delavec pa dela pri različnih izvajalcih. Pod enakimi pogoji kot drugi državljani. Samo to. Poleg tega seveda še odprava monopolnega zavarovalništva, pohlepnih dobaviteljev, strukturnega nereda ter zastarelih normativov in standardov.
Sicer se moramo sprijazniti, da bo šlo vse skupaj navzdol. Urgence se rušijo. Urgence. Torej delovišča, na katerih je zdravniška pomoč najhitreje in najnujneje potrebna. Sledile bodo druge stroke. Najprej tiste, ki omogočajo samoplačniško prakso, nato še preostale, ko bodo vzpostavljeni zasebne bolnišnice in zavarovanja.
To je dejstvo. Vse drugo je laž. Zdravnika nihče ne more prisiliti, da ostane v državnem sistemu. Še vedno namreč velja Ustava Republike Slovenije.
Ne bomo odločali, ali smo dobri ali slabi ljudje, čeprav levica prodaja prav to. Morebiti pa še, ali je delo bolezen, ki jo je treba obdavčiti do ozdravitve. Izvajalca pa pobere.
Referendum je preprosta zadeva. Preberemo vprašanje, preverimo posledice in glasujemo.
Lahko rečem samo to: če želimo ostati zdravi, odločajmo po zdravi pameti.
Vse drugo je kampanja.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
