Dimitrij Rupel: Abstinenčna kriza "ustavnega loka"

V zvezi s tem se postavljajo različna vprašanja, toda bistvena so tri:

1. Kaj je vzrok tega nezadovoljstva?
2. Kako se to nezadovoljstvo izraža, kaj iz njega sledi?
3. Kako je mogoče zmanjšati oziroma odpraviti to nezadovoljstvo?

Ad 1. Skrajno politično nezadovoljstvo se je v Sloveniji pojavilo med letoma 1987 in 1992, pred tridesetimi leti. Vzrok tega nezadovoljstva je bila jugoslovanska kriza, vzrok jugoslovanske krize pa je bil polom socializma, ki je tudi povzročil konec hladne vojne. Deloma je bil za nezadovoljstvo kriv tudi proces JBTZ, ki je to nezadovoljstvo povezal z imenom Janez Janša. Janša je bil tako rekoč postavljen na čelo slovenskega gibanja proti obstoječi jugoslovanski komunistični oblasti. Pozneje se skrajno nezadovoljstvo pojavlja leta 2007, leta 2012 in zadnji dve leti (2020 in 2021). Ta poznejša nezadovoljstva se pojavljajo v obliki protestov/vstaj zoper desno-sredinske vlade Janeza Janše. Ti protesti se pojavljajo v imenu vračanja nekaterih prvin starega (jugo-komunističnega) režima. Z drugimi besedami, gre za nezadovoljstvo tranzicijske levice s konservativno-liberalno politiko, recimo ji politika desnice. Navedene letnice (2007, 2012, 2020-21) kažejo na to, da se nezadovoljstvo prebuja v določenih intervalih, predvsem pa dokazujejo, da je konservativno-liberalna desnica mogla postati predmet nezadovoljstva bolj poredkoma, saj je prevzemala vlado le izjemoma. Desnica je – če ne štejemo mnogobarvne Demosove vlade in Bajukovega intermezza poleti 2000 – vodila vlado vsega šest let od tridesetih. Tranzicijska levica je vladala vsaj 22 let, če štejemo predsednike republike, pa vseh 30 let. Vzrok nezadovoljstva torej ni nezadovoljiva oblast desnice, ampak abstinenčna kriza levice. Tako kot pred letom 1990 bi želela vladati trajno, brez konkurence in brez ne-levih ukrepov ali rešitev. V ozadju te ekstremistične in monopolistične politike pa so seveda še drugi pojavi, ki jih ta politika izkorišča in uporablja v nasprotju z njihovim bistvom. Bistvo je, da Slovenija v marsikaterem pogledu zaostaja in ne prinaša zadovoljstva, ki bi ga lahko prinašala, ko bi bila njena politika bolj uravnotežena in ko bi bilo tekmovanje konceptov svobodno. Ko bi si levica in desnica delili oblast v skladu z dosežki.

Mnenja Dimitrij Rupel: Prepričevanje in preprečevanje

Ad 2. V Sloveniji smo imeli predsednika države Türka, ki je propagiral zavračanje dosežkov. Imenoval jih je zaslugarstvo in osamosvojitvena navlaka. (Ta ekstremno nezadovoljni predsednik danes aktualnega predsednika države Pahorja, ki je v dveh mandatih prepoznal zmote politike, ki ji je nekoč pripadal, imenuje vazala.) Pa tudi če zanemarimo Türka, ki je bil nenazadnje za svojo ekskluzivno nezadovoljnost nagrajen s propadom svoje kandidature za drugi predsedniški mandat, se ekstremno nezadovoljstvo leve opcije izraža grobo in napadalno. Ena od pomembnih metod izražanja tega nezadovoljstva je njegovo izvažanje v tujino, kjer se to nezadovoljstvo preobraža v nekakšne tuje kritične, na nepoznavanju dejanskega stanja temelječe komentarje, predvsem pa v obliki predlogov sankcij proti naši aktualni vladi. Pri nas pa se to ekstremno nezadovoljstvo levice izraža v protestih, grafitih, novinarskih napadih, grožnjah ("smrt janšizmu") in celo v ravnanju pravosodja; prav zgovorno pa se naslanja na manifeste, kot je bil januarski manifest Socializem 21. stoletja, ki poleg drugih skrajnih ukrepov predlaga ukinitev pravice do svobodnega izražanja, ki jo nadomešča s svobodo medijev. Problem takšnih manifestov in politik ni samo v tem, da so nesmiselni, ampak tudi v tem, da jih nekatere politične skupine in celo stranke praktično uveljavljajo. Glavni problem je seveda, da je postalo takšno praktično uveljavljanje na Slovenskem nekaj domačega in nespornega. Levičarski ekstremisti napovedujejo, da bo takšno praktično uveljavljanje postalo režim, kar je uresničljivo samo s prevratom, in omenjeni manifest vsebuje s povzemanjem starih, že sto let znanih vzorcev celo vrsto napotkov, kako ga konkretno izvesti. Ob tem je treba priznati, da takšne ideje niso omejene na Slovenijo.

Mnenja Dimitrij Rupel: Novinarji, sodniki in profesorji

V Nemčiji deluje stranka Die Linke (Levica), ki je prevzela izročilo nekdanje vzhodnonemške komunistične stranke SED in je navzoča in kdaj pa kdaj relativno uspešna predvsem v vzhodnem delu države. Najnovejši program nemške Levice spominja na program slovenske Levice in ni daleč od retorike naših protestnikov. Obe stranki niti ne prikrivata svoje ideološke povezanosti in zanimivo je, da v obeh občudujejo Venezuelo, sicer pa nasprotujejo kapitalizmu, fašizmu, Natu in politiki EU glede Rusije in Kitajske. Posebna zanimivost nemške Levice je napoved legalizacije "civilno-družbenega ponovnega lastninjenja" (zasedbe) praznih prostorov, ki ne služijo svojemu prvotnemu namenu; sicer pa njen program vsebuje razlaščanje, podržavljanje in npr. omejitev višine najemnin. Pri tem je seveda jasno, da Die Linke v Nemčiji nima možnosti za prevzem oblasti, saj se vodilne (leve in desne) stranke do njih vedejo kot slovenska tranzicijska levica do SDS in Janeza Janše.

Mnenja Dimitrij Rupel: Balkanski non-non-paper

V večini nekdanjih komunističnih držav je odnos konservativne in liberalne politike do levičarskega ekstremizma podoben odnosu, ki ga slovenska ekstremna levica izkazuje do desne sredine. V tem pogledu je Slovenija izjema, kar pojasnjuje averzijo ekstremne levice do Srednje Evrope in do politike v državah, kot so Češka, Madžarska in Poljska. V nasprotju z nemškimi imajo slovenski radikalni/ekstremni levičarji namen in možnost sklenitve koalicije z manj ekstremnimi levimi strankami, kot so npr. SD, LMŠ in SAB. Takšno združevanje, ki so ga nedavno imenovali celo "Koalicija ustavnega loka" ali "levi Demos", bi – kljub diametralno nasprotnemu stališču bivšega predsednika Türka – resno destabiliziralo Slovenijo.

Mnenja Dimitrij Rupel: "Hiša iz kart" vpoklicala rezerviste

Ad 3. Za stabilnost je potrebno ravnotežje. Obstajata dve možnosti, da bi se Slovenija po volitvah izognila ekstremni levičarski politiki, kot se predstavlja na protestih in v različnih protivladnih deklaracijah. Prva možnost je volilni uspeh (absolutna večina) sedanje koalicije (z morebitnim dodatkom gibanja Povežimo Slovenijo); druga možnost pa je velika in uravnovešena koalicija desnih in levih (vendar ne ekstremističnih) strank. Z drugimi besedami: Slovenija po vsej priliki potrebuje normalnost, za katero pa so potrebne nekatere spremembe v smeri krepitve svobodomiselnosti, svobodne in zasebne pobude v medijih, šolstvu, zdravstvu, znanosti in seveda gospodarstvu.