Sreda, 11. 10. 2017, 4.03
6 let, 6 mesecev
Po sledeh denarja za nakup mariborskega vinarja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,88
8
Novi lastnik mariborskega podjetja Vinag očitno ni (le) ameriški finančnik slovenskega rodu James Lukežič, ampak tudi nekateri Slovenci, ki so zanj plačali varščino. Razkrivamo hobotnico povezav v ozadju zgodbe o nakupu Vinaga.
Mariborsko podjetje Vinag, ki ima lasti vinsko klet v središču mesta, več drugih nepremičnin in 55 hektarjev vinogradov v severovzhodni Sloveniji, je že od leta 2014 v stečaju.
Njegov upravitelj Simon Prelogar je podjetju skoraj dve leti neuspešno iskal novega lastnika. V petek ga je našel. Na dražbi mu ga je namreč kot poslovno celoto uspelo prodati za skoraj dva milijona evrov.
James Lukežič, Američan slovenskih korenin
Čeprav naj bi Vinag po lastnih besedah kupil James Lukežič, Američan slovenskih korenin, pa so po podatkih, ki smo jih na Siol.net pridobili v zadnjih dneh, v ozadju posla skrivajo tudi nekateri igralci iz Slovenije.
Tudi tisti, ki so imeli pred leti pomembno vlogo pri ustanavljanju Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), še danes pa imajo očitno dober dostop do informacij o poslih.
Pravljica o "ameriškem Slovencu"
Začetek zgodbe, ki razgalja sprege povezav pri kupovanju "nasedlega" premoženja v stečajnih masah v Sloveniji, sega v letošnjo pomlad.
Po treh neuspešnih poizkusih prodaje Vinaga kot celote – prvič po izklicni ceni 4,2 milijona evrov – je bil stečajni upravitelj Prelogar v dilemi: ali naj prodajo poskusi še enkrat ali pa ostanke podjetja proda po delih.
V istem času so se za Vinag začeli zanimati kitajski vlagatelji, ki so v zadnjih mesecih kupili mariborsko letališče, tovarno baterij in televizijo RTS. Prelogar se je zato sredi prejšnjega meseca odločil za razpis dražbe, o tem pa obvestil tudi upnike – med njimi tudi DUTB. In nato se je začelo.
Le nekaj dni po objavi razpisane dražbe se je v zgodbi prvič pojavil James Lukežič, ki so ga mediji predstavili kot "ameriškega Slovenca". Za Vinag naj bi po lastnih besedah prvič slišal, ko je prišel v Maribor na dopust k prijatelju. Napovedal je, da bo sodeloval na dražbi.
Kdo so slovenski "strateški partnerji" v Vinagu
Za to je moral Lukežič plačati varščino v vrednosti desetih odstotkov izklicne cene, torej 180 tisoč evrov. Stečajni upravitelj je denar res dobil v roku. A Lukežič po naših podatkih za varščino ni prispeval niti evra.
Denar je namreč dobil pri treh slovenskih državljanih:
Janku Jenku se je pripisovalo lastništvo Maxtela, ki ga je konec lanskega leta za skoraj tri milijone evrov odkupil Telemach.
- podjetniku Janku Jenku, nekdanjemu izvršnemu direktorju Državljanske liste, ki je za Lukežiča prek podjetja PCX Invest založil 120 tisoč evrov,
- svetovalnem podjetju Incertus Aleša Ahčana, predavatelja na ljubljanski ekonomski fakulteti, in
- Stanislavi Šmon, vodji zagotavljanja kakovosti v letalskih operacijah misije Organizacije združenih narodov (OZN).
Zakaj je ameriški Slovenec, ki se na svoji spletni strani predstavlja kot finančni svetovalec, že ob vplačilu varščine potreboval pomoč vlagateljev, na prvi pogled ni bilo jasno. Toda že na dan dražbe se je pokazalo, da Lukežič posla ne bo začel sam, ampak z močno ekipo – iz Slovenije.
Kupec brez denarja in lastnega podjetja
Na dražbo je namreč prišel v družbi odvetnice Katje Peček, ki je še pred nekaj meseci delala za DUTB, ločitvenega upnika Vinaga. Lani je od DUTB, bolj znane kot slaba banka, prejela za 54 tisoč evrov plačil.
Leta 2015 pa je Pečkova, takrat še zaposlena v Odvetniški družbi Fatur, za DUTB delala pri neuspelem zasegu delnic Save Turizma. V tej zadevi je tesno sodelovala z uslužbenko DUTB Mojco Perhavc, skrbnico primera Sava Turizem, ki danes v popoldanskem času očitno prav tako pomaga Lukežiču.
Perhavčeva je namreč končna lastnica podjetja Zag 2008, ki je uradni kupec Vinaga. Kot je pojasnila, je to podjetje le "posodila" Lukežiču, saj naj bi ta le dan pred dražbo ugotovil, da ga potrebuje za udeležbo na dražbi.
Ne le, da Lukežič ni imel denarja za varščino – v Slovenijo je očitno prišel tudi brez lastnega podjetja. To je vzbudilo dodatna ugibanja, še posebej na dan dražbe, ko je Lukežič govoril, da v poslu sodeluje s "strateškimi partnerji" iz Slovenije, ki se ne želijo razkriti.
Uhajanje notranjih informacij?
Dejstvo, da v taboru Lukežiča in slovenskih vlagateljev, ki jih Američan ne želi razkriti, delujeta uslužbenka in donedavna odvetnica DUTB, je problematično zaradi možnega uhajanja notranjih informacij.
-
Perhavčeva je zelo verjetno vedela, da se DUTB ne bo prijavila na dražbo. To je za morebitne kandidate za nakup pomembna informacija, saj DUTB na dražbah ponavadi zmaguje. - Na slabi banki so zagotovo imeli tekoče informacije o tem, kdo so morebitni kupci, ki se zanimajo za Vinag.
- Pri Lukežiču so morda vedeli tudi, na kakšno vrednost slaba banka ocenjuje svojo terjatev do Vinaga, kar jim je olajšalo izračune resnične vrednosti podjetja.
Kaj pravijo na DUTB
Na DUTB so poudarili, da "Katja Peček nikoli ni delala na primeru Vinag, saj ga je DUTB prevzela šele ob pripojitvi Factor banke februarja lani".
Tudi delovne naloge Mojce Perhavc niso bile nikoli povezane s primerom Vinag, so pojasnili na DUTB. Kljub temu pa so dodali, da bodo v skladu z notranjimi pravili sprožili ustrezne postopke.
Na vprašanje, ali obstaja notranji pravilnik, ki bi predvidel, da podjetja v lasti zaposlenih oziroma njihovih družinskih članov ne smejo kupovati podjetij, katerih (ločitveni) upnik je DUTB, pa nam niso odgovorili.
Ko pošlješ vprašanja na DUTB, te pokliče Nikolić
A pri pripravi članka se je prav pri vprašanju pretoka informacij zgodilo zanimivo naključje.
Stojana Nikolića se je omenjalo med morebitnimi igralci pri odkupovanju slabega oziroma nasedlega premoženja v Sloveniji.
Življenjski sopotnik Mojce Perhavc je član poslovodstva Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) Stojan Nikolić. Pred petimi leti, torej še preden je zašel v energetske vode, se je Nikolića omenjalo med morebitnimi igralci pri odkupovanju slabega oziroma nasedlega premoženja v Sloveniji (več o tem v okvirju).
Na DUTB smo zato poslali vprašanje, ali je bil kdo od vodilnih na DUTB v zadnjih dveh letih v stikih z Nikolićem. Že nekaj minut pozneje nas je poklical sam Nikolić. Pojasnil je, da ne on ne Perhavčeva v zgodbi o Vinagu nimata nobene vloge.
"Moja partnerica bo Vinag v prihodnjih dneh tudi uradno prodala novemu lastniku. Povrnil ji bo le osnovni kapital 7.500 evrov. Z vodilnimi na DUTB nimam stikov," je za Siol.net že v ponedeljek pojasnil Nikolić.
"Izvršni direktorji s Stojanom Nikolićem nimajo poslovnih stikov. Ker je slovenska poslovna skupnost razmeroma majhna, priložnosti za naključna srečanja seveda vedno obstajajo," pa so nam odgovorili na DUTB.
Stična točka med Nikolićem in Jenkom je Janez Šušteršič
Leta 2012 je Stojan Nikolić kot predsednik uprave družbe Triglav Naložbe potrdil, da se je z londonskim podjetjem European Resolution Capital Partners (ERC) dogovarjal o ustanovitvi sklada za odkupe slabih terjatev, ki bi bil registriran v Luksemburgu.
Gre za podjetje, ki je imelo že tedaj v rokah vse ključne podatke o poslovanju slovenskih bank. Istega leta je namreč ERC na željo ministra za finance Janeza Šušteršiča pregledal poslovanje in terjatve treh največjih državnih bank. Zakaj, nikoli ni bilo natančno jasno, saj so v banke že leta 2013 prišli izvajalci stresnih testov in cenilci premoženja.
Takrat je bil Nikolič član strateškega sveta za bančne zadeve pri ministrstvu za finance, ki je vodilo priprave za ustanovitev DUTB ter doma in v tujini iskalo kader. Minister Šušteršič je bil takrat drugi človek Državljanske liste (DL), druge največje vladne stranke, ki jo je vodil Gregor Virant. Izvršni direktor DL je bil Janko Jenko, za zdaj ključni financer nakupa Vinaga.
Jenko za pojasnila včeraj ni bil dosegljiv.
Ahčan poslovno sodeluje tudi s HSE
Kako je Lukežič sploh našel Mojco Perhavc? Kot je potrdil Nikolić, je v stik z njo v Američanovem imenu stopil Aleš Ahčan. Gre za podatek, ki bi lahko vrgel novo luč na Nikolićeve navedbe, da v zgodbi ni imel nobene vloge.
Podjetje Incertus, ki je v lasti Aleša Ahčana, danes sodeluje s HSE, kjer je zaposlen Nikolić.
Poslovne povezave Nikolića in Ahčana namreč niso nove, začele so se v času borznoposredniške hiše Poteza, kjer je bil zaposlen Nikolić, in Vzajemne, kjer sta bila oba med svetovalci nekdanjega predsednika uprave Boštjana Averja.
Podjetje Incertus, ki je v lasti Ahčana, tako danes sodeluje s HSE, kjer je zaposlen Nikolić. Pred dobrim mesecem dni je prejelo skoraj pet tisoč evrov za najem specializirane programske rešitve za potrebe službe upravljanja tveganj. Leta 2015 pa je bilo podizvajalec pri načrtu finančnega in poslovnega prestrukturiranja Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), ki ga je za HSE izdelala družba KF Finance. Za to danes dela Katja Peček.
Lukežič ima za seboj že propadlo vinarsko zgodbo
Da Lukežič nakupa Vinaga ne bo izpeljal sam, je mogoče sklepati tudi po njegovi dosedanji poslovni poti. Čeprav se na poslovnih socialnih omrežjih hvali z bogato in uspešno kariero v bankah in drugih finančnih institucijah, sodni spisi s kanadskih sodišč in drugi dokumenti razkrivajo tudi drugo plat.
Iz njih je razvidno, da se je Lukežič v preteklosti ukvarjal z uvažanjem butičnega vina, leta 2005 pa je podedoval družinski vinograd v kanadskem Ontariu. Z njim je imel velikopotezne načrte, vendar so ti kmalu propadli.
Po podatkih iz jeseni 2011 naj bi mu v okviru bankrota njegovega podjetja Walker Hall Winery zasegli vinarno oziroma njeno premoženje in z izkupičkom poskušali poplačati glavnega upnika, banko Royal bank of Canada.
Junak resničnostne oddaje, ki ni "prodal" ideje
O vinarskih načrtih Jamesa Lukežiča so v začetku leta 2008 kot prvi izvedeli gledalci kanadske resničnostne oddaje Dragons Den, različici bolj popularne ameriške oddaje Shark Tank, kjer udeleženci "prodajajo" svojo poslovno idejo premožnim vlagateljem.
Pred televizijskimi kamerami je Lukežič predstavil večmilijonske načrte o tem, kako bi svoj vinograd spremenil v vinarno in ob njej zgradil hotel. "Čeprav je 'zmaje' navdušil s svojo odločnostjo in samozavestjo, so bili manj navdušeni nad njegovim poslovnim načrtom," so zapisali avtorji resničnostne oddaje na kanadski TV hiši CBC.
Nedolgo zatem je Lukežič prepričal bankirje in dobil posojilo v vrednosti tri milijone dolarjev. "Zdaj se loteva gradnje destilarne in se veseli velikanskega pridelka. Prihodnje leto bo že teklo vino." V vsega nekaj letih je posel propadel.
8