Ponedeljek, 29. 9. 2025, 11.09
1 ura, 22 minut
Kje v Evropi po žepu najbolj udarijo bogate?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Razlogov za odpravo davka na neto premoženje je več, med ključnimi argumenti pa sta stroškovna učinkovitost in tveganje bega kapitala, navaja poročilo OECD. Ugotovili so namreč, da zaradi povečane mobilnosti kapitala in dostopa premožnih davkoplačevalcev do davčnih oaz neto davki na premoženje pogosto niso dosegli svojih ciljev prerazporeditve.
V zadnjih desetletjih je več evropskih držav odpravilo davek na premoženje. V letu 2025 le še v treh pobirajo davek na neto premoženje posameznikov - v Španiji, Švici in na Norveškem, medtem ko imajo nekatere druge države obdavčena le določena sredstva, med njimi Francija, Belgija, Nizozemska in Italija.
Neenakost premoženja je očitna po vsem svetu, tudi v Evropi. Po podatkih Evropske centralne banke (ECB) je v začetku leta 2025 najbogatejših pet odstotkov prebivalstva v evroobmočju nadzorovalo 45 odstotkov neto premoženja gospodinjstev, zgornjih deset odstotkov pa 57,4 odstotka. Ta koncentracija premoženja ohranja razpravo o davku na premoženje v središču razprav v številnih državah, piše Euronews.
Nazadnje je francoski milijarder Bernard Arnault odločno nasprotoval predlaganemu dvoodstotnemu davku za državljane s premoženjem nad sto milijonov evrov in ga označil za "ofenzivo, ki je smrtonosna za naše gospodarstvo".
Po podatkih skupine davčnih strokovnjakov Tax Foundation od leta 2025 davki na neto premoženje posameznikov obstajajo le v Španiji, na Norveškem in v Švici. Davčne stopnje in pragovi za obdavčljivo premoženje se med temi državami razlikujejo.
Poleg tega Francija, Italija, Nizozemska in Belgija uvajajo davek na premoženje za določene razrede sredstev, ne pa za celotno neto premoženje posameznikov.
Španija - progresiven davek
Španski davek na neto premoženje je progresiven in se giblje od 0,16 do 3,5 odstotka za premoženje, ki presega 700 tisoč evrov. Rezidenti so obdavčeni za svoje premoženje po vsem svetu, medtem ko so nerezidenti obdavčeni le za premoženje v Španiji.
Leta 2022 je španska centralna vlada uvedla dodaten "solidarnostni davek na premoženje" s stopnjami od 1,7 do 3,5 odstotka za posameznike, ki imajo več kot tri milijone evrov neto premoženja. Sprva je bil zasnovan kot začasni ukrep za reševanje draginje, a je postal trajen in dopolnjuje davek na premoženje.
Norveška - večji del davka dobijo občine
Norveška obračunava davek na neto premoženje v višini enega odstotka za individualno premoženje, ki presega 1,7 milijona kron (145.425 evrov) in dosega 20 milijonov kron (1,71 milijona evrov). Za premoženje nad 20 milijoni kron se stopnja poveča na 1,1 odstotka. Od skupnega zneska gre 0,7 odstotka občinam in 0,3 odstotka centralni vladi.
Švica - na udaru tudi srednji razred
Glede na podatke OECD ima švicarski davek na neto premoženje relativno nizke pragove za oprostitev, ki se razlikujejo med kantoni. Posledično niso obremenjena le najbogatejša gospodinjstva, pač pa tudi znaten delež srednjega razreda.
Leta 2025 se je po podatkih finančno-svetovalne družbe PwC v Zürichu davek začel pri 80 tisoč frankih (85.560 evrih) za posamezne davkoplačevalce, z začetno stopnjo 0,05 odstotka. Za poročene davkoplačevalce in starše samohranilce z mladoletnimi otroki se prag dvigne na 159 tisoč frankov (170.090 evrov). Stopnja se postopoma povečuje in doseže 0,3 odstotka za premoženje, ki presega 3.262.000 frankov (3,49 milijona evrov) za samske ter 3.342.000 frankov (3,58 milijona evrov) za poročene davkoplačevalce in starše z mladoletnimi otroki.
Davek na premoženje samo za izbrana sredstva
Davčni rezidenti v Franciji so zavezani plačilu davka na nepremičninsko premoženje, če je njihovo neto svetovno nepremičninsko premoženje vredno 1,3 milijona evrov ali več. Enako velja za nerezidente, če vrednost njihovih francoskih nepremičninskih sredstev doseže ali preseže isti prag. Glede na neto vrednost premoženja lahko davčna stopnja znaša celo 1,5 odstotka.
Italija, Belgija in Nizozemska prav tako pobirajo nekatere davke na premoženje, kot so, na primer, finančna sredstva.
Kaj davki od premoženja pomenijo za države?
Znesek prihodkov, ustvarjenih z davki na premoženje, in njihov delež v skupnih davčnih prihodkih odražata njihov pomen in učinkovitost.
Po podatkih OECD je Švica leta 2023 zbrala 9,5 milijarde evrov od premoženja posameznikov, kar predstavlja 4,3 odstotka skupnih davčnih prihodkov. V Španiji je ta številka znašala 3,1 milijarde evrov, kar je enako 0,6 odstotka vseh prihodkov. Norveška je ustvarila 2,7 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka svojih davčnih prihodkov, Francija pa 2,3 milijarde evrov, kar ustreza le 0,2 odstotka.
Njihov delež v BDP je relativno majhen. Leta 2023 so se prihodki od davkov na neto premoženje posameznikov gibali od 0,21 odstotka v Španiji do 1,16 odstotka v Švici.
Nekatere države so v zadnjih desetletjih odpravile davek na premoženje
"Čeprav se število razprav o uvedbi davkov na premoženje povečuje, zlasti ker vlade merijo na premožne in si želijo povečati prihodke, pa je splošni trend njihova odprava," je za Euronews Business povedala Cristina Enache, ekonomistka pri Tax Foundation.
V zadnjih treh desetletjih je več držav odpravilo davke na premoženje posameznikov. Število članic OECD, ki so odmerjale takšne davke, se je z dvanajstih v letu 1990 zmanjšalo na le štiri v 2017. Med njimi so Avstrija, Danska, Nemčija, Nizozemska, Finska, Islandija, Luksemburg in Švedska.
Beg kapitala
Razlogov za odpravo davka na neto premoženje je več, med ključnimi argumenti pa sta stroškovna učinkovitost in tveganje bega kapitala, navaja poročilo OECD. Ugotovili so namreč, da zaradi povečane mobilnosti kapitala in dostopa premožnih davkoplačevalcev do davčnih oaz neto davki na premoženje pogosto niso dosegli svojih ciljev prerazporeditve.
Kot opozarja Enache, si visoka pričakovanja držav glede ustvarjanja visokih prihodkov z obdavčitvijo premoženja zelo bogatih polomijo zobe, saj lahko že majhno zvišanje davčne stopnje povzroči beg kapitala in selitev bogatih posameznikov drugam. Hkrati pa bogati davkoplačevalci, ki bežijo iz države, s seboj ne odnašajo le prihodkov od davka na premoženje, temveč tudi prihodke od dohodka in davka na potrošnjo, ki sta najpomembnejša vira prihodkov za evropske države.
