Zeleni prehod
Ponedeljek, 27. 2. 2023, 22.26
1 mesec, 3 tedne
Intervju
Danijel Levičar: Kako izjemnega pomena je energetska neodvisnost države, smo videli lani
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,63
9
"Pri proizvodnji električne energije verjamem, da lahko podnebno nevtralnost pod določenimi pogoji dosežemo do leta 2035. Za preostale sektorje je verjetno tudi leto 2050 zelo ambiciozen cilj. Je pa nujen v luči motivacije pri energetski preobrazbi," napoveduje Danijel Levičar.
"Projekcije kažejo, da če do leta 2035 ne bomo naredili ničesar, bomo končali s 60-odstotno uvozno odvisnostjo od električne energije. Le s pospešeno postavitvijo sončnih elektrarn, gradnjo novih hidroelektrarn in drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2) bomo lahko zagotovili energetsko neodvisnost. Kako izjemnega pomena je ta, smo videli v lanski energetski krizi," poudarja Danijel Levičar, poslovni direktor družbe GEN energija. Spregovoril je tudi o težavah zelenega prehoda, kaj se je zalomilo v Nemčiji in kako daleč je projekt gradnje nove jedrske elektrarne.
Danijel Levičar je po izobrazbi fizik in magister menedžmenta. Poslovni direktor GEN energije je od leta 2019 dalje.
Danijel Levičar, fizik in magister menedžmenta, je od leta 2000 izkušnje s področja energetike in delovanja elektroenergetskega sistema pridobival v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) in družbi GEN energija, kjer je sodeloval pri pripravi projekta drugega bloka jedrske elektrarne (JEK2). Ima večletne mednarodne izkušnje. Služboval je na Evropski komisiji v Luksemburgu in Mednarodni agenciji za atomsko energijo na Dunaju. Leta 2013 je kot vodja direktorata za energijo na ministrstvu za infrastrukturo s sodelavci zasnoval predlog usmeritev Energetskega koncepta Slovenije v smeri razvoja nizkoogljične družbe. Zagovarjal je vključevanje prometa v energetsko strategijo s poudarkom na e-mobilnosti. Njegovo področje odgovornosti je obsegalo tudi pripravo leta 2014 sprejete nove nacionalne energetske zakonodaje, s katero se je dokončno uredilo okolje za uveljavitev tržnih principov delovanja v vseh energetskih sektorjih. Konec leta 2016 se je pridružil skupini GEN-I kot član uprave družbe.
S 1. avgustom 2019 je nastopil štiriletni mandat poslovnega direktorja v družbi GEN energija, krovni družbi v skupini GEN, ki je v 100-odstotni lasti države. Ta je vodilna slovenska elektroenergetska skupina, ki združuje podjetja za proizvodnjo električne energije, trženje in prodajo ter razvoj. Električno energijo proizvaja iz trajnostnih, nizkoogljičnih virov energije, in sicer iz jedrske, vodne in sončne energije. Je lastnica slovenske polovice NEK in se pripravlja na gradnjo JEK2.
Gospod Levičar, razogljičenje družbe je zahteven izziv na globalni ravni. Najlažje in najhitreje ga je mogoče doseči z razogljičenjem elektroenergetskega sektorja. Je to glede na vse večje potrebe po električni energiji in njenem pomanjkanju tehnično sploh uresničljivo?
Razogljičenje vseh energetskih sistemov − od prometa, gretja in hlajenja do zagotavljanja električne energije in drugih sistemov − tehnično danes še ni izvedljivo. Dober primer je letalski promet, ki ga še ne znamo razogljičiti. Tudi mnogih industrijskih procesov ne. Celostno razogljičenje vseh sektorjev bo dolgotrajen proces, ki bo zahteval veliko novih virov, znanja in usklajenosti.
Smo povsem na začetku poti, razen pri razogljičenju proizvodnje električne energije. Pri elektroenergetskem zelenem prehodu namreč že danes poznamo vse tehnologije, s katerimi imamo izkušnje, tako z vidika razogljičenja proizvodnje kot tudi rabe električne energije.
Lahko podrobneje pojasnite?
Vso proizvodnjo električne energije lahko uspešno razogljičimo že danes, z znanimi in komercialno dobavljivimi tehnologijami, kot so jedrska, sončne, vetrne in hidroelektrarne. Vizija skupine GEN govori o tem, da lahko do leta 2035 z realnimi projekti razogljičimo proizvodnjo električne energije v Sloveniji. To je izvedljivo.
V Nemčiji smo priča neuspešnemu poskusu razogljičenja elektroenergetskega sistema.
Nemški zeleni energetski prehod, imenovan Energiewende, ni obrodil pričakovanih rezultatov. Šel je v smeri 100-odstotne proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije, kar se je ob razpoložljivih tehnologijah izkazalo za neizvedljivo. Kljub temu, da so v zadnjih 20 letih v obnovljive vire energije vložili 500 milijard evrov, je njihov največji vir električne energije še vedno premog. Imajo enega največjih izpustov toplogrednih plinov in prašnih delcev v evropski elektroenergetiki. Izboljšala se ni niti oskrba z električno energijo. S podobnimi težavami se sooča tudi ameriška zvezna država Kalifornija.
Politiki obeh držav so šli v smeri polne podpore obnovljivim virom energije in zapiranja jedrskih elektrarn.
Kje se je zalomilo?
Gre za zakon fizike. Če stabilen vir energije želiš nadomestiti z nestabilnim virom, je treba v ozadju zagotoviti drug fleksibilen vir energije, ki bo v času brezvetrja ali pomanjkanja sončne energije vskočil v sistem. Nemci so se naslonili na ruski zemeljski plin. V njem so prepoznali fleksibilen vir energije, ki bo nadomeščal stabilnost jedrskih elektrarn. Izkazalo se je, da so stabilen, domači vir iz jedrskih elektrarn zamenjali z uvoženim fosilnim virom energije. Zaradi vojne v Ukrajini pa dostopa do plina niso imeli, zato ne dosegajo zadanih ciljev.
Ruski zemeljski plin je bil v Nemčiji uporabljen tako za proizvodnjo električne energije kot tudi kot energent za industrijo in gospodinjstva. Zmanjšana dobava plina je zaradi prioritet najprej prizadela proizvodnjo električne energije, saj so ukinjene jedrske elektrarne nadomeščali z novimi plinskimi elektrarnami.
Nove razmere so nemško javnost, ki je bila doslej v EU med najmanj naklonjenimi jedrski energiji, spodbudile k realnemu, pragmatičnemu razmisleku. V preteklem letu se je javno mnenje v Nemčiji obrnilo in podpora jedrski energiji je narasla. Podobno se dogaja v mnogih državah po EU, prihaja do jedrske renesanse, več držav je v zadnjem letu napovedalo gradnjo novih reaktorjev.
Kdaj bi v Sloveniji lahko dosegli podnebno nevtralnost?
Pri proizvodnji električne energije verjamem, da lahko to pod določenimi pogoji dosežemo do leta 2035. Za preostale sektorje je verjetno tudi leto 2050 zelo ambiciozen cilj. Je pa nujen v luči motivacije pri energetski preobrazbi.
Kakšni so načrtovani ukrepi za doseganje teh podnebnih ciljev? Največ je govora o postavitvi sončnih elektrarn, tudi vetrnih, ter gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2). Zdi se, da je načrtovanje hidroelektrarn kot največjega in najbolj učinkovitega vira zelene energije odmaknjeno na stran.
Naše izkušnje kažejo, da je diverzifikacija energetskih virov izjemnega pomena. V Sloveniji danes tretjina električne energije prihaja iz hidroenergije, tretjina iz jedrske in tretjina iz premoga. Ohranjanje diverzitete ima velik smisel. V prihodnosti se bo tretjina fosilnih virov odpravljala in jo bodo nadomeščali nizkoogljični viri. V največji meri jedrska energija, v delu pa tudi sončna energija. S kakšnimi potezami bo temu sledila politika, je vprašanje zanje.
Želja domačih proizvajalcev električne energije je, da so pri oblikovanju energetskih politik vse nizkoogljične tehnologije obravnavane enakovredno in da bi bila dinamika spodbudnih politik za vse vire enaka. Da se ob sončni energiji prepozna tudi pomen hidro in jedrske energije. Če ne bomo poskrbeli za pospešeno dinamiko razvoja vseh treh virov, ne bomo dosegli niti podnebnih ciljev niti energetske neodvisnosti. Učinkovito zakonodajo potrebujemo tako za obnovljive vire kot tudi za jedrsko energijo. Slednja nam že več desetletij omogoča stabilen in odporen sistem ter zagotavlja zanesljivo oskrbo z električno energijo.
Bomo morali ljudje v prihodnosti spremeniti življenjske navade oziroma znižati kakovost življenja in bolj varčevati z energijo?
Dobro vprašanje. Energetska učinkovitost je pomembna usmeritev, vendar ne gre pozabiti, da obstaja visoka korelacija med kakovostjo življenja prebivalcev v razvitih državah in rabo energije. To pomeni, da imajo razvite države z visoko kakovostjo življenja tudi višjo rabo energije. Ni držav z visoko kakovostjo življenja in nizko rabo energije. Kljub vsemu so ukrepi za učinkovito rabo energije eni najpomembnejših, pri tem pa se moramo zavedati, da raba toplotnih črpalk in e-mobilnost sicer znižujeta skupno rabo energije, a hkrati povečujeta rabo električne energije.
Tu je še en vidik. Raba energije ni težava, če je energija proizvedena na čist in okolju prijazen način. Največji izziv v energetiki so izpusti, pa tudi čim manjša raba prostora in ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Večkrat je slišati, da imamo v Sloveniji veliko energetsko intenzivne industrije. Res je, a gre za strateško industrijo, katere proizvodi so izjemnega pomena za preostale gospodarske sektorje. Takšna industrija je tudi zaradi višje rabe energije in visokih cen energentov že sama po sebi nagnjena k skrbi za učinkovito rabo energije. V preteklosti so zmanjševali rabo energije, proizvodnjo pa povečevali.
A kakovost življenja je relativen pojem. Nekomu kakovost življenja predstavlja to, da se z avtomobilom odpelje na kavo v Trst, nekomu drugemu pa, da gre peš v bližnjo kavarno.
Se strinjam. Zame je kakovost življenja v tem, da delam, kar me veseli, in v tem vidim smisel, tudi družbeno koristen smisel. Na sestanke iz Krškega v Ljubljano bi se najraje odpeljal z vlakom, pri tem pa celo delal, namesto da eno uro porabim za vožnjo z avtomobilom. Tudi to je kakovost življenja. Raba energije potovanja z vlakom je nižja kot z avtomobilom. Drži, kakovost življenja se da ponekod izboljšati tudi z bistveno nižjo rabo energije. Potreben pa je precejšen vložek v infrastrukturo.
Ima Slovenija narejeno projekcijo, kako se bo gibala poraba električne energije v prihodnosti?
Seveda, vsaka resna država ima pripravljene energetske bilance, s katerimi predvideva porabo električne energije. Če zdaj porabimo okoli 14 TWh na leto, bomo leta 2035 porabili okoli 18 TWh. Projekcije tudi kažejo, da če do takrat ne bomo naredili ničesar, bomo leta 2035 končali s 60-odstotno uvozno odvisnostjo. Le s pospešeno postavitvijo sončnih elektrarn, gradnjo novih hidroelektrarn in JEK2 bomo leta 2035 lahko zagotovili energetsko neodvisnost. Kako izjemnega pomena je ta, smo videli v lanski energetski krizi.
Bi bila brez energetske neodvisnosti elektrika še dražja?
Vsekakor je zanesljiva in domača proizvodnja električne energije izjemno pomembna. V Skupini GEN smo tudi zaradi stabilnih temeljev, ki jih predstavljajo naše elektrarne, lahko ključno prispevali in pokrili razliko med regulirano in tržno ceno za gospodinjstva ter tako podprli vladne ukrepe.
Kdaj bo sprejeta končna odločitev o gradnji JEK2?
Ne govorimo samo o eni odločitvi, teh bo več. Različni deležniki bodo sprejemali odločitve, vezane na projekt. Sem štejemo našega lastnika, lokalno skupnost in različna ministrstva. Na podlagi naše vloge je ministrstvo za infrastrukturo leta 2021 že sprejelo odločitev o izdaji energetskega dovoljenja, ki določa tehnologijo JEK2. Ministrstvo za naravne vire in prostor bo sprejemalo odločitve glede umeščanja projekta v prostor. Za nas kot investitorja v JEK2 bosta najpomembnejši odločitvi izbor dobavitelja in podpis pogodb za izvedbo.
Kakšno je razpoloženje deležnikov do gradnje JEK2?
Pri lokalni skupnosti, kjer tesno sodelujemo z Mestno občino Krško in preostalimi občinami v Posavju, beležimo visoko stopnjo podpore. Trenutno je v pripravi postopek izdelave državnega prostorskega načrta, ki ga vodi ministrstvo za naravne vire in prostor. Tu si želimo pospešitve postopkov, saj bo Slovenija leta 2033 z opustitvijo premoga postala močno uvozno odvisna. Če želimo vsaj do leta 2035 zagnati JEK2, potem morajo vsi postopki teči s polno dinamiko. Tako administrativni postopki kot sama izvedba v GEN.
Časovnica je že določena?
Da, se pa v resnici stalno prilagaja okoliščinam in zrelosti projekta.
Kakšno je zanimanje dobaviteljev in kdo so potencialni partnerji?
Podrobneje spremljamo korejsko podjetje KHNP, francoski EDF in ameriški Westinghouse. Vsak dobavitelj ima svoj dizajn jedrske elektrarne, vsi trije pa so znotraj okvirjev, ki nam jih je predpisalo ministrstvo za infrastrukturo. Obstajajo še drugi dobavitelji, ki pa trenutno v Evropi niso strateško sprejemljivi. Mislim na ruske in kitajske proizvajalce.
Za kakšno vrsto jedrske elektrarne gre?
Vsi novi projekti jedrskih elektrarn po svetu so tretje generacije. Gre za lahkovodni tlačni jedrski reaktor (PWR), ki je najbolj preizkušena tehnologija na svetu. Odlikuje jo najsodobnejša in najvarnejša tehnologija s pasivnimi varnostnimi sistemi. Več kot 80 odstotkov vseh reaktorjev je te tehnologije. Pomembno je poudariti, da ima tudi obstoječa elektrarna v Krškem tlačnovodni reaktor druge generacije, zaradi česar imamo znanje in bogate pozitivne izkušnje s tovrstnim tipom elektrarn.
Koliko električne energije bo proizvedla na leto?
Inštalirana moč JEK2 bo približno 1.100 MW, proizvedla bo 9 TWh električne energije na leto. Predvideno je, da bosta NEK in JEK2 v začetnem obdobju delovali hkrati. Predvidena življenjska doba JEK2 znaša 60 let, naložba pa bi se povrnila v 20 letih.
Skladiščenje jedrskih odpadkov še vedno ni ustrezno urejeno.
Vse radioaktivne odpadke iz proizvodnje električne energije skrbno in varno skladiščijo na lokaciji v NEK. A prej ali slej bo to skladišče polno in ga bo treba izprazniti v odlagališče. Čeprav ne gre za naš projekt, smo v skupini GEN s svojim znanjem pripravljeni pomagati državi pri izvedbi projekta.
Izgradnja odlagališča je namreč v rokah Agencije za radioaktivne odpadke in bi že moralo delovati. Umestitev je bila urejena leta 2009, gradbeno dovoljenje je pridobljeno, sredstva so zagotovljena v skladu za financiranje razgradnje NEK in odlaganja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva iz NEK. Treba ga je le še zgraditi. Trenutno so pripravljeni razpisi. Računamo, da bo do leta 2027 odlagališče v funkciji.
Kaj se vam zdi največji mit glede jedrske energije v družbi?
Se v Sloveniji morda razmišlja tudi o gradnji malih modularnih jedrskih elektrarn?
Razvoj malih modularnih jedrskih reaktorjev je velika svetla točka, ki ima dolgoročno perspektivo. Ker je šele v razvojni fazi, komercialno še ni dosegljiva. V teoriji ima modularna elektrarna kar nekaj pozitivnih lastnosti, ki se bodo morale v nadaljevanju razvoja še potrditi. Trenutno je na svetu okoli 70 različnih dizajnov teh elektrarn v procesu licenciranja in v pripravi prvih pilotnih projektov; nekateri se že izvajajo in so v izgradnji. V GEN spremljamo razvoj te tehnologije, za katero verjamemo, da bo s komercializacijo primerna za uporabo tudi v Sloveniji.
Kje v Sloveniji bi bila smiselna njihova postavitev?
Takšna elektrarna bi bila tehnično primerna za vsako razvito energetsko lokacijo. To pomeni, da je lokacija opremljena z vso potrebno infrastrukturo, kot so daljnovodi, od koder lahko energijo distribuiraš končnim uporabnikom. V Sloveniji imamo kar nekaj takšnih lokacij, za katere bi bilo smiselno preveriti sprejemljivost njihove postavitve.
9