Četrtek, 2. 9. 2021, 22.16
2 leti, 7 mesecev
Trump kot vodja hipijevskega kulta?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,30
7
Republikanska stranka, ki jo vodi Donald Trump, se po mnenju političnega analitika Kevina D. Williamsona spreminja v nekakšen kult.
Ameriški konservativizem v zadnjih letih, odkar je glavni med republikanci postal Donald Trump, doživlja velike spremembe. Po mnenju enega od najbolj znanih ameriških političnih analitikov ameriška desnica doživlja svojo hipijevsko fazo.
Sloviti nemški filozof Friedrich Nietzsche je pogosto pisal o nasprotju med apoliničnim in dionizičnim, ki naj bi predstavljala temelj starogrške kulture. Apolinično (ime je dobilo po grškem bogu Apolonu) naj bi bilo povezano z razumom, harmonijo in logiko, dionizično (po grškem bogu vina Dionizu) pa s kaosom, ekstazo in čustvi.
Kontrakulturni republikanci
Apolinično-dionizično dvojnost je za osnovo svoje analize trenutnega ameriškega političnega dogajanja vzel tudi ameriški konservativni politični analitik Kevin D. Williamson, eden od glavnih piscev v ameriški konservativni reviji National Review.
V članku The american right hits its hippie phase (sl. Ameriška desnica doživlja svojo hipijevsko fazo) Williamson piše, da v ZDA obujajo šestdeseta leta prejšnjega stoletja, a z obrnjenimi vlogami. Zdaj demokrati sprejemajo avtoriteto, republikanci pa so sprožili protikulturno oziroma kontrakulturno revolucijo.
Republikanci kot varuhi reda
Na začetku organiziranega ameriškega političnega konservativizma od petdesetih let preteklega stoletja je bila republikanska stranka po Williamsonovem mnenju pretežno apolinična stranka. Konservativno gibanje je samo sebe razumelo kot nasprotje političnega kaosa. Tako običajnega kaosa kot tiranije, ki se rodi iz padca družbe v običajni kaos.
Kevin D. Williamson o hipijevski fazi ameriške desnice:
Apolinično-dionizična dinamika je bila v ZDA najbolj dramatično izražena v šestdesetih letih. To je bilo desetletje, ki sta ga zaznamovali politična levica in njena anarhična kontrakultura. Kot piše Williamson, zlahka pademo v skušnjavo, da šestdeseta leta vidimo kot obdobje, v katerem so bili na eni strani varuhi reda in tradicije, ki so imeli oblast in jih je bilo strah, da bi izgubili to oblast, na drugi strani pa so bili zagovorniki prevrata in kaosa, ki so želeli priti na oblast s političnim radikalizmom.
Vstaja premožnih otrok
Na tej drugi strani, strani prevrata in kaosa, so bili hipiji kot nekakšne enote za šokiranje nasprotnika, ob njihovi strani pa so napredovala resnejša gibanja, kot je bilo gibanje za državljanske pravice.
A takšno gledanje na šestdeseta leta ni čisto v skladu z resnico, ugotavlja Williamson, saj je bila kontrakultura šestdesetih let proizvod mladih ljudi, ki so bili dediči oblastnikov. To ni bila vstaja delavskega razreda, ampak vstaja premožnih otrok.
Kratkolasi konservativci in dolgolasi hipiji
V šestdesetih letih so konservativce v ZDA, ki so že na zunaj s svojimi kravatami in na kratko pristriženimi lasmi razlikovali od nenavadno oblečenih in dolgolasih levičarskih hipijev, zanimali red, tradicija in lastnina. Levica je prezirala te stvari oziroma se pretvarjala, da jih prezira.
Hipijevsko gibanje je zaznamovalo šestdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA.
Neposredni predhodniki ljudi na ameriški levici oziroma delno celo isti ljudje, ki danes uporabljajo fraze, kot so "znanost pravi", "na dokazih temelječa politika" in podobno, so še pred nekaj desetletji "tulili" skupaj s pesnikom Allenom Ginsbergom, se ukvarjali z "jogijskim letenjem" ali iskali svojo blaženost v LSD, poudarja Williamson.
Dionizični republikanci
To, kar se dogaja danes na ameriški desnici, je odmev šestdesetih let. Republikanci so se izvili iz svoje apolinične usmerjenosti in prevzeli dionizično, medtem ko so demokrati večinoma šli po obratni poti.
Levičarski radikalci so v šestdesetih letih prezirali znanost, razum, oblast oziroma vlado, gospodarski esteblišment, organizirano religijo, pa tudi kompromis, sodelovanje in zmernost. Sodobna desnica prav tako sovraži vlado, gospodarski esteblišment, večino organizirane religije, iskanje kompromisov in podobno. Namesto LSD in transcendentalne meditacije ima hidroksiklorokin, ivermektin, proticepilski aktivizem, 1.001 politično zaroto in Qanona, je prepričan Williamson.
Charles Manson, Roman Polanski in vdor v ameriški kongres
"Ima (ameriška desnica, op. p.) celo svojo različico Mansonovih umorov (mišljen je hipijevski morilec Charles Manson, op. p.): pet mrtvih po vdoru na Kapitol, samo en nerojeni otrok manj od mrtvih v hiši Romana Polanskega. Oba dogodka sta epizodi nasilja, ki je bilo mišljeno kot predstava za javnost."
Dionizem in desničarska revolucionarnost
Ta ekstatična, dionizična politika je nezdružljiva s pravilno razumljenim konservativizmom, čeprav gre zlahka z roko v roki s posebno vrsto desničarske revolucionarnosti. "Od tod tudi obljube sodobne desnice o revoluciji in dionizijski blaznosti, ki napovedujejo vrnitev v nedolžnost, od 'Revolucije' Rona Paula prek čajankarskega gibanja do 'Make America great again' …".
Trumpovi privrženci so 6. januarja letos vdrli v ameriški kongres. Med njimi je bil tudi možakar z vzdevkom Qanon šaman, oblečen v nekakšno vikinško-indijansko opravo.
"Od tod tudi nagnjenje h kultu v republikanski politiki okoli leta 2021: vročična histerija, malikovanje, besno šarlatanstvo, navdušenje nad psevdoznanostjo in – da ne pozabimo – tudi nasilje," piše Williamson.
Kje se bo to končalo?
Kje se bo to končalo, Williamson ne ve. "A če bi obstajale delnice v kultu, bi jih kupil, če bi hotel, da bi se vrednost mojih delnic dolgoročno povečevala, delnice tistega, kar smo do zdaj razumeli kot konservativizem, pa bi kupil, če bi hotel, da se vrednost mojih delnic kratkoročno zmanjša," sklene Williamson.
7