Petek, 18. 12. 2020, 22.41
4 leta
Lahko ZDA zdrsijo v državljansko vojno?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,32
25
Že v 80. letih prejšnjega stoletja so v ZDA začele nastajati tako imenovane milice – paravojaške oborožene skupine. Takšna skupina so tudi Boogaloo Bois, katerih zaščitni znak so havajske srajce (na fotografiji pripadnika te skupine). Boogaloo gibanje združuje raznorodne skupine, od libertarcev do bolj radikalno desno usmerjenih. Oktobra letos so v ZDA aretirali trinajst moških (nekateri od njih naj bi bili povezani z boogaloo gibanjem), ki naj bi načrtovali ugrabitev in morda tudi umor demokratske guvernerke Michigana Gretchen Whitmer.
ZDA so po volitvah politično razklane kot že dolgo ne. Zaradi političnih nesoglasij med Trumpovimi privrženci in njegovimi nasprotniki se pojavljajo celo fizični poulični obračuni. Se bodo razmere še bolj zaostrile?
ZDA so v preteklosti že imele državljansko vojno. Pravzaprav že dvakrat. Že njihova ameriška revolucija, to je osamosvojitev od britanske krone, je imela tudi prvine državljanske vojne. Del ameriških kolonistov je ostal zvest britanski kroni (rekli so jim lojalisti, torijci ali kraljevi možje) in se je z orožjem v rokah boril proti zagovornikom ameriške neodvisnosti – patriotom.
Ameriška državljanska vojna
Leta 1861 pa je po zmagi republikanca Abrahama Lincolna izbruhnila ameriška državljanska vojna med zveznimi državami, ki so zagovarjale sužnjelastništvo in so ustanovile Konfederacijo, ter med zveznimi državami, ki so ostale zveste Uniji. To je bila vojna med Severom in Jugom, ki se je leta 1865 končala z zmago prvega.
O državljanski vojni se v ZDA znova spet veliko govori v zadnjih letih, ko je država razklana na Trumpove zagovornike in nasprotnike. Že pred volitvami leta 2016 so se številni bali, ali bo poraz Donalda Trumpa (tega so napovedovale ankete) pahnil ZDA v državljansko vojno, če se Trumpovi privrženci ne bodo mogli sprijazniti s porazom.
Ponosni fantje, Antifa in gibanje boogaloo
Podobno je tudi letos. Nekateri člani Ponosnih fantov (Proud Boys), organizacije, ki je naklonjena Trumpu, so že pred letošnjimi predsedniškimi volitvami napovedovali državljansko vojno, če Trump ne bo zmagal. Zato ni čudno, še zlasti, ker Trump noče priznati poraza, da je na ameriškem notranjepolitičnem prostoru v zadnjem obdobju zelo napeto.
Ponosne fante je leta 2016 ustanovil novinar in soustanovitelj ameriško-kanadskega digitalnega medija Vice Gavin McInnes. Rodil se je škotskim staršem v Angliji, kot otrok z družino prišel v Kanado, od leta 2001 pa kot kanadski državljan živi v ZDA. Pred leti so ga omenjali celo kot vodilno osebnost hipsterskega gibanja. Zdajšnji vodja Ponosnih fantov je Enrique Tarrio iz Miamija, ki je afrokubanskega rodu. Tarrio je tudi vodja organizacije Latinskoameričani za Trumpa (Latinos for Trump) na Floridi. Na fotografiji so Ponosni fantje na shodu v Washingtonu.
Po volitvah so v prestolnici Washington že dvakrat izbruhnili ulični pretepi med desničarskimi Ponosnimi fanti in levičarsko Antifo. Poleg Ponosnih fantov, ki radi s pestmi obračunavajo s svojimi nasprotniki, se je v zadnjem obdobju okrepilo tudi gibanje z nenavadnim imenom Boogaloo Bois.
Trumpovo zavračanje poraza
Zaščitni znak pripadnikov tega gibanje so havajske pisane srajce, v javnosti pa radi paradirajo do zob oboroženi (seveda v tistih zveznih državah, ki to dovoljujejo). Pripravljajo se na drugo državljansko vojno v ZDA, ki ji rečejo tudi boogaloo. Ime so si izposodili od plesnega filma Breakdance 2: Električni boogaloo.
A bolj kot zaradi Ponosnih fantov ali pripadnikov gibanja boogaloo je ameriško politično prizorišče razgreto zaradi tega, ker Trump kljub rezultatu na volitvah še vedno noče priznati poraza in novoizvoljenemu predsedniku ZDA Joeju Bidnu odreka legitimnost. Sledi mu tudi veliko republikancev.
Spodletela tožba Teksasa
Tako je 18 ameriških zveznih držav, v katerih so na oblasti republikanci, na zveznem vrhovnem sodišču zaradi domnevnih nepravilnosti glede volilnih zakonodaj želelo razveljaviti predsedniške volitve v štirih ključnih zveznih državah, v katerih je Biden premagal Trumpa.
Trumpovo zavračanje Bidnove zmage ter trditve, da je v resnici on zmagal na volitvah, so seveda dejavnik politične nestabilnosti in negotovosti. Trump je želel s tožbami razveljaviti volitve v posameznih zveznih državah in na koncu doseči, da bi na elektorskem kolegiju 14. decembra dobil več glasov od Bidna, kar pa mu ni uspelo. Zavračanje letošnjih izidov predsedniških volitev lahko vidimo tudi kot predpripravo na njegovo vnovično kandidaturo leta 2024. Po drugi strani pa je njegovo zavračanje izidov in oporekanje Bidnovi zmagi tudi nekakšno maščevanje, ker so demokrati štiri leta s trditvami o ruskem vpletanju majali legitimnost njegove zmage leta 2016. Trump po volitvah kljub porazu še vedno drži velik del republikancev pod svojim nadzorom, saj ti potrebujejo njegovo podporo pred drugim krogom senatnih volitev v Georgii, ki bodo 5. januarja. Brez vnetih Trumpovih podpornikov, ki napovedujejo bojkot volitev, če republikanska stranka ne bo trdna stala ob Trumpu, bodo republikanci verjetno poraženi, kar pomeni, da bodo prevlado v senatu prevzeli demokrati. Na fotografiji iz začetka letošnjega decembra je Trump na predvolilnem shodu v Georgii v podporo republikanskima kandidatoma Kelly Loeffler in Davidu Perdueju.
Ker je volilna zakonodaja v pristojnosti posameznih zveznih držav, ne pa v pristojnosti zveze oziroma osrednjih oblasti v Washingtonu, so seveda republikanske zvezne države s Teksasom na čelu pogorele. Vrhovni sodniki v Washingtonu tožbe sploh niso vzeli v obravnavo.
Napovedi o izstopu Teksasa iz ZDA
Jeza in razočaranje po spodleteli tožbi sta nekatere razgrete teksaške republikance celo privedla do tega, da so začeli omenjati izstop Teksasa in še nekaj drugih zveznih držav iz ZDA.
Tako je neki republikanski politik v teksaškem državnem kongresu že pred razsodbo vrhovnega sodišča napovedal, da bo predlagal referendum o izstopu Teksasa iz ZDA. Demokrati in tudi republikanci so ga grajali, a je pozneje vodja republikanske stranke v Teksasu Allen West po spodleteli tožbi v izjavi zapisal, "da je morda čas, da države, ki se držijo zakonov, stopijo skupaj in oblikujejo zvezo držav, ki bo spoštovala ustavo".
Del radikalne ameriške desnice so tudi privrženci Qanonovega kulta. Ti verjamejo v obstoj skrivnostnega Q-ja, ki se bori proti globoki državi, ki hoče strmoglaviti Trumpa. Po prepričanju qanonovcev naj bi se proti Trumpu zarotilo omrežje satanističnih pedofilov (del tega omrežja naj bi bila tudi Hillary Clinton). Privrženci Qanona so se začeli na Trumpovih shodih pojavljati poleti 2018, na Qanonovo teorijo zarote pa so se začeli sklicevati tudi nekateri republikanski politiki.
Spomin na leto 1861
Seveda je ta Westov predlog takoj spomnil na januar 1861, ko so države na jugu ZDA zaradi Lincolnove zmage izstopile iz ZDA in ustanovile Konfederacijo. Že pred Westovo izjavo so nekateri privržencev demokratov poudarjali, da je veliko držav, ki so želele decembra letos na zveznem vrhovnem sodišču razveljaviti volitve v štirih ključnih zveznih državah, bilo leta 1861 del Konfederacije.
Tudi demokrati spodbujajo trenja
A po drugi strani vse krivde za razgreto in razklano ameriško politično in tudi družbeno prizorišče ni mogoče zvrniti na Trumpa in njegove republikance. Že leta tudi demokrati pridno mečejo polena na ogenj medsebojnih razprtij. Tako so zdaj demokrati ogorčeni, ker Trump noče priznati izida volitev in podpira zgodbe o veliki zaroti globoke države, ki naj bi mu ukradla zmago na volitvah. Res je, da je v primerjavi s Trumpom po volitvah leta 2016 Hillary Clinton hitro priznala poraz.
Če so Ponosni fantje, pripadniki gibanja Boogaloo in privrženci Qanonovega kulta na desni strani političnega prostora, so na levem robu ameriške politike pripadniki gibanja Antifa (na fotografiji shod antifovcev v zvezni državi Michigan leta 2018). Ti so se seveda goreči nasprotniki odhajajočega predsednika Trumpa in njegovih privržencev.
Pri tem pa pozabljajo, da so demokrati in njim naklonjeni mediji odrekali legitimnost Trumpove zmage s teorijami, da ga je v Belo hišo spravil ruski predsednik Vladimir Putin. Rusko vpletanje v ameriške volitve leta 2016 je postala dolgoletna mantra demokratov. Trumpa so želeli celo spraviti iz Bele hiše z ustavno obtožbo.
Demokratske povolilne teorije zarote
Ruski hekerji, makedonske spletne strani z lažnimi novicami, Facebook in njegovi algoritmi, Cambridge Analytica ... Vse to so bili krivci, ki naj bi Clintonovi leta 2016 preprečili zmago na volitvah. Dejstvo, da je bila Clintonova preprosto slaba kandidatka, ki je bila odbijajoča tudi za številne demokratske volivce, pa so demokrati pomenljivo potiskali na stran.
Če so številni v demokratskem taboru po volitvah leta 2016 zatrjevali, da je Trumpa v Belo hišo spravil ruski predsednik Vladimir Putin in da je Trump zgolj lutka v Putinovih rokah, jim zdaj republikanci vračajo z zgodbami, da je Bidnova zmaga del zarote, v ozadju katere je komunistična Kitajska, ki jo vodi Ši Džinping. Demokrati so po volitvah leta 2016 poskušali Trumpa spraviti iz Bele hiše celo z ustavno obtožbo. Posebni preiskovalec Rober Mueller je tako preiskoval domnevno rusko vpletanje v predsedniške volitve leta 2016. Po neki anketi iz leta 2018 je v rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve verjelo kar 60 odstotkov Američanov. A lahko bi rekli, da so bile obtožbe o ruskem vpletanju le vihar v kozarcu vode. Demokrati so se na koncu letos res želeli z ustavno obtožbo še pred volitvami znebiti Trumpa, a glavni očitek sploh ni bil povezan z domnevnim ruskim vpletanjem leta 2016, ampak s Trumpovim pogojevanjem pomoči Ukrajini s preiskavo proti Hunterju Bidnu iz leta 2019.
Demokrati se letos posmehujejo teorijam zarot, da je Biden zmagal s pomočjo naprav za elektronsko oddajo glasov (zlasti omenjajo naprave Dominion), ki so glasove za Trumpa preusmerjale k Bidnu. To so po dozdajšnjih podatkih res za lase privlečene zgodbe, a demokrati pozabljajo, da so se takšne zgodbe prvič pojavile leta 2016, ko naj bi Rusija tako pomagala Trumpu.
Kalifornijske napovedi o izstopu iz ZDA
Tudi zgražanje nad teksaškimi republikanci, ki govorijo o izstopu iz ZDA, je dvolično. Ne pozabimo, da so zaradi razočaranja po Trumpovi zmagi leta 2016 številni prebivalci Kalifornije pozivali k izstopu iz ZDA – Calexitu. Številni so pred letošnjimi volitvami tudi vnaprej napovedovali izstop Kalifornije iz ZDA, če bo Trump spet zmagal.
Radikalizacija tudi ni nekaj, kar se v ZDA dogaja samo na desni strani. V zadnjih letih se je tako politična korektnost na radikalni levici pogosto sprevrgla v vsesplošno težnjo po cenzuri konservativnega političnega pogleda. Nastopila je tako imenovana kultura odpovedi oziroma izbrisa (cancel culture), ki je nekakšna mešanica lova na čarovnice in ostrakizma, ki je bil znan v antični Grčiji.
Radikalizacija ameriške levice
Tudi protesti po smrti Georgea Floyda, ki so zaznamovali letošnje poletje v ZDA, so se pogosto sprevrgli v izgrede, plenjenje trgovin in uničevanje. Za nameček je radikalna levica začela zagovarjati ukinitev (ali drastično zmanjšanje) financiranja policije, kar je pognalo strah v kosti tudi tistim Američanom, ki niso ravno konservativni.
Leta 2017 je bila ustanovljena izključno temnopolta paravojaška skupina NFAC. Njeni pripadniki, ki zanikajo povezave s Črnimi panterji in gibanjem Black lives matter, se zavzemajo za ustanovitev samostojne afroameriške države na ozemlju ZDA (omenja se Teksas) ali zunaj ZDA. Na fotografiji vidimo pripadnike NFAC, ki do zob oboroženi letos oktobra protestirajo v kraju Lafayette v zvezni državi Louisiani. Letos so ZDA po smrti temnopoltega Georgea Floyda pretresali nemiri, okrepile so se tudi obtožbe o sistemskem rasizmu v ZDA.
Nastajati so začela tudi avtonomna anarhistična območja – na primer v Seattlu. Bilo je nekaj napadov na kipe (domnevno) spornih zgodovinskih osebnosti, tudi na kipe evropskega odkritelja Amerike Krištofa Kolumba, ki so del želje ameriške radikalne levice po korenitem predrugačenju pogleda na ameriško zgodovino. Že vnaprej je bilo jasno, da tega republikanci in konservativci ne bodo molče opazovali.
25