Četrtek, 8. 7. 2021, 22.33
3 leta, 5 mesecev
Jadranski Titanik: ena od najstrožje varovanih skrivnosti hrvaškega morja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,83
11
Približno petnajst kilometrov jugozahodno od hrvaškega otoka Premuda na peščenem morskem dnu 66 metrov pod gladino počiva največja ladijska razbitina na Jadranu. Gre za ladjo SMS Szent István, nekoč ponos avstroogrske mornarice, ki sta jo ob bližajočem se koncu prve svetovne vojne potopila italijanska torpeda. Ladja SMS Szent István je med drugim zaslovela s tem, da je bila edina bojna ladja v prvi svetovni vojni, katere potop so ujeli s filmsko kamero. Sodobni videoposnetki ali fotografije ostankov ladje so sicer izredno redki, saj je potapljanje do razbitine, ki ima status zgodovinskega spomenika in vojnega grobišča, strogo prepovedano.
Bojna ladja SMS Szent István je bila zgrajena po tedaj najsodobnejših standardih. Šlo je za ladjo tipa dreadnought, ki so jo slabo desetletje pred začetkom prve svetovne vojne kot novo vrsto bojne ladje definirali Britanci. Močno oklepljeni in s težko artilerijo oboroženi SMS Szent István je bil dolg nekaj več kot 152 metrov in imel skoraj devet metrov ugreza, polno naložen pa je tehtal več kot 21 tisoč ton.
Avstroogrska mornarica je v začetku junija 1918, v izdihljajih prve svetovne vojne, iz oporišč na severu Jadranskega morja zagnala ofenzivo proti Otrantskim vratom, zgolj 60 kilometrov širokemu morskemu prelivu med obalama Italije in današnje Albanije, ki velja za najožji del Jadrana.
Otrantska vrata so bila zelo pomembna strateška točka, na kateri se je med prvo svetovno vojno lomila vojaška prevlada v Sredozemlju. Leta 2018 so ožino po hudih bojih v letih prej znova nadzorovale italijanske pomorske sile. Z blokado Otrantskih vrat so Italijani avstroogrski mornarici preprečevali dostop do Sredozemskega morja in naprej do Atlantika, nemškim plovilom pa pomoč avstroogrskim zaveznikom na Jadranu.
Otrantska vrata so poimenovana po italijanskem mestu Otranto.
Avstroogrski admiral Miklós Horthy, takrat novopečeni vrhovni poveljnik avstroogrske mornarice, je za poskus napada na Otrantska vrata v ogenj poslal štiri bojne ladje razreda Tegetthoff, ki so veljale za ponos jadranske flote. Šlo je za tako imenovane ladje tipa dreadnought, kar pomeni močno oklepljena in s težko artilerijo opremljena bojna plovila.
Stodvainpetdesetmetrska ladja SMS Szent István je bila ena od četverice. Njena domača pomorska baza je bila od leta 1915 v Puli, vojne vihre pa zaradi zavezniške blokade Otrantskih vrat tako rekoč ni občutila. V 937 dneh od prihoda v Pulo je bila v pristanišču zasidrana kar 883 dni.
Ladja SMS Szent István je bazo v Puli za več kot en dan varno zapustila samo enkrat, šlo je za dvodnevno plovbo do in okrog hrvaškega otoka Pag. Naslednjič, ko je "prenočila" na morju, so jo potopili italijanski torpedi.
Admiral Horthy je ofenzivo na Otrantska vrata zagnal osmega junija 1918 na krovu svoje matične bojne ladje SMS Viribus Unitis, ene od štirih ladij razreda Tegetthoff, ki mu je pripadala tudi SMS Szent István. Istega dne je na jug Jadrana odplula tudi ladja SMS Prinz Eugen. Devetega junija sta sledili še SMS Szent István in SMS Tegetthoff, po kateri je družina avstroogrskih paradnih bojnih ladij dobila svoje ime.
Da bi ujeli avstroogrsko floto, sta zaostajajoči ladji močneje pritisnili na plin, zaradi česar se je iz njunih dimnikov, sploh tistih na SMS Szent István, kadilo bolj kot običajno.
Visoke stebre dima sta iz daljave opazila dva italijanska torpedna čolna na rutinski patrulji med dalmatinskimi otoki. Eden je neuspešno napadel SMS Tegetthoff, drugi pa je z dvema torpedoma zadel SMS Szent István. Na ladjah niso vedeli, kdo jih obstreljuje, in zavzeli so defenzivno držo po protokolu za primer napada podmornice.
V ospredju močno nagnjeni torpedirani SMS Szent István, v ozadju ladja SMS Tegetthoff. Številnim članom posadke prve je bilo na tej točki že jasno, da se ladja ne bo obdržala na morski gladini, in poskakali so v morje.
Ladja SMS Szent István se je po eksplozijah torpedov, ki sta naluknjala njen trup in močno načela ladijsko kotlovnico, močno nagnila in se, kljub temu da so iz nje črpali vodo, začela potapljati.
Pod gladino Jadrana je SMS Szent István izginila desetega junija nekaj čez šesto uro zjutraj. V potopu ladje je umrlo 89 od 1.094 članov posadke. Razmeroma nizko število smrtnih žrtev je bilo kasneje pripisano zahtevi avstroogrske mornarice, da morajo vsi člani posadk njenih bojnih ladij znati plavati. V primerjavi z mornaricami drugih držav to takrat morda malce presenetljivo namreč ni bilo samoumevno.
Trenutek, ko se je potapljajoča se ladja SMS Szent István dokončno prevrnila. Na posnetku je bilo mogoče videti številne mornarje, ki so že poskakali v morje oziroma se nekako poskusili obdržati na trupu ladje.
Potop SMS Szent István je s palube Tegetthoffa, katerega posadka je z grozo spremljala sotrpine, ki so bežali in skakali s pogubljene ladje, posnela filmska ekipa.
SMS Szent István je tako ena od dveh vojaških ladij v zgodovini pomorskih bojev, katerih potop je bil ujet na filmski trak. Druga je bila britanska ladja HMS Barham, ki jo je leta 1941 med drugo svetovno vojno v Sredozemlju potopila nemška podmornica:
Eden od preživelih mornarjev z ladje SMS Szent István je bil tudi Slovenec Franc Žele (1896–1971). Na krov Istvána je leta 1915 prišel kot topniški inštruktor, pred tem se je namreč nekaj let kalil na sorodni ladji SMS Viribus Unitis, nato pa je prevzel položaj namestnika enega od poveljnikov artilerije na desnem boku ladje.
Žele je bil eden od redkih članov posadke ladje SMS Szent István, ki so se dejansko preizkusili v vojskovanju, saj je z enim od topov v času, ko je bilo plovilo zasidrano v Puli, sklatil italijansko letalo. Ta so namreč redno napadala avstroogrska mornariška oporišča na jadranu.
Po potopu ladje desetega junija 1918, ki ga je opisoval kot grozljivega, saj je slišal klice sotrpinov, ki so bili ujeti v prevrnjeni ladji, in videl več soborcev, ki so si vzeli življenje, je okreval v bolnišnici v Šibeniku. (Vir: Park vojaške zgodovine Pivka)
Pet let po koncu prve svetovne vojne je Žele v Italiji celo spoznal moža, ki je potopil SMS Szent István, italijanskega poveljnika patruljnih čolnov Luigija Rizzoja, in se z njim rokoval.. Rizzo je po prvi svetovni vojni v Italiji malodane užival status superzvezdnika. Klicali so ga "tisti, ki potaplja". Pod njegovim poveljstvom namreč ni bila potopljena le SMS Szent István, temveč šest mesecev prej tudi eden glavnih obrambnih stebrov oporišča v Trstu, avstroogrska ladja SMS Wien.
Danes do "jadranskega Titanika" ne sme nihče
Razbitino ladje SMS Szent István je v 70. letih prejšnjega stoletja locirala jugoslovanska mornarica. Prevrnjena počiva na peščenem morskem dnu 66 metrov pod gladino Jadranskega morja osem navtičnih milj oziroma približno 15 kilometrov jugozahodno od hrvaškega otoka Premuda.
Po razpadu Jugoslavije je razbitino v upravljanje prevzelo hrvaško ministrstvo za kulturo. Ostanki SMS Szent István so danes zaščiteni kot zgodovinski spomenik in vojno grobišče. Rekreativni potopi do razbitine so zato prepovedani.
Kje je otok Premuda:
SMS Szent István velja za največjo ladijsko razbitino na Jadranu. Tako imenovani jadranski Titanik, kot so nekateri poimenovali nekdanji ponos avstroogrske mornarice, sicer ni bil največja ladja, ki je kdaj potonila v Jadranskem morju.
Med drugo svetovno vojno, na primer, so britanska letala v Koprskem zalivu potopila italijanski čezoceanski parnik SS Rex, ki je bil več kot sto metrov daljši od SMS Szent István. Razbitino so v 50. letih prejšnjega stoletja sicer zvečine odstranili z morskega dna.
Enega redkih znanstveno-raziskovalnih potopov do razbitine avstroogrske ladje so organizirali leta 2017, sodelovala je mednarodna ekipa potapljačev:
Preberite tudi:
11