Spotkast
Četrtek, 10. 10. 2024, 22.02
2 meseca, 1 teden
Spotkast z Evo Cimbola
Iz Maribora do Singapurja na kolesu: Če si dober, bodo tudi drugi prijazni do tebe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,37
Tokratni Spotkast je popotniško obarvan. Mlad fant Gašper Šircelj se je nekaj ur po zagovoru diplome v Mariboru usedel na kolo z željo, da v enem letu prikolesari do Singapurja. Na poti se mu je dogajalo marsikaj, od spanja na osamljenih poljih in bencinskih črpalkah do podgan v hostlu. Ampak na poti, ki jo je na koncu opravil v malo več kot enem letu, mu je najbolj ostalo v spominu to, da je spoznal in srečal ogromno čudovitih ljudi. Spletel je nove prijateljske vezi in si dokazal, da zmore.
Na vprašanje, zakaj bi to sploh kdo naredil, je preprosto odgovoril: "Zakaj pa ne?" Kljub vsemu priznava, da je bil kot 18-letni fant precej introvertiran in zadržan, vendar se je že takrat odločil, da se ne bo prepustil tem občutkom, ampak se jim bo posvetil.
Začel je delati na sebi in tudi s pomočjo duhovnosti ugotovil, česa vsega je zmožen. Ta pot je bila nekakšna potrditev, ki jo je potreboval. Potrditev, da zmore in česa vsega je zmožen. Želel si je posvetiti to leto, želel je spoznavati nove ljudi in se o sebi naučiti še marsičesa. "To je bila moja investicija časa in denarja, ki se mi je poplačala večkratno," priznava in z nasmeškom na obrazu razlaga o vseh dogodivščinah na poti.
Starša sta ga tudi med potjo večkrat prosila, naj se raje vrne domov.
Priprave za takšno pot so bile vsekakor dolgotrajne in temeljite. Želel je biti pripravljen in se ob vseh pripravah poglobiti tudi v samo varnost. To je bil tudi največji strah njegove družine. Starša ga sprva nista jemala resno in sta po tihem upala, da bo želja v njem ugasnila. A zgodilo se je ravno nasprotno, želja je bila vedno večja in priprave vedno temeljitejše.
Tudi domači in prijatelji so hitro ugotovili, da misli resno in da bo šel na pot. Kljub temu priznava, da sta ga starša tudi med potjo večkrat prosila, naj se raje vrne domov. Pa ju je pomiril in jima pokazal ogromno mero optimizma in trdne volje. Ko mu na poti ni šlo, ali ko so prišli težki dnevi, si je ponavljal: "Tudi to bo minilo."
"Bil sem v situacijah, ko sem preprosto moral samo naprej"
V Spotkastu je razložil, da tudi če si temeljito pripravljen na takšno pot, se bodo še vedno zgodile situacije, na katere nisi pripravljen. Takrat moraš zaupati svoji intuiciji in iti čim prej naprej. Spomnil se je na dogodek, ko je bil v Nepalu v Himalaji na prelazu, visokem 5.400 metrov, kjer je bil zagotovo v situaciji, ko je moral samo čim prej naprej. Tam so bile namreč razmere, na katere zagotovo ni bil pripravljen. Takrat je bil bitko sam s seboj, saj je bilo zunaj minus 15 stopinj, obute je imel teniske z derezami; to je bila izkušnja, v kateri si je ponavljal svoj stavek: "Tudi to bo minilo!"
Najhuje je zbolel v Indiji.
Kljub trdni volji je znal zelo dobro poslušati svoje telo. Če je prišel do krize, če je bil preutrujen, si je preprosto vzel dan ali dva počitka. Tudi sicer je imel poseben plan kolesarjenja. "Štiri do pet dni sem bil na kolesu, opravil kar dolgo razdaljo in navadno sem po teh dneh prišel do nekega večjega mesta, kjer sem poiskal prenočišče v hostlu, hotelu ali pri domačinih doma in takrat sem se res odpočil in se normalno stuširal."
Z lahkoto do antibiotika – če si turist
Je pa res, da niti v sobah ni šlo vse vedno gladko. V Indiji je v mestu Vadodara namreč dobil hudo vnetje sečil. Ko je v urinu zagledal kri, se je precej prestrašil. Tresla ga je mrzlica, zato je naslednji dan obiskal lekarno, kjer so mu dali antibiotik. "V Indiji namreč v lekarni lahko dobiš tudi zdravila na recept, še posebej, če si turist. Plačaš in dobiš."
Antibiotik je k sreči hitro začel delovati, je pa res, da to ni bila edina težava v tem mestu. V hotelski sobi, v kateri je preživel kar nekaj dni, da se je pozdravil in si opomogel, je imel še štiri prijateljice, kot jih v smehu poimenuje Gašper. Njegove cimre so bile podgane in priznava, da je želel poiskati drug hotel. Toda ker so bili vsi zasedeni, se je pač sprijaznil z dejstvom, da si bo sobo delil z njimi in jih vsakič, ko jih bo zagledal, preganjal s kričanjem. Bili so trenutki, ko je bil uspešen, in bili so trenutki, ko so se pač sprehajale po sobi.
"Tudi če si temeljito pripravljen na takšno pot, se bodo še vedno zgodilo situacije, na katere nisi pripravljen. Takrat moraš zaupati svoji intuiciji in iti čim prej naprej," pravi Gašper Šircelj.
Na poti je imel 20 kilogramov prtljage, spominke je sproti pošiljal domov
Pot s kolesom do Singapurja zahteva seveda tudi omejitev pri prtljagi. Na kolesu je imel 20 kilogramov opreme, pri čemer je moral biti zelo praktičen in skromen, ko je pakiral oblačila. "Dvoje spodnjice, trije pari nogavic, dve kolesarski majici, kolesarske hlače, dve navadni majici, vetrovka in zaščita za vrat. Moram poudariti, da sem imel tudi eno lepo belo srajčko in sive hlače, da sem se v večjih mestih lahko vedno uredil."
Na poti se je kljub omejitvi s prtljago trudil kupovati čim več darilc in spominkov, ki jih je sproti pošiljal domov. Do Singapurja je pripeljal samo dve večji tkanini, vse ostalo pa v obliki paketov pošiljal v domovino in s tem razveseljeval svoje domače, ki so ga vmes večkrat prosili, da naj vendarle pride domov in zaključi svojo pot.
Kaj mu je dala pot?
"Na poti sem zagotovo odrastel. Vidiš, kaj je na tem svetu možno. Spoznaš, da je zunaj toliko enih možnosti. Mi vsi smo enaki. To sem še najbolj opazil. Kultura je drugačna, sicer pa smo enaki. Če boš ti dober, bodi tudi drugi prijazni do tebe."
Kolo, s katerim je Gašper Šircelj prikolesaril od Maribora do Singapurja. Na njem je imel vsega skupaj le 20 kilogramov opreme.
Zagotovo ga je izkušnja spremenila, saj se je zavedal, koliko dobrih ljudi je srečal, koliko dobrih ljudi mu bo ostalo v spominu in kaj vse so bili zanj pripravljeni narediti. Posebna izkušnja je bila zagotovo tudi ta, da je mesec dni preživel v templju pri menihih. Od svojega 18. leta redno meditira, a si je vseeno želel narediti še korak naprej in izkusiti tudi ta del. V templju v mestu Bodh Gaya (gre za mesto, kjer je Buda doživel razsvetljenje in je v resnici raj, ki ga mora obiskati vsak budist) je deset dni po deset ur na dan meditiral, nato pa druge dni v templju pomagal v kuhinji in pri drugih opravilih.
Občutki, ko je po enem letu in treh mesecih končno prišel do Singapurja, so bili neopisljivi. Od sreče, zadovoljstva in olajšanja se je razjokal, vriskal in se veselil. Kako je preživel zadnje dni na poti do Singapurja in zakaj nosi na mezincu na roki poseben prstan, pa boste izvedeli v Spotkastu.
