Sobota, 2. 11. 2024, 22.20
1 dan, 20 ur
Aktivno državljanstvo
Zaščitite svojega otroka pred medvrstniškim nasiljem: podrobni nasveti strokovnjakov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,86
Podatki policije kažejo, da je medvrstniško nasilje v porastu. Število obravnavanih kaznivih dejanj nasilništva se je lani v primerjavi z letom 2022 povečalo za več kot 50 odstotkov, kaznivih dejanj, pri katerih so žrtve utrpele lahke telesne poškodbe, za neverjetnih 132 odstotkov, groženj je bilo enkrat več. Siol se je s strokovnjaki pogovarjal o tem, kako pomagati otroku, ki je žrtev medvrstniškega nasilja, in kako v tem primeru postopati na šoli ali celo policiji.
Na policiji menijo, da je lanski močan porast prijav medvrstniškega nasilja povezan tudi s tragičnim dogodkom na beograjski osnovni šoli, kjer je 13-letni učenec 3. maja lani z očetovo pištolo ubil deset ljudi. Po tem dogodku opažajo, da se je okrepilo zavedanje o problemu medvrstniškega nasilja tako med otroki in mladostniki kot tudi starši.
Kljub temu na policiji priznavajo, da je trend nasilnih kaznivih dejanj, tako nasilništva in povzročitve lahke telesne poškodbe kot groženj, skrb vzbujajoč. Statistika namreč kaže, da so od leta 2021, ko so zaradi epidemije zaznali občuten padec obravnav tovrstnih kaznivih dejanj, v porastu vsi tipi medvrstniškega nasilja, še najbolj pa primeri, pri katerih so žrtve utrpele lažje telesne poškodbe. Podatki kažejo še, da se je število obravnavanih kaznivih dejanj lani krepko povečalo tudi v primerjavi z obdobjem 2017–2020.
Psihologinja Mateja Hudoklin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana pravi, da težko oceni, ali je medvrstniškega nasilja več kot v preteklosti, saj smo kot družba postali nanj bolj pozorni in se tudi hitreje odzovemo. "Tudi vsa tehnologija, ki jo imamo na razpolago danes, omogoča, da praktično v živo spremljamo raznovrstno pojavljanje nasilja v našem okolju," pravi Hudoklin.
Kaj storiti, ko nam otrok pove, da je žrtev nasilja?
S Hudoklin, klinično psihologinjo z bogatimi izkušnjami na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, smo v podporo staršem korak za korakom predelali, kakšne naj bodo njihove prve reakcije in dejanja, ko se srečajo s primerom medvrstniškega nasilja.
Mateja Hudoklin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana opozarja, da lahko otroci sami rešujejo konflikte samo takrat, ko so v enakovrednem položaju s sovrstnikom in so za reševanje konfliktnih situacij dobro opremljeni z veščinami in strategijami.
Sogovornica svetuje, da otroku, ki pove za nasilje, najprej zelo pozorno prisluhnemo. "Ključno je, da mu damo vedeti, da ga poslušamo, in poskušamo razumeti celotno zgodbo z njegove perspektive. Če na prvi pogled telesne poškodbe niso vidne, preverimo, ali je treba takoj poiskati zdravniško pomoč. Otroku damo vedeti, da je prav, da je povedal, in da je pogumen, ker je spregovoril, hkrati pa mu povemo, da mu bomo pomagali. Posebno pozornost je treba nameniti otrokovim občutkom. Pomembno je, da otroku verjamemo. Tudi če se kasneje izkaže, da je otrokov vidik samo del zgodbe, je v tistem trenutku pomembno, da ima občutek, da je njegova pripoved pomembna, da je on pomemben. Zbrati je treba čim več informacij, kdo je bil vključen, kaj se je dogajalo, kdaj, kje, koliko časa," pravi Hudoklin.
Dodaja, da je ključno, da otrok ne obtožujemo in v njih ne vzbujamo občutka, da so sami naredili kaj narobe in da so sami odgovorni za to, kar se jim je zgodilo.
Otroku smo prisluhnili. Kaj moramo storiti potem?
V nadaljevanju je po njenih besedah dobro ugotoviti, ali se je medvrstniško nasilje dogajalo v okviru šole ali kje drugje. "Če se dogaja v okviru šole, potem je prav, da se v reševanje situacije vključi šola. Starši lahko za pomoč pokličejo tudi policijo. Zgodi se, da starši otroku ne verjamejo takoj oziroma ga ne poslušajo dobro in preslišijo pomembne informacije. Večkrat starši tudi menijo, da se bodo otroci dogovorili med seboj in da naj se odrasli v to ne vmešavajo. Tako jim prepustijo, da sami rešujejo situacijo, a otrok, ki je žrtev in je o tem spregovoril, je očitno ne more rešiti sam," pojasnjuje Hudoklin.
Ali naj starši spodbujajo otroka, da poskuša sam rešiti težave?
Sogovornica na to vprašanje odgovarja, da lahko otroci konflikte rešujejo sami samo takrat, ko so v enakovrednem položaju s sovrstnikom in so za reševanje konfliktnih situacij dobro opremljeni z veščinami in strategijami. "Včasih otroku pomaga pogovor o tem, kako naj reši situacijo, in to lahko potem izpelje. Večkrat pa otrok sam kot žrtev nasilja ne more reševati situacije in potrebuje pomoč odraslih," opozarja Hudoklin.
Znaki, da je otrok v stiski, so različni, tudi od starosti otroka je odvisno, na kakšen način se kažejo. Vedno je za starše opozorilo, da se z otrokom nekaj dogaja, ko se v kratkem času spremeni njegovo vedenje oziroma delovanje. "Otrok postane precej bolj razdražljiv, jokav, vzkipljiv, se umika, postane tih, ne želi v družbo vrstnikov ali na določene aktivnosti, v šolo in podobno. Vsekakor je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo, kaj se mu dogaja, ker so spremembe vedenja lahko znak tudi kakšnih drugih težav. Če imamo z otrokom zgrajen zaupen odnos, v katerem se otrok počuti varno, bomo izvedeli, kaj se z njim dogaja, ker se bo prej ali slej obrnil na nas in prosil za pomoč. Tudi pri najstnikih je pomembno, da jim damo vedeti, da smo jim na razpolago, ko nas bodo potrebovali," pravi psihologinja Mateja Hudoklin.
Komunikacija s šolo, morebiti policijo. Kakšni so nasveti staršem?
Prvi nasvet staršem, ko se obrnejo na šolo, je, da ohranijo mirnost, svetuje Hudoklin, tudi če se pri njih pojavlja cela paleta močnih čustev, kar pa pri reševanju situacije prav nič ne pomaga. "Mirnost je tista, ki vliva otroku zaupanje in kar v svoji vznemirjenosti potrebuje. Če so pogovori intenzivni, potem je pomembno, da ob prisotnosti otroka ne kažemo vse te intenzivnosti. Seveda je prav, da otrok vidi, da nas nekaj žalosti, jezi, prestraši ali zaskrbi, vendar ta čustva obvladujemo. Situacijo bomo rešili kljub močnemu doživljanju."
Ali naj ukrepamo, tudi če nas otrok prosi, da ne?
Čeprav se otroci običajno bojijo razkritja, ker jih je strah, da se bo stanje zanje še poslabšalo, so po besedah Hudoklin ravno ti strahovi znak, da se je treba spoprijeti z izvorom težav in aktivno pristopiti k reševanju. "Otroku je treba dati jasno vedeti, da je nasilje nedopustno in da mora storilec za takšno ravnanje odgovarjati. In to naredimo najprej z razkritjem in vključitvijo ustreznih institucij v reševanje. Otroku pojasnimo, da so lahko v podobni stiski tudi drugi in da je tako zaradi njega kot zaradi drugih prav, da se ustrezno ukrepa. Tako bo storilec dobil jasno sporočilo, kaj je prav in kaj ne, in bo imel priložnost, da prevzame odgovornost za storjeno in popravi škodo (če je to mogoče)," pravi Hudoklin.
Ali naj se starši žrtve medvrstniškega nasilja obrnejo na starše otroka, ki izvaja nasilje?
Hudoklin svetuje, naj se starši žrtve nasilja neposredno na starše otroka, ki je izvajal nasilje, obrnejo le takrat, kadar se nasilje ne izvaja v šoli ali drugih institucijah. "Če z njihove strani ni ustreznega odziva, pa je treba vključiti ustrezne institucije, kot sta policija in center za socialno delo."
Prvi koraki na šoli: kateri napaki se moramo izogniti?
O reševanju primera medvrstniškega nasilja na šoli smo govorili s socialno pedagoginjo Ingrid Klemenčič, ravnateljico na OŠ Simona Jenka Kranj in soavtorico priročnika za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ponavadi prva pot po nasilju vodi k razredniku. Klemenčič staršem polaga na dušo, naj gredo na pogovor kar se da umirjeni in morda najprej brez otroka. "Vedno mora biti cilj pogovora zaščita otroka in prav je, da starši najprej preverijo v šoli, ali so z dogajanjem seznanjeni."
Ingrid Klemenčič, ravnateljica na OŠ Simona Jenka Kranj, pravi, da umik iz šole otroku, ki je bil žrtev nasilja, da dva napačna signala, in sicer da se izzive rešuje z umikom in da smo odrasli nemočni.
Kot pravi, je v protokolih zapisano, da šola obvesti tako starše otroka, ki je bil žrtev nasilja, kot starše otroka, ki je izvajal nasilje, takoj, ko izve za dogodek, prav zato da so starši seznanjeni, da se je šola odzvala in jih pripoved otroka manj prestraši ali razburi.
Kako postopa šola, ko od staršev dobi opozorilo, da se je zgodilo medvrstniško nasilje?
Ko starši šoli sporočijo, da se jim je otrok doma zaupal, je prvi korak šole, da zaščiti otroka, pravi Klemenčič. Pogovor z njim opravi razrednik, svetovalna služba ali kdo od drugih strokovnih delavcev, kar je določeno v vzgojnem načrtu šole. "Sledi seveda pogovor z otrokom, ki se je do sovrstnika vedel nasilno. Kakšne bodo posledice zanj, je odvisno od situacije: lahko gre za vzgojno delovanje, administrativni ukrep ali pa restitucijo (povračilo škode po dogovoru z otrokom, op. a.). To je in mora biti presoja strokovnih delavcev šole," pojasnjuje Klemenčič.
Dodaja, da v prvem koraku nikoli ne soočajo učencev, ker lahko s tem še dodatno viktimizirajo otroka, ki je bil žrtev nasilja. Odločitev strokovnih delavcev je tudi, ali se o dogajanju posvetujejo še z drugimi učenci, ki bi lahko bili s tem seznanjeni.
Ali lahko na šoli ločijo učenca, ki doživlja nasilje, od povzročitelja?
Klemenčič pravi, da je zaščita otroka prav tako pogojena z dogodkom in situacijo. "Če je otrok močno prizadet ali če je žrtev dolgotrajnega nasilja, potem je to smiselno. Dolgotrajna ločitev, vključitev v drugo paralelko, na primer, je redkejša. Smo se pa, vsaj pri nas, že odločili za začasno premestitev v paralelko. A ta ni učinkovita, če se med tem časom z otrokom ne dela. Kratkotrajna ločitev je dobrodošla in potrebna, preden se v šoli pogovorimo z učencem, ki je bil nasilen. Največkrat žrtev nasilja pospremimo k svetovalnim delavcem, da se tam pomiri in počuti varno. Če je v razredu dobro vzdušje, je razred otroku lahko podporna mreža," pravi sogovornica.
Ob tem izpostavlja primer iz svoje prakse, ko so nasilnemu otroku za dan ali dva omogočili individualen pouk, da se je stanje razrešilo. A to je, kot pravi, lažje narediti, če ima šola soglasje staršev. "Zato je tako pomembno, da so obveščeni starši vseh, ki so vpleteni v nasilno interakcijo. Morda še primer, ko se je nasilje dogajalo med odmorom – v tem primeru je otrok, ki je nasilje izvajal, ob vsakem odmoru ob sebi imel odraslega. Takšne situacije so manj pogoste, če se šola na nasilje odzove hitro," izpostavlja Klemenčič.
Ali kdaj svetujejo staršem, da otroka vsaj začasno vzamejo iz šole?
Sogovornica opozarja, da začasen umik otroka, ki je bil žrtev nasilja, iz šole ni najbolj modra odločitev. "Otrok tako dobi dve sporočili, ki po mojem mnenju nista najbolj ustrezni: da se izzivi rešujejo z umikom in da smo odrasli nemočni. Starši ponavadi zahtevajo, da se primer razjasni, in če steče komunikacija v obe smeri, potem se tudi reši. Po mojih izkušnjah se trudijo starši in se trudi šola, napetosti se pojavijo, če imajo starši občutek, da se šola ne odziva dovolj hitro. Včasih pa tudi takrat, ko se ne strinjajo s postopnostjo," pravi.
Seveda je pomembno, da se tudi otrok, ki se je nasilno vedel, nauči ustreznih odzivov, izpostavlja Klemenčič. "Nasilni odzivi imajo tudi svoje vzroke, ki jih moramo poiskati. To ne pomeni, da otrok ne nosi posledic. Vendar pa je sprejemanje disciplinskih ukrepov brez posvečanja vzroku vedenja tek na kratke proge. Tu ima spet pomembno vlogo šolska svetovalna služba. Zato ravnatelji večkrat opozarjamo, da je treba šolske svetovalne službe okrepiti."
Po mnenju sogovornice bi si ravnatelji želeli tudi malo več manevrskega prostora pri obravnavi otrok, ki izvajajo nasilje. "Tu mislim na možnost, da je otrok tudi nekaj dni doma, kar pa ne pomeni, da v tem času ne hodi na primer na pogovore k svetovalni službi. Sama največkrat pogrešam neki mehanizem, ki bi starše otroka 'prisilil', da v šolo ali kam drugam pridejo na pogovor. Pri tretjem vzgojnem opominu ima sicer šola možnost, da otroku poišče možnost šolanja na drugi šoli, kjer pa se pogosto zatakne, zlasti če je v kraju ena sama šola. Pogrešam tudi mehanizem, da bi lahko otroka, ki mu šola ne zmore več ustrezno pomagati, nemudoma vključili v zunanjo obravnavo. To je v praksi težko izvedljivo, saj so povsod čakalne dobe nemogoče dolge ali se starši ne strinjajo. Otrok pa ostaja v šoli," težave našteva Klemenčič.
Kdaj se v reševanje problema vključijo zunanje institucije?
Šola policijo vedno vključi takrat, ko ima žrtev nasilja poškodbe, ko gre za spolno nasilje ali ko je bilo v incidentu uporabljeno orožje. "To storimo tudi pri internetnem nasilju, če gre za razžalitev, neprimerne fotografije in podobno. Obvesti se tudi center za socialno delo, če vzgojno delo ne prinese sprememb. Je pa to presoja šole. Včasih se tudi starši sami odločijo za prijavo, zlasti če se to dogaja zunaj šole," pojasnjuje Klemenčič.
Na policiji so nam povedali, da bodo obravnavali vsak prijavljen ali zaznan primer medvrstniškega nasilja. "V skladu z danimi pooblastili bo preiskovala dogodek, ugotavljala povzročitelje, pomagala žrtvi in govorila s pričami dogodka. Glede na starost povzročitelja bo tudi obveščala pristojno državno tožilstvo v obliki kazenske ovadbe (če je starejši od 14 let) ali v obliki poročila o protipravnem dejanju. Ko gre za prekršek, policija polnoletnemu kršitelju izda plačilni nalog, če pa je kršitelj star med 14 in 18 let, policija pošlje obdolžilni predlog na pristojno sodišče," pojasnjujejo.
Dodajajo, da v vseh prijavljenih primerih medvrstniškega nasilja policija obvešča tudi centre za socialno delo in ugotavlja okoliščine, ki so lahko vplivale na dogodek – na primer morebitno nasilje v družini.
