Zaradi pisma o janšizmu hud spopad v društvu pisateljev

Foto: Reuters V polemiko okoli Kulturniškega pisma o janšizmu se je vključil tudi nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Njegovo pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Člani Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot, Boris A. Novak, Draga Potočnjak in petdeseterica somišljenikov (med katerimi ni bilo ptredsednika Dušana Merca) so pred dnevi sestavili in objavili Kulturniško pismo o janšizmu. Čeprav pismo pri nekaterih bralcih zbuja tudi pomislek, da se z zadevo sploh ne splača ukvarjati, imam (pisec tukajšnjih opazk) drugačno mnenje. Zakaj imam drugačno mnenje? Iz dveh razlogov:

Prvič, ker je bilo to isto društvo trideset let nazaj tako rekoč na čelu, v prvi vrsti odpora zoper jugoslovanski sistem, in ker spada med izvirne podpisnike Majniške deklaracije, ki smo jo s pomočjo ognjevitega pesnika Toneta Pavčka predstavili javnosti 8. maja 1989 v okviru protestnega zborovanja zaradi obsodbe četverice JBTZ, predvsem zaradi Janeza Janše. Njegovo ime so zdaj pisatelji uporabili za nalepko/etiketo, s katero računajo očrniti aktualno vlado in njenega predsednika. Calumniare audacter, semper aliquid haeret.[1]

Drugič, ker ima takšno označevanje, torej zavračanje tradicije slovenske politične pomladi s strani Društva slovenskih pisateljev, Slovenskega centra PEN in t.i. skupine KOKS[2], korenine v letu 2013, ko je PEN zaradi izključitve Janeza Janše protestno zapustilo 20 članov, med njimi Boris Pahor, Drago Jančar, Tone Kuntner, Alenka Puhar, Andrej Capuder, Anton Stres, Dimitrij Rupel in Jože Snoj.   

Po eni strani se mi zdi, da pisateljski ideološki preobrat (ki traja vsaj sedem let), zasluži obžalovanje, po drugi strani pa je res skrajni čas za analizo in razlago. Ne glede na odhode iz pisateljske organizacije leta 2013 so člani protestnega pisma še vedno naši kolegi in v nekaterih primerih tudi prijatelji. Protestno pismo vsebuje obtožbe oz. opozorila, ki jih naštevam in komentiram po vrsti, kot so zapisana.

1. “Janšizem” si poskuša podrejati slovensko družbo!

Janez Janša in člani Slovenske demokratske stranke oznake “janšizem” ali “janšisti” zase ne uporabljajo. Janšizem je etiketa, ki jim jo dodajajo njihovi nasprotniki in s katero na posebej poudarjen, provokativen način zavračajo njihovo ravnanje, še posebej ravnanje njenega predsednika. Z “etiketiranjem” običajno označujemo nesprejemljive, nemara celo škodljive in nevarne pojave in stvari. V politiki včasih etiketiramo posameznike ali stranke kot “komunistične” ali “fašistične”, vendar to niso prave etikete, ker se tako imenujejo (ali so se imenovali) sami komunisti ali fašisti. Z različnimi etiketami (v skrbi za zdravje) opremljamo cigarete in prikrivamo prava imena njihovih proizvajalcev. Večinoma etiketiranje ljudi in proizvodov štejemo za neprimerno. Če boste neki znamki avtomobila rekli “limona” ali nekemu filmu, da je “limonada”, boste s tem povzročili zamero ali škodo, ki je v nekaterih primerih lahko celo kazniva. Utegne se vam zgoditi, da boste poklicani k dokazovanju. Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna gibanja in režime je bilo od nekdaj značilno etiketiranje ljudi in skupin drugačnega prepričanja. Nasprotniki desnih diktatorjev so bili komunisti, leninisti, marksisti, stalinisti… nasprotniki levih diktatorjev pa fašisti, imperialisti, kapitalisti, nacionalisti, nacisti, nihilisti, populisti… Hitler je sovražil (in etiketiral) judovske in angloameriške imperialiste, globalne kapitaliste in plutokrate; Mussolini je sovražil “kruljavega Roosevelta” in “pijanskega Churchilla”. Jugoslovanska Komunistična partija in še posebej Udba sta neljube posameznike in skupine imenovali narodni izdajalci, “malomeščanski politikanti”[3], v primeru pisca teh vrstic “meščanska desnica”. Pogosto pa so nasprotnike imenovali z imeni: “đilasovci”, “kavčičevci”, “kocbekovci”, “pučnikovci”, celo “rupli”[4]. Izjava, da si janšizem skuša podrediti vso slovensko družbo, pa je istega kova kot etiketa “janšizem”. Vse slovenske družbe si niso mogli podrediti niti komunisti niti fašisti. Etiketa “janšisti”, ki naj bi spominjala na fašiste, se je znašla globoko pod ravnijo namena pisateljskega obrekovanja. Etiketa razveljavlja pisateljsko obrekovanje samo. Slovenski pisatelji (pa še kdo) so namreč med II. svetovno vojno dokazali, da si vse družbe ne morejo podrediti fašisti; v vojni za Slovenijo pa, da si je ne morejo podrediti komunisti. Slaba literatura, slabi pisatelji!

2. Janšizem si poskuša podrejati slovensko družbo s podžiganjem in stopnjevanjem ideoloških nestrpnosti in razdorov.

Pravkar smo pokazali, da ideološke nestrpnosti in razdore podžigajo in stopnjujejo avtorji etiket in ne Janša oz. SDS. To med drugim dokazuje dejstvo, da sta SDS in Janez Janša sodelovala v slovenskih vladah vsega skupaj 1/5 (20%) časa po osamosvojitvi; v vseh primerih pa sta bila deležna vseh mogočih protestov in obtožb s strani skupin, ki prihajajo iz iste šole kot podpisniki najnovejšega “pisma o janšizmu”. Med pojavi ideološke nestrpnosti in razdorov so na prvem mestu medijski napadi (v kombinaciji z različnimi pismi in peticijami) in sodni procesi, kot je bil proces v zvezi z vojaškimi vozili znamke Patria. V zaporu se ni znašel nestrpnež in razdiralec, ampak po zaslugi nestrpnežev in razdiralcev Janez Janša. Je še kakšen boljši dokaz, kako narobe se odvija ta današnji kulturni boj?

3. Podrejanje slovenske družbe se godi z razvrednotenjem, marginalizacijo in razkrojem kulturne živosti in samozavesti, s protiintelektualizmom, zastraševanjem, z vzorčnim vnašanjem tujih nacionalizmov, s težnjo po izključevanju ter izničevanju drugih in drugače mislečih, z uveljavljanjem paravojaških enot in policijskega šikaniranja, z brezobzirnim strankarskim aktivizmom, s selektivnim populizmom, s podrejenostjo kultu vodje in enoumjem…

Bojim se, da “razvrednotenje, marginalizacija in razkroj kulturne živosti in samozavesti” ni niti v posredni, kaj šele neposredni zvezi s SDS ali Janezom Janšo. Janša in pisatelji, ki smo izstopili iz PEN-a, smo bili bržkone sestavni del kulturne živosti, ki se po našem izstopu ni povečala, ampak zmanjšala. Pisateljska organizacija, ki je bila v osemdesetih letih prizorišče živosti, je leta 2013 nazadovala v stanje, ki je bilo podobno razmeram pred letom 1980. DSP in PEN, poleg njiju pa velik del kulture in šolskega sistema so bili v povojnem času, v Jugoslaviji in v socializmu prizorišča kulturnega discipliniranja, tudi preganjanja in izključevanja. Mislim na afere z Edvardom  Kocbekom, z revijo Perspektive, z “razčiščevanjem” na Pravni fakulteti in na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Protiintelektualizem je bil tako rekoč zaščitni znak sedemdesetih let. Samozavest - čeprav odvisna od posameznikovega značaja - je seveda obstajala in bo še obstajala, seveda odvisno od škode, ki jo povzročajo napačne ocene. Razvoj od vojaške do civilne družbe smo precej natančno opisovali v Novi reviji, katere urednik je bil tudi pisec pisma o janšizmu Boris A. Novak. Ni pa pisateljska organizacija izgubljala pomena samo zaradi nedostojnosti iz leta 2013. Pisateljska organizacija je pešala vse obdobje po osamosvojitvi, ker je nastopilo obdobje državnosti in se je velik del kulture “preselil” v državo. To, kar so pisatelji pred neodvisno državo lahko počeli samo v svojih pesmih, romanih ali denimo v gledališču, so lahko po letu 1991 počeli v parlamentu in v vladi, celo v ustanovah Evropske unije in Nata. Kaj je mišljeno z nacionalizmom, ni popolnoma jasno. Dejstvo je, da je danes slovenščina eden uradnih jezikov Evropske unije in da so vsi evropski dokumenti dostopni tudi v slovenščini. Bralec pisma o janšizmu se ne more znebiti občutka, da gre njegovim avtorjem pravzaprav na živce samostojna slovenska država in da jih daje jugo-nostalgija. Vendar bi se morali vsaj pisatelji končno zavedati, da bi Evropska unija, ko bi njena članica bila Jugoslavija, govorila srbsko. Pritožba o izničevanju drugače mislečih seveda ne more veljati za Slovenijo po letu 1991. Morebitno veljavnost česa takega onemogočajo številne organizacije. Število državnih in nevladnih organizacij, ki so pristojne za onemogočanje veljavnosti drugače mislečih je tolikšno, da pogosto nastaja vtis, da imajo “drugače misleči” več prostora za izražanje svojih zamisli kot tisti, ki mislijo drugače od drugače mislečih. Pisec teh vrstic ne zagovarja paravojaških enot, vendar misli, da je njihovo redko in bolj ali manj neškodljivo pojavljanje posledica pomanjkljive pozornosti tistih slovenskih vlad, ki so vladale 4/5 oz. 80% časa po osamosvojitvi: zapostavljale so vojsko. Deloma se je mogoče strinjati z očitkom o policijskem šikaniranju. Pisec teh vrstic je bil jeseni leta 2016 predmet mučne šikane s strani policista, ki je brez razloga zaustavil in zadrževal njegovo vozilo, v katerem je bila domov in na bolniško posteljo namenjena težko bolna oseba; povrhu vsega pa je policist pozneje od pisca teh vrstic - po sodni poti - zahteval odškodnino za svoje (tj. policistove) duševne bolečine, ki da jih je s svojim nestrpnim obnašanjem povzročil pisec teh vrstic. Ob tem je treba povedati, da to ni bil čas vlade Janeza Janše oz. SDS, ampak čas cerarizma. Pisec teh vrstic je bil po vsem tem zaprepaščen, ko je ugotovil, da se je omenjeni policist na eni od kolesarskih demonstracij med epidemijo slikal z demonstrantom, da bi manifestiral, kar je pozneje v svojem intervjuju za Delo priporočil nekdanji predsednik Milan Kučan. Kučan je dal slovenski policiji za zgled ameriške policiste, ki so se postavili na stran demonstrantov proti rasizmu. Kučan je predstavil formulo: policija je na strani ljudstva, ki se bojuje proti vladi.[5] Sicer tudi jaz kot največ Slovencev mislim, da so slovenski policisti večinoma dostojni in korektni, najbrž pa niso zadosti dobro plačani. Kar zadeva “brezobzirni strankarski aktivizem”, mislim, da je bolj ali manj splošen pojav in da je seveda za svetlobna leta boljši od brezobzirne enopartijske diktature, ki se sicer imenuje enoumje in ga - skregano samo s seboj - strogo zavrača pisateljsko pismo. Kulta vodje ne maram, vendar ga etiketa o janšizmu kvečjemu soustvarja in potrjuje.

4. “Janšizem” peha slovensko družbo v ideološke razdore, nacionalistična in ideološka obračunavanja iz prejšnjega stoletja.

O slovenskih ideoloških razdorih je bilo že veliko povedanega in napisanega - tudi s strani pisca tukajšnjih opazk.[6] Pisatelji hočejo z razdori po vsem videzu reči, da so po zaslugi janšizma sprte slovenske stranke, verjetno tudi Janez Janša in slovenski mediji. Sprtost slovenskih strank je bolj ali manj normalen pojav, zgled nevšečne sprtosti pa je bila najbrž sprtost, ki se je izkazala ob oblikovanju Šarčeve koalicije leta 2018. Takrat je namreč šest strank (LMŠ, SD, SMC, ZAB, DeSUS, Levica) ustvarilo legendarni spor z zmagovito SDS. Za nobeno ceno z Janšo! Sicer obstaja spor med glavnimi (bolj ali manj levo usmerjenimi) mediji, kot so RTV, POP TV, Delo, Dnevnik… in slovensko konservativno (desnosredinsko) politiko, naj bo v vladi ali v opoziciji. Pri tem se ta spor prikazuje kot vojskovanje Janeza Janše proti medijem in ne - kar mnogo bolj ustreza dejstvom - vojskovanje medijev zoper Janeza Janšo in SDS. Da bi bili ti spori in obračuni podobni dogajanju v prejšnjem stoletju, je morda res ali pa tudi ni res, odvisno od časa. V socialističnih časih so mediji brezobzirno napadali oporečnike, ki se niso strinjali z oblastmi, pozneje pa so nadaljevali z napadi, čeprav so oporečniki - res da za kratek čas - postali oblast.

5. S tem se znova ponujamo v plen raznim, še zmeraj nevarno živim madžarskim, italijanskim, balkanskim in nemškim nacionalizmom.

Najprej opazimo, da pisatelji imenujejo vse sosedne države. Slovenija je po njihovi sodbi obkrožena z nevarnimi, najbrž tudi zaostalimi državami. Kot so lani in tudi prej ponavljali vladni eksperti: “Slep je tisti, kdor ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v slovenski soseščini!”[7] Slovenija je otok demokracije! Pisatelji so tokrat Madžarom (tj. Viktorju Orbanu) in Italijanom dodali še balkanske in nemške nacionaliste. Madžarov ne marajo, ker so storili marsikaj, kar bi bilo nemara treba (vendar ni bilo mogoče) storiti tudi v Sloveniji. Namesto, da se pritožujemo nad Italijani, bi jim lahko vsakokrat, kadar nas kaj zbode, dali brati znano dvostransko italijansko-slovensko poročilo o odnosih med letoma 1880 in 1956, ki smo ga objavili leta 2001. Kar zadeva balkanski in nemški nacionalizem, gre po vsej verjetnosti za sovraštva in vojaše spopade v II. svetovni vojni in v vojni za Slovenijo. Kar zadeva Nemce, bi morali pomisliti, da so se z njimi v Evropski uniji spravili celo Francozi, predvsem pa, da se tudi pisatelji še najrajši vozijo z nemškimi avtomobili. Pri balkanskem nacionalizmu je seveda bolj kot kaj drugega treba ugibati. Gre za Hrvate, Bosance, Srbe, Makedonce, Črnogorce, Kosovce, Bolgare, Romune, Grke ali Turke? Se je pri pisateljih pritožilo kakšno slovensko gradbeno podjetje, ki so ga pri gradnji karavanškega predora prehiteli Turki?

6. Glede na današnjo kapitalsko lastniško strukturo je mogoče govoriti o novi okupaciji Slovenije.

Ta trditev oz. ta razprava je težavna, saj zbuja močna čustva. Spominjam se, da so leta 1989 Američani protestirali zoper Japonce, ki so plačali 846 milijonov dolarjev za 51% Rockefellerjeve skupine, ki ima v lasti Rockefeller Center, t.j. 19 imenitnih, v stilu Art Deco zgrajenih poslopij v osrčju New Yorka. Kako so na proteste odgovorili bistri newyorški mediji? Zapisali so: ali bodo te hiše preselili na Japonsko? V Slovenijo so tuji vlagatelji prihajali razmeroma pozno in ob velikanskem odporu slovenskih “domoljubov”, ki so bili podobni našim proti-janšistom. Ponekod na Goriškem so odklanjali tuja vlaganja, ker so se bali, da bodo tujci gledali pod lepljive prste domačih poslovnežev. Celo režimsko Delo je priznalo, da so jeseniško jeklarno morali prodati Rusom, ker so jo slovenski lastniki slabo upravljali. In še eno občutljivo vprašanje: ali so Gorenje prodali Kitajcem, ker je bilo prejšnje slovensko upravljanje brezmadežno? Ko bi, ko je bil še čas,  večinski lastnik Nove Ljubljanske banke postala belgijska KBC, ne bi bilo problemov s hrvaškimi varčevalci, da o bančni luknji sploh ne govorimo.

7. Večina slovenskega gospodarskega kapitala je razgrabljena ali uničena; današnji lastniki nekdaj našega premoženja vplivajo na slovenski obstoj, razvoj in perspektivo.

Ta ugovor morda še najbolje razkriva miselnost avtorjev pisma o janšizmu. Ugovor namreč izhaja iz (globoko zgrešene) predpostavke, da je bilo slovensko premoženje “nekdaj” naše. Gre za fatamorgano socialističnega samoupravljanja. Banke, podjetja, infrastruktura, palače, ustanove, stanovanja… vse je bilo na papirju “družbeno”, vendar je bila pravi lastnik Komunistična partija oz. Zveza komunistov. Sistem se je - ne le pri nas, tudi v Sovjetski zvezi - zrušil zaradi politične samovolje in neracionalnosti. O revnem življenju v preostalih komunističnih deželah (Kitajska, Kuba, Severna Koreja, Venezuela) lahko beremo celo v naših levičarskih medijih. Kitajska je prvakinja glede števila zaprtih pisateljev in intelektualcev, sicer ima veliko načrtov za zatiranje Ujgurov ali drugače mislečih v Hongkongu, na Tajvanu; za prodiranje v Evropo, tudi na Balkan.[8] Kako podjetniki iz komunistične Kitajske vplivajo na “slovenski obstoj, razvoj in perspektivo”, kaže primer Gorenja.

8. Plenilska politika si prizadeva za »lastninjenje« zdravstva, šolstva, javne infrastrukture in kulture, torej slovenskega družbenega kapitala.

Nekako 75 let je že jasno, kako “blagodejno” na zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo in kulturo vpliva državno lastništvo oz. lastništvo komunistov in njihovih naslednikov. Slovenija je zaostajala in še zaostaja za državami, v katerih veljata zasebna pobuda in zasebna lastnina. Nobelovih nagrad za znanstvene dosežke običajno niso dobivali raziskovalci in profesorji iz državnih, ampak iz privatnih univerz; v socialističnem svetu pa so Nobelove nagrade dobivali večinoma oporečniki (Pasternak, Saharov, Solženicin…). So “čakalne vrste” povezane z državnim ali zasebnim zdravstvom? So anti-janšistični uredniki in avtorji slovenskih medijev diplomanti državnih ali privatnih univerz?

9. Pohlepu gospodarskega kapitala je vse bolj na voljo tudi slovenski naravni kapital.

Pri tej trditvi ni jasno, ali gre za kritiko zasebnih posestev in kmetij, torej za zahtevo po čim večjem številu državnih kmetijskih zadrug; ali za gobarjenje, gozdarstvo, izletništvo, lov, ribolov, turizem, zasebne elektrarne… Ta “pohlep” nadzirajo ustrezne strokovne ustanove, odloča pa parlament z večino glasov. Piscu teh vrstic ni znano, da bi se janšizem ali janšisti ukvarjali z omogočanjem takšnega pohlepa. Kvečjemu z onemogočanjem.

10. Pojavljajo se napadi na osrednje slovenske medije, primitivno oholo omalovaževanje umetniške in kulturne ustvarjalnosti, slovenskih javnih kulturnih zavodov, samozaposlenih v kulturi in nič manj ljubiteljske kulture; to ustvarjalnost nadomeščajo s cenenim narodnjaškim zabavljaštvom ali nacionalističnim hujskaštvom.

Pri odgovoru na te očitke je treba priporočiti predvsem resnost. Osrednji slovenski mediji z napadi nase nimajo problemov, saj imajo na svoji strani veliko moć prepričevanja in blokiranja/cenzure zanje neprijetnih vsebin. S čim sta SDS in Janez Janša omalovaževala umetniško in kulturno ustvarjalnost? Sta to počela iz opozicije? To počneta zadnje tri mesece, ko vodita vlado? Je mogoče omalovaževati umetnost in kulturo na ekspresni način, ki mu zadoščajo trije meseci - pri čemer vemo, da ustvarjanje in objavljanje umetniških del oz. kulturno delovanje poteka razmeroma počasi; da terja po več let, kar še posebej velja za pretehtane in uravnovešene sodbe o kulturnih pojavih in proizvodih. Kar zadeva narodnjaško zabavljaštvo, ga je precej, če ne največ na nacionalni televiziji, kjer - verjetno iz komercialnih razlogov - pogosto dajejo prednost narodnjaškemu zabavljaštvu pred umetniškim ustvarjanjem in avtentičnimi intelektualnimi razpravami. Nacionalistično hujskaštvo je druga pesem in zasluži vsakršno obsodbo. Veliko takšnega hujskaštva slišimo na proslavah veteranov II. svetovne vojne, sicer pa si marsikaj privoščijo ravno osrednji mediji. Zadnje čase hujskajo proti Madžarski in Poljski, včasih hujskajo proti Italiji, Avstriji in Hrvaški, nekoč so hujskali proti Izraelu in Američanom. Torej resnost! 

11. Pismo o janšizmu vsebuje tudi nekaj sporočil za druge (nejanšistične) stranke sedanje vladne koalicije in za vsakega poslanca posebej. Pismo ugotavlja, da je napočil zgodovinski trenutek, saj se morajo odločiti, ali bodo Slovenijo še naprej pomagali pehati v kaos in somrak ideološkega zombijevstva ter tujih nacionalističnih interesov – ali pa bodo odločno stopili na stran interesov velike večine, torej več kot osemdesetih odstotkov državljank in državljanov Slovenije.

Hvala Bogu, da na tej točki pisateljem zmanjka elementarne razsodnosti oz. anti-janšistične sape, torej tu niso potrebni nobeni novi argumenti. Pisatelji na tej točki povzemajo prejšnje trditve, nato pa čisto na koncu sežejo v višave ljubiteljske statistike, ko zase trdijo, da predstavljajo osemdeset odstotkov državljank in državljanov Slovenije. Pritlehna in preprosta statistika pove, da volilnega rezultata SDS in Janeza Janše na minulih volitvah (25%) ni presegla nobena stranka, oz. da je SDS dobila več glasov, kot sta jih skupaj dobili naslednji dve stranki (LMŠ in SD). Aktualno koalicijo podpira več kot polovica poslancev in več kot Šarčevo koalicijo. Številka 80% je nekoč, pred tridesetimi leti krožila med politiki Demosove koalicije. Nekateri navdušenci so govorili, da je 80% Slovencev katolikov, ki bodo zategadelj slavili premočno zmago. Še enkrat ponavljam. Malo več resnosti. prosim! Da moram kaj takšnega zapisati na račun svojih stanovskih tovarišev in celo prijateljev, me zelo žalosti.   

[1] Le pogumno obrekujte, nekaj se bo že prijelo.

[2] KOKS pomeni Koordinacijo kulturnih organizacij Slovenije, ki jo je leta 2013 vodil Igor Koršič.

[3] Izraz “malomeščanski politikanti, ki svojo politično muziko igrajo na izposojenih violinah in v reakcionarnih tujih vižah” je v pismu Edvardu Kocbeku 6. 9. 1977 uporabil Edvard Kardelj.

[4] Tako je delovanje pisca teh vrstic in njegove prijatelje etiketiral Tomaž Ertl. Glej novo knjigo Igorja Omerze Udba in akcija Sever, Ljubljana 2020.

[5] Milan Kučan je 20. junija 2020 v prazničnem intervjuju Sobotni prilogi Dela povedal: “… So torej elementi, ki kažejo, da zna biti policija na strani ljudi, ne pa na strani politike, ki želi policijo zlorabiti zoper ljudstvo, zoper državljane.”

[6] Npr. v članku “Kučanova pomota o medijski vojni z Janšo”, SiolNET-Siolplus, 22. 6. 2020.

[7] Predsednik vlade Marjan Šarec je 7. junija 2019 na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev v Brestanici napadel Italijo in Madžarsko.

[8] O tem sem pisal v kolumni “Kitajska” za Novo24TV 25. junija 2020.