Nedelja, 8. 12. 2019, 14.00
4 leta, 11 mesecev
Poklic (5.) - Mateja Dobrovoljc
Usnjarka: Primerjanje s Kitajci me še danes jezi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,83
7
Industrija usnja Vrhnika (IUV) je leta 2008 objavila stečaj, vse do tedaj pa je bila največja evropska usnjarna - zaposlovala je okoli 640 delavcev. Med njimi je bila tudi Vrhničanka Mateja Dobrovoljc, ki je v IUV kot modelarka delala več kot 20 let. Od stečaja je zamenjala nekaj različnih služb, a ker nikjer ni tako uživala kot pri izdelovanju usnjenih izdelkov, se je pred kratkim odločila za samostojno pot. Torbice, denarnice in modne dodatke zdaj ustvarja pod znamko Teja in se ob tem počuti odlično.
Vedno je rada pletla, kvačkala in oblikovala. Zanimalo jo je vse, kar je bilo povezanega z ročnimi deli, zato je bila odločitev za pot do poklica usnjarke zanjo popolnoma logična.
Mateja je bila ena od učencev, ki so še imeli možnost obiskovati Tehniško srednjo usnjarsko galanterijsko šolo Domžale (TSUGŠD), kjer se je izučila za usnjarsko-galanterijskega tehnika.
Takoj po končani šoli se je zaposlila v IUV, težav z iskanjem zaposlitve ni imela. "V IUV sem imela tudi štipendijo in komaj so čakali, da pridem. Vse so nas težko čakali, takrat so bili časi zares čisto drugačni," se spominja Mateja. Delati je začela na Viču, kjer je imela IUV na mestu današnjega Renaultovega avtocentra oddelek za galanterijo in konfekcijo, kasneje pa so se tudi oni preselili na Vrhniko.
Za IUV je izdelovala vzorčne modele in oblikovala kroje po zamislih oblikovalcev
"Saj povsod pridejo različne stvari, imeli smo tudi kratke roke, a delo mi je bilo všeč. Bila sem modelar, delala sem vzorčne modele, kar pomeni, da sem vedno ustvarjala nekaj novega," je povedala Mateja.
Po zamislih oblikovalcev, tako lastnih kot iz tujine, je izdelala vzorčni model, zanj vse kroje in tehnološki list z vsemi karakteristikami izdelka, da je lahko šel v proizvodnjo. Izdelovala je torbice, pasove, modne dodatke, etuije, kovčke in druge potovalne izdelke.
Novo zaposlitev je poiskala, preden je šlo podjetje v stečaj
V IUV je delala več kot 20 let, nato pa se je začelo govoriti, da gre podjetju slabo, in dolgo časa je bil ob misli na prihodnost prisoten strah. Podjetje je zapustila, preden je to šlo v stečaj, saj ni hotela čakati do zadnjega trenutka.
Poiskala si je drugo zaposlitev, a ni bila povezana z usnjarstvom, prav tako ne z ročnimi deli. Takšnih delovnih mest je zamenjala še nekaj.
"Služba je bila, a ni bilo tistega pravega veselja in užitka v delu. Ves čas sem čutila, da nekako ne spadam tja, ker ne morem izraziti kreativnosti, ki jo imam v sebi," pove Mateja, ki se je zato odločila, da bo poskusila z izdelki.
"Še danes me zelo jezi primerjanje s Kitajci"
Iz veselja do oblikovanja in kreiranja jih je začela najprej izdelovati v okviru osebnega dopolnilnega dela. Na ta način je preverjala, kako bi ljudje njene izdelke sprejeli in ali bi ji to delo lahko omogočalo temeljni zaslužek. Po določenem času se je vendarle opogumila in stopila na samostojno pot. Danes v svojem ateljeju kot samostojna podjetnica izdeluje torbice, denarnice, modne dodatke in druge izdelke iz usnja.
"V IUV me je zelo jezilo, da so nas ves čas primerjali s Kitajci. Zato so nam tudi nižali plače, saj se je ves čas govorilo, da lahko Kitajci te stvari naredijo ceneje. Na to sem bila zelo alergična. Še danes sem. Jaz se s Kitajci ne morem primerjati. Pri meni se ne da dobiti torbice za dvajset evrov. Nekateri ljudje povejo, da so nekje zanjo plačali prav toliko, a čez kakšen mesec se jim pokvari zadrga, strga se podloga in tako naprej. Ni sicer vedno tako, je pa zelo pogosto," opisuje Mateja.
Video: "Moje delo mi pomeni tako hobi kot zaslužek in samostojnost"
Pri izdelkih, kakršne izdeluje sama, je perfekcionizem potreben
Največjo razliko med svojimi in kitajskimi izdelki vidi v kakovosti materialov. "Predvsem uporabljajo čisto drugačne materiale, cenejše. Izdelki so narejeni veliko preprosteje in imajo tudi veliko krajšo dobo. Veliko je odvisno od materialov. Tudi če delam izdelek iz umetnega usnja, pogledam, da je to kakovostno in da ni nekaj takega, kjer že takoj vidiš, da se bodo vogali odrgnili. Kitajcem je pomemben videz, cena mora biti čim nižja, jaz pa se potrudim tudi z detajli," pove Mateja, ki zelo rada dela izdelke iz kombinacije barv.
Prizna, da je perfekcionistka, a pri takšnih izdelkih, kakršne izdeluje sama, moraš biti, pravi. "Šivati sem se naučila sama doma, saj so prej vse to delale šivilje. Kupila sem staro mašino, s katero sva se kar nekaj časa spogledovali. Bila je namreč prav strašljiva, a če sem hotela nekaj narediti, sem se morala spoprijateljiti z njo," se smeji Mateja.
V ateljeju ima stare naprave iz nekdanjih usnjarn, za katere serviserjev skoraj ni več
Njen atelje je bil najprej opremljen le s staro kuhinjsko mizo, stroje je našla s poizvedovanjem naokoli - eden od njih je iz propadlega domžalskega Toka -, a to iskanje se ji ni zdelo težko.
"Od kolegice, ki jo je kupila iz nekdanje stare usnjarne v Šmartnem, sem kupila tudi zelo staro napravo za tanjšanje usnja, nato pa dala še enkrat toliko za popravilo, saj mi je usnje na začetku kar pojedla. A brez nje ne morem narediti ničesar, debelega usnja namreč ne morem zapogniti," pojasnjuje Mateja.
Zahtevno je bilo najti tudi serviserja za takšno napravo. "Ni jih več. Na starem nožu sem imela napisano številko, pa sem kar poklicala in imela srečo. Starejši gospod mi je namreč povedal, da je včasih to delal, zdaj pa ne več, a je poznal nekoga, ki to zna. Tudi ta gospod je bil že starejši in upokojen, a je bil vseeno pripravljen pomagati. Prišel je, mi vse zamenjal in stroj je začel delati pravilno," je povedala Mateja.
Dražje in bolj posebno usnje dobi v usnjarnah v Italiji
Tudi za to, da je našla dobavitelje kakovostnega usnja, je potrebovala več truda. Pri poizvedovanju je namreč naletela tudi na ljudi, ki ji niso bili pripravljeni povedati, kje dobijo material.
Pojasni, da v Sloveniji usnjarjev ni toliko, zato tu dobi bolj klasične barve, za posebne vzorce pa se raje odpravi k sosedom, kjer je v bližini Padove kar nekaj usnjarn z zanimivimi materiali.
"Sicer se nekaj usnja dobi tudi v Sloveniji, a zdaj imam v Italiji dva usnjarja, pri katerih dobim kakšno posebno usnje. Gre sicer za usnje višjega cenovnega razreda, a iz njega ne delam celih torbic, temveč ga uporabim le za detajle, ki izdelek naredijo poseben," pove Mateja.
Poleg številnih različnih barv je v Matejinih predalih z izdelki tudi veliko rdečih denarnic, saj se ljudje za to barvo pogosto zanimajo, ker verjamejo, da privlači denar.
Odločitev za samostojno pot je zahtevala veliko poguma
V okviru dopolnilnega dela je z izdelki kar nekaj časa preverjala trg, nato pa se je le odločila in postala samostojna podjetnica. Kot pravi, je za to odločitev potrebovala kar nekaj poguma.
Začela je hoditi na različne tečaje, delavnice. "Na nekaterih področjih mi manjka znanja. Prodaje in marketinga se nikoli nismo učili, a zdaj se počasi učim tudi tega. Bilo je kar pestro, saj določenih stvari niti ne predvidevaš, a nekako se je treba prepustiti toku in se sproti spopadati z vsem, kar pride," razlaga Mateja, medtem ko oblikuje novo usnjeno zapestnico.
"Tudi za objavljanje na družbenih omrežjih ni vseeno, kakšno sliko narediš. Vsega tega se še vedno učim," pove Mateja.
Zelo veliko se o oblikovanju izdelka nauči sama. Kot pravi, je vedno manj tudi ljudi, ki bi jih lahko vprašala, kako se kaj naredi, mnogi pa svojega znanja tudi nočejo deliti in ji odgovorijo, da gre za poslovno skrivnost.
"Jaz to težko razumem, ker nisem tak človek. Tako ali tako ima vsak svoj način izdelave izdelkov," skopost z informacijami komentira Mateja.
Video: Pred odločitvijo za samostojno pot je najprej preverila trg
Največji izziv ji je bil iskanje kupcev
Ob prehodu na samostojno pot ji je bil od vsega največji izziv poiskati kupce. Začela je med poznanimi, nato pa se je ta krog enkrat skrčil in za preživetje se je morala lotiti drugačnih metod. Za zelo uporabnega se je izkazal Facebook, čeprav je bila vedno bolj proti tej možnosti.
"Naredila sem stran Atelje Teja in na ta način se je nabralo kar nekaj kupcev. Moram pa reči, da so ljudje kar previdni. Izdelke gledajo, všečkajo objave in potrebujejo kar nekaj časa, da se odločijo. Tega je namreč danes kar veliko - tudi unikatnih, pa niso vsi takšni, glede česar mi tudi stranke potožijo. Morda je na fotografiji res videti dobro, kasneje pa se izkaže drugače," pove Mateja.
Hodi tudi na sejme, a zanje moraš biti dobro opremljen z drobnimi izdelki, pojasni. "Zavedam se, da se moram temu še bolj posvetiti, saj so za sejme bolj zanimivi manjši izdelki, ki imajo posledično nižjo ceno," Mateja pojasni, kako išče svoje kupce, in doda, da se sproti ves čas uči.
Ko izdeluje torbico, komaj čaka, kako bo videti na koncu
Od vsega najraje naredi lepo torbico. "Potem kar komaj čakam, kako bo videti, ko jo na koncu obrnem okrog. Ko jo fotografiram, komaj čakam, da vidim, ali bo ljudem všeč. Včasih se namreč zgodi, da se izdelek samo meni zdi poseben, nato pa ni toliko odziva, kolikor bi ga pričakovala. Včasih se pa zgodi tudi obratno in je pri kakšnem izdelku, ki se meni ne zdi tako poseben, zelo velik odziv," pojasnjuje Mateja.
Video: Kako nastane lepa torbica
Pri določanju cene mora misliti na vse
Ceno določa tako, da vse kroje premeri, nato pa obračuna usnje, podlogo in drug material, ki ga je porabila. "Če je torbica narejena po naročilu, obračun naredim tako, za denarnico pa običajno vzamem neko srednjo ceno, ker bi za vsako denarnico posebej težko delala obračune, sestavljena je namreč iz tridesetih različnih delov," pove Mateja.
Pri ceni mora na koncu misliti na vse - tako na material in ure dela kot na ogrevanje, oglaševanje, tečaje, v katere vlaga in podobno. "Nekaj odstotkov je treba nameniti tudi za to, saj se sicer ne izide," pove.
Najzahtevnejše za izdelavo so denarnice, ker so narejene iz toliko majhnih delov. "Vsak del posebej je treba natančno odrezati, saj bi se vsaka napaka na denarnici videla. Manjši ko je izdelek, bolj je zahteven za izdelavo," pove.
Ko je stopila na samostojno pot, je ponovno oživela
Ko je stopila na samostojno pot, je ponovno oživela, dobila nazaj veselje do dela in nov zagon. "Počutila sem se super. Rekla sem si, da je to to. Vedno več sem si upala. Naučila sem se šivati. Preprosto sem se usedla, začela počasi in napredovala. Imela sem veselje in se odločila, da bom to znala. Če sem znala narediti kroj, zakaj ne bi znala tega še zašiti?" pove Mateja ter pojasni, da je prej le krojila in izdelek sestavila, šivale pa so šivilje.
"Najprej sem vadila na cenejšem umetnem usnju in je počasi šlo. Saj je vse v glavi, sami si ustvarjamo prepreke. Marsikaj se da, je pa res, da je to za našo generacijo neobičajno, saj smo imeli, predvsem od začetka, zagotovljeno službo in se ti ni bilo treba tržiti - v službo si bil sprejet in v njej si lahko delal do upokojitve, zdaj pa se je to obrnilo," pove Mateja in doda, da se je morala na neki točki spoprijeti tudi s tem.
"Imam še polno idej"
Ker še za tri druge oblikovalce izdeluje izdelke pod njihovim imenom, ji tudi to vzame precej časa in ji ga manj ostaja za razvoj lastnih. "A treba je preživeti in tudi za lastne nove izdelke bo čas," je prepričana Mateja.
Ko danes pogleda nazaj, je zelo zadovoljna s svojo odločitvijo, saj se vse razvija v smer, ki ji je všeč. "Imam še polno idej in veliko dela moram narediti tudi na sebi. Vem, kaj bi stranke želele. V enem letu že vidiš, kaj stranke iščejo in kaj jim ni tako všeč. Dela imam veliko tako sama s sabo kot z izdelki, saj želim razviti več novih stvari," pove Mateja.
Mateja veliko sodeluje tudi s šiviljo Martino Čepon, ki ima šivalnico v isti ulici. Druga drugi pomagata, pred kratkim pa sta s svojo idejo povezovanja vrhniških obrtnikov, ki se ukvarjajo s šivanjem in usnjarstvom, zmagali tudi na startup vikendu, ki ga je organizirala organizirala Lokalna akcijska skupina (LAS) Barje.
Oglejte si vse utrinke iz Matejinega ateljeja
7