Nedelja, 24. 11. 2019, 18.03
4 leta, 10 mesecev
Poklici (3.) - Luka Trtnik
Zlatar: "Smo kot mehaniki ali kovači, naše roke so črne" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,32
1
V Sloveniji je bilo še pred dobrim desetletjem veliko več zlatarjev, zaradi recesije pa so številni svoje zlatarne zaprli. Ostajajo večinoma zlatarne, pri katerih delo nadaljuje mlajši rod, pove Luka Trtnik, ki ima svojo zlatarno na obrobju Ljubljane. Skupaj z njim smo razbili tudi nekaj mitov o zlatarjih in preverili, kako se spopada z dejstvom, da je tudi ropov zlatarn danes veliko več.
Oba z bratom sta šla po očetovih stopinjah - Luka nadaljuje tradicijo v družinski zlatarni, Jaka pa na samostojni poti izdeluje unikatne izdelke. Poklic zlatarja je sicer v Sloveniji deficitaren, torej je vpisa v ta program premalo oziroma ga ni.
Luka je zlatarsko šolo oziroma naziv zlatarskega mojstra pridobil ob delu. Včasih je bila poklicna zlatarska šola v šolskem centru Celje, zdaj pa tega niti tam ni več, ker ni zadostnega vpisa.
"Danes moraš imeti pogodbo z zlatarsko delavnico oziroma z zlatarskim mojstrom, ki ima delavnico in te lahko nauči praktičnega dela, teoretični del pa še vedno lahko opraviš v Celju in tako pridobiš izobrazbo," pojasni Luka, ki je bil med drugim tudi predsednik Sekcije zlatarjev in draguljarjev pri Obrtni zbornici Slovenije, danes je zaradi časovne stiske član upravnega odbora.
"Ko sem šel v srednjo šolo, bi moral takrat v Celje v internat. Oče je rekel, naj se raje odločim za kaj drugega, kar me prav tako zanima, in me bo zlatarskega posla že on naučil, če bom še vedno želel ostati v zlatarstvu. Tako sem po izobrazbi elektrotehnik, oče me je naučil obrti, izpit za zlatarskega mojstra sem pa pridobil v sklopu obrtne zbornice, ki ima mojstrske izpite," pove.
Na podoben način je do zlatarskega poklica prišel tudi njegov mlajši brat Jaka, ki se danes ukvarja izključno z izdelovanjem unikatnega nakita.
Samostojno pot začel v majhni zlatarnici, veliki le nekaj kvadratnih metrov
Zlatarna, v kateri Luka dela danes, v Polju na obrobju Ljubljane stoji že od leta 1992, torej 27 let. Čeprav je v tej zlatarni začel, se je vmes odpravil na samostojno pot. Začel jo je v majhni zlatarnici v Medvodah, nič večji od nekaj kvadratnih metrov, nato je odprl nekoliko večjo zlatarno na Dolenjski cesti v Ljubljani, po smrti očeta Zvoneta pa je, tudi zato, da bi si poenostavil življenje, obe zlatarni zaprl in se vrnil v Polje.
Recesija je prihodke od prodaje v zlatarni prepolovila
Zlatarstva se je naučil že zelo kmalu in še vedno ima veselje do tega dela. "Imaš sicer prebliske – ko je prišla kriza, sem tudi kdaj razmišljal o tem, kako naprej, a mi je nekako uspelo ostati v tem poslu. Gre namreč za luksuzne dobrine, ki jih v obdobju krize ljudje ne kupujejo več toliko – lahko rečem, da se mi je promet prepolovil," pojasni.
Dobra stran te krize pa je bila, da so se zlatarne tudi nekoliko prečistile, meni Luka. "Nekaj je bilo namreč tudi takih, ki so sicer bile zlatarne, a tam ni bilo nikogar, ki bi v resnici znal tudi delati z zlatom. Odvisni so bili od veliko zaloge, kar je velik finančni zalogaj, niso pa bili prilagodljivi, če jih je obiskala stranka s svojimi željami in ji izdelka niso mogli narediti. Nekaj jih je v tistem času zlatarno tudi zaprlo," to, kako je na zlatarski posel vplivala kriza, pojasnjuje Luka.
"Stranke za popravilo raje izberejo nekoga, ki ga poznajo"
Kot pravi, je danes s prihodki od prodaje v zlatarni zadovoljen. Pozna se tudi to, da je imel prej svoje stranke v dveh drugih zlatarnah in ker gre za posel, pri katerem je najbolj pomembno ravno zaupanje, še danes nekaj rednih strank k njemu hodi tako iz Medvod kot iz okolice zlatarne na Dolenjski cesti.
"Zaupanje je pomembno. Gre za plemenito kovino, drage kamne, ljudje so na nekatere kose nakita navezani in je pomembno, komu jih oddajo v popravilo. Stranke bodo pri takšnih stvareh raje izbrale nekoga, ki ga že poznajo in imajo z njim dobro izkušnjo," pove Luka.
Video: Delo s strankami je zanimivo
V zlatarno v Polju se je vrnil tudi zato, ker meni, da je tradicija še vedno pomemben del zgodbe. "Mogoče pa je še vedno tudi na drug način. Danes je zelo pomembna vsa zgodba kot v vsaki branži. Izdelek, ki ima v ozadju zgodbo, se bo prodal bolje, kot če je nima. Tudi tradicija je zgodba, ki ti pomaga prodati izdelke, preostalo pa je trženje. Tudi iz čiste ničle je mogoče postaviti vso zgodbo, pa bodo ljudje mislili, da je v ozadju tradicija," meni.
Video: "Prav vsega se lotim z veseljem"
Nekoč izdelali zlati pas, ki je bil težji od kilograma
K njemu ljudje pridejo tudi z zelo nenavadnimi željami. Spominja se, da so za premožnejšega Roma, ki se je odpravljal na poroko, naredili zlat pas, težji od enega kilograma. V spominu mu je ostal tudi moški, ki je takrat izpod majice potegnil zlato verižico, na kateri je bil velik mercedesov znak z diamanti. Želel je, da mu jo stehtajo, bila je težja od pol kilograma, se spominja.
Iz preteklosti se spominja tudi veliko tudi takšnih izdelkov, ki ne spadajo med nakit. Delali so zlato skulpturo ribe, razne akupunkturne igle, zlate, srebrne in bronaste zobotrebce, ki so jih imeli za nagrado v neki gostilni, ustnik za pipo, za kemijski inštitut so nekoč izdelali tudi lončke iz platine, ki so jih potrebovali za svoje raziskovanje, in podobno.
Vsako leto je odstotek takšnih strank, ki želijo izdelek po svojih željah
Okoli 70 odstotkov prihodkov mu prinašajo novi izdelki in okoli 30 odstotkov popravila. Težko reče, ali se povpraševanje po unikatnem nakitu zmanjšuje ali povečuje.
"To težko presodim, saj smo vedno delali nakit po naročilu. Vedno je namreč nekaj strank, ki si zaželijo unikaten izdelek in pridejo sem s svojimi željami, nekaj stvari pa je treba imeti tudi že narejenih. Če presodiš, da bo kak kos nakita atraktiven, lahko narediš model in nato zanj kalup za večkratno proizvodnjo," pojasni Luka, ki je pred kratkim izdelal tudi zaročni prstan v vrednosti okoli 20 tisoč evrov.
Tehnologija se tudi v zlatarstvu hitro razvija, z njo se seznanja na sejmih
Tudi v zlatarstvu tehnologija napreduje. Z njo se seznanja na sejmih. Zelo pomemben je sejem Inhorgenta, ki je vsako leto v Münchnu, dvakrat na leto obišče tudi zlatarski sejem v italijanski Vicenzi. To so sejmi, ki so namenjeni zgolj zlatarjem in niso za širšo javnost.
Če bi hotel, bi zlahka zapravil velike količine denarja zgolj za opremo, a je treba pred naložbo vedno zelo dobro premisliti in se vprašati, ali je smiselna, pravi Luka. Nazadnje si je privoščil lotalnik, podoben mikroskopu, s katerim lahko lota pod veliko povečavo.
"Treba je upoštevati tudi to, da vsaka stvar, ki jo na novo pripelješ v delavnico, zahteva neko znanje, privajanje, zadevo je treba proučiti in se naučiti postopka. Vse to zahteva tudi čas, vseeno pa ga moram imeti tudi za stranke, izdelke rad delam sam, a ne moreš sam opraviti čisto vsega," pojasni Luka.
Eden od njegovih naslednjih nakupov bo najverjetneje 3D-tiskalnik. Izdelek lahko danes izrišeš v računalniku, ga nato natisneš v vosek in je pripravljen za izdelavo kalupa iz mavca, v katerega se nato ulije zlato, pojasni Luka.
"Po eni strani je fascinantno, kako tehnologija napreduje, po drugi strani pa ne potrebuješ več takega znanja. Vedno več ljudi se lahko loti tega posla. Sicer je res dobro, da veš, na kakšen način je stvar narejena, kako predvideti kamne na izdelku in podobno, a to lahko pridobiš s prakso. Ko je izdelek ulit, potrebuješ le še neka osnovna zlatarska znanja, da ga lahko dokončaš," pravi Luka.
Video: Stranke nakit kupujejo večinoma ob veselih življenjskih dogodkih
Danes so stranke veliko bolj zahtevne
V očetovi zlatarni je začel sodelovati, ko je bil še zelo mlad. Od časov pred 20 leti in do danes opaža, da se je najbolj spremenilo to, da so stranke veliko bolj zahtevne. Če so nekoč praviloma ljudje izbrali iz ponudbe, ki je bila na voljo, se danes pogosteje odločajo za kaj svojega.
Z leti se ves čas spreminja tudi moda, a tega so v poslu navajeni. Če je bilo včasih bolj priljubljeno rumeno zlato, je danes pri mlajših zelo priljubljeno belo, opaža pa, da za bolj pomembne priložnosti mnogo ljudi še vedno kupuje izdelke iz rumenega zlata. Praviloma kupci rumeno zlato kupujejo pri tradicionalnih obredih, kot sta rojstvo ali krst.
"Pravila pa ni. Vsako leto se najde tudi kakšen par, ki naroči poročne prstane, pa kljub temu, da so mladi, za poročne prstane želijo tradicionalne prstane iz rumenega zlata," pove Luka.
Video: "Zadovoljstvo stranke na koncu šteje največ"
Včasih so nakit kupovali pogosteje
Zlatarna je bila nekoč vedno polna ljudi, ob večerih so včasih strankam pomagali svetovati vsaj trije družinski člani.
"Včasih je bilo tu več strank. Ni bilo telefonov in drugih elektronskih igrač, zlato se je veliko bolj kupovalo za razne priložnosti. Ker je takih nakupov manj, je manj tudi strank, tista, ki pa pride, si vzame čas in ima rada, da se ji v celoti posvetiš. V zlatarni prebije več časa, zato je lepo, če se z njo lahko usedeš in se pogovoriš o njenih željah," pove Luka, ki je namesto standardnega pulta v zlatarno zato raje postavil mizo in stole.
Prstan nekoč vreden desetino, danes tretjino povprečne plače
Spominja se, da je bilo včasih veliko več tudi impulzivnih nakupov. Ljudje so si nakit lažje privoščili.
"Stranka je prišla mimo zložbe, videla nakit, ki ji je bil všeč, in prišla v zlatarno. V spominu imam, da je včasih lep, bogat prstan s poldragimi kamni stal približno osmino ali desetino povprečne plače, danes je isti rang prstanov vreden tretjino povprečne plače. Izdelek je bistveno dražji, pa ne zato, ker bi mi več zaslužili, ampak ker je zlatu tako zrasla cena," je povedal Luka.
Izdelki so težje dostopni in temu so se morali prilagoditi tudi zlatarji. "Delamo veliko manj masivne stvari. Danes ob izdelavi že gledaš, ali bo prstan težek tri ali štiri grame, ker pomeni razliko v ceni, nekoč pa to ni toliko podražilo izdelka," pravi.
Video: "Niso pomembne le ročne spretnosti"
V vseh letih, odkar dela kot zlatar, je delo postalo tudi bolj nevarno
Delo z zlatom je v zadnjih letih postalo tudi precej bolj nevarno. Če se je kdaj zgodilo, da je s platoja v zlatarni izginil kakšen izdelek, se danes dogajajo ropi, kot jih včasih ni bilo. Zlatarno v Polju so oropali že trikrat, njegovo zlatarno na Dolenjski cesti enkrat, v Medvodah pa zlatarna stoji tik ob policijski postaji, zato v vsem času, ko je bila še njegova, tam ropa ni bilo. Meni, da se je zaradi višje cene zlata povečalo tudi število vlomov v hiše.
"Ko so se pojavile odkupovalnice nakita, je veliko ljudi začelo prodajati svoj nakit, hkrati pa so tudi roparji videli svojo priložnost v tem, da so odtujili nakit in tako na lahek način oziroma zelo hitro prišli do denarja. Tja so ga prodali kot lomljeno zlato in to je bilo vse, niti kriminalisti pri tem niso mogli ukrepati, če storilca niso dobili," pojasnjuje Luka.
Vstop v zlatarno ni več prost kot nekoč
Če je bil še pred nekaj leti vstop v zlatarno mogoč tako kot v vsako drugo trgovino, je danes precej drugače. Ne le, da je zlatarna direktno povezana z varnostno službo in so vsa okna in vrata iz zlatarne iz zelo debelih neprebojnih stekel, vstop v zlatarno je mogoč le, če Luka s pritiskom na gumb odklene protivlomna vrata in stranko spusti v zlatarno.
Ker so bila prejšnja vrata precej nepregledna, so ta danes skoraj v celoti steklena, da dobro vidi, kdo stoji pred njimi, v zlatarni pa se običajno naenkrat posveča le eni stranki.
"Kljub vsem mehanizmom nevarnost še vedno obstaja, saj nikakor ne moreš jamčiti, da ti stranka, ki vstopa v prostor, noče nič žalega in je v resnici prišla z namenom, da bi kupila izdelek. Nikoli ne moreš vedeti," pravi.
Pri ropu so najbolj boleče izgube nakita, ki ga v popravilo prinesejo stranke
Vsa prodajalna je pod videonadzorom, pokrito je tudi zgornje nadstropje, kjer ima delavnico, in posnetki se sproti shranjujejo. V zunanji vitrini, kjer so se včasih bohotile zlate umetnine, je danes le še srebro, saj si zlatega nakita tam ne upa več razstaviti.
Nakit v prodaji je sicer zavarovan, zavarovalnica pa pokrije rop, torej odtujitev, ki se zgodi zaradi nekega nasilnega dejanja, tatvine, ko bi zgolj nekdo prišel, pograbil in stekel ven, pa ne.
Ne le, da oborožen rop pomeni za vsako osebo velik stres in stisko, pozneje je neizogiben tudi izpad dohodka, ker je težko pred izplačilom zavarovalnice naenkrat nadomestiti zalogo takšne vrednosti, in strankam, ki pridejo v zlatarno, ponuditi na izbiro več izdelkov.
A tudi s tem se je mogoče soočiti, pravi Luka, od vsega mu je najtežje, če odnesejo tudi izdelke, ki so mu jih stranke oddale v popravilo ali v čiščenje, morda unikatne izdelke, ki čakajo na prevzem.
"Ko so mi na Dolenjski cesti ponoči iz zlatarne odpeljali sef, so skupaj z njim odšli tudi vsi izdelki strank in prav vse je bilo treba nadomestiti. Vmes so bili pravkar izdelani poročni prstani, ki so čakali na prevzem para, prstan, ki ga je gospa od svojega moža dobila pred njegovo smrtjo, bile so torej takšne zgodbe, v katere so vpletena čustva. Saj sem gospe naredil nov prstan po spominu, a to še vedno ni bil isti prstan. Kar zadeva rop, mi je res najhuje, če mi vzamejo stvari v lasti strank, vse drugo je mogoče nadomestiti," pripoveduje Luka.
Kateri miti o zlatarjih ne držijo
Mit 1: "Zlatarji tehtajo izdelke tako, kot jim to ustreza."
"Včasih slišim komentarje, da zlatarji tehtamo izdelke kot mesarji meso. Marsikdo ne ve, da mora biti vsaka tehtnica umerjena in nadzorovana na vsaki dve leti. Da je tehtnica ustrezna in kaže prav, izkazuje nalepka na njej, ki jo nalepi serviser opreme. Kar se stehta v zlatarni, je vedno zelo natančno stehtano. Tudi ko stehtam zlato, ki ga nekdo prinese v delo ali v odkup, kamne ločim iz teh prinesenih izdelkov, nakit očistim in na koncu stranki pokažem, da se skupna teža ujema s seštevkom teže kamnov in zlata," pojasni Luka.
Ko zamenja pokvarjeno zaponko na zapestnici ali verižici z novo, staro priloži nakitu in se stranka sama odloči, ali želi, da jo vračuna v ceno nove zaponke ali ne. Enako priloži vse skrajšane koščke zapestnic ali verižic, jo stehta in se stranka prav tako lahko sama odloči, ali bo vzela delček s seboj.
"Včasih se najde kdo, ki se boji, da zlatarji del izdelka kar odščipnemo in si tako nabiramo zlato, a vse se stehta, da je vse pregledno, koščke vedno priložim," pove Luka.
Mit 2: "Zlatarji prodajajo tudi ponarejene in pozlačene izdelke."
Kot pravi Luka, imajo zlatarji redne nadzore urada za meroslovje, ki nadzoruje, da so vsi izdelki v prodajalni pravilno označeni.
"Vsak izdelek nad enim gramom teže mora imeti čistinski žig, ki pove iz koliko karatnega zlata je izdelan, žig proizvajalca, tretji žig pa je žig meroslovnega urada. Vsak izdelek, ki ga izdelam, moram odnesti k njim, da ga preverijo in ožigosajo. V prodaji ne smejo biti nežigosani izdelki, le izdelki do enega grama lahko imajo le čistinski žig," pojasnjuje Luka, ki prav zato kupcem svetuje, naj zlato vedno kupujejo le v zlatarnah in nikjer drugje, saj se s tem zaščitijo pred prevaro.
"Še vedno se dogaja, da ljudje prinesejo izdelke, za katere menijo, da so zlati, pa niso. Velikokrat so narejeni iz medenine ali iz kakšne druge zlitine, podobne zlatu. Bilo je obdobje, ko so ob avtocestah prodajali nakit iz Turčije in Romunije. Spominjam se obdobja, ko je v Medvodah skoraj vsak dan prišel kdo z izdelkom, ki je bil videti kot zlat, pa ni bil," pove.
Mit 3: "Vsi zlatarji so zelo bogati."
V socialističnih časih so imeli zlatarji res boljše plače kot delavci v tovarnah in so lahko lepše živeli, a danes ni več enako. Kot pravi Luka, gre za kar težko prislužen denar. Še posebno v teh časih, ko so se navade kupcev spremenile in nakupov zlata ni toliko kot pred leti, ko je imelo zlato tudi nižjo ceno. Danes ima zato v svoji ponudbi tudi izdelke iz srebra in drugih kovin.
"Res je, da so izdelki dragi zaradi dragega kamna in kovine, ki je draga, a koliko je zaslužka pri nekem izdelku, je pa drugo vprašanje. Največja dodana vrednost je pri unikatnem izdelku, v katerega vlagam svoj čas, in tudi v popravilih. Vse je zmerno, pri nas ni bogatije," pove.
Nima želje, da bi se razvil v kakšno večjo "konfekcijsko" zlatarno. To, kar ima trenutno, mu zadostuje. "Bolj mi je smiselno, da ustvarjam svoje izdelke in prodajam to, kar naredim sam," pove Luka.
Od teh izdelkov naredi največ poročnih in zaročnih prstanov, v ponudbi pa ima tudi nekaj izdelkov, za katere je naredil kalup za večkratno izdelavo in tega ne šteje več pod unikatni nakit, čeprav ga je izdelal sam.
Še vedno veliko izdelkov naredi tudi po želji stranke, to ima za unikatni nakit. "Ti izdelki pa tudi niso v vitrini, saj gredo z delovne mize takoj k stranki," pojasni.
Mit 4: "Delo z nakitom je čisto."
Zlatarji izdelke izdelujejo iz zlitine, ki vsebuje čisto zlato in primesi. "Določene primesi dajejo zlitini pod določenimi pogoji oksid. Ko nakit izdeluješ iz 14-karatnega zlata, je palčka zlata, ki jo segreješ, popolnoma črna in je na cesti nihče ne bi pobral. Tudi ko to pokažem kakšni stranki, ne more verjeti, da je to zlato," se smeji Luka.
Delo zlatarja zahteva tudi veliko pozornosti. Ne le, da se pri delu lahko močno urežeš ali zbodeš, veliko je dela z ognjem, zato je veliko priložnosti, kjer se lahko opečeš. Na prste je treba zelo paziti tudi pri valjanju zlata, pri žaganju in vseh načinih obdelovanja. Na srečo je čedalje manj tudi dela s kislinami, ki jih nadomeščajo nenevarne raztopine, sicer je bilo treba zelo paziti tudi pri tem.
"Včasih smo delali z žvepleno kislino. Vsakič, ko si vroč izdelek potopil vanjo, se je pokadilo in zagotovo smo nekaj tega tudi vdihavali, temu se nismo mogli izogniti. Moteče je bilo tudi, ker sem imel ves čas preluknjane majice in hlače. Ničkolikokrat sem imel oblečenega kaj novega, pa sem to uničil, ker mi je na obleko morda padla majhna kapljica in naredila luknjo," se smeji Luka.
Zdaj uporablja raztopino, ki prav tako s površine izdelka pobere oksid, je pa veliko manj agresivna in vanjo lahko pomoči tudi prst. "Prej tega zagotovo ne bi poskusil," še dodaja.
"Smo kot mehaniki ali kovači, naše roke so večinoma črne. Ni namreč tako, da bi lahko imel lepe in fine roke, kakor je fin nakit, ki je v vitrini. Stranke večinoma mislijo, da je to čisto delo, a je resnica daleč od tega," se smeji Luka in pokaže svoje črne prste po tem, ko je ravno dobro spoliral nov prstan.
Oglejte si vse utrinke iz Lukove zlatarne
1